Dilema o Vindiji in Indoevropejcih
Avtor: Igor Pirnovar

 

Uvod -- Kadar govorimo o Venetih se slovenska javnost večinoma sploh ne zaveda povezav z Indijo. Skoraj brez izjeme je opaziti začudenje, ki se običajno sprevrže v šokantno neodobravanje, ko se sogovorniki presenečeni začno zgražati nad »nezaslišanim« povezovanjem Venetov z Arijci, katere javnost še vedno razume kot neko abstraktno in superiorno germansko identiteto. Za to so krive vprašljive IE teorije predvsem pa Nemci, ki so v zmoti, da je bilo to proto-germansko ljudstvo, ime Arijci posvojili in okoli njega razvijali idejo o rasni čistosti svojega naroda. Ne le, da Arijci niso bili Germani, tudi nemška ideja o arijski rasni čistosti je prav nasprotna od resnice. O izvoru Arijcev in njihovi pradomovini je veliko teorij in večinoma so nedokazane konstrukcije, ki zapolnjujejo vrzeli v indoevropskih teorijah. V zadnjih desetletjih so prav tako znanstveno nevzdržne in kozmetično popravljene te teorije, ob prikritem odobravanju in podpori zahodnih akademskih struktur, začele prihajati tudi iz Azije. Za sedaj naj le poudarim, da IE teorije še vedno povzročajo znanosti več škode kot koristi in zmeda azijskih akademikov v zvezi z »razlagami izvora in identitete arijcev« je direktni rezultat zlorabe dvomljivih znanstvenih metod, ki jih te teorije dovoljujejo.

Kljub temu, da je izhajal iz zmotnih IE teorij, je o Arijcih prvi relativno kritično razmišljal in pisal italijanski antropolog, lingvist in arheolog Giuseppe Sergi, ki je, obvladal vse tri discipline minimalno potrebne za študij nastajanja ali naseljevanja in razvoja ljudstev. Bil je izredno razgledan in svobodomiseln, zapustil je nad 400 del. V več knjigah je razgrnil in utemeljeval svoja dognanja, ki so v marsičem odstopala od takratnih kot tudi danes uveljavljenih zgodovinskih teorij. Še posebej velja omeniti tiste, ki govore o naselitvi in razvoju ljudstev v Italiji. Leta 1926, štiri leta po tem, ko je v Italiji zavladal fašizem, je v svojem 85 letu objavil za nas zanimivo delo z imenom Le prime e le più antiche civiltà (Prve in najstarejše civilizacije).
Kogar zanima več o delu    Giuseppe Sergija naj prebere članek Lucijana Vuge , kjer sem med drugim tudi sam črpal material za moje delo tukaj.
Da IE teorije povzročajo za znanost problem, je mogoče videti že pri Sergiju. Medtem, ko je njegovo znanstveno delo v veliki meri neoporečno, pa je potrebno vprašati, kako so Arijci prispeli v Italijo. Ali Sergi govori o istih Arijcih, kot jih danes omenjajo IE teorije, ki so preko noči spremenile dinamiko njihovih selitev? Ali pa, zakaj ti Arijci niso v Evropo prinesli spominov na Indijo? Kaj pa, če jih ne znamo ali pa nočemo identificirati?

Vprašanje izvora Arijcev se venomer prepleta tudi z vprašanjem izvora Indoevropejcev. V luči sodobnih IE teorij, zgodovinarji tradicionalisti postavljajo njihovo pradomovino na severno stran Črnega morja (Maria Gimbutas) oziroma v Anatolijo (Colin Renfrew). V duhu kvazi-znanstvenih IE teorij in lažnega, ali milo rečeno eksperimentalnega, IE jezikoslovja pa so si sedaj indijski, pakistanski in iranski akademiki umislili neke Indo-Arijce, ki naj bi bili intimno povezani z Indo-Iranci, s katerimi dosledno "popestrijo" vsako omembo Indoevropejcev, ter nato začno razlagati, indo-arijske jezike, kot vejo indo-iranske jezikovne veje, ki naj bi sama bila veja indoevropske družine jezikov. Ta razlaga sama po sebi je paradoksalna, saj predpostavlja, da imajo Arijci izvor v Aziji, in da so predniki Irancev in preko njih tudi in Indo-Irancev, medtem pa se je popolnoma izgubilo osnovno vprašanje: »kako razložiti indo-evropski kontakt?« Vse to ima kvečjemu izredno omejeno vrednost pri študiju relacij evropskih jezikov s skupnim indoevropskim jezikom, saj vendar gre pri Indo-Iranski skupini za popolnoma drugo vejo skupne indoevropske družine jezikov. Poleg tega pa s tem, ko si sedaj Iranci in Indijci namesto, kot v preteklosti Nemci, lastijo Arijce zgleda, kot da bi Evropejci prevzeli arijski jezikovni odtis od Azijcev in ne obratno, kot je razvidno iz vedske literarne in jezikovne zapuščine. Skratka, problem izvora evropskih narodov in jezikov je zasenčilo vprašanje ali so, Arijci Iranci ali pa Indo-Iranci ;(

Na žalost sedaj na Bližnjem vzhodu in v Aziji ponavljajo iste napake kot so jih v na začetku prejšnjega stoletja v zvezi z IE teorijami delali evropski akademiki le, da so tokrat interpretacije prilagojene azijskemu okolju. Krivec za ta vnovični znanstveni fiasko so kajpak spet IE teorije, ki zato ker so same zgrajene na popolnoma neutemeljenih in nepreverjenih postavkah omogočajo, da se nedoslednosti nadaljujejo v vseh disciplinah, ki se opirajo na njih.

Zelo lep primer zlorabe nedoslednosti v IE teorij je dokazovanje Indoiranskega izvora in identitete v Indoarijskih abstrakcijah, ki jih skušajo utemeljevati na osnovi nekaj ohranjenih starodavnih citatov iz za Zaratustrstvo najpomembnejše svete knjige z imenom Avesta. Te citate, ki vsebujejo 1300 vrstic (238 verzov), so v 5. stol. pred n. š. zapisali v originalnem starodavnem in takrat že mrtvem perzijskem jeziku poimenovanem po sveti knjigi »jezik avesta«. V tem uvodnem članku nimam namena bolj na široko govoriti o tem jeziku, kogar pa zanima, pa naj le pokuka v spodnje okence. Bolj pomembna tukaj je ptičja perspektiva v indoevropsko problematiko, ki naj bi tudi pokazala, kako v vlogo in, če sploh, v tej sliki imajo Veneti, Arijci in drugi člani te skupnosti.

 


      (POZOR: tukaj je več oken v oknih, puščice za vrnitev delujejo znotraj oken iste barve. )

Pozorni bralec je verjetno že opazil, da je za nas najpomembnejše vprašanje tukaj, kdaj, kako in zakaj je prišlo do evropsko indijskega kontakta. Vsi dosedanji poizkusi akademikov razumeti in pojasniti ta vprašanja so bili neuspešni in redko kateri od znanstvenikov se drzne o teh stvareh obširno govoriti in pisati, kljub temu, da se v relaciji do evropsko indijskega kontakta, vzporedno pojavljajo protislovne teorije, kot so tiste o Indo-Irancih in Indo-Arijcih. V kontekstu prvotnega evropskega kontakta z Indijo dodajanje Irancev v indoevropsko topologijo nima velike vrednosti saj edino začenja in širi le azijsko vejo indoevropskega drevesa. Po vrhu vsega je to vejanje poznejši in kvečjemu paralelni dogodek v odnosu na razvoj evropskih jezikov in etnij. Čeprav je evropski kontakt z Indijo indirektno vplival tudi na razvoj Indo-Iranske družine jezikov, nas tukaj zanima predvsem primarni indoevropski kontakt, ko Irancev še ni v enačbi.

Mesec (Luna).
V tem pogledu, so Arijci kot jih vidijo azijski strokovnjaki čisto nekaj drugega, kot Arijci, ki jih vidijo Evropejci. Celo Evropejci vidimo dve različni arijski inkarnaciji. V povezavi z indoevropskim kontaktom gre verjetno za dve različno organizirani skupini evropskih prišlekov in to v dveh različnih časovnih obdobjih. Prvi kontakt se je zgodil, ko so v evropski skupnosti enakopravnih in kulturno ter duhovno zelo razvitih (astronomija, kolo, poljedelstvo, živinoreja) članov Veneti (Slovani) igrali dominantno vlogo, drugi pa, tisočletja kasneje, ko so različna med sabo tekmujoča hierarhično urejena združenja močnih in agresivnih (kaste) postali uspešnejši (Hetiti, Grki, Rimljani, Germani) od venetske ploščate organizacije enakih in enakopravnih. Po tej tezi je tudi nastanek zahodnoevropske civilizacije, ki jo IE teorije vidijo izključno v luči visoko-razvitih Grške in Rimske družbe vsaj tisočletje in pol v zaostanku. Pozabljajo na proces nastanka in izvore teh dveh agresivnih hierarhičnih družbenih organizacij, ki sta nastali pod vplivom in po vzorcu predhodnih podobno urejenih zgódnjebronastodobnih skupnosti. Miniti je moralo veliko stoletij, preden so novo nastale antične civilizacije dosegle prosperiteto v kateri so lahko nastale Homerjeva lirika, antična dramatika in filozofija, ... Pojav hierarhičnih družbenih organizacij spremljajo dolgotrajni turbulentni časi, ki so pravo nasprotje prejšnjim mirnodobsko urejenim organizacijam, v katerih je čeprav počasi vendar zelo dolgo cvetela duhovno stimulirana družba inovatorjev in mislecev. Kot nam razkriva , so naši kamenodobni predniki duhovno bili na dosti višji ravni kot so jim pripisovali. To svoje duhovno bogastvo so razširili vse do Indije, kar je ovekovečeno v rigvedski literaturi in v jeziku, katerega originalne semantike, ko je bil zapisan, niso razumeli ne ljudski pesniki (pevci) in ne zbiralci in zapisovalci te literature, ki jih azijski akademiki vedno bolj glasno imenujejo »Indoirance«, kaj šele sodobni Indijci ali Iranci, ki se smatrajo za njihove potomce. To je zelo močna obtožba nerazumevanja "lastnega" jezika, vendar pa je tukaj še ne bom utemeljeval.

 

 

 

 

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005-2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: