Vede preden so jih zapisali
Avtor: Igor Pirnovar

V članku »Od kod sanskrt« sem zapisal, da nam delo in čas v katerem je Vyasi, ki je Vede uredil v 4 zbirke (samhite), živel (na prehodu iz 5. v 4. stol. pred n. š.) lahko pomagata pri naši uganki. Vede so namreč morali najprej zbrati, preden jih je kdorkoli lahko sortiral in uredil. Vemo tudi, da so jih začeli zbirati nekje v sredini 2. tisočletja pred n. š. Vyasi in njegovi sodobniki so se od svojih učiteljev in vzornikov očitno že kar nekaj naučili, da so se lahko lotili organizirati kakih 20.000 verzov (manter).

Toda kako je bilo pred tem torej, preden so jih začeli zapisovati? Ni potrebno, da bi se ponovno spuščali v špekulacije o času prvotnega IE kontakta, saj smo do sedaj zvedeli že toliko, o tej literaturi, da se lahko okvirno sporazumemo o tezi kako naj bi ta ljudska modrost in mitologija nastala in se razvijala do časa, ko so jo začeli pred 3.500 leti zapisovati. Upoštevajoč rigvedski jezik, ki je kljub temu, da ga znanstveniki smatrajo, za najstarejšega od vseh oblik sanskrta, že krepko po indijsko spremenjen, moramo predpostaviti, da so tudi vsebinsko starodavna evropska modrost, mitologija in po vsej verjetnosti tudi obredni običaji doživeli zaznavne spremembe. V času, ko naj bi v Indiji prišlo do počasnega spreminjanja pra-jezika evropskih prišlekov in domnevno tudi njihovih običajev, si ni mogoče predstavljati, da bi Evropejci na kakršenkoli način ogrožali svoje gostitelje, če so le ti končno od njih, tj. od prišlekov, sprejeli tako jezik kot običaje. Res je, da lahko le špekuliramo, kakšni naj bi ti običaji bili, toda na vsak način so morali biti zanimivi in privlačni. Le na ta način si je mogoče predstavljati, da so se ljudje tako različnih jezikov kot so bili »evropski (venetski)«, »indijski darvidski«, ali pa »iranski staro-perzijski - avesta in paštunski jeziki«, potrudili razumeti drug drugega. Naj le še omenim, da sodobni jezikoslovci, ki se očitno ob zatiskanju oči pred večino slovanskim jezikom podobnih komponent v sanskrtu še vedno trudijo razumeti izvor tega starodavnega jezika, sedaj na mestu indijskih jezikov v sanskrtu poleg evropskih vidijo tudi »avstralsko -azijske« kot so proto-vietnamski in proto-kmerski jezik.

Da bi Evropejci Indijcem lahko razložili svoje obrede in njihovo duhovno ali mitološko pomembnost, so se morali na nek način sporazumevati. Dokaz o tem je Rigvedski sanskrt, ki je ohranil primesi starih jezikov iz obeh jezikovnih skupin, evropske in azijske. Zahvaljujoč se rigvedskemu literarnemu izročilu pa lahko tudi sklepamo, da so v nekem obdobju tudi obredne svečanosti začeli opravljati v skupnem jeziku. Kot nam pojasnjujejo antropološke in genetske raziskave, pa tudi spoznamo, da so Azijci evropske prišleke, že do sredine neolitika povsem asimilirali, vendar s tem niso prenehali opravljati obredov, ki so jih morda pred več tisočletji sprejeli od Evropejcev.

Da gre za velike kulturne in časovne razmake potrjuje dejstvo, da še danes, v času računalništva in sodobnih znanosti, poznavalci in raziskovalci te starodavne literature in jezika, ki svoje znanje gradijo na sumljivih IE teorijah in tradicionalnih indijskih razlagah sanskrta, niso uspeli odkriti pravih pomenov velike večine sanskrtskih besed medtem, ko prav tako v zajetnem delu tega jezika, ni mogoče ignorirati očitne evropske / venetske semantike in ne slovnice. Prepad med originalnimi pomeni vsebine te starodavne literature in kasnejšimi indijskimi tolmačenji tudi razkriva dejstvo, da so šele kakih 1.000 let po tem, ko so Vede začeli zapisovati, v času brahmanskih revizij in razlag, odkrili pravi pomen in pomembnost božanstva Višnu, da ne govorimo o že v času Brahmanov tisočletje starih etimologijah in glosah, ki so večinoma metafore daleč odmaknjene od resničnih življenjskih smislov. Ne nazadnje pa tudi dejstvo, da lahko edino v slovanskih jezikih množično in dosledno odkrivamo semantike, ki jih je mogoče logično izpeljevati iz kognitivnih teorij o nastanku jezika, ter skozi sanskrt videti kontinuiteto do »kamenodobne metrike«, ovekovečene v vedski literaturi, potrjuje tezo, da so v Indijo to vedsko modrost, mitologijo in svoje navade prinesli Slovanom podobni Veneti, ki so nato v kakem tisočletju, preden so jih asimilirali, Indijce naučili svojega jezika in jim razložili pomene pesnitev, ki so jih skupno prepevali ob »Ognjevih« oltarjih. Tako končno ostane neodgovorjeno le eno, čeprav za nas ne več bistveno vprašanje, namreč, koliko tisočletij, preden so začeli Vede zapisovati se je vse to zgodilo? Odgovor seveda razen časovnih okvirov v naši zgodbi ne bo spremenil ničesar.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005,2007,2008,2009,2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: