Nenaravna sanskrtska semantika
Avtor: Igor Pirnovar

Tudi za sanskrt in vedsko literarno izročilo odkrivamo, da datiranje izvora izročila kasní za več tisočletij. O tem bom še spregovoril, sedaj naj le poudarim, da velikega dela besed niso razumeli že stoletja, bolj verjetno vsaj tisočletje, preden so jih pred 3,500 začeli zapisovati (kogar zanima kako je to mogoče si lahko članek o tem ogleda v temi Od kod sanskrt z naslovom: ). Pri tem ne gre zgolj za nepomembne sestavne dele besed zloženk, ki samih zase, predvsem zaradi uporabe svojih izumetničenih, nenaravnih in za venetski jezik destruktivnih slovničnih pravil, Azijci nikoli niso razumeli. Celo primarnih besede, kot so gora, višina, voda in ogenj, čeprav so uporabljene na stotinah mest v rigvedi, Indijci nikoli niso pravilno razumeli. Kot se lahko prepričamo v literaturi sodobnih poznavalcev Hinduizma in Rigvede, so najstarejše glose vedskih pesnitev nastale vsaj 1000 let preden so Vede začeli zapisovati tj. pred 4.500 leti.

Če pa so za razumevanje pesmi, ki so jih prepevali potrebovali slovarje in etimologije že sami pripovedovalci ali »pesniki« pred 4.500 leti, pa to pomeni, da tudi oni sami niso razumeli evropskega pra-jezika.

Tukaj sicer ne govorimo o dataciji, toda zgornje izjave moram dopolniti s komentarjem, da znanstveniki sicer ne komentirajo datacij, ki jih navajajo indijski spiritualisti in vztrajajo na datacijah navedenih v dokumentaciji o rigvedskih etimologijah (glej: ), kar je pa kar 2.000 let kasneje kot trdijo avtoritete in poznavalci hinduizma. Naj poudarim, da naša jezikovna arheologija in vse jezikovne analize dosledno podpirajo tezo, da je evropski jezik prišel v Indijo tisočletja pred časom, ki ga podpira uradna zgodovina in celo poznavalci Hinduizma (glej tudi: ).
Nenavadnost sanskrtskih semantičnih struktur me je sprva, dokler se s tem jezikom, predvsem pa z naravo njegovega nastanka, nisem malo bolje seznanil, resno zaskrbela. Karakteristike jezikovne strukture in organizacije tega jezika namreč v marsičem nasprotujejo moji teoriji o »notranji organizaciji jezikov«. Z upoštevanjem pravil te teorije je sanskrt v resnici mlad jezik. V to sem sicer bil že dolgo prepričan, toda brez boljšega poznavanja jezika, tega nisem mogel demonstrirati na zadovoljiv način.

Kliknite za članek o 35,000 let starem lunarnem koledarju
Študij in proučevanje sanskrta mi nista ponudila le jezikoslovnih dokazov, da je ta jezik resnično po naravi mlad in jezikovno nezrel, ampak sta me nagradila z za venetologijo izredno pomembnimi dejstvi, ki prvič na znanstven način potrjujejo moje teze, da so Veneti v Evropi večinski staroselci in še bolj zanimivo, da je venetski jezik v Evropi obstajal že od svojega nastanka, kar je po mojih ocenah lahko nekajkrat več kot 35.000 let. Ta letnica namreč predstavlja čas v katerem so v Franciji naši predniki ustvarili jamske risbe in na njih ovekovečili svoje poznavanje astronomije ter nam zapustili na kosti upodobljen lunarni koledar, kar je omogočilo natančno datiranje prej omenjenega znanja astronomije paleolitskih staroselcev v Evropi in posredno tudi potrdilo tezo, da so slovanske etimologije besed »mesec in Mesec« izredno stare. O tem lahko nekaj več preberete v članku, ki ga odpre klik na povezavi pod pomanjšano sličico tukaj na levi.

Metaforična semantika --


Čeprav je bistvo vsake semantike končno vedno neka metaforična vrednost, pa je v naravno razvitih semantikah le ta razvijala spontano in, kot je v primeru primarnih besed, je v svojem izredno dolgotrajnem razvoju za sabo potegnila dovolj drugih sorodnih pomenov, ki vsi gravitirajo v smeri skupnega pomenskega korena. Tak primer so recimo besede s pomeni »gor, gora, goreti, ogrinjalo, ...« ter besede s pomeni »jama«, »zemlja« in »vzeti«. Kot antitezo metaforične semantike imamo naravno nastalo semantiko besede »zemlja«, katere prvotni pomen je povezan s pomenom »vzeti«

Recimo besedica {samA-/zamA-} s pomenom (vzeti, vzemi) ter še bolj skritim pomenom (zemlja), ki ga najdemo v besedi {kSA, kSamA}.


Pomena v tej vstavljeni - delni besedi sami nihče od uporabnikov ali pa »poznavalcev« sanskrta, nikoli še ni prepoznal ali doumel, kljub temu, da obstaja več kot 50 besed zloženk z elementom {samA-}, ki imajo ta končni pomen; bolj jih navdušuje izumetničena gramatika in besedo še naprej razstavljajo in združujejo z drugimi elementi sestavljenk v vseh možnih oblikah {sam-A-, s-amA-, -sa-mA, -samA, ...}!? K temu početju jih je zapeljal tudi črkopis »Devanāgarī« in pravila pisanja, ki praktično eliminirajo besedo v smislu slovničnega elementa kot osnovnega nosilca semantičnih vrednosti, vse črke in glasove pa pretvorijo v sterilne zloge, ki so osnovni elementi nesmiselno zakomplicirane, nenaravne, izmišljene in izumetničene, slovnice.

Poleg pomenov sestavnih delov besed zloženk, pa so Azijci izgubili tudi originalne pomene za ključne besede, kot so »Agni« ali pa »Višnu«. Tako lahko najdemo več kot tisoč besed s korenom {vis-}, vendar jih ima le kaka promila prvotni pomen višina. Izjema je beseda »viSuva«, ki pomeni »enakonočje« (najvišja nebesna točka sonca na nebu). Ta beseda se ohranja s prvotnim pomenom in v originalni obliki le zato ker skoraj skrivnostno označuje astronomski termin, ki ga je tudi zaščitil pred religiozno deformacijo, katere so bili deležni vsi drugi pomeni sanskrtskih besed istega korena.

Na nek način se za dokaze, da je v sanskrtu s pomočjo jezikoslovja, danes mogoče odkriti časovne okvire prvotnega evropsko indijskega kontakta, ki so vsaj nekaj tisočletij bolj zgodni, kot trdijo zgodovinarji in jezikoslovci tradicionalisti, se lahko zahvalimo prav intervenciji originalnemu rigvedskemu sanskrtu za več kot tisočletje odmaknjenih tujcev - brahmanskih »gramatikov«, ki so v obliki svojih slovničnih mahinacij z več kot 5.000 nenaravnimi in neracionalnimi slovničnimi pravili v veliki meri uničili tisočletja starejše prvotne oblike prastarega evropskega jezika. S pozornim proučevanjem prvih brahmanskih »jezikoslovcev«, ki jih spoznamo v okviru starodavne brahmanske discipline proučevanja rigvedskih tekstov imenovane Nirukta in, ki jo danes imenujmo etimologija in semantika ugotovimo, da je semantika, torej pomen besed v sanskrtu, za Azijce vedno bil trd oreh. Poleg 3,959 sutras (sūtrāṇi) t.j. slovničnih pravil, ki so od 4. stol. pr. n.š. uzakonjena pod imenom Pāṇinijeva slovnica in nekaj tisoč pravil črkovanja, je za Pāṇinija in nekaj stoletij starejšega Yāsko njun daleč najpomembnejši prispevek etimologija starih ali originalnih rigvedskih besed, ki sta jih oba povzemala po še dosti starejših etimologijah poznanih pod imenom Nighantu.

Pri vsem tem ne smemo pozabiti dejstva, da so ti v zgodovini človeštva verjetno prvi slovničarji in jezikoslovci predvsem bili svečeniki in, da so se z jezikom začeli ukvarjati zaradi nerazumevanja rigvedskega jezika. Čeprav je za deformacijo originalnega evropskega jezika v veliki meri odgovoren tudi zelo okoren črkopis, ki so ga uporabljali, pa je iz pravil, ki so jih ustvarili predvsem, da bi pomagali izluščiti etimologije in semantiko venetskih besed razvidno, da jim je že od vsega začetka evropski jezik bil tuj tudi po slovnični strukturi. Kljub temu, pa jim je vendarle uspelo izluščiti glavne slovnične elemente, kot so sklanjatve in spregatve (pa še dosti več, kot je v resnici bilo mogoče najti). Ta pravila so potem razširili na področje semantike in z njihovo pomočjo skušali razlagati pomene posameznih besed. Dejstvo, da so besedam pripisali na desetine različnih pomenov potrjuje, da so težo semantike iz besed, ki jih nikoli niso razumeli prenesli na stavke. Pri tem so jih še dodatno vodila pravila uporabe črkopisa, ki besede poveže v stavek ne le s tem, da skrije presledke med besedami kot semantičnimi enotami, ampak celo združuje glasove v zlogih, ki postanejo del sosednih besed.

Koren {vis-} je odličen primer v katerem se vidi kako je s pomočjo neracionalne slovnice, ki je težo semantike iz elementarnih slovničnih enot, torej besed, prenesla na stavke s čemer je ob pomoči religioznih interpretacij rigvedske literature popolnoma izrinila realne posvetne pomene in jih religiozno popačila do neprepoznavnosti. Da je nastalo več kot 1.500 besed s korenom {vis-} katerega originalni pomen »višina, visoko« se je popolnoma izgubil, ki pa končno še vedno označujejo »Boga iz višav«, je moralo preteči veliko stoletij, sodeč po deformaciji večine preostalih originalnih pomenov venetskih besed v sanskrtu pa najbrž kar tisočletje, ali pa tisočletij, če upoštevamo vsebino literarnega sporočila in zgodovinske (naravne) okoliščine, ki so Venete "potisnile" v prvotni evropsko-indijski kontakt.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005,2007,2008,2009,2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: