Od kod sanskrt
Avtor: Igor Pirnovar

Uvod

Neolitski medij obveščanja

Stari jeziki se zlepa niso spremenili
Kamenodobna metrika dokumentirana v RigVedi

S pojavom pismenosti je sanskrt postal azijski IE jezik

Zgodovinski pogled (1)

Jezikovni pogled (2)

Kaj so Vede
Zbiralci Ved
Organizacija vedske literature
Hinduistična resnica ima več nivojev
Vsebinski pogled (2a)
Zapisovalčev pogled (2b)
Brahmanski slovničarji
Paninijevih 3,959 slovničnih pravil
Nirukta / Nighaṇṭu
Jezik sam potrjuje, da je umetna tvorba

 


 

Uvod -- Podobno kot latinski jezik je tudi sanskrt (pol-)mrtev jezik. Kljub temu pa je v uporabi že več tisočletij in verjetno je, da so ga v nekem obdobju, še preden so ga zapisali v obliki pred-antične indijske literature, tudi govorili. Tako kot v grškem jeziku so tudi ob pojavu pismenosti v Indiji kmalu za tem ali pa morda celo vzporedno z nastankom pisave, začeli zapisovati izredno bogato ljudsko literaturo, ki se je do takrat povsod ohranjala izključno v obliki ustnega sporočila. Dejstvo, da so pred pojavom pismenosti stoletja in, kot lahko marsikdaj sklepamo iz vsebine, celo tisočletja, uspeli ohraniti v bistvu točna in nespremenjena sporočila po vsebini ali količinsko primerljiva današnjim enciklopedijam. Pri tem je potrebno upoštevati razlike takratne kamenodobne in današnje elektronske dobe. Le v tem kontekstu je mogoče razumeti kako je mogoče primerjati današnje enciklopedije s prej omenjeno ljudsko literaturo. Seveda nam vsebina tega ljudskega sporočila pomaga razumeti marsikaj, vendar pa je poleg vsega tega potrebno razumeti tudi takratni medij, ki je bil sposoben hraniti na deset tisoče vrstic takratne modrosti in tudi zgodovine. Marsikdo ima verjetno tudi problem prejšnjim terminom »kamenodobni« toda, da odpravim dvom o možnem nesporazumu, naj povem, da je vedska literatura po nekih ocenah stara več kot 10.000 let.

 

Neolitski medij obveščanja -- Do prejšnjega stoletja ni bilo pravih dokazov, da so se starodavna ustna sporočila lahko dejansko ohranjala tako dolgo nespremenjena. Obstajalo je le nekaj bolj ali manj verjetnih teorij, ki so dokazovale, da je to res mogoče. Na osnovi antičnih grških pripovedi in dejstva, da so stari Grki poimenovali velik del svojih severozahodnih sosedov Iliri, so prav na področju Balkana opravili številne študije o tem koliko zanesljivo je, da se v ljudskem pesništvu vsebina s časom ne spreminja in ohranja prvotno obliko in vsebino. S tem v zvezi so proučevali črnogorske guslarje in posredno torej tudi grško liro. Potrdili so, da se izredno dolge vsebine ljudska sporočila zapisanega v metrični obliki, torej v kiticah /padas/, verzih /mantras/, pesmih, himnah, ... skozi čas več generacij resnično prav nič ne spreminjajo. Tako so raziskovali ljudske pesmi v Črni gori in Makedoniji ter potrdili, da se v zadnjih dvesto letih, od kar so jih prvič začeli zapisovati (verjetno v času črnogorskega Njegoša) in v prejšnjem stoletju tudi snemati, pa do danes niso popolnoma nič spremenile. Toda, da bi se to dalo raztegniti na stoletja in tisočletja še vedno niso uspeli prepričati mnogo ljudi.

Vendar pa nam prav raziskovanje vedske literature razkrije dejstva, ki potrjujejo, da se je skupaj s sporočilom ohranjal tudi medij, v katerem so ti zapisi preživeli tudi tisočletja. Ne ne gre le za človekov spomin, gre za sistem, ki ga je človek uporabljal, da mu je to uspelo. Gre za ritem, rimo, in končno pesniško metriko. Ali ni zanimivo, da so natančni opisi te metrike shranjeni skupaj z vsebino že od časa ko so pred pred 3.500 leti začeli zapisovati prve vedske himne. Nekaj več kot 1.000 himn je namreč razporejeno v skupine, ki jih določajo metrična pravila. Ta metrična pravila imajo v sanskrtu tudi svoja imena, katerih pomen skriva sinoptični oris zbirke pesnitev.

Vedska literatura izvira iz verjetno več kot 10.000 let stare evropske / venetske modrosti, ki je imela več deset tisočletno tradicijo, kot se lahko prepričamo iz raziskovanj francoskih , preden je severno hemisfero opustošila zadnja ledena doba. Ko so si Evropejci opomogli v svoji novi balkanski domovini (kultura Vinče) so od tam in iz pirenejskega polotoka prodirali proti jugu in jugovzhodu. Tako so Veneti kákò tisočletje v Indiji prepevali svoje »reke« (sayings), kot jih označuje sanskrtska beseda »rik«. V tem času so se spoprijateljili s svojimi gostitelji in jih tudi seznanili s svojo modrostjo, ki so jo navzven manifestirali v svojih obredih ob »Ognjevih« oltarjih. Ni si težko razlagati, da so miroljubne modrijane iz zahoda Azijci radodarno sprejeli medse, njihove obredne pesmi, ki so jih Veneti imenovali RikVeda kar pomeni »vedenje v rekih«, pa po kakem tisočletju, to je potem, ko so Venete že asimilirali, začeli smatrati za svoje.

 

Stari jeziki se zlepa niso spremenili -- Lahko sklepamo, da so RigVede že kmalu po spoprijateljitvi Indijcev in Evropejcev prepevali v mešanem pol evropskem in pol azijskem jeziku, ki mora prav zaradi prej omenjenih lastnosti ritmike kot komunikacijskega medija biti zelo blizu rigvedskemu sanskrtu.

Izjava izražena v naslovu tega odstavka in podprta z zgornjim stavkom je namenjena predvsem jezikoslovcem, ki najbrž zelo skeptično sprejemajo časovne okvire mojega pisanja. Jaz bi le to prepustil znanstvenikom ki imajo ustrezno znanje in orodja. V resnici je čas meni le toliko pomemben, da pokažem na nevzdržnost datiranj, ki so nam jih brez vsakršnih argumentov vsilili zgodovinarji tradicionalisti. Bolj pomembno je, da se zavedamo mehanizmov, ki so v času pred pojavom pismenosti ohranjali jezik, poleg tega, da je čas v preteklosti tekel metaforično rečeno počasneje, kar pa se konec koncev manifestira tudi v realnosti ter je ta fenomen mogoče potrditi tudi v zgodovinskem konceptu.

 

Kamenodobna metrika dokumentirana v RigVedi -- Maloprej zgoraj sem zapisal, da se je skupaj s sporočilom ohranjal tudi medij, v katerem so ljudske pesnitve preživeli tudi tisočletja. To je skoraj prav tako presenetljivo, kot kako dolgo se ti ljudski zapisi lahko ohranijo brez uporabe fizičnega zapisovanja. Da je v starodavni vedski literaturi res šlo za metriko, kitice in verze že namiguje dejstvo, da smo v imenu »RigVede« odkrili besedico »rek«, ki se je v slovenščini ohranila tudi v kombinaciji »ljudski rek«. V naslednjih odstavkih bom še pojasnil, kako so metrični parametri skriti v rigvedski vsebini.

Za skeptike, ki se bodo obesili na črkovanje in na dan potegnili naključja, naj povem, da je »Rig« je v resnici črkovano »Rik« kadar v sanskrtu govorijo o Rigvedski ali RikVedski metriki. Vedska literatura uporablja 3 metrične oblike (1) »rik«, (2) »yajur« (jažur) ali »yajus« (jažus) in (3) »SAman« (šamn). »yajus« (jažus) pomeni »ritual« ali »žrtvovanje«. Rigvede so organizirane v 10 knjig imenovane mandala, vsaka knjiga (mandala) vsebuje himne (pesmi), ki se v sanskrtu imenujejo »su-kta«, v prevodu "iz uka", "iz spomina". Tukaj spodaj je razlaga te besede v sanskrtsko angleškem slovarju, opremljena z mojimi komentarji.

sUkta - hvalnica, slavospev, himna
Rekonstrukcija venetskega pomena iz sanskrtske semantike.
sUkta {su} = "IZ" + {ukta} = "UK, UKA, UČENJA" well or properly said or recited = "IZ UKA, IZ UČENJA ali NA PAMET" RV; speaking well, eloquent; n. good recitation or speech, wise saying, song of praise RV; a Vedic hymn (as distinguished from a Rik or single verse of a hymn); -- [ Slo:/Sla: {iz uka}, {iz spomina} ]

 

V Rigvedi obstaja nekaj več kot 1000 himn, ki imajo skupno 10.500 verzov. Čeprav sem že omenil, da sanskrtska beseda »veda« pomeni »vedeti«, ime zbirke »RikVeda« pa pomeni »vedenje v rekih«, se mi zdi vredno to ponoviti, ker premnogim Slovencem kar ne gre v račun, da bi to bilo res! Rigvede so najstarejše od vseh »Ved«, obstaja še nekaj drugih Ved na katerih je osnovan »Hinduizem«. Njegov predhodnik je bil »Brahmanizem«, ki se je opiral v glavnem na RigVede, Yajur Veda, Sama Veda in Adharavana Veda. Zelo zanimivo je tukaj izrazoslovje in možne etimologije besed. Tako je recimo Yajur (jažur) Veda je napisana v rimi, ki se imenuje »yajus« izgovorjeno (jažus), opisuje pa tipične vedske rituale na Agnijevem v prevodu »Ognjevem« oltarju. V rituale so seveda vključeni ognjeni zublji v posvečenih gorilnikih, v katerem simbolično hranijo bogove z alkoholno pijačo imenovano »soma« in s »stopljenim maslom«.

Tukaj lahko spet vidimo, da sta besedi »yajur« (jažur) in »yajus« (jažus) tudi venetski in pomenita jesti, pojedina. Poglejmo namreč sanskrtsko besedo »yajna« (jažna), ki je v slovarju prevedena kot »rite or sacrifice«, ki pa ga na oltarju manifestirajo v obliki »božje jedi«, torej {jažti}=»jesti«, kar je v spiritualnem brahmanskem smislu »božja pojedina« v posvetnem smislu pa »žrtvovanje, daritev bogovom«.

Vse o čemer smo doslej govorili, je veljalo za čase pred pojavom pismenosti, ko so dejansko začeli »vedsko modrost« zapisovati okoli 1,500 let pred Kr. Da so ta je ta metrični medij dejansko deloval kot tukaj razlagam, pa potrjujejo navedki poznavalcev rigvedske literature, ki trdijo, da so prvi »indijski jezikoslovci« 1.000 let pred tem izdelali prvi »etimološki slovar sanskrta«, ki so ga zapisali šele na polovici prvega tisočletja pred n. št. Kako se je od leta .2.000 pred Kr pa do 6. stoletja pred n. š. lahko v obliki ustnega sporočila ohranil slovar? Odgovor je seveda potrebno iskati v našem »metričnem komunikacijskem mediju«. Vendar pa je ta ideja postala dosti bolj spremenljiva po tem, ko je arheologija potrdila natančnost Homerjevih podatkov zapisanih nekaj manj kot tisočletje po dogodkih v Troji, v skoraj 18.000 vrstic obsegajočih epih Iliada in Odiseja.

 

S pojavom pismenosti je sanskrt postal azijski IE jezik -- Več jezikoslovnih dokazov imamo, ki nam razkrivajo, da se je po tem, ko so začeli zapisovati vedsko literaturo, sanskrt vedno bolj po indijsko spreminjal. Da je temu res tako, je dobro dokumentirano. Sicer pa je to znano vsakomur kdor je vsaj površno seznanjen s to starodavno literaturo, po kateri so literarni zgodovinarji celo določili zgodovinska obdobja. Ni preseneča, da je prvo obdobje imenovano Rigvedsko, kateremu začetek zelo nekorektno in površno postavljajo v čas ko so zapisali prve vedske himne pred 3.500 leti, konča pa se z drugim obdobjem, katerega imenujejo »obdobje klasičnega sanskrta« in, ki istočasno tudi določa čas delovanja prvega indijskega jezikoslovca Pāṇinija, ki nam je v 4. stol pred n. š. zapustil obsežno sanskrtsko slovnico. Tretje obdobje se imenuje obdobje »klasičnega sanskrta« je cvetelo v prvih stoletjih našega štetja in se končalo nekaj stoletij po n. š. Nadaljevalo se je s četrtim, ki traja skozi srednji vek do 17. stol., ko se na sceni pojavijo evropski jezikoslovci in literarni zgodovinarji in se prepleta z zadnjim obdobjem sodobnega hinduizma. Zadnje sodobno obdobje pa še vedno traja. Za nas zanimivo je le prvo in celo drugo obdobje. V vsakem naslednjem obdobju, se jezik bolj oddaljuje od našega zanimanja, ne le po jezikovni ampak tudi po vsebinski plati.

Podobno kot Homerjeva lirika, so tudi Rig Vede zelo obsežno delo, skupaj z drugimi sorodnimi deli kar nekajkrat bolj obsežno, vendar pa so za razliko od Homerjevega zgodovinsko pripovednega epa Rig Vede zbirka religioznih himen. Skoraj gotovo je, da je takrat pred 3500 leti v Indiji za nastanek pisave motivacija bila religiozna. Vse te okoliščine so v primerjavi z grščino in latinščino bistveno drugače vplivale na razvoj sanskrta. Evropska jezika sta s pojavom pisanja zaživela, med tem je sanskrt postajal vedno bolj izumetničen in oddaljen od svoje prvotne nekoč gotovo bolj pristne in žive oblike. Da zapisovalci in razlagalci Rig Ved niso povsem obvladali jezika, ki so ga zapisovali je veliko dokazov. Zelo pomembno in, iz stališča venetskega jezika, destruktivno vlogo na sanskrt je imel tudi črkopis, v katerem so ta dela zapisali, še posebej, če je črkopis nastal izključno z namenom, da bi te za zapisovalce svete in posvečene himne ovekovečili na papirusu. O vseh teh stvareh bom še obširno spregovoril na drugih mestih, in jih podpiral z jezikovnimi dokazi in teoretičnimi razlagami, za kar pa je tukaj še prezgodaj.

 

Da bi lahko odgovorili na v naslovu članka zastavljeno vprašanje »Od kod sanskrt« se bomo morali posvetiti tako zgodovini kot jezikoslovju. Vendar pa kot smo videli se nam v zvezi z Rigvedsko literaturo odkrivata dva zgodovinska konteksta. (1) Prvi je navaden zgodovinski, kjer spregovorijo zgodovinska dejstva, arheologija, itd., drugi pa (2) jezikovni, ki pa ima tudi dva dela. (2a) je vsebinskega in (2b) zapisovalčevega. O teh stvareh dolgo nisem vedel ničesar, še zavedal se jih nisem, dokler se nisem lotil študija sanskrtskega črkopisa, ki sem ga več kot desetletje ignoriral, saj sem bil kar zadovoljen s transkripcijami in romaniziranimi verzijami zapisov v sanskrtskih slovarjih in učbenikih. Tudi samim Vedam in literarno zgodovinskemu pogledu nisem posvečal pozornosti. Vendar pa sem v svojem skoraj desetletje trajajočem brskanju po sanskrtskih slovarjih, le odkril vsebinski in literarni kontekst, ki se ga nisem zavedel, dokler v zadnjih nekaj mesecih nisem začutil potrebe, da bi lastnoročno preveril nekaj stvari v Vedah. Poleg tega, da se mi je ponovno razširilo področje raziskovanja, mi za ta korak ni žal. Še več prepričan sem, da se je za vsako resno odkrivanje evropskega odtisa v vedski literaturi kot v sanskrtu obvezno seznaniti se tudi z vsebinsko in literarno stranjo te starodavne literature. To trdim zato ker sem v zelo kratkem času uspel rafinirati ogromno svojih predpostavk, za katere nisem imel neodvisnih potrditev, od katerih najbolj izstopajoča je teorija o nastanku indijskega dela vedske literature, ter seveda moja teza, da Azijci pravzaprav nikoli niso razumeli delov sanskrta, kjer bi razumevanje evropskega jezika bilo koristno. Še najbolj pomembna pa je potrditev moje teze o metaforični semantiki, ki je omogočila, da so dokaj pravilno prevedli starodavni jezik brez, da bi ga razumeli.

 

Zgodovinski pogled (1) -- Ena od redkih stvari o katerih se poznavalci sanskrta in pred-antične indijske literature strinjajo so časovni okviri nastanka pismene oblike tega jezika pred približno 3.500 leti. Dosti manj enotnosti je tem od kdaj so ta jezik govorili. Upoštevajoč dejstvo, da je vedska literatura nastala na osnovi zapisovanja ustnega sporočila, za katerega smo zgoraj ugotovili, da je dokaj zanesljiv medij, za dolgotrajno shranjevanje informacij, se je jezik iz časov, ko so pesnitve nastale vendarle ohranil vsaj do časov zapisovanja. Rig Vede so zbrali in zapisali v obdobju med leti 1,500 do 1,200 pred n. š.

Obstaja pa še ena časovna dimenzija povezana s to starodavno indijsko literaturo, ki je skrita v vsebini. Tukaj so razhajanja poznavalcev glede časovnih okvirov zelo velika in sicer od tisočletja pa skoraj do desettisočletja. Tako nekateri tolmačijo spopade med Indro in Dasyu v Rigvedi kot spopade med Evropejci in Darvidijci, drugi pa trdijo, da gre le za metaforične slike boja med silami razsvetljenosti in silami nevednosti. V Vedah so te bitke prikazane na spiritualnih planjavah na nebu in med oblaki, ne pa na Zemlji. Na drugi strani pa za te bitke ne obstajajo nikakršni arheološki dokazi. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja je bila »teorija arijske invazije« popolnoma poražena in razveljavljena. Vsebina v naslednjem okencu je za tiste, ki jih zanima revidirani čisti zgodovinski pogled:


 

Jezikovni pogled (2) -- V primeru jezikovnih analiz vsebine literarnih tekstov, so metode raziskovanja običajno zelo podobne od primera do primera. Toda naša situacija je izjemna, ker je vsebina literarnega dela povezana tudi z nastankom jezika, kot tudi z nastankom pisave, v katerima je delo zapisano. Poleg tega je naš glavni motiv za raziskovanje jezik, in ne toliko vsebina, ki pa nam je kljub temu v veliko pomoč pri raziskovanju, saj v veliki meri potrjuje ali pa negira naša jezikoslovna odkritja. Raziskovanje vedske literature bolj kot sicer izpostavlja avtorja ali zapisovalca teksta. Vendar nas ne bodo pritegnile neke subjektivne okoliščine avtorjev teh tekstov, temveč njihovo poznavanje jezikov, ki so vpleteni v nastajanje njihovih del. Recimo, če je za zapisovalca jezik v katerem je zapisoval bil uganka, je pričakovati, da ga je prilagodil svojemu znanju. Tudi, če je v ta namen, da bi ustno sporočilo zapisal, moral črkopis šele izumiti, je prav tako verjetno, da je ta črkopis izražal zapisovalčeve glasovne vrednosti ne pa tiste, ki so povezane z originalnim jezikom pesnitev.

Ker je vedska literatura zelo obsežna in po naravi obredna in mitološka ter ker njeni zapisi izhajajo iz obdobja, ko se je prva pismenost šele razvila je mogoče sklepati, da so pisavo izumili z namenom, da bi to literaturo tudi zapisali. To sicer zelo logično sklepanje je za jezikoslovca, ki skuša rekonstruirati enega ali vse starodavne jezike iz katerih naj bi sanskrt nastal je brez vrednosti, če tega zaključka ni mogoče preveriti in potrditi z dejstvi. Izkaže se, da potrdila za to dejansko najdemo v vedski literaturi sami. Prav tako je ena od naših predpostavk, tudi trditev, da ta vedska literatura izvira v Evropi in, da so jo skupaj s svojim jezikom Evropejci prinesli v Indijo. Dobro je poznano dejstvo, da v Vedah ni ne duha in ne sluha o kaki stari evropski domovini, čeprav ni mogoče ignorirati evropskega jezikovnega odtisa. Kaj in kako naj bi torej Evropejci kako tisočletje prepevali po Indiji, da bi to bilo Indijcem tako všeč, da bi začeli prepevati skupaj z njimi ne, da bi razumeli besede, ko jih pojo? Tudi ta odgovor bi morali odkriti v vsebini Ved.

To so torej motivi in razlogi, da se sistematično lotimo te vsebine. Vendar pa bo vsakogar, ki misli resno, kot je tudi mene, od tega raziskovanja odvrnila misel na študij sanskrta, ki bi me po mojih lastnih izkušnjah zaustavila vsaj za leto ali dve, ne upoštevajoč raznih presenečenj od katerih je dejstvo, da kljub temu, da vsi največ govore o najstarejšem rigvedskem sanskrtu, tega jezika nihče več ne govori več kot 2500 let, najmanjši problem. K sreči je o Vedah zelo veliko napisanega, kako ne bi bilo, saj kot bomo videli o njih razpravljajo in pišejo že več kot 4.000 let. Kako je to mogoče, če so pa Vede same začeli zapisovati šele pred 3.500 leti. Spet odgovor na to je mogoče najti le v vsebini, ki sicer iz stališča zgodovinarja ni drugega kot špekulacija, vendar pa je v kontekstu vsebine sprejemljiv. Da bi vse to razumeli je potrebno seči po obstoječih knjigah in prevodih. Toda tu se srečamo z drugim velikim problemom, namreč objektivnostjo interpretacij. Končno je ta literatura v veliki meri zavita v religiozne interpretacije na eni strani, na drugi pa v poizkuse interpretacij, ki se trudijo v luči superiornosti tradicionalnih zahodnih verovanj in kultur to starodavno literaturo banalizirati, ter na vsak način zanikati obstoj visoko razvite duhovnosti paleolitskih evropskih pra-civilizacij.

Naš jezikoslovni interes, nas sicer zaščiti pred ideološkimi interpretacijami in upoštevajoč dejstvo, da so slednji, ki se trudijo Vede banalizirati, tudi temu ustrezno neprimerno podkovani v jezikoslovju, kot tudi poznavanju te literature, se je vsaj v začetnih fazah raziskovanja vedske literature najbolje oprijeti sodobnih poznavalcev te literature, ki poudarjajo pomembnost vedske literature tudi za sodobni hinduizem. Za razliko od drugih interpretacij so te dosledno sledile vedam od vsega začetka in za nas je ta doslednost ključnega pomena. Preden se lotimo analiz te starodavne literature in jezika v katerem je zapisana, najprej poglejmo kaj ta literatura v resnici je.

 

Kaj so Vede -- Ko sem prebiral članke indijskih piscev in interpretatorjev Ved, ki brez problemov trdijo, da so Vede edini obstoječ dokaz (zapis) o življenju in duhovnem svetu naših (njihovih) prednikov, sem se zamislil ob uporabi sanskrtske besede »purve-pitarah« v naslednjem navedku: »... the songs of our forfathers of the race purve-pitarah ...« kjer svoje prednike imenujejo z narodom, kot naj bi ga definiral slovar sanskrta.

Ali ne gre tukaj za naši skupne IE prednike
Zanimiva izpeljanka za IE prednike, ki so si jo izmislili Hindujci
purvepitarah prvi hranilci, starši, predniki; -- [ Slo: pitati, hraniti ]
mAtarapitarau mother and father, parents = starši; -- [ Slo: pitati, hraniti ]
purvepitarah prvi hranilci, starši, predniki; (((( KJER: {purve}=PRVI + {pita}=PITI,PITATI + {-rah} [OBRAZILO: poosebljenje kot {-nik, -ek, -ak, -ec, -ič, -ar, -er, ...} ] )))); {mAtarapitarau} mother and father, parents; (((( KJER: {mAtar}=MATER + {pita}=PITI,PITATI + {-rau} [OBRAZILO: poosebljenje kot {-nik, -ek, -ak, -ec, -ič, -ar, -er, ...} ] )))); -- [ Slo: prvi, pitati, hraniti ]

OPOMBA: (((( {purvepitarah} uporabljeno v [R00-EoV/04-what-is-veda] za narod naših prednikov, ki so prepevali vedske himne

Be that as it may, it is the songs and chants of these fathers of the race -purve pitarah-, it is their hymns that form the starting point and the kernel for the vast literature that has flowed from and developed round them and goes by the name VEDA.
))))

Čeprav ni dvoma, da indijski avtor govori le o svojih »azijskih« prednikih, pa je že ime tega »naroda«, ali kot ga on imenuje »rase« purve-pitarah razvidno, da gre tudi za evropski etnični vzorec. Kot pa lahko vidimo v naslednjem njegovem razmišljanju, pa tudi ponavlja staro napako, ko trdi, da so pesnitve ali himne nastale malo pred časom zbiranja. Takole se je izrazil:

At some period of their history, very likely at the close of the epoch during which the hymns were first sung and celebrated, it was found necessary to collect and compile all the available hymns current at that time. The necessity for the compilation may have arisen in order to prevent their loss inevitable with the passage of time and also to preserve them in the form in which they were chanted.
Brez upoštevanja drugih dejstev, predvsem pa dokazov, da ne zbiralci in ne pevci (avtorji) teh pesnitev niso razumeli jezika, v katerem so himne prepevali in / ali jih zapisovali, je težko zagovarjati tezo, da ta literatura izvira iz na tisoče kilometrov oddaljenih evropskih kulturno etničnih sredin. V primeru, da ne upoštevamo pravkar navedene možnosti, da imamo pred sabo dve tako zelo različni kulturi, kot sta Indijska in Evropska so za nas popolna neznanka tudi časovni okviri »epohe« v kateri so v Indiji himne prepevali preden so jih začeli zapisovati. Veliko odgovorov, na naša vprašanja je skritih v vsebini vedske literature, kot tudi v doslednih tolmačenjih te literature, pa čeprav včasih ne upoštevajo vseh dejstev, kakor zadnji navedek zgoraj. Kot pa bomo videli v naslednjem primeru, pa so tudi napačne navedbe lahko koristne, kadar jih osvetlimo v pravi luči.

 

Zbiralci Ved --
»Veliki Aga-Vyasa« ali »Veda Vyasa« (kliknite za povečano)
Veda Vyasa
V prejšnjem navedku, nam je indijski avtor omenil, da so na prehodu obdobja, v kateri so v Indiji himne prepevali, te slavospeve tudi začeli zapisovati. Avtor se sklicuje na hinduistično tradicijo po kateri, naj bi zbiranje potekalo pod vodstvom ikone Hinduizma imenovanega »Veliki Aga-Vyasa« poznanega tudi po imenu »Veda Vyasa« ( वेद व्यास {veda vyAsa} ). Ko sem iskal dodatne informacije o »Vyasi«, njegovem času in sodelavcih, me je pritegnilo dejstvo, da je več avtorjev poudarjalo barvo njegove kože, čeprav je nihče sam ni razkril. Po upodobitvi, ki je delo sodobnega Hinduističnega umetnika, tukaj na desni, sem dobil občutek, da je bil svetle polti, kar namiguje na njegove evropske prednike in morda celo na poznavanje »indijske verzije« njihovega jezika. Toda indijska / hinduistična resnica ima vedno več nivojev, kar bomo spoznali tudi skozi jezikoslovne argumente. Da se dokopljemo do končne resnice, se je najprej potrebno poglobiti v duhovnem svetu, da bi se nato dvigniti na najvišji nivo dojemanja. Po domače povedano, brez umskega dela ne gre!

Mojo pozornost je pritegnilo ime tega zbiralca, ki vedske literature ni le zbiral, ampak jo je tudi sortiral in organiziral ter »razdelil« v štiri logično in metrično urejene skupine. Ob ideji, kako pred slabimi 3.000 leti »Vyasa« »povezuje« palmove liste, na katerih je bila zapisna starodavna modrost, med dve trdni deščici, sem od navdušenja vzkliknil: »seveda mu je ime Veda Vyasa, saj je vendar povezoval Vede v šope«, ki se ne razlikujejo dosti od papirusovih »zvezkov«, katere budistični svečeniki še danes hranijo v tibetanskih samostanih. Toda to moje navdušenje je izginilo, ko mi je v nadaljevanju indijski avtor pojasnil, da sanskrtska beseda »vyasa« pomeni prav nasprotno, namreč »razvezati, razdeliti« in ne »zvezati« ali »združiti«. Toda moja intuicija je bila močnejša od njegovega pojasnila in odločil sem se preveriti te pomene v sanskrtskem slovarju. Kot že ničkolikokrat, v podobnih situacijah, sem ponovno potrdil, da Indijci nikoli niso pravilno razumeli venetskih besed v sanskrtu. Tukaj je izvleček iz sanskrtskega slovarja - presodite sami:


Organizacija vedske literature -- Kot že rečeno je »Vyasa« razdelil Vede v štiri zbirke »Samhitās (samhitAs)« = ZBIRKE (collections). V zgornjem okencu je zanimivo pogledati tudi semantiko sanskrtske besede »samhitAs«, ki je prav tako skregana z razlagami »Veda Vyasijevega« imena. Sicer pa Vyasijevo delo in čas v katerem je živel predstavljata pomemben košček informacije in mejnik v naši zloženki. Zato najprej nekaj o zbirkah v katere je »Vyasa« s sodelavci razdelil Vede.

Vede so razdeljene v štiri skupine
Popularno imeLiterarno imeIme rime
1. Rig VedaRigveda SamhitaRk / rik
2. Yajur VedaYajurveda Samhitayajus, rik
3. Sama VedaSāmaveda SamhitasAma
4. Adharvana VedaAtharvaveda Samhitarik, yajus

Vsaka skupina vsebuje himne, ki se ukvarja z različnimi tematskimi in smiselnimi motivi. Vendar pa vsako skupino tudi odlikuje značilna metrična oblika. Kljub temu pa se vsebine skupin tudi močno prepletajo. Največja je prva Rig Veda, skupina iz katere zajetne dele vsebine so ponovljene v zadnjih treh skupinah. Tako je v Sama Veda skupini kar 95% vsebine iz prve skupine, v skupini Yajur Veda je 50% vsebine iz Rig Vede. V zadnji Adharvana Veda skupini pa je iz Rig Vede 30% vsebine. (Glej:[R01-vb/02-4-samhita-V-books|mantra-samhita books])
  1. Rig Veda - vsebuje molitvene himne in posvetila bogovom
  2. Yajur Veda - obredne molitve, ki jih pojo svečeniki ob oltarju
  3. Sama Veda - molitve, ki jih pojo ob glasbeni spremljavi
  4. Adharvana Veda - pisana mešanica vsega zgoraj naštetega z dodatkom posvetnosti
»Hinduistični obred imenovan »Jažna« - venetsko: božja pojedina (kliknite za povečano)
Yajna (jažna)
Kot vidim so vede prvenstveno religiozna zbirka tekstov, ki jih prepevajo predvsem, vendar ne izključno svečeniki, v obrednih situacijah, za oltarjem in ob številnih socialnih dogodkih, druženjih in ceremonijah. V primeru, ko gre za obredne ceremonije si laže predstavljamo, da pesnitve ohranjajo svojo obliko in vsebino iz generacije v generacijo. Posebno vlogo pri tem gotovo igra metrika v pesniških oblikah, ki smo jih spoznali pod sanskrtskimi imeni verzov {rik}, {sAman} in {yajus}. Na začetku članka sem omenil obred ob Ognjevem (Agni) oltarju, ki se v sanskrtu imenuje »yajna« (jažna) z istim pomenom, namreč »obred« in / ali »žrtvovanje«, ki pa, kot lahko vidimo na sličici, resnično daje občutek »božje pojedine«, torej naša razlaga beseda {jažna}=»jesti« res ni tako nemogoča. Kot vemo sta v vseh ustno ohranjenih literaturah metrika in ritmika ključnega pomena. Videli smo, da je to tudi implicitno dokumentirano v Vedah. Kdor se je ali pa se bo malo bolje seznanil z vedami, tudi ne bo mogel mimo pomembnosti sanskrtske besede {mantra}, ki pomeni verz, njen spiritualni pomen, pa nam tudi razkriva dejstvo, da Indijci resnično vselej ne razumejo vedskih stavkov, ki jih prepevajo.
V kontekstu študija vedske literature, se je potrebno zavedati, da sodobni poznavalci Hinduizma, izven spiritualističnih interpretacij, ne posvečajo velike pozornosti jeziku niti zgodovini. Tako spregledujejo pomembnost mantre (kitice), kot starodavnega (morda celo paleolitskega) pripomočka za ohranjanje vsebine in oblike ustnega sporočila. Sicer pa jo v mitološkem pomenu smatrajo za izredno pomembno. Ustrezno temu bomo od njih spoznali le ta drugi vidik. Tako mantro tolmačijo kot glas, zlog, besedo ali skupino besed, ki ima moč spiritualne transformacije, pri čemer pa niti ni potrebno razumeti literarnega pomena take kitice (mantre).
Vendar pa to tudi ni nič novega, saj so šele v času moje mladosti v slovenskih cerkvah svečeniki dobili dovoljenje za opravljanje vseh obrednih ceremonij v slovenskem jeziku, ki je zamenjal latinskega: (takole so molili: Oče naš: »Pater noster, qui es in caelis, sanctificetur nomen tuum. ...«, zaključevali pa z: »In nomine Patris, et Filii, et Spiritus Sancti. Amen«).
Hinduistična resnica ima več nivojev -- Toda Brahmani so v svojem verovanju nerazumevanje originalnega venetskega obrednega jezika zavili v spiritualno tančico in ga kot takega tudi slavili, kar se nadaljuje tudi v Hinduizmu. Za njih imajo verzi v vedah dvojni pomen. (1) ezoterični globok pomen, ki ga razumejo le svečeniki, modrijani in njihovi učenci in, (2) surov morda celo zaničljivo preprost pomen, namenjen navadnim smrtnikom, ki se udeležujejo religioznih obredov. Po njihovem preprosti ljudje verjamejo, da jim bo oboževanje bogov kot so Agni, Indra, Višnu in drugi ter prepevanje njim posvečenih »manter« in slavospevov pomagalo, da se bodo uresničile vse njihove želje in hrepenenja. Ta dvojnost v razumevanju naj bi bila potrebna, da bi se na ta način zaščitile »svete skrivnosti« pred zlorabo duhovno nekvalificiranih. Omenjanje te dvojnosti »mantre«, ni le nekaj sodobnega, ampak jo zasledimo že pri enem od najstarejših komentatorjev Ved iz 6-5. stol. pred n. e., poznanega po imenu »Yāska«, ki je bil tudi eden od prvih sanskrtskih gramatikov in etimologov. Torej, kot smo pravkar videli, Azijci nerazumljivi jezik pripisujejo svojim »modrijanom in prerokom«, ne pa kakim starodavnim evropskim prišlekom!

Iz zgodovinsko -jezikovnega pogleda, je zaradi »delnega« nerazumevanja originalnih vedskih tekstov, potrebno z veliko mero razsodnosti in rezervirano interpretirati sliko, ki jo projicirata razumevanje in fizična predstava Brahmanizma in tudi današnjega Budizma na starodavno evropsko / venetsko modrost in mitologijo. Naj še enkrat poudarim, da v prejšnjem stavku nisem zastonj podčrtal in z narekovaji zagradil besede delnega v povezavi z razumevanjem ( glej: ).

Vse kar smo spoznali v zadnjih odstavkih je, verjetno tudi eden od razlogov, da so se v tradicionalnem Hinduizemu vselej dosledno držal vedskih tekstov in, da so kljub vsemu posvečali veliko pozornost ohranjevati oblike originalnih vedske tekstov tudi kadar jih niso popolnoma razumeli. Obstaja cela vrsta pokazateljev, da so Indijci od vsega začetka, imeli problem z razumevanjem Ved. Tudi prejšnja omemba komentatorja »Yāske«, ki nas pripelje do zadnjega dela vedske literature o kateri do slej še nismo spregovorili, potrjuje to prepričanje. Kot smo videli, je Vyasi najprej uredil Vede v zbirke, ki jih v sanskrtu imenujemo »Mantra Samhita«. Zaradi problema razumevanja teh zbirk, so se v obdobju od 9. do 7. stol. pred n. š. pojavile ti. »Brāhmaņās« (brAhmanAs). To so bile »filozofske« razprave o vsaki Samhiti (zbirki) posebej. Za te je že značilna sprememba v jeziku, poleg lirike pa so »brahmane« pisane tudi v prozi. Njihov namen je z namigovanjem osvetliti obredno uporabnost vedske poezije in ji dodati smisel. K tem »Brāhmaņās« pa so priključeni še dodatne razprave in špekulacije o spiritualnem in filozofskem pomenu Himen. Te dodatke imenujejo »Āraņyakās« in »Upanishads«. Tako sedaj lahko izpostavimo vse tri dele, ki tvorijo posamezno Vedo:
  1. Mantra Samhita
  2. Brāhmaņās
  3. Āraņyakās in Upanishads
Kar nekaj koristnih informacij že poznamo o tem kako nastanek vedske literature vidimo skozi mitološko ali spiritualistično prizmo in kako sta v tej luči Vyasi in Yāska izoblikovala in organizirala zunanjo podobo te literature. Sicer pa so poleg informacij o tem kako so Vede urejene, za nas bolj pomembne okoliščine in časovni okviri, v katerih so nastale te zbirke in v kakšni obliki so se Vede ohranjale preden so jih zapisali. O tem sem se malo razpisal v članku, ki si ga lahko ogledate v okencu tukaj spodaj.


 

Vsebinski pogled (2a) -- Razlog, da smo se sploh lotili naše raziskave rigvedske literature so neverjetne jezikovne sorodnosti evropskih, predvsem pa slovanskih jezikov s sanskrtom. Kot smo videli se ne ukvarjamo več z vprašanjem, ali je vsebina te literature nastala na osnovi evropske ali indijske modrosti in mitologije, temveč kako in v kolikšni meri je prišlo do spajanja teh dveh. To nas bo torej vodilo, ko bomo raziskovali vsebino tega najstarejšega literarnega sporočila.

Res je, da z izjemo neoporečnih dokazov o bogati duhovni tradiciji Evropejcev, ki jih pripisujemo paleolitskemu poznavanju astronomskih pojavov in 35.000 let stari umetnosti, ki nam je v Franciji to znanje razkrila (( glej: )), ne moremo preverjati verodostojnosti posameznih idejnih in mitoloških motivov direktno na evropskih tleh. Obstajajo tudi nekatere etnološke značilnosti in običaji predvsem med Slovenci in na širšem področju Alp, ki so spominjajo na običaje v Himalaji. Seveda imam v mislih Triglav, in romanja v gore. Prav tako je s tipičnim slovenskim, karantanskim in venetskim odnosom do ženske, ki ga najdemo zabeleženega v Rigvedah (( glej: )). Toda starodavni mitološki motivi, ki so se ohranili v Vedah so skoraj popolnoma izginili iz evropskega prostora. Edino kar nas še povezuje z starodavno evropsko kulturno tradicijo, ki je ovekovečena v Vedah je jezik ne pa več toliko vsebina ali pa duhovnost. Ni rečeno, da z našim novim jezikovnim pristopom ne bi mogli odkrili potencialno skritih tipično slovanskih idejnih, mitoloških in morda celo etnoloških konceptov, toda za to bi bilo potrebno temeljito prečesati Rigvede in jih samostojno interpretirati. Do tega prepričanja sem prišel šele odkar sem se bolj resno lotil sanskrta, predvsem pa ko sem začel preverjati navedke »poznavalcev«, v katerih se sklicujejo na verze v Rig Vedi. Poglejmo en tak primer:


Doslej smo spoznali že dve od metod, ki sta omogočili, da se je vedsko literarno sporočilo ohranilo kar nekaj tisočletij od časov prvotnega IE kontakta pa do časa, ko so himne začeli zapisovati. (1) Prva in najbolje poznana je metoda je tradicionalno ustnego sporočilo, druga pa tukaj na novo razkrita (2) »«. Vendar, pa v primeru Rig Ved obstaja še tretja komponenta v tem sistemu. Le ta je (3) ritual, ali obred, kjer se skozi način življenja in s tem povezan posebni status, ki ga uživajo svečeniki ohranja tudi t.i. spiritualno oziroma duhovno sporočilo. Redne dnevne, tedenske, mesečne ter skozi desetletja in verjetno tisočletja, ponavljajoče se obredne rutine, še dodatno z vizualnimi efekti ter obrednimi predmeti utrjujejo semantiko hvalnic in slavospevov.

Tukaj skušam poudariti, da je tudi vsebina himen v Rig Vedah pomembna in zasluži, da se jo razišče, saj na je nek način poleg jezika najbolj zgovorni dokument preteklosti, o kateri ni nikjer drugje zapisanega prav nič. Tako je recimo v Rig Vedah samih dokumentirano kako so nastajali slavospevi, in celo kako so jih zapisovali. Seveda je tukaj potrebno ločiti med realnim in imaginarnim mitološkim svetom, omemba pisanja pa nam zagotovi, da je verjetno tisočletja odmaknjena od časa, ko se je vsebina širila le s pomočjo ustnega sporočila. Eden od takih vsebinskih odkritij, je tudi dejstvo, da božanstvu Višnu v vedskem obdobju niso pripisovali tako visoke vloge, kot so mu jo »podarili« Brahmani, v 7. do 6. stol. pred n.š. in verjetno še dosti kasneje kot to, ko so odkrili njegov pravi položaj in status s pomočjo dolgotrajnega študija vedske literature potem, ko je bila končno v celoti zapisana, kar se je zgodilo kakih tisoč let kasneje, t.j. v klasičnem obdobju sanskrta! Pomembnost obrednega značaja te literature je izredno velika, vendar pa le informativna, dokler tez, ki jih s pomočjo študija vsebine ne potrdimo še na kak drugi način, predvsem pa z jezikoslovnimi dokazi. Tako je recimo potrebno dokazati trditev, da je položaj božanstva Višnu v vedskem panteonu od vsega začetka bil na vrhu v skladu z njegovim imenom, ki za vsakega Slovana pomeni »višina, vrh«, Varuna pa »varovalec, zaščitnik«, toda ne le na osnovi intuicije in očitne semantike, ki je lahko res, čeprav malo verjetno, zgolj slučaj. Do teh dokazov se bomo lahko dokopali le s pomočjo doslednih interpretacij vsebine, na nov način s pomočjo teze, da je sanskrt nastal večinoma na podlagi slovanskim jezikom podobnega venetskega.

 

Zapisovalčev pogled (2b) -- V uvodu smo govorili samo o avtorju zapisanih himen. V resnici obstaja še cela vrsta anonimnih avtorjev, ki so prvi ustvarili to ljudsko literaturo. Čeprav o njih ne vemo veliko, pa prisotnost evropskih prišlekov v indijskem prostoru že v času pred vedskim obdobjem, po vsem kar smo doslej zvedeli, ne bi več smela biti vprašljiva. Na drugi strani pa, kot je razvidno iz obstoja, že v času zapisovanja za tisočletje starejših »sanskrtskih etimologij«, da zapisovalci vedskih himen niso popolnoma obvladali jezika v katerem so jih prepevali ljudski pevci. Striktno dosledni poznavalci Hinduizma, se bodo upirali ideji o ljudskih pevcih ter vztrajali, da so pesnitve nastale kot rezultat božjega nareka katerega so si izbrani modreci ali rišiji (rişhis) zapomnili in pesnitve kasneje zapisali.

Iz doslej povedanega lahko sklepamo dvoje, (1) da avtorji in zapisovalci pesnitev, torej tudi ljudski pevci (svečeniki, rišiji) niso iz istega obdobja in, da niso govorili istega jezika, torej, jezika v katerem so prepevali obredne slavospeve, ter (2), da je verjetno tudi pisava nastala z namenom, da bi te slavospeve končno tudi zapisali. Seveda, se vse te trditve da preveriti s študijem te pisave, vendar pa ker imamo dovolj drugih dokazov, ta študij lahko počaka. Da bi zadovoljivo opisali sanskrtsko pisavo imenovano »devanagari« je potrebno novo poglavje. Kdor nima namena, da bi se iz lastnega interesa ukvarjal z »devanagarijem«, lahko brez škode preskoči vsebino v spodnjem okencu, saj branje te snovi ni potrebno za razumevanje nadaljevanja mojega pisanja. Bo pa nedvomno koristno branje za vsakogar, ki ima namen, da bi se pisave naučil, ali pa dobil neko osnovno predstavo o njej.

Za nas je pomembno vedeti le to, da je ta pisava zlogovna, da v njej ne uporabljajo presledkov med besedami, in je v bistvu cel stavek napisan kot ena beseda. Nenazadnje pa je potrebno tudi povedati, da je način pisanja v tej pisavi gotovo dodatno vplival na to, da se je jezik Evropejcev v sanskrtu deformiral še bolj, kot je to povzročila nenavadna sanskrtska semantika z združevanjem azijskih besed z evropskimi. Sicer pa je članek zelo kratek in ga je vredno vsaj na hitro preleteti. Ponekod kjer še ni povsem končan sicer ne bo dosti več kot kozmetično dopolnjen.

 

POZOR: ne sodite pomembnosti vsebine po velikosti okna!


                (POZOR: tukaj je več oken v oknih, puščice za vrnitev delujejo znotraj oken iste barve. )

 

 

Brahmanski slovničarji -- Za nas brahmanski slovničarji niso ne vem kako pomembni. Iz jezikoslovnega stališča bi morda bilo bolje, če jih nikoli ne bi bilo! Če se malce prehitim, naj navedem prvega vedskega slovničarja Sakatayano, ki je bil poznan po svoji trditvi, da so vsi samostalniki nastali iz glagolov. Čeprav je njegova trditev iz stališča lingvistike v okviru kognitivnih ved prava neumnost, pa je dejstvo, da je že v 8. stol. pred n. š. nek sanskrtski jezikoslovec govoril o glagolih in samostalnikih za nas dovolj velik razlog, da te zgodnje stopinje v jezikoslovju jemljemo zelo resno. Brahmanski slovničarji nam povedo zelo veliko o vedskem jeziku medtem, ko moramo njihove jezikoslovne dosežke meriti s precejšnjo rezervo. Toda, ti zgodnji jezikoslovci so bili za ohranitev vedske literature med Indijci bolj kot potrebni, saj niso le slovničarji ampak tudi etimologi. Brez njih se ta starodavna literatura najbrž ne bi ohranila, namreč kot smo videli, Indijci tudi s pomočjo Brahmanov vsaj »jezikovno-semantično«, starega jezika nikoli niso pravilno dojeli. Toda pozor, nisem zastonj podčrtal »jezikovno-semantično«, saj so vendar v veliki meri uspeli ohraniti vsebinske pomene himn. Izgubili so le večino posvetnih pomenov starodavnih evropskih besed in kot rezultat skoraj do neprepoznavnosti deformirali še tisto malo kar je od venetskega jezika ostalo.

Kako se je to lahko zgodilo, če pa so se vsi po vrsti, začenši z brahmani, preko budistov pa vse do sodobnih hindujcev, trudili ohraniti rigvedski sanskrt? No saj se je v tudi ohranil, vendar le v Rig Vedah. Vsa ostala literatura, tako Brahmaņas, kot Araņyakas in Upanishads se je spreminjala s časom. Toda, če se rigvedski sanskrt ni spremenil, od kar je nastal, kot trdimo in prisegamo na preverjena »kamenodobna jezikovna orodja«, kot so metrika v ljudskih ustnih izročilih ali pa v mitoloških in religioznih pomenskih oblikah, kako to, da kljub temu Indijci ne razumejo več jezika, katerega soustvarjalci so nekoč bili? Problem je v tem, da so venete asimilirali, torej so izginili, brez vsake sledi. Razen nekaterih fizioloških značilnosti, ki so se ohranile, so se Indijci v vsakodnevnem življenju, vrnili k svojemu jeziku, svečeniki pa so iz generacije v generacijo zgubljali več pomenov za posamezne venetske (evropske) besede, ohranjali so le pomensko sliko celotnega obreda, himne in morda tudi verza, pri katerem so mrmrali, peli in vzklikali svete besede z globljimi pomeni kot so tostranske posvetne razlage. Ne pozabimo, da se je to dogajalo vsaj nekaj stoletij, morda tisočletje in več, pred pojavom pismenosti.

Da je indijska pismenost nastala v indijskem jezikovnem okolju in ne v sanskrtskem, kaj šele evropskem ali venetskem, dokazuje tudi zgoraj omenjeni črkopis »devanagari«, ki je z izjemo angleškega popolnoma neuporaben v večini evropskih jezikov in podpira izključno indijsko fonetiko. Toda to sodi že v drugo poglavje, trenutno začetek bi morda zadostoval le kratek pogled v naslednje okence:


Čeprav je sanskrtska fonetika zelo očitna indijska značilnost, pa se v tem črkopisu skriva še cela vrsta nekompatibilnost z evropskimi jeziki. Nenaravna uporaba zlogov skupaj s pravili spajanja sosednjih besed, so indijska pogruntavščina, ki je popolnoma skregana z naravnim razvojem jezika in fonetike, še posebej kadar je pravila postavil nekdo, ki ni razumel naravnih pravil fonetike, kar je verjetno bilo res v času, ko je nastajala dobesedno prva slovnica in to ne v jeziku, ki so ga poznali, ampak za jezik, ki ga niso razumeli. To združevanje besed, ki so si ga izmislili Brahmani je tako vplivalo na vse današnje indijske jezike. To sicer ni dokaz, da so indijski jeziki bližji sanskrtskemu črkopisu, ker jih je ta črkopis praktično tudi izoblikoval. Toda brahmanski umetni poseg na področje jezikoslovja ni mogoče ignorirati, ko primerjamo evropska semantična drevesa s sanskrtskimi. Vsa ta vprašanja, in sicer vsako zase, zaslužijo svojo razpravo, vendar pa smo se preko njih tudi dotaknili problemov, ki so jih Brahmani hoteli rešiti in, na ta način ustvarili nekaj prepoznavnih jezikovnih vzorcev, ki nam bodo končno, ko jih identificiramo in, če bo mogoče odstranimo pomagali, da se dokopljemo do originalnih evropskih / venetskih jezikovnih prvin v »rigvedskem sanskrtu«.
Paṇinijevih 3,959 slovničnih pravil -- Tukaj se ne mislim ukvarjati z brahmanskimi slovničnimi pravili. Bolj se mi zdi pomembno bralca seznaniti z dejstvi in dokazi, da so se Brahmani resnično lotili študija rigvedskega jezika. Tako zgodnje zanimanje za slovnico in etimologijo jezika je mogoče razložiti le na dva načina. (1) da jezika niso obvladali ali, (2) da so še razvijali pisavo in pismeni sistem. No, morda tudi oboje!

Prav tako pomembno pa je, da se zavedamo okoliščin v katerih se je to odvijalo. Predvsem je potrebno poudariti, da v času, ko so Rig Vede začeli zapisovati, po vsej verjetnosti ni obstajal noben drugi indijski jezik ne s črkopisom kaj šele slovnico. Iznajditelji črkopisa in kmalu nato tudi, raziskovalci rigvedskega jezika, bi se sicer lahko zgledovali pri Kitajcih, in morda po hieroglifskih in klinopisnih pisavah, če bi, kar sicer lahko resno dvomimo, takrat potovanje in komunikacije bile zadovoljivo razvite za kaj takega. Kljub temu, pa moram priznati, da sem že večkrat posumil, da so Indijci vendarle dobili inspiracije pri Kitajcih.

Kakorkoli že, verjetno je sprejemljivo sklepati, da so tako sanskrtska pisava, kot prvi miselni koncepti o tem kaj je jezik v Indiji nastali istočasno, predvsem pa skoraj na novo, v prispodobi rečeno na praznem papirju, brez nekega večjega poznavanja prvega ali drugega. Velika verjetnost je tudi, da so sicer pred »devanagarijem« uporabljali kak drug črkopis, morda tudi hieroglifski, ali klinopisni, morda simbolični, podoben vinčanskim znakom, ali celo kaj podobnega »kitajski pisavi«. Prav gotovo pa je šlo za dolgotrajni proces in eksperimentiranje. Zgoraj omenjeno raziskovanje jezika in slovnice potrjuje to tezo. Toda to so le ugibanja in od vseh naštetih možnosti, je po filozofiji pisanja devanagari neka srednja varianta med kitajsko in klinopisno pisavo. Na kitajski sistem me spominja dejstvo, da v devanagariju pojema besede ne poznajo, na klinopis pa to, da so z izjemo staro-iranskega vsi zlogovni!

Razmišljanje o okoliščinah v katerih so nastali prvi zapisi rigvedske literature, pa ne more biti popolno, brez upoštevanja dejstva, da so »modrijani« (rišiji), katerim so, kot lahko preberemo tudi v Vedah samih, »vsebino himen narekovali bogovi«, imeli velike težave z razumevanjem jezika. Tudi to podpira še posebej prvo od zgornjih trditev (1) in (2)! Za tiste, ki so morda direktno skočili na poglavja o brahmanskih slovničarjih in torej niso seznanjeni z razlagami kako je nastajala vsebina Ved ter zato ne morejo razumeti, kako je mogoče, da avtor pesnitve ne razume jezika v katerem je napisal pesem svetujem, da ob priliki pazljivo preberejo ta celotni članek!

Sicer pa poglejmo kdo je bil slovničar Panini (Pāṇini) [pAnini]. Čeprav je živel najkasneje od vseh, za nas pomembnih sanskrtskih slovničarjev in etimologov v 4. stol. pred n. š., moramo začeti pri njem, ker je s svojimi 3,959 sanskrtskimi slovničnimi pravili zbranih v morfologiji imenovani Ashtadhyayi, ki je zasnovana na slovnični disciplini proučevanja Ved imenovana Vedanga, zasenčil vse svoje predhodnike. Tukaj je pomembno povedati, da so že pred Paninijem obstajali drugi sanskrtski slovničarji. Tako vemo za njegovega neposrednega predhodnika Yasko (Yāska) [yAska] iz 5. do 6. stol. pred n. š. -- Yaska, je bil avtor Nirkute, ki jo poznavalci tolmačijo kot znanstveno razpravo o etimologiji in semantiki sanskrtskih besed, ter o leksikografiji. Še nekaj stoletij pred Yasko, pa je v 8. stol. pred n. š. deloval Sakatayana (Śākaṭāyana) [zAkatAyana], in na katerega se Yaska tudi sklicuje v svojem delu. Tudi Sakatayana je bil slovničar. Poznan je po svoji trditvi, da so vsi samostalniki nastali iz glagolov. Za razliko od Yaske in Paninija, katerih delo se nanaša na post-vedsko literaturo kot so Upanišad, njunega predhodnika Sakatayano smatrajo za vedskega gramatika. Na žalost njegovo delo, ki je bilo verjetno še najmanj »po indijsko deformirano«, ni ohranjeno v pismeni obliki.

Nirukta in Nighaṇṭu -- Večkrat sem že zapisal, da velikega dela vedskih besed niso razumeli že stoletja preden so jih pred 3,500 začeli zapisovati. Ob tem bo najbolj pogosto vprašanje: »Kako je to mogoče?« Kdor je prebral ta celotni članek, se najbrž tega več ne sprašuje. Nanizanih je namreč bilo že dovolj dokazov, da je temu res bilo tako. Najbolje poznan tak dokaz je verjetno »Nirukta«, čeprav jo verjetno zelo malo poznavalcev gleda v luči takega dokaza. Naj pojasnim, da Nirukta predstavlja eno od šestih disciplin Hinduizma poznanih pod skupnim imen »Vedanga« (Vedānga) [vedAnga], ki obravnava sanskrtske etimologije, predvsem pa tiste besed v Vedah, ki so tuje v indijskem jezikovnem okolju. Kot ustanovitelja in avtorja osnovnih principov te discipline smatrajo slovničarja in etimologa Yasko, ki je živel od 5. do 6. stol. pred n. š. Kot smo videli Yaska ni bil prvi sanskrtski etimolog in slovničar. Poleg njegovega predhodnika Sakatayane iz 8. stol. pred n. e., poznavalci rigvedske literature celo trdijo, da so že v času Sakatayane obstajale še starejše etimologije iz prejšnjega tisočletja. To je sicer zelo verjetno, toda za to nimamo fizičnih dokazov, kljub temu pa bi na osnovi analiz kasnejših etimologij skupaj z analizami sanskrta, te stvari bilo mogoče verificirati in vse kar odkrivamo tukaj se nagiba v tej smeri.

Tudi dejstvo, da je »Vedanga« postala del vedske modrosti same in, da je tudi del vseh kasnejših na Vede opirajočih religij Brahmanizma, Budizma in Hinduizma priča, da zaradi poudarka zgolj na spiritualizmu, jezikoslovno malo ljudi resnično razume zakaj v resnici gre. Za jezikoslovno arheologijo, je to prava zlata jama, saj so se na ta način ohranili tisočletja stari dokazi, o evropskih jezikih, ki so vplivali na nastanek sanskrta. Naj ob loncu še samo nanizam vseh 6 disciplin »Vedanga«, kjer že v prevodih imen le teh odkrijemo ya nas izredno zanimiva dejstva

  1. Shiksha (śikṣā): fonetika in jeyikoslovje (sandhi)
  2. Kalpa (kalpa): ritual
  3. Vyakarana (vyākaraṇa): grammar
  4. Nirukta (nirukta): etimologija (semantika)
  5. Chandas (chandas): meter
  6. Jyotisha (jyotiṣa): astronomija, koledar obredov in praznikov.

 

Jezik sam potrjuje, da je umetna tvorba -- V tem primeru umetna tvorba pomeni, da se jezik ni razvijal tisočletja iz primarnih besednjakov. Takih jezikov sicer je največ, vendar pa je to tudi razlog, da lahko odkrijemo tiste redke izjeme, ki jih niso zajeli vsi zgodovinski tokovi od bronaste dobe naprej. V teh jezikih so se ohranili starodavni naravni mehanizmi razvoja tako slovnice kot besednjaka. Slovenski jeziki so taka izjema v Evropskem prostoru. Verjetno bi lahko odkrili še druge take jezike, kandidati so lahko Finski, Madžarski, Albanski in še nekaj drugih, toda te jezike premalo poznam, da bi popolnoma verjel v te moje zadnje izjave. Da temu ni nujno tako potrjuje Iranski Farsi, ki je po tem kolikor sem ga spoznal skozi njegove prednike, podobno kot sta sanskrt ali pa angleški jezik, eden od najbolj jezikovno deformiranih. Razlika med deformacijo sanskrta in angleškega jezika je, da je sanskrt praktično povsem umetna tvorba medtem, ko se je angleški jezik sploščil in asimiliral druge jezike po dosti bolj naravni poti.

To kar smo videli tukaj v rubriki o brahmanskih slovničarjih je izredno lep primer, kako je v jeziku prišlo skoraj izključno do umetne deformacije. Drugi jezik na tej lestvici poleg sanskrta je grški, vendar je ta deformacija opazna dosti manj, zaradi ohranitve besedne strukture stavka, ki je v sanskrtu popolnoma izginila. Pomembno tukaj je, da ločimo med naravnimi in umetnimi spremembami v jeziku. Angleški jezik kot najbolj deformirani evropski jezik je tukaj ta primer iz drugega ekstrema deformiranosti, vendar za razliko od sanskrta po naravni poti. Grški jezik pa je nekje na sredini med tema dvema skrajnostma jezikovne deformacija. Naj v okencu tu spodaj še končam z analizo, ki sem jo sprožil že pred leti, ko sem odkril naravne zakonitosti povezav med jezikovnimi organizacijami in značilnostmi družbe v kateri se je jezik razvil, vendar sem jo uspel zaključiti šele, ko sem se lotil bolj resnega proučevanja sanskrta.


 

 

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005-2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: