Semantična drevesa
Avtor: Igor Pirnovar

Uvod - začetki jezikoslovja v etimologijah in semantikah venetskega jezika

Dokazi ploščanja semantičnih struktur v zahodnih jezikih
Uvod v semantične strukture
Semantične oblike

Nastanek človeškega jezika

Vključiti moramo še sanskrt
Nenaravna sanskrtska semantika
Kdaj in kako je prišlo do prvotnega IE kontakta
Kako daleč nazaj se lahko ozremo?

Nov pogled na sanskrt

 


Uvod - začetki jezikoslovja v etimologijah in semantikah venetskega jezika

Preden začnem, naj še enkrat poudarim, da v jezikoslovnem kontekstu ne smemo razumeti pojma Veneti v smislu dr. Šavlijevih severno jadranskih in tistih Venetov, ki so se ohranili na naših ozemljih vse do sredine 1. tisočletja n. e., ampak bolj v smislu IE teorij v obliki evropskih staroselcev, ki so do konca bronaste dobe bili večinsko evropsko ljudstvo in so se v manjših skupinah ali otočkih pojavljali na geografskih področjih vse tja do osrčja severne Indije.
Evropsko jezikoslovje je logično nadaljevanje staro-grškega, ki je v veliki meri prevzelo sanskrtske jezikovne teorije od indijskih zapisovalcev rigedske literature. Sanskrtska slovnična pravila in jezikoslovne teorije so nastale potem, ko so t.i. ričiji (rišiji) kako tisočletje po izginotju ali asimilaciji evropskih prišlekov, ki so pred tem v Indijo prinesli svoje znanje in vero ohranjeno v obliki ustnega sporočila in religioznih obredov, to literaturo vztrajno zapisovali in ob tem dobesedno ustvarjali povsem novo sanskrtsko slovnico in jezikovna ter fonetična pravila. Že iz 8. stol pred n. š. poznamo prve sanskrtske etimologije, ki so baje nastale že vsaj pol tisočletja prej. V naslednjih nekaj letih so se sanskrtske slovnice in etimologij sistematično lotili . Na žalost so po "izginotju" Evropejcev iz Indije v naslednjem tisočletju, ko so starodavne obredne himne Indijci končno tudi začeli zapisovati v takrat praktično že popolnoma nerazumljivi obredni govorici ob tem tudi izginile vse možnosti, za pravilno jezikovno analizo "onstranskega - božjega" jezika in brahmanski religiozni poizkus utemeljiti in utrditi sanskrtsko slovnico se je sprevrgel v pravo jezikoslovno katastrofo, ki se imenuje sanskrt.

V bistvu so s svojimi za lase privlečenimi slovničnimi in tudi fonetičnimi pravili Indijci dobesedno uničili starodavni evropski jezik. Kljub temu pa so se ohranile jezikovne prvine stare govorice. Dodatni dokaz, da gre za starodavni evropski jezik pa je dejstvo, da je, če odmislimo indijsko besedno kompozicijo in naravnost smešne glasovne spremembe, celo sanskrtska slovnica veliko bliže evropskim in to predvsem slovanskim kot pa indijskim jezikom. Zanimivo pa je to, da se je starodavna vsebina v prenesenem pomenu vendarle ohranila in, da so današnji prevodi sanskrta dokaj blizu stari evropski vsebini, kar potrjujejo analize na osnovi pravkar omenjenih jezikovnih prvin in predvsem semantike. Ta jezikovni čudež je malo bolje opisan v članku z naslovom .

Pri vsem tem so v smislu povezav s starodavnim evropskim jezikom izrednega pomena analize semantičnih struktur, do katerih so nam pomagale predvsem indijske etimologije starodavnih evropskih besed, ki so nastale že kakih 1500 let preden je RigVeda bila zapisana. Ker je brahmanska slovnica bila prvo sistematično jezikoslovno delo in za tedanje čase resnično veličastna jezikoslovna teorija, je preko Grkov imela zelo velik povratni vpliv na zahodnoevropske jezike, ki so nastajali med vladajočimi sloji prvotno v bogatih mediteranskih, kasneje pa tudi v severozahodnih in severnih evropskih mestnih in trgovskih središčih, katerih ustanovitelji so bili bogati azijski, malo azijski, in prišleki iz Egipta ter Anatolije. Kot smo videli pri analizi sanskrta v luči evropskih jezikov ni mogoče zanemariti pomena semantike. Le ta nam lahko pojasni tudi številne odvisnosti med sodobnimi evropskimi jeziki. Na žalost so jezikoslovci pod vplivom grškega, latinskega in zahodnih jezikov, za semantiko skoraj gluhi in ravno toliko zmedeni kot je, z izjemo latinske in deloma nemške ter skandinavske, zmedena njihova fonetika.

Na žalost slavisti slepo sledijo zahodno-evropskemu modelu jezikoslovja, ki je v smislu pomembnosti semantike nastrojena diametralno nasprotno slovanskim jezikom, kjer se jezikovna zgradba trdno opira na jezikovne semantične strukture. K sreči v novejših zahodno-evropskih jezikih lahko najdemo od slovanskim jezikom podobnih staroselskih evropskih jezikov "podedovane" jezikovne elemente, kateri so se tako zahodnim kot slovanskim jezikoslovcem popolnoma izmuznili. Prvim zato, ker so na Slovane vselej gledali zviška in z njimi niso hoteli imeti nič skupnega, drugim pa zato, ker do polovice zadnjega stoletja praktično ni bilo slavistov, ki bi zadovoljivo obvladali zahodne jezike, pionirji slavistike pa so v svoji skromnosti nasedli jezikovno prav tako, če ne še bolj nerazgledanim zahodnjakom, ki so za začetek kulturnega sveta, in Bog se jih usmili - tudi jezikov, razglasili staro Grčijo.

Dokazi ploščanja semantičnih struktur v zahodnih jezikih -- Vsak uvod v pomembnost semantike v jezikoslovju, se mora obregniti ob nezadovoljivo in pomanjkljivo upoštevanje in poznavanje semantičnih jezikovnih struktur ne le med zahodnimi jezikoslovci ampak tudi pri slavistih. V preteklosti je to stanje morda do neke mere mogoče upravičiti, saj se je jezikoslovje, čeprav tega še nihče na zahodu ne priznava, končno razvilo za današnje kriterije v malo bolj eksaktno in sprejemljivo znanost, šele z vstopom slavistov na svetovno lingvistično sceno, kar se je zgodilo v zadovoljivi meri šele v drugi polovici zadnjega stoletja, ko se je njihovo znanje preneslo tudi večji del javnosti in se je znanju materinega jezika pridružilo tudi znanje vsaj enega, če ne kar dveh in med Slovani še več tujih jezikov. Seveda se da to utemeljiti tudi slovnično in to je tudi storjeno v spodnjem okencu v katerem bi naslov sicer moral biti zastavljen malce širše kot »Semantika v angleščini nastala na osnovi grškega iz sanskrta podedovanega nerazumevanja venetskega jezika«:


 

Uvod v semantične strukture -- Semantični grozdi ali drevesa niso toliko prostorsko organizacijski kot jezikoslovni koncept, vendar pa se tukaj dodatno še omejujemo zgolj na zgodnje faze nastajanja jezika. V uvodnem članku »Dilema o Vindiji in Indoevropejcih« sem zapisal naslednje:

Kot nam razkriva , so naši kamenodobni predniki duhovno bili na dosti višji ravni kot so jim pripisovali. To svoje duhovno bogastvo so razširili vse do Indije, kar je ovekovečeno v rigvedski literaturi in v jeziku, katerega originalne semantike, ko je bil zapisan, niso razumeli ne ljudski pesniki (pripovedovalci) niti prvi zbiralci in zapisovalci te literature.
Seveda sem tu v mislih imel sanskrt in dejstvo, da besede v njem nosijo venetski odtis in sporočilo, ki ga razumejo le nasledniki Venetov, torej Slovani. To je tudi argument v prid dejstvu, da so Veneti in ne »Iranski« Arijci tisti, ki so odgovorni za evropsko-indijski kontakt ter, da je v sanskrtu odločilnega pomena njihov jezikovni odtis. Če to drži, pa so Veneti resnično naši, tj. Slovanski predniki! Seveda je to trditev potrebno utemeljiti in dokazati in semantična drevesa, bodo pri tem igrala pomembno vlogo.

Za osvežitev spomina in, da opozorim na druge mesta kjer govorimo o semantičnih drevesih in semantiki, lahko na hitro preletite vsebino v spodnjem okencu.


V zgornjem okencu je omenjeno, da jezike lahko delimo v take z bogatimi in globoko razvejanimi semantičnimi strukturami in v take z manj bogato razvejanimi semantikami. Semantične strukture nam skupaj z drugimi indikatorji, pomagajo odkriti zgodovinske procese iz časa nastajanja jezika. Tukaj ključnega pomena so pravkar omenjeni indikatorji, ki so dovolj pomembni, da ponovno omenjam članek (zunanje okno), kjer jih razlagam. Za razumevanje konceptov razvoja jezika, je potrebno upoštevati tudi številne druge okoliščine, predvsem pa razvojno stopnjo človeka in tudi družbe, kar poleg minimalnih psihologije, sociologije, zgodovine in seveda jezikoslovja hitro preraste v kompleksno interdisciplinarno množico znanosti, katerih izsledke je potrebno upoštevati. Temu v prid je lahko tudi dejstvo, da se bomo še velikokrat srečali s povezavo jezikoslovja in astronomije ter zgodovine.

Ta kompleksnost zahteva novi pristop, katerega razlagam v članku Organizacija jezikov, kjer se je koristno seznaniti s pojmi kot so ortogonalnost ter hierarhične (piramidne) in ploščate organizacije. Upoštevajoč princip ortogonalnosti, ki vlada med temi organizacijami, bodisi v družbi, v medsebojnih odnosih članov družbenih skupnosti, v jezikoslovju, v mitologiji, umetnosti, ... ali pa skupno v kombinaciji med različnimi disciplinami, lahko zaobidemo kompleksnost in pridemo do posameznih zaključkov na osnovi preprostih pravil, ki se opirajo na omenjeni princip ortogonalnosti.

Pri razvoju človeškega govora je semantika od vsega začetka igrala zelo pomembno vlogo in razumljivo je, da bo prav tako pomembna tudi pri iskanju izvora jezika. Preden se z njeno pomočjo lotimo razprave o izvoru jezikov, bi bilo koristno spoznati teoretično ozadje in principe po katerih se ravnajo semantične jezikovne strukture. Enostavno rečeno semantične strukture pomenijo podobnost besed s sorodnimi pomeni. Kdor ni jezikoslovec v nekem jeziku semantičnih struktur ne bo opazil dokler jezika relativno dobro ne spozna. Predvsem to pomeni, da si pridobi minimalni besedni zaklad potreben za tvorbo preprostega vsakodnevnega pogovora. Pa še potem nas večina verjetno nikoli ne bo le teh direktno opazila, kljub temu, da se jih nevede poslužujemo, ko gradimo svoj besedni zaklad.

V že razvitih jezikih obstaja veliko več mehanizmov za tvorjenje semantičnih povezav, kot jih je bilo na razpolago v prvotnih fazah nastajanja jezika. Prav tako se semantične strukture in mehanizmi lahko razlikujejo od jezika do jezika. Tako recimo nekateri angleško-govoreči jezikoslovci po nemškem vzorcu smatrajo, da celo z uporabo kombinacije besed lahko pridemo do nove semantične oblike, po njih naprimer, besedi »flying out« tvorita novo semantično enoto kakor, da bi bili združeni kot sta recimo v nekaterih slovarjih besedi »low-life« v besedo »lowlife«. Te smiselne povezave besed v nove semantične oblike sicer niso nič novega, so namreč tudi prav tipična značilnost sanskrta. Toda to so semantične oblike, ki za razliko spontanega združevanja, nastajajo umetno in z intervencijo jezikoslovcev. Da gre tukaj za umetne tvorbe, v novejših ali mladih (še vedno nastajajočih) jezikih naj pokažem, da so tudi v slovenščini besede, ki so nastale z združitvijo, vendar jih praktično nihče več ne smatra za sestavljenke. Taka beseda je beseda »zato«, njuna sestavna dela narazen ali skupaj še vedno pomenita zelo podobno, pa kljub temu za odtenek različno stvar. V slovanskih jezikih je ogromno tako združenih pomenskih enot, ki jim le redkokdaj lahko določimo časovne okvire nastanka. Nasprotno pa smo lahko za prej omenjeno angleško semantično enoto »flying out« popolnoma sigurni v katerem stoletju, če ne kar v katerem desetletju, je nastala. To ne pomeni, da slovenščina nima takih besed, vendar pa kdor slovenščino pozna ve, da je dosti bolj odporna proti tvorjenju novih slovenskih besed na ta način, kar na nek način potrjuje tudi naš slovar tujk, ki ga razen v slovenščini, najdete v malo katerem drugem jeziku.

Semantične oblike -- Kot smo ravnokar videli, obstaja več oblik semantičnih jezikovnih struktur, ki so nastale v različnih fazah razvojne stopnje jezika in celo iz različnih vzrokov. Primarne semantične strukture so nastale same po sebi v začetnih razvojnih fazah jezika. Sekundarne pomenske oblike besed pa so nastale kot rezultat človekovega razmišljanja in v ekstremni situaciji, po slovničnih formulah (pravilih). Končno pa so nastale tudi semantike, ki z jezikom nimajo veliko skupnega in so striktno posledica miselnih procesov in transformacij kot so recimo metafore, asimilacije in asimilacije besed iz drugih jezikov. Te zadnje oblike, ker niso direktno vezane na jezik, lahko imenujemo zunanje semantične oblike. Manjšega dela besednjakov ni vselej mogoče natančno opredeliti glede na te semantične oblike, vendar pa je v večini primerov koristnost teh semantičnih abstrakcij upravičena. Čeprav se na prvi pogled zdi, da sta pri študiju izvora jezikov bolj pomembni prvi dve obliki semantičnih struktur, torej primarna in sekundarna pa, kot bomo videli v sanskrtu, v tem jeziku zunanje semantične oblike igrajo zelo pomembno vlogo in so celo odgovorne za to, da so se izgubili pomeni posameznih sestavnih delov teh zloženk, ki niso bili več razumljivi niti zbiralcem ustnega literarnega sporočila in piscem, ki so ta jezik praktično prvotno zapisali. Sicer pa je res, da za večino drugih jezikov pri študiju izvora jezika, zunanje semantične oblike lahko običajno pripišemo asimilacijskim procesom. Zato se bomo najprej posvetili prvim dvem oblikam, ki jih striktno jezikoslovno lahko razdelimo po obliki nastanka na dve skupini:

(1) naravne ali evolucijske
nastale naravno potica (iz pomena pot, potovati) volk (iz pomena "vauuuu") ptica (iz pomena peti)
(2) umetne (slovnično tvorjene)
tvorimo z obrazili kov-ač, kova-nec, na-bira-lec
zloženke (nogo-met, vodo-vod-ar, stroje-vodja)
umetno tvorjene semantike (radiotelevizijski, znanstvenofantastičen)

Razen za jezikoslovce, ki se ukvarjajo z jezikovno arheologijo, identificiranje semantičnih dreves v sodobnih jezikih samo po sebi nima velikega pomena, razlikam med primarnimi in sekundarnimi semantičnimi oblikami pa se posveča še manj pozornosti. Da bi spoznali kako in zakaj so te jezikovne strukture pomembne pri odkrivanju izvorov nekega jezika, se moramo vsaj teoretično vrniti v čase nastajanja človeškega govora. Za večino poznanih jezikov to pomeni čase, ki se jih zgodovinarji predvsem zaradi pomanjkanja oprijemljivih dokazov ne upajo več dotakniti. Vendar pa s skupnimi močmi znanstveniki različnih panog jezikoslovcem lahko dosledno in sistematično pomagajo odkriti drugače skrita dejstva. Za nas tukaj je pomembno potrditi, da vsak jezik v sebi skriva primarne semantične oblike, ki nas s svojim obstojem in globino popeljejo v drugače nevidno preteklost. Da ne zaidemo predaleč stran v zgodovino in od naše razprave o semantičnih drevesih se bomo razmišljanju o obstoju primarnih semantik v vseh jezikih posvetili ločeno v drugi temi z naslovom »Nastanek človeškega jezika«, ki si jo lahko ogledate v okencu tukaj spodaj.

Nastanek človeškega jezika


      (POZOR: tukaj je več oken v oknih, puščice za vrnitev delujejo znotraj oken iste barve. )

Obstajata dva pogleda v semantiko. Prvi, ki je striktno hierarhičen in povezuje besede podobnih pomenov in oblik v semantično drevo, ter drugi, v katerem so sicer združene besede istih pomenov, toda ne nujno v obliki drevesa ali grozda, ker so besede največkrat po obliki drugačne in oblikovno nesorodne. Tako boste v angleško -slovenskem slovarju recimo našli besedo say, ki osamljeno sameva med sosedami, prav tako pa tudi nima veliko sosedov -sorodnikov; najdemo lahko recimo sayer, said in saying. Toda, če v slovensko -angleškem slovarju poiščemo pomene za našo besedo izreči, bomo za isto besedo in pomen (to say) odkrili celo vrsto različnih in nesorodnih ter tudi oblikovno različnih angleških besed {to articulate, to say, to utter, to express, to pass a sentence / judgement}. Te besede ne tvorijo semantičnega drevesa, v slovničnem ali sintaktičnem ampak izključno le v semantičnem tj. pomenskem smislu; lahko bi celo rekli, da so te besede v angleškem jeziku večinoma tujke.

Da semantika ni povsem jasna celo mnogim jezikoslovcem vidimo že samo, če samo razčlenimo latinski izvor angleške besede »articulate«, ki je, kot trdijo anglosaksonski »lingvisti« smiselno povezana z besedo »article« <=Lat: articulus = del - (part, moment of time); v resnici pa dosti bolj z besedami artificium = ročna umetnost, veščina - ( art; skill) ter Lat: ars, artis = veščina, umetnost (skil, art) in facio, feci, factum = izdelava, delati (make, do). Ta beseda v latinski obleki očitno prinaša prefinjeno dopolnitev pomenu »to say« ali »reč«, vendar pa kot vidimo imamo Slovenci (Slovani) starodavni mehanizem, ki nam omogoča tvoriti ustrezne besede, s katerimi je bilo mogoče oblikovati večino smiselnih oblik, kot s katerakoli od malo kar omenjenih angleških besed in to že preden so se pojavile (beri: vsilile) tujke. Tega mehanizma ne najdemo v novejših (mladih) jezikih, ker je nastajal v tisočletja, in kot odkrivam sedaj celo desettisočletja, trajajočem naravnem procesu nastajanja starih jezikov in njihovih zelo naravnih jezikovnih mehanizmov.

Tudi sanskrt nima razvitega takega naravnega mehanizma tvorbe pomenskih grozdov, ima pa umetna in izumetničena pravila, ki so jih ustvarili jezikovno slabo podkovani religiozni misleci že vsaj tisočletje pred n. š., kar vidimo po tem, kako na silo (umetno) so po teh pravilih oblikovana semantična drevesa v njem. Za razliko od sanskrta, so zahodni jeziki sledili grškemu vzoru, ki je v veliki meri poenostavil sanskrtska jezikovna pravila po katerih se delno zgleduje grški slovnični model, vendar pa je to poenostavljanje slovničnih pravil tudi vzrok, da so vsi ti (slovnično poenostavljeni) jeziki izgubili semantične strukture in so istočasno tudi postali veliko bolj tolerantni za sprejemanje besed, katerih etimologije so jim bile popolnoma tuje in nerazumljive.

Šele v zadnjih dveh ali treh stoletjih, ko je tudi jezikoslovje postalo bolj eksaktna znanost, so zahodni jezikoslovci začeli iskati izvorne etimologije v svojih jezikih, vendar pa kot smo videli na zgornjem primeru angleške besede »articulate«, jim semantične hierarhije še vedno povzročajo težave, pred vsem zato ker so v njihovih (mlajših) jezikih le te nadomestile dosti bolj raztegljive ploščate semantične organizacije, zaradi česar imajo posledično zahodnjaki slabši posluh za stare piramidne semantične strukture, in jih dojemajo preveč nenaravno ali mehanično. Tako je sedaj za Anglosaksonca beseda »article« mehanično -sintaktično bliže besedi »articulate« kot »artificium«, toda tukaj vendar gre za točno definirano latinsko semantiko in zahodnoevropsko "popačeno /prilagojeno" latinsko sintakso ali obliko glagolskega obrazila »-cu -lare« => »-culate«. Tudi nemški jezikoslovec Max Vasmer, ki je poizkusil srečo v svoji knjigi Die Slawen in Griechenland kaže simptome zahodnoevropskega slabega posluha za semantične hierarhije. Tako možakar v toponimih na višjih geografskih lokacijah povezuje predpono "vis-" s pomenom »višnja« (Kirsche) namesto s pomeni "visoko, višina, ...". Razen v jezikovni arheologiji, kadar je oblika edini pokazatelj sorodnosti besed, ki izvirajo iz istih časovnih okvirov, je ta relacija lahko drugačna. Sicer pa je semantična kontinuiteta v etimologijah v pomenu in ne v obliki. Prav zato, ker vključuje tudi nesorodne besede istega pomenskega korena, je ploščata semantična organizacija tudi enakovredna, če ne jezikovno in funkcionalno še bolj učinkovita kot hierarhična ureditev.

 

Vključiti moramo še sanskrt -- Pri kakršnemkoli resnem raziskovanju izvora evropskih jezikov se sanskrtu sploh ni mogoče izogniti. V isti sapi pa lahko takoj dodam, da isto velja tudi za slovanske jezike, ki so sanskrtu dosti bliže kot kateri koli drugi evropski jezik! Preden pa se kdo loti semantike v sanskrtu, pa ga je potrebno opozoriti, da je ta zelo nenavadna v primerjavi s tem česar smo vajeni v naših jezikih, bodisi zahodnoevropskih ali pa v slovanskih. Da bi etimologije v sanskrtu lahko uspešno uporabljali v jezikovni arheologiji, ni le dovolj, da poznamo jezikovni pogled na ta jezik. Potrebno je vedeti kako je sanskrt nastal. Tukaj se sicer ne bom posvetili vprašanju nastanka sanskrta, kar obdelujem v temi z naslovom »Od kod sanskrt«, vendar pa bo to vprašanje neprestano prisotno v ozadju, kadarkoli bomo govorili o tem jeziku.

Ko iščemo etimologije v kateremkoli IE jeziku, se moramo vedno ozreti tudi v sanskrt. Vendar pa to ni vedno najbolj enostavno. Semantika v sanskrtu ima veliko obrazov. Prvega so odkrili že antični brahmanski svečeniki - slovničarji in sicer v okviru ene od šestih vedskih disciplin imenovani nirukta ali v prevodu »etimologija«. je za nas zelo pomembna, ker dokazuje, da je semantika že v »vedskem sanskrtu«, v času zbiranja in zapisovanja ustnega vedskega sporočila, pomenila trd oreh za Indijce in »Indo-Irance«. O tem bomo spregovorili na več mestih kjer bomo govorili o sanskrtu in vedah. Na tem problemu razumevanja jezika počiva velik del neodkritih in morda tudi namenoma zamolčanih povezav z venetskim jezikom.

Nenaravna sanskrtska semantika -- Pri obravnavanju semantike igra rigvedski sanskrt, ki je nastal z asimilacijo evropskih dialektov in domorodnih azijskih jezikov, posebno vlogo tudi zato, ker je verjetno eden od najbolj izumetničenih IE jezikov, ne le po jezikovni strukturi (slovnici), ampak tudi semantično. Na prvi pogled bi zato njegova vrednost za raziskovanje nastanka človeškega govora in jezikov, bila zanemarljiva. Toda prav zaradi deformacij, ki jih je ta jezik doživel in, ki so tudi eden od glavnih vzrokov spregledanih in zgrešenih tolmačenj za jezikovno arheologijo ključnih dejstev, sanskrt skriva za jezikoslovce neprecenljiva prazgodovinska bogastva. Ker je izumetničenje sanskrta rezultat striktnih sanskrtskih slovničnih pravil ( glej: ) je postal pravi zaklad neodkritih naravno nastalih semantik v originalnih / sestavnih jezikih iz katerih je nastal. Seveda, da bi te naravne stare semantike lahko odkrili je potrebno poznavanje sestavnih elementov in mehanizmov, ki so podlaga za njihov nastanek.


Kot smo videli dejstvo, da je lahko koristno uporabimo pri iskanju izvorov tega jezika, kar nam dodatno, poleg očitnih jezikovnih sorodnosti med sanskrtom in evropskimi jeziki posredno razkriva sicer nevidna dejstva o naših jezikih. Še bolj kot ohranjeni evropski semantični odtisi v tem jeziku, je navdušujoče dejstvo, da je sanskrt prevzel tudi jezikovno strukturo iz evropskega in, kot vse kaže, slovanskim jezikom najbolj sorodnega, venetskega jezika. To in dejstvo, da v slovanskih jezikih najdemo nadaljevanje paleolitske zgodbe, ki so jo utemeljili , nam vliva samozavesti, da naše iskanje semantičnih struktur razširimo še bolj v preteklost, kot sem nakazal s svojo avanturo v paleolitik, na kar me je vzpodbudilo odkritje, da v rigvedskem sanskrtu najdemo tudi slovansko, torej tudi venetsko besedo zemlja.
Eno od vodil pri razmišljanju v tem članku je teza, da semantične povezave v starih jezikih dokazujejo jezikovno in zgodovinsko starost jezika. Bolj, ko se približujemo času nastanku jezika, večjo vlogo v njem ima semantika. Že prej sem zapisal, da je semantika v sanskrtu še posebej pomembna zaradi svoje nenavadnosti in posledično nerazumevanja razlogov združevanja besed in pomenov v tem jeziku. Prav to sestavljanje pomenov iz originalnih venetskih nam, potencialno lahko razkrije, pomembnost semantike v jeziku, ki je verjetno nastal na osnovi svojega paleolitskega predhodnika, kjer je semantika bila struktura kot tudi material ali opeka iz katere je jezik zgrajen.

Tako nas jezikoslovje ob pomoči IE literarnega bronastodobnega izročila časovno sili globoko nazaj v neolitik, geografsko pa kaže tako proti Evropi kot Indiji. Za bolj natančno definicijo bi nam morali pomagati zgodovinarji, ki pa kot vemo tudi tega kar smo pravkar zapisali niso več videli. Edino jezikoslovci imajo utemeljene razloge in oprijemljiva dejstva, ki terjajo, da vztrajamo pri svojem iskanju izven zgodovinskih okvirov. Zadeli smo v mejo med realnim in imaginarnim, kjer si moramo pomagati zgolj z logiko in jezikovnimi parametri, ki so enakovredni empiričnimi podatkom s katerimi je mogoče operirati z metodami eksaktnih ved. Evropsko-indijski kontakt je izredna priložnost, da se prepričamo ali se je s pomočjo jezikoslovja in naših metod resnično mogoče dokopati do sprejemljivih rezultatov.

Kdaj in kako je prišlo do prvotnega IE kontakta


      (POZOR: tukaj je več oken v oknih, puščice za vrnitev delujejo znotraj oken iste barve. )

V članku »Nastanek človeškega jezika« smo videli, da je semantika primarnega pomena pri nastanku jezika, spoznali smo tudi, da nam zgodovinski okviri ponujajo platformo, na kateri lahko z logičnim sklepanjem odkrijemo katere besede so najverjetneje uporabljali v določenem zgodovinskem kontekstu. V začetnih fazah našega raziskovanja tako ustvarimo liste potencialnih primarnih besed, ki se jih kasneje v ponavljajočih se procesih eliminacije, rafinacije in križnih primerjav prečistimo. Primarne besede so neprimerno starejše od tistih, ki jih najdemo v kateremkoli in kakorkoli zapisanem jeziku. To nedvomno odpira novo vprašanje, kateremu se bomo posvetili v naslednjih odstavkih.

 

Kako daleč nazaj se lahko ali pa bi se morali ozreti? -- Najnovejša odkritja so nas nedvomno že popeljala preko fiktivne ali imaginarne neolitske ločnice, ki si jo zgodovinarji tradicionalisti predstavljajo kot začetek revolucionarnega obdobja na človeški razvoji poti, ko naj bi pojav poljedelstva in živinoreje povzročil, da je človek preko noči opustil nomadski način življenja in se prvič v svoji zgodovini za stalno naselil, kar naj bi kot posledico, poleg razvoja agronomskih veščin, povzročilo silovit razcvet številnih drugih inovativnih dejavnosti kot so, razvoj obrti in umetnosti, kar naj bi pospešilo tudi do slej težko predstavljivo človekovo duhovno rast, ki bi končno bila kronana s pismenostjo in razvojem literature, filozofije in začetkov teoretičnih znanj in znanosti. Že samo z upoštevanjem spoznanj paleoastronomov se nam pred nosom sesuje ta idilična neolitska slika, kot hiša iz igralnih kart. Iz stališča jezikoslovja vsekakor lahko vidimo otipljive dokaze o človekovem, družbenem in etničnem razvoju daleč nazaj preko neolitske meje.


Zgornja tabela je rezultat teoretičnih razglabljanj, ki jih je v veliki meri mogoče potrditi z jezikovnimi raziskavami IE družine jezikov. Najpomembnejši element v spodnjem delu tabele so parametri, ki določajo časovne in tudi zgodovinske okvire v katerih predvidevamo, da se je razvil evropski proto-jezik. Kot novost tukaj pa je zelo zgodnja identifikacija venetske dimenzije, za katero skušamo dokazati, da je bila dominantna vse do sredine neolitika ali nove kamene dobe.

 

Nov pogled na sanskrt -- Naj ob tek priliki poudarim, da se za dokazovanje zgoraj omenjene dominantnosti venetske dimenzije, ni potrebno potopiti tako globoko v preteklost kot smo se mi z rekonstrukcijo hipotetičnega nastanka človeškega govora. Semantične strukture evropskih jezikov kot tudi v sanskrtu nam postrežejo z dovolj zanesljivimi argumenti, ki jih ni več mogoče zavrniti, kaj šele ignorirati kot doslej!

Primarne besede in besednjaki se kljub temu, da smo jih »odkrivali« v paleolitskem okolju dovolj dosledno pojavljajo v slovanskih jezikih in sanskrtu, da je mogoče sklepati o njihovi kontinuiteti iz časov pred IE kontaktom. Če se omejimo zgolj na primerjanje pravkar omenjenih semantičnih struktur se neusahljiv vir dokazov v prid tezi, da je venetski jezik in ne grščina, latinščina ali pa celo germanski jeziki najbolj zastopan v sanskrtu.

Če se torej otresemo zahteve, po kontinuiteti iz paleolitika in se omejimo zgolj na študij nenavadnih semantičnih struktur v sanskrtu bomo poleg že tako ali tako enormnega števila slovanskim besedam podobnih besed odkrili še nekajkrat večje število naših besed v tem starodavnem jeziku. Pri vsem tem pa slovnice, ki je praktično ponesrečena kopija naše še govorili nismo. Ker še nisem sistematično uredil vseh svojih odkritij, naj kar tako na pamet naštejem nekaj besed in njihove razlage, ki si jih je vredno ogledati v sanskrtskem slovarju na mojih spletnih straneh.

  • »višave, enakonočje«
  • »ogenj«
  • »zemlja, jama«
  • »deliti, divide«
  • »gor, gora, goreti, gorje, garaža«
  • »pod, pot, noga, spodaj«
  • »Moder, modrec, jasnovidec, modro morje«
  • »jadrati, jadro, Jadran«
Potrpežljivim pa svetujem, da se odločite branja tem v rubriki Indija (Vindija), v katero boste lahko vstopili iz prve strani mojega spleta. Od tam pa lahko nato vstopite v spletno stran Sanskrt ali pa Jezik, kjer boste našli tudi preglednejši dostop do vsebin, ki jih tukaj objavljam v okencih znotraj strani, ki jo berete.
Kdor ne vidi kazala tukaj na levi, naj klikne na ikonici s sličico hiške spodaj, ali pa na naslednji povezavi:
Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2009-2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: