Kritična beseda k referatu Vindia (Pred&PoAntEvropa)

Kritične besede k referatu Vindija
Avtor: Igor Pirnovar

Uvod
Kritična beseda

 


 

Uvod

Ko sem se resno lotil kritičnih pripomb k referatu dr. Jožka Šavlija »Vindija«, sem zadel ob toliko novega materiala, da me je to vzpodbudilo k pisanju dodatnih uvodnih razlag. Na tem področju je trenutno toliko zmešnjave, da se da zagovarjati praktično vsako idejo. Mnogi trdijo, da ni nobenih arheoloških dokazov o kakršnem koli arijskem vdoru v Indijo, ob isti sapi pa nekateri vztrajajo, da so se Arijci deloma vrnili iz Indije proti zahodu. Nekateri trdijo, da se je znotraj Dravidske kulture razvila Vedska Indija sama zase, medtem ko so drugi našli dokaze o tuji invaziji okoli 1750 pr. Kr., ki naj bi nato botrovala razvoju Vedske kulture, drugi vidijo ta vdor po letu 800 pr. Kr. in slednji so ga postavili v leto 183 pr. Kr. Tudi čas nastanka sanskrta je spotakljiv – v ustnem izročilu naj bi se začel razvijati že vsaj okoli leta 1500 pr. Kr., to je, neposredno po vdoru Arijcev medtem, ko skrajneži na drugi strani zatrjujejo, da ta jezik ni obstajal vse do 2. stol. po Kr. Nadalje je zanimiva trditev, da prvi dokazi o nekem indijskem jeziku ne prihajajo iz Indije, ampak so se pojavili v prvi polovici 2. tisočletja pr. Kr. v severozahodni Mezopotamiji. Dodatno se bijejo bitke, od kje in od kdaj so Indo-Arijci in ali so se pojavili pred ali po razvejanju Irancev in Indo-Irancev. Protislovja pa se še poglabljajo, ker so nekateri »strokovnjaki« začeli napačno smatrati posamezne teze IE teorije kot zgodovinska dejstva in še več, iskati načine kako tem tezam ugoditi ali jih zadovoljiti, kot da bi to že samo po sebi zagotavljalo neoporečnost njihovega sklepanja ali morda celo nadomestilo potrebo po utemeljitvenih dokazih.

Veliko protislovij je prišlo na površje šele v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko so jezikoslovci uspeli razvozlati in medsebojno primerjati večji del hetitskih in drugih anatolskih klinopisnih ter hieroglifskih napisov, ki so med drugim nedvoumno pokazali na širjenje predzgodovinskih kulturnih in jezikovnih tokov tudi v obratni smeri iz Indije proti zahodu. Prav to pa je še dodatno vneslo zmedo v tradicionalno pojmovanje IE selitev iz okolice Anatolije, severnih obal Črnega morja in Iranskega platoja po zahodni strani v smeri proti Evropi in na drugi vzhodni strani proti Indiji.

Nenazadnje pa omenimo še indijsko dimenzijo vsaj za zgodovinske in jezikovne kategorije, ki nosijo predpono »Indo-«. Za razumevanje te dimenzije je koristno razumeti, notranji konflikt indijske realnosti, ki se je začel prav z vdorom Arijcev v Indijo. Namreč, vse do odkritja tako imenovane »Civilizacije doline Indus« (Indus Valley Civilization), ki je obstajala od 3000 pr. Kr. do 1500 pr. Kr. z najbolj poznanima središčema »Harappa« in »Mohenjodaro«, so zgodovinarji pripisovali razvoj prvotne indijske kulture zgolj Arijcem, ki so kot najvišja kasta brahmanov domorodce stoletja obravnavali kot primitivno in nerazvito barbarsko ljudstvo.


5000 let stare ruševine visoko razvite indijske kulture Dravidov; - Javno kopališče
Ko pa so leta 1920 odkrili 5000 let stare ruševine visoko razvite indijske kulture Dravidov prav na ozemljih kjer naj bi nastala okoli leta 1500 pr. Kr. razvpita arijska kultura Ved, je to pomenilo preobrat tako v indijskem zgodovinopisju, kot v indijski psihi, ki je tisočletja verjela v brahmane (Arijce) kot v eno od svojih višjih inkarnacij. Najbrž ni napak sklepati, da je to arheološko odkritje odločilno okrnilo indijsko toleranco do vsega arijskega. To je čutiti v modernem indijskem jezikoslovju, kjer je opaziti težnje zakriti ali izriniti iz sodobnih učbenikov in slovarjev sanskrta vse najbolj očitne paralele z evropskimi in še posebej sanskrtu najbližjimi slovanskimi jeziki, kot tudi v agresivnem iskanju ali dokazovanju indijske prvobitnosti v odnosu do vseh sosednih kultur in etnosov. Vendar pa se ta sovražni sentiment do prišlekov proto-Evropejcev kaže v večji ali manjši meri že od vsega začetka tj. od prvih arijskih vdorov na indijsko ozemlje, o čemer poleg indijske vedske literature najzgovorneje, zelo dosledno ter popolnoma nepristransko priča jezik sanskrt sam, ki se je skozi stoletja skušal otresti tujih vplivov in prvin. Seveda največkrat strogo obredna vsebina tega ni dovoljevala, tako so se v obliki ključnih davno sprejetih in udomačenih besed ohranile dobro prepoznavne venetske jezikovne usedline. Jasno je vidno, da je sanskrt na eni strani izrazoslovno krepko presegel veliko preprostejši venetski, v davno preteklost zamrznjeni, besedni zaklad na drugi strani pa je sanskrt slovnično ostal sam zamrznjen v s slovenščino skupno arhaično jezikovno preteklost, medtem ko je se venetščina preobrazila v moderno jezikovno obliko.

Preden pa se lotim samega članka »Vindija«, pa poizkusimo omiliti, če že ne povsem odpraviti, na začetku uvoda omenjeno zmešnjavo in v luči novih odkritij objektivno prikazati nasprotujoča si dejstva. Kot smo delno že videli, imamo več vej problemov (1) indoevropsko, (2) indijsko in (3) arheološko vejo, za katero je značilno pomanjkanje zanesljivih arheoloških dokazov o dogodkih, ki jih sicer sugerirajo jezikoslovje, vedska literatura, antropologija, genetika in etimologija.

(1)
Indoevropska veja problemov izvira predvsem iz poizkusov interpretirati abstraktne ali umetne IE konstrukcije kot stvarne ali konkretne zgodovinske elemente in pojave. Indoevropska teorija je prvenstveno abstraktni jezikovni koncept. Iskati skupno IE ljudstvo, domovino, kulturo ali religijo je neumnost, saj ljudstva, ki govori neobstoječi jezik, ni. Drži, da lahko obstaja več ljudstev z IE lastnostmi in, da je IE model zelo raztegljiv, vendar nobena znanstvena metoda ne dovoljuje krožnega dokazovanja - najprej iz posameznega na splošno in nato nazaj iz splošnega na posamezno, kot je navada pri večini IE jezikoslovcev in etnologov. Recimo, IE panteon so razvili tako, da so iz najstarejših zapisov in drugih arheoloških dokazov projecirali božanstva in mitologije v abstraktno IE domeno, katere se nato poslužujejo, da bi ustvarjali ali dokazovali zgodovinsko, arheološko in drugače neutemeljena verovanja in božanstva različnih IE narodov. Podobno so ustvarili formulo, po kateri je po potrebi mogoče skonstruirati poljubne elemente umetnega IE jezika, na katerega »znanstveno« prisegajo, ko nam kasneje skušajo servirati, da je ta ali ona beseda indoevropska, čeprav ni poleg izumljenega IE modela nikjer nikakršne resnične primerjalne paralele. Kot naravna posledica temu sledijo iskanja domovin govornikov teh hipotetičnih jezikov, kar pa nas pripelje do brezštevilnih hipotetičnih zgodovinsko geografskih situacij, ki jih prav tako kot začetne IE koncepte večina nekvalificiranih raziskovalcev sprejme za zgodovinska dejstva. V resnici so IE teorije lahko zelo koristno orodje pri opredeljevanju novih IE konceptov, vendar je te koncepte vselej potrebno tudi znanstveno utemeljiti in dokazati.

(2)

Harappa in Mohenjodaro
Za indijsko vejo problemov je v znaku odkritja »Civilizacije doline Indus« odločilnega pomena antagonizem med okupacijskimi Arijci in domorodnimi Indijci. Pomembno vprašanje tukaj je v resnici skupno vsem trem vejam problemov, namreč, kdaj naj bi prišlo do vdora Arijcev. Prve dokaze o možnem vdoru so odkrili prav v starodavnih mestih »Harappa« in »Mohenjodaro«, ko se je okoli leta 1750 pr. Kr. nenadoma pojavilo kaotično dograjevanje in pregrajevanje prej razkošnega stila gradnje prebivališč z velikimi prostori in s kopalnicami v vsakem prebivališču. Razkošne sobane so pričeli pregrajevati s pregradnimi stenami v množico manjših prostorov, kar kaže na velike prostorske stiske, nenadni porast prebivalstva, opustitev s preciznimi načrti planirane izgradnje ter na vnašanje nereda in na razpad vse dotlej zelo urejenega družbenega reda.

Arheologi sklepajo, da mesti sami nista bili napadeni, temveč da so jih v kratkem času preplavili domači begunci s podeželja, ki so se umikali pred prodirajočimi napadalci, vendar arheologi dodajajo, da nimajo prave potrditve za identifikacijo napadalcev kot Arijcev. Drugi indijski problem predstavlja indijsko zgodovinopisje samo, ki odkriva ali naseljuje Arijce vse od Assama – severovzhodno od današnjega Bangladeša, vzdolž obronkov celotnega gorovja Himalaje vse tja do Afganistana, kar zajema ozemlje v dolžini skoraj 3000 km. Tako obsežna z Arijci okupirana prostranstva, brez pravih dokazov o njihovem prihodu ali vdoru, ter podprta s kategoričnim zanikanjem tako antropologov kot jezikoslovcev o vsakršni možnosti indijskega arijskega izvora, le ta predstavljajo za zgodovinopisje veliko bolj resen problem, kot ga je večina strokovnjakov pripravljena priznati ali pa celo videti! Kljub vsem tem problemom okoli arijskega prihoda v Indijo, se vsi strokovnjaki vendarle strinjajo, da so Arijci lahko osvojili Indijo le s pomočjo konja, ki ga sicer v Indiji naravno ni bilo.

Zahvaljujoč se arheološkim najdbam o prvih pojavih udomačenega konja v zgodovini smo dobili dokaj dosledno sliko o njegovi širitvi kot tudi dodatno pomoč za določanje problematičnih časovnih okvirov. Tako imamo dokaze iz centralnega Irana, ki potrjujejo obstoj udomačenih konj pred 5500 leti (3500 pr. Kr.), jugovzhodno od Kaspijskega jezera so našli od 5000 do 4250 let stare in v Siriji od 4400 do 4000 let stare dokaze o predzgodovinskih udomačenih konjih.


Pečati s konjsko podobo
V Indiji so v okvirih Dravidske kulture v mestih »Harappa« in »Mohenjodaro« odkrili ogromno število pečatov s konjskimi podobami in z na žalost še vedno nerazvozlanimi napisi. Še bolj pa lahko obžalujemo, da je bilo objavljenih že kar nekaj prevar najbolj znana je bila obelodanjena v indijskem časopisju pod naslovom »The Indus Valley Decipherment Hoax«. Na velikem delu pečatov, ki jih lahko najdemo na mnogih spletnih na mreži, podobe živali vedno ne predstavljajo konja, ampak govedo in celo prašiče. Na slikah tukaj lahko vidite, da ni umetnikova interpretacija slike na žigu ni nujno resnično konj. To kaže na veliko bitko med predstavniki različnih narodov za pravico do "patenta" udomačitve konja.


Niso vsi pečati
s konjsko podobo
Tudi, če to ne vzamemo kot zelo resne nepravilnosti, saj vendar zelo nedvoumno opozarja, da so v pred arijskih časih Indijci že bili vešči živinorejci in, da je prav gotovo takrat udomačevanje živali imelo velik družbeni pomen. Konj ima še poseben status, vendar je potrebno poudariti, da ta žival ni naravno obstajala v Indiji in so ga lahko tja uvedli le tisti, ki so ga tudi resnično prvi udomačili. To pa so prav gotovo bile sibirske etnije (narodi), kjer se je na širnih stepnih prostranstvih konj tudi naravno razvil. Seveda pa stvari še zdaleč niso tako enostavne, kot bi po bežnem iskanju za prvimi sledi konja marsikdo rad zaključil. Preden bomo imeli bolj zanesljivo sliko, bo vsa dognanja in odkritja končno potrebno še uskladiti.

Med hetitskimi klinopisi so našli »Hurijski priročnik o reji in vzgoji konja« iz 14. stol. pr. Kr., v katerem so med drugimi tudi številne indijske besede. To pa nas pripelje do perečega vprašanja o indijski identiteti in prvobitnosti. Med hetitskimi klinopisi je tudi znamenita vazalska pogodba med hetitskim vladarjem Suppiluliumo I. in Mitanskim kraljem Kurtiwazo. Hetitske vazalske pogodbe so sledile ustaljenemu formatu, kjer na koncu pogodbo zaključijo z naštevanjem božanstev obeh strani pogodbe.

Tako so med bogovi Mitancev (Hurov) med drugimi omenjeni tudi Mitra, Varuna, Indra in Nasatuau, ki so očitno bogovi vedskega panteona ovekovečenega v Rigvedi. Ta pogodba je iz obdobja med 1370 pr. Kr in 1335 pr. Kr. Iz Akadskih klinopisov vemo, da so se Hurijci pojavili v Mali Aziji okoli 2200 pr. n. št. in so kasneje v mitanskem kraljestvu obvladovali področje od iranskega pogorja Zagros, do Sredozemskega morja in Sirije. Tako se iz Indije vse pogosteje sliši glas in priznati moram, da se sam vedno bolj strinjam s to tezo, namreč, da je v mitanskem kraljestvu nad domorodnimi Huri zavladal indijski vladajoči sloj izurjenih, discipliniranih in učinkovitih bojevnikov z bojnimi vozovi.

Dodatno, pa je prav tako v bajeslovju indoiranske kulture Zoroastrov (Zaratustra), ki je obstajala okoli 1100 pr. Kr. najti zgodbo iz Rigvede o boju med Indro in Vritro.

(3)
Očitno je, da je pomanjkanje arheoloških podatkov dostikrat vzrok za nastajanje sumljivih teorij, vendar pa imamo na razpolago še dovolj doslej slabo izkoriščenih panog in metod, od katerih omembe vredna sta jezikoslovje in širši multidisciplinarni pristop. Sicer pa bi lahko že samo bolj zanesljiva datiranja omogočila razčistiti marsikatero uganko in končati večne špekulacije.

Doslej smo namenili več pozornosti problemom. Zato naj zaključim ta kratki uvod z nekaj obstoječimi dejstvi, ki predstavljajo podlago bolj ustvarjalnemu in manj črnogledemu razmišljanju. Severa, sem spadajo vsi obstoječi nekompromitirani ali verodostojni arheološki dokazi, razumljivo tudi tisti, ki smo jih do slej že srečali v uvodu. Predvsem pa gre tukaj za vsebine mitoloških, epskih, in filozofskih tekstov ter, se razume, za sam jezik sanskrt. Čeprav sam rad razmišljam o teh virih kot o sekundarnih zgodovinskih virih, nam v primeru raziskovanja indoevropskega kontakta še najbolj zanesljivo pričajo in potrjujejo teorije o tem kontaktu. Na žalost je za preverjanje verodostojnosti tega duhovnega bogastva potrebno poznavanje sanskrta in nanj navezanih ali sorodnih jezikov, sicer pa je bralec odvisen od razlag v številnih knjigah drugih poznavalcev.

Tako v vedsko mitologijo in filozofijo uvrščamo štiri knjige ved (Veda, Sama Veda, Yajur Veda in Atharva Veda), ki so nastajale v obliki ustnega izročila v obdobju od leta 1500 pr. Kr. vse do leta 300 pr. n. št., ko naj bi jih svečeniki začeli zapisovati. V epiko sta vključeni dve pesnitvi Mahabharata in Ramayana. Prva naj bi bila zapisana med leti 540 in 300 pr. Kr., druga pa v prvem stol. po n. št. Seveda obstajajo še druga dela, a že kar je tukaj našteto, je štirikrat bolj obsežno kot Sveto pismo.

Ta dela so za nas pomembna zato, ker predstavljajo sliko tedanje družbe, jezika in miselnosti v nekem kronološkem zaporedju. Tako, recimo, nam ti teksti lahko pomagajo odgovoriti na vprašanje, ali je možno, da so Arijci prodrli v Indijo pred nastankom mest »Harappa« in »Mohenjodaro« in, ali so pogrebne obrede z upepeljevanjem prinesli v Indijo Arijci, ali pa so jih sami prejeli od Indijcev? Severa, najbolj prepričljiv dokaz, da Arijci niso ustanovili in prvotno živeli v dravidskih mestih je prav dejstvo, da so namesto upepeljevanja v teh mestih našli bogata pokopna grobišča. Vendar pa v Vedah in v epskih pesnitvah najdemo le pogrebne obrede z upepeljevanjem. Seveda se ozremo še po besedišču, ki opisuje pogrebne svečanosti in verovanja.

Našli bomo venetsko ali slovansko zveneče besede:

Seveda, če besede še naprej razčlenimo lahko ugotovimo, da imajo celo v sanskrtskem slovarju pravo slovansko strukturo: Kljub temu, da izolirano vsi ti primeri še nimajo značilnosti nekega dokaza, pa vendar lahko predstavljajo neoporečno dokazno gradivo, če bi na ta način dosledno obdelovali vso indijsko Vedsko literaturo.

V knjigarnah in na mreži, z izjemo nekaj kratkih primerov podobnosti sanskrta s slovenščino, ne boste našli kaj dosti več. Še največ je v Šavli-Bor-Tomažičevi knjigi »Veneti ...«. Opozoril bi rad, da je to področje še popolnoma neraziskano in, da sem trdno prepričan, da je najbolj obetavno za dosego končnega mednarodnega priznanja povezanosti Venetov z Indijo. S tem pa naj zaključim moje uvodne pripombe, saj smo se malo prej dotaknili prvega in najpomembnejšega vprašanja v zvezi s temo »Vindija«, ta pa je določitev časovnih okvirov, v katerih naj bi prišlo do prvotnega evropsko indijskega kontakta.

 

Kritična beseda

Kako izberemo časovne okvire prvega indo-evropskega kontakta, ima lahko drastične posledice za nadaljnja izvajanja, ki so se jim doslej zgodovinarji v glavnem izmikali ter privzeli prepričanje, da so pogrebne navade z upepeljevanjem tako po Evropi kot v Indije razširili proto evropejski Arijci. Po mojem mnenju je to v luči novih odkritij le ena od precej verjetnih teoretičnih možnosti, kar se pokaže takoj, ko začnemo raziskovati prvi indo-evropski kontakt. Upoštevajoč indijsko trditev, da so Arijci v Indiji omenjani na ozemljih v dolžini 3000 km vse od Afganistana do Assama na vzhodu Indije ter, da z izjemo sprememb na slabše tako v arhitekturi, kot načinu življenja v mestih »Harappa« in »Mohenjodaro«, ni nobenih arheoloških dokazov o kakem Arijskem vdoru, možnost, da bi do tega vdora prišlo že veliko prej kot smo si doslej sploh upali misliti, kar na enkrat ni več tako nemogoča ideja.

Če za hip to sprejmemo, postane tudi povsem sprejemljiva ideja, da se je navada pogrebov z upepeljevanjem razvila med Arijci v tropski Indiji, in od tam polagoma prišla nazaj do Evrope. V oporo tej ideji naj navedem Hetitske klinopise, ki na drobno opisujejo pogrebne svečanosti z upepeljevanjem, ki so skoraj identični opisom v Homerjevi Iliadi. Od tod je le korak do Venetskih in tudi Etruščanskih žarnih pokopov. Poleg tega nam hetitščina razkriva tudi slovnične in v manjši meri tudi pomenske (semantične) podobnosti s sanskrtom. Vse to govori v prid počasnega širjenja indijskih običajev in kulture preko Anatolije proti Evropi. Pa dovolj o tem, saj želim le opozoriti na alternativne možnosti, ki jih zaradi pomanjkanja dokazov na obeh straneh ne gre kar tako pomesti pod preprogo.

Najverjetnejši časovni okvir je verjetno ta, na katerega se v veliki meri opira tudi referat »Vindija«, le ta pa se verjetno, sicer brez besed, naslanja na arheološko podprte dokaze o možni tuji invaziji, ki je povzročila bliskovito prenaseljenost v Dravidskih mestih okoli leta 1750 pr. Kr. Ta kronološki red nedvomno ustreza trditvi, da se je nekaj generacij kasneje, pod vplivom okupacijskih Arijcev razvila Vedska kultura. Ti časovni okviri so več ali manj splošno sprejeti in drugih tukaj ne bom niti našteval.

Tako pridemo, do zame sporne delitve med Arijci in Veneti. Čeprav se strinjam, da je potrebno gledati na Venete, ki so se razvili v sklopu Lužiške kulture kot razvitejšo skupnost od tistih, ki so kot nomadsko živinorejsko ljudstvo prišli do prvega stika z Indijci, smatram, da so Arijci v resnici predniki ali bolje kar proto Veneti. To mojo trditev nesporno potrjuje tudi dejstvo, da je že v Rigvedi kot tudi v vseh drugih vedskih tekstih, od vseh drugih evropskih jezikov največji vpliv prav vpliv venetskega in slovenskega jezika.

Na vprašanje, kdo so Arijci, je velikokrat mogoče zaslediti mnoge interpretacije in tudi, da je beseda Iran ali Iranci izpeljanka iz Arya ali Aryanci. Tukaj bi želel povedati, da je predvsem, ker imamo o tem več nasprotujočih si odgovorov, verjetno smotrno dvomiti o vseh teh odgovorih. Omembe je tudi vredno Indijsko gledanje na Arijce, ki se sklicuje na dejstvo, da so nastale Indo-Arijske jezikovne usedline ter številne etimologije osebnih imen in toponimov na območjih zahodno od Irana, to je v jeziku Hurov ali Mitancev, med pogorjem Zagros, Sredozemskim morjem in Sirijo pol tisočletja preden se pojavijo kakršni koli Iranski sledovi na področju današnjega Irana. Seveda je to stališče z jezikoslovnega stališča vzdržno, vendar pa ga zasenčijo arheološki dokazi o prvem pojavu udomačenega konja na tem področju. Ob tej priliki bi se rad spotaknil tudi ob navedbo, da je prof. Rryan Sykes s pomočjo genetskih in DNA raziskav dokazal, da vsi Evropejci izvirajo iz »sedmih Evinih hčera«!? Da smo si Evropejci genetsko podobni, je zelo verjetno, da pa smo potomci ene ženske izpred 7000 let, pa je prehuda zmota. Veliko bolj sprejemljiva razlaga bi bila, da je zadnja ledena doba porinila vse Evropejce proti jugu, kjer še posebno na področju Balkana je iskati vzroke za razvoj skupnih značilnosti in, da - tudi jezikovnih.

Na tem mestu se še enkrat ozrimo po bajeslovju Arijcev, ki ga smatram prej za bajko kot pa za zgodovinsko dejstvo. Ni namreč nobenih resničnih dokazov, kašne naj bi nekdanja proto-arijska religiozna terminologija in ideje takrat res bile. »Strokovnjaki« so jih kratko malo naivno rekonstruirali s projekcijami mezopotamske - zigguratske, rigvedske, zoroastrske - (proto iranske) in venetske (slovenske folklorne) mitologije v hipotetično arijsko okolje in čase. Tako početje je znanstveno nedopustno in ne more služiti drugemu kot teoretiziranju. Zato se lahko brez zadržkov vprašamo, od kod nam je znano, da je trojica Surja, Agni in Rudra in še bolj dvomljivo Indra resnično iz arijskega panteona. Ali pa, da so Arijci poznali simbolično goro vesoljstva (axis mundi), niso pa poznali venetske ideje o trojstvu, ki predstavlja vesoljstvo kot prostor. Evropska mitologija je večinoma ostala nepojasnjen mit - praznina med megalitskimi krogi na eni ter grškim Zeusom (IE *Dyeus) na drugi strani. To praznino želijo premostiti, ko s pomočjo *Dyeusa iščejo Zeusovo sorodstvo z bajeslovnima germanskim Thorom in keltskim Taranisom, ter z v kamen vklesanim frigijskim Sabazios, kjer v venetskem »z bogom« vidijo »Saba??? Zios« namesto »sa = z, s in bozios = božjo, bogom« tj. »sa Bazio(s)« kljub temu, da obstaja nič koliko drugih venetskih in frigijskih napisov, ki izključno v razumljivem verskem kontekstu vključujejo besedo »bog« in jo je mogoče najti tudi v vedski literaturi in v sanskrtskih slovarjih.

Sicer pa menim, da so Arijci (proto Veneti) v pred vedskih časih, ko so razvojno in kulturno bili verjetno dosti bliže takratnim Dravidcem, imeli veliko več povedati Indijcem, kot kasneje Veneti, ki so v primerjavi z brahmani še skoraj tisočletje kasneje literarno ostali na nivoju napisov:

Vi ougon taj vi ougon tna do nas to Rejtijai (Este 40),
I van te jaj (Este 107),
Jego voltijo minoj i u van ti joj (Este 4)

medtem, ko so se brahmani in drugi Indijci razvili do zavidljivih literarnih, filozofskih in spiritualnih višin, za kar dokaz je Rigveda, ki je po logičnem sklepanju do eventualnega drugega arijskega / venetskega prihoda, v veliki meri že nastala in tudi bila sprejeta kot osnova tedanjega brahmanskega verovanja.

Kljub temu pa sicer tudi ni nasprotnih dokazov o tem, da Veneti duhovno niso bili enakovredni brahmanom ter, da množični venetski napisi po Evropi, ki govore o Tromužiju skupaj z dokazi o venetskih templjih posvečenih češčenju Triglava, izpričanih v neoporečnih opisih katoliških kronistov, o naravi tega venetskega verovanja, kot tudi v slovenski duši, folklori in v sodobnem slovenskem življenju ter v verovanju odsevajoče čustvene in celo spiritualne navezanosti na pogorja in gore, prav tako ni nobenih dokazov o tem, da ta navezanost na gorske mogotce ne bi mogla izhajati iz Indije in ne iz venetske Srednje Evrope, oz. Slovenije. Češčenje gora in &l »s mundi« je prav gotovo dobro dokumentirano v mezopotamskih klinopisih ter templjih in to vse iz časov, ki segajo v pred venetske tj. pred-lužiške, a glej, morda ne več v arijske čase!

Pomanjkanje arheoloških dokazov se velikokrat zlorablja in uporablja kot rodovitna tla za razvijanje vse mogočih teorij. Tudi za drugi prihod Venetov med sorodne Arijce v Indiji, kot kaže, nimamo dosti več od hipotetičnih ugibanj. Poleg dejstva, da ni navedenih nobenih pravih arheoloških dokazov za to teorijo, to trdim še predvsem zato, ker na prvi pogled izgleda, da je v sanskrtu viden le odtis prvega venetskega (arijskega) kontakta z Indijci. Na drugi strani izjave kot sta recimo: »Prihod Venetov prinese bistvene spremembe v staro organizacijo Arijcev ...«, ali »Bajeslovje v Rigvedi je še skoraj povsem arijsko...«, brez dodatnih argumentov skoraj ne prenesejo kritičnega pogleda. Ne le, da je sumljiva delitev med arijsko in venetsko mitologijo tudi, če to delitev hipotetično sprejmemo, še vedno ni dovolj jasno, katere so tiste nove ideje, ki naznanjajo odrešenje. Ali so to ideje bolj svobodomiselnih iz kaste kashatrija, ali z Upanishad na novo oboroženih brahmanov. Dodatno, Indijci trdijo, da Mahabharata opisuje dogodke izpred 7000 let, da se je bitka na polju Kuru odvijala leta 3102 pr. Kr., medtem ko naj bi se, kot je navedeno v referatu »Vindija«, ta bitka odvijala šele okoli leta 1100 pr. Kr. Časovna neskladja predstavljajo resen problem, ki bi mu bilo vredno posvetiti pozornost. Sicer pa sem se vzdržal širših komentarjev religiozne vsebine, ker so mi stvari premalo poznane in tudi ker imam občutek, da je zahodna oblika religioznega pojmovanja in dojemanja prikazana kot pravilnejša in višje razvita od vzhodne, s čemer se ne morem strinjati in bi polemika v tej smeri lahko zasenčila osnovno idejo o sami venetski prisotnosti in njihovih vplivih v Indiji.

Tako smo za konec ohranili po mojem mnenju najpomembnejši dokaz o Venetskem kontaktu z Indijci, sanskrt. Najprej naj se spotaknem ob toponim Vindia. Čeprav se strinjam, da je ime za Indijo mogoče interpretirati na osnovi besede Veneti / Vindi, je vendar potrebno omeniti, da je v sanskrtsko angleškem slovarju več kot 45 besed, ki imajo korene d-h-, in vin-d-, vin-i- ... tako recimo:

itd., itd.

Ne nazadnje je tudi v vedskem panteonu cela vrsta imen bogov, za katere bi lahko razvili etimologije iz besede Indija. Seveda nas to pripelje do sumljive trditve, da je Indra (jedro) v resnici originalno arijsko božanstvo. Zdi se kot, da so Arijci šele v Indiji spoznali »svojega« boga Indra, saj ga v Evropi sploh ni zaslediti in tudi ni nobenega takega toponima, ali pa sem jih vse sistematično spregledal?

Mogoče pa Arijci vendarle niso bili Veneti in so se iz Indije vrnili v domači Iran, kjer so potem malemu Zaratustri prepevali 500 let staro uspavanko o »Indri in Vritri«; čudno je le, da te uspavanke ne pozna hrvaško bajeslovje. No pa šalo na stran, čeprav zelo nazorno ponazarja do kakšnih skrajnosti vodi poljudno tolmačenje zgodovine.
Kot sem že omenil, ne moremo z gotovostjo soditi ali je rigvedski Dyeus pita res Jupiter (Deus pater) ali pa, če prvotno arijsko trojstvo (urya, Agni, Rudra) res ni več ustrezalo venetskemu gledanju na svet in ga je zato spodrinil brahmanski »trimurti« (Brahma - Visnu - Shiva). Lahko pa skoraj gotovo trdimo, da je Agni naš (slovanski) ogenj, da Surya spominja na hetitsko božanstvo siyus, ki se pojavlja skupaj s hetitsko besedo

si-ya-a-ti = strela, blisk, (Siyus strelja bliske),

kar pa spominja na etruščansko božanstvo Usil in, da vse te besede mirno in brez zadrege lahko pomensko in oblikovno enačimo s slovanskimi »sij-,sijati, sinji...«, ter v mitološkem smislu pomensko z rigvedsko Indro in grškim Zeusom.

Podobno, a manj gotovo si upam trditi, da Visnu ustreza naši besedi višina, saj v sanskrtu »vi-shnu« pomeni »bog zgornjega dela neba«, sicer pa v sanskrtu obstaja še nič koliko drugih besed s korenom »vis-«, ampak nobena, z izjemo besed vishu-va in vish-vam, nima več nič skupnega s slovenskim pomenom višina. Poglejmo izjemi, ki tudi ustrezata slovenski višini, vendar prej v sorodnem kot direktnem pomenu:

vishu-va = enakonočje
vish-vam = celotni svet, vesolje (univerzum)

To zelo zgovorno priča, da so Veneti v Indiji pustili svoj jezikovni odtis zelo zgodaj in to še preden se je sanskrt dokončno izoblikoval, kar zgovorno potrjujejo omenjeni koreni »vis-, vish-, vish-n-«, saj so se v sanskrtu ohranili tako oblikovno kot pomensko, vendar pa so jih v vsakodnevni govorici - da, celo v Rigvedi, razen v religioznem besedišču, izpodrinile indijske besede. Seveda, če bi to bil osamljen primer, bi se brez pripomb strinjal, da lahko obstajajo še druge razlage, vendar takih primerov kar mrgoli. Ne bom več našteval in razčlenjeval drugih besed, ker bi s tem tudi lahko popolnoma zasenčil glavno temo.

Naj za konec le še enkrat ponovim svoje prepričanje, da je naše najmočnejše orožje v boju za končno mednarodno priznanje povezanosti Venetov z Indijo prav primerjalno jezikoslovje in, da sanskrt skrito čaka na kompetentnega slavista, da bo enkrat za vselej počil IE balonček.

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005-2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: