Triglav - Trojstvo
Avtor: Dr. Jožko Šavli
Originalni članek na Caranthai.
Lastnik spleta: Igor Pirnovar

 

Uvodna beseda avtorja spleta
  1. Vprašanje sorodnosti med Kelti in Veneti.
    V jeziku je skrita tudi astronomija
  2. Povzetek Triglav - Trumužije
  3. Povzetek Svetovit (štiriglav)
Triglav (Trihead, Trinity)     (Dr. Šavli -- v angleščini)

Svetovit     (Dr. Šavli -- v angleščini)

The Vends and the Slavs     (Dr. Šavli -- v angleščini)

 


 

Uvodna beseda avtorja spleta

Opomba:
Ker tukaj želim v glavnem govoriti le o Triglavu sem si dovolil v originalnem dr. Šavlijevem članku premakniti poglavja o Triglavu in seveda tudi o sorodnem Svitovitu na začetek, njegovo naslovno poglavje o Vendih in Slovanih, ki v originalu nosi naslov "The Vends and the Slavs" pa boste tukaj zato našli na koncu sestavka. Vendar pa to ne pomeni, da ta uvodni (tukaj zadnji) dr. Šavlijev del sestavka nima tudi iz stališča mojega pisanja o Triglavu zanimivih informacij. Predvsem so za nas zanimivi dr. Šavlijevi navedki o Keltih. Seveda je njegova razprava o Novgorodskih Slovienih tudi pomembna, toda ne sodi v moj koncept, ki ga skušam ustvariti tukaj, vendar pa ga bomo srečali v drugih člankih, kjer se direktno ukvarjamo s to problematiko. Toliko torej v opozorilo o moji "rokadi" v originalnem članku.
Ime Triglav je le ena od inačic za to božanstvo. Edino venetsko ime zanj je pravzaprav TROMUŽIJE. No v resnici obstaja nekaj malo različnih črkovanj, a vse so zgrajene okoli besed "tri" in "muž/mož". Bolj natančne opise si lahko ogledate s klikom na: Tromužije (novo okno). Podoba predzgodovinskega mitološkega Triglava ali Trojstva je relativno dobro prepoznavna po vsej Evropi. Čeprav obstaja dovolj dobro dokumentiranih zgodovinskih virov o mitološki značilnosti tega božanstva, kot tudi o njegovem venetskem poreklu, nekateri verjamejo, da je Triglav v resnici Keltsko Bog. Dolgoročno gledano, ko ali če Slovencem ne bo več mar za tako "nepomembno" stvar kot je razlaga "starodavnega mitološkega pomena" našega Triglava, ki je konec koncev tudi trn v peti cerkvenim dogmam in naukom, vidim v teh trendih keltizacije prisvajanje starodavnega duhovnega pomena našega Triglava dobesedno kot krajo na drugi strani pa kot potuhnjeno uničevanje naše identitete v imenu neke abstraktne vesoljne religiozne bratovščine!

Čuvajmo naš Triglav in njegov starodavni duhovni pomen
Današnji grb. Moj predlog za novo zastavo. Moj predlog za novi grb. Moj predlog za novi grb. Moj predlog za novi grb.
Današnji grb. Moj predlog za novo zastavo. Moji predlogi za novi grb.

Na žalost prej omenjeno odtujevanja od našega najbolj veličastnega starodavnega visokega veljaka samo še pospešujejo nekateri desničarski in religiozni indoktriniranci, ki v našem nacionalnem simbolu vidijo komunistično zlo, ali pa brezbožno poganstvo - od teh dveh stvari pa se je potrebno čimbolj korenito oddaljiti in se jih popolnoma otresti. Kot vedno pa imajo od te naše nezrelosti korist naši nasprotniki in keltologi ter akademiki, ki te diletante uporabljajo zato, da testirajo vode, preden bodo tudi uradno razglasili Triglav za keltsko-germansko Božanstvo.

Ta zmeda glede tega ali je Triglav keltsko ali venetsko božanstvo pa bo izven Slovenije verjetno trajala kar še precej časa, predvsem zaradi skoraj nepremostljivega prepada med dvema različnima zgodovinskima šolama, ki si Evropski etnični prostor razlagata vsaka po svoje.

Vprašanje sorodnosti med Kelti in Veneti

(1) Stara zgodovinska šola smatra, da se je zahodno evropska civilizacija razvila pred in ločeno od vzhodne, kljub temu, da skupne jezikovne lastnosti, ki jih sicer še do danes ni nihče pravilno razložil niti se z njimi nepristransko in znanstveno spoprijel kažejo, da med obema - vzhodno in zahodno civilizacijo obstaja očitna jezikovna vez, ki je tudi znanstveno vprašljive indoevropske (IE) teorije niso mogle ignorirati in so ju nekako morali razložiti. V ta namen so izumili fiktivno skupno pradomovino iz katere sta se ena za drugo v dveh valovih proti svoji končni domovini v Evropi odpravili najprej zahodnoevropska skupina plemen skupaj s starimi Grki in Italci, nato pa več kot tisočletje kasneje še vzhodna skupina v kateri so seveda bili tudi Slovani. Seveda je ta teorija ne le zgodovinsko in arheološko po vsem nedokazljiva, ampak je tudi na osnovi jezikoslovja popolnoma nevzdržna.
Ta šola mišljenja dosledno sledi "IE teorijam", katere so nastale zato, da bi podprle ideje 19. stol. na katerih so gradili "lažne znanstvene teorije" o superiornosti zahodnoevropske civilizacije. Pri tem so se zatekli po pomoč v jezikoslovje, ki je bilo takrat še na zelo nizki razvojni stopnji in je gradilo predvsem na stari za sodobne čase povsem nesprejemljivi antični tradiciji, katera je na Venete (Pelasge) torej Slovane gledala zviška, predvsem pa so smatrali, da jeziki domorodcev spadajo skupaj med jezike sužnjev in "barbarov" in so zato zgradili jezikoslovje lebdeče v zraku, brez temeljev, kot bi se svet začel šele v času Grčije in Rima. Na žalost si zahodnoevropsko jezikoslovje še vedno ni opomoglo ker še vedno sloni na starih antičnih v praznini lebdečih idejah, saj še vedno nočejo upoštevati, da je v vseh sodobnih evropskih jezikih najti osnovne elemente iz jezika in dialektov evropskih domorodcev, ki so najbolje ohranjeni prav v slovanskih jezikih, ki so jih govorili na področjih novo nastajajočih grške in rimske družbe. (ogrsko-finski jeziki so bili predaleč, da bi lahko kaj vplivali). To je manjkajoči element s pomočjo katerega je mogoče pravilno razložiti kulturno in jezikovno delitev v Evropi, in katero na drugi strani so IE teorije uporabljale iz čisto napačnih razlogov in v popolnoma nesprejemljive namene, namreč v podporo ideji o superiornosti zahodnoevropske kulture in ljudstev. Ta delitev se je dolgo skrivala za neko povsem nepojasnjeno in ne doumeto jezikovno abstrakcijo, ki se je nedolžno imenovala delitev na kentumske in satemske jezikovne skupine, po katerih so v kentumski skupini keltski, germanski in romanski, v satemski skupini pa slovanski, albanski, armenski,... jeziki.

Jezikoslovno se ta delitev ne opira na dosti več kot na to kako v obeh teh dveh jezikovnih skupinah izgovarjajo črko "C", kar je zelo neumno, saj direktno terja, da bi v času nastajanja indoevropskih jezikov in etnij obstajala neka sodobnim pisavam podobna pisava, kar je pravi nesmisel. Sicer pa, čeprav je ta jezikovna delitev lahko celo smiselna, je vendar njeno tolmačenje popolnoma zgrešeno. Kako zgrešena je, postane jasno takoj, ko spoznamo, da se jeziki skupine kentum praktično niso razvili preden so v Evropo začeli prihajati ne-Evropejci (Ljudje z morja - mešanica Anatolcev, severnih Afričanov in Azijcev), ki so sprožili nastajanje novih etnij, kot so Etruščani, Grki in Italci pred vsem z mešanjem z venetskimi (pelasgovskimi) torej slovanskimi staroselci. (Seveda tukaj ne omenjam drugih zahodnoevropskih etnij kot so Baski...)

Stara šola in posredna delitev vzdolž Venetov in Keltov: Čeprav, kot vidimo, prej omenjene kulturne delitve v Evropi vzdolž jezikovne ločnice ne gre kar takoj zavreči, je potrebno poudariti, da ni tako v zvezi z IE teorijami, ki so od vsega začetka grajene na napačnih predpostavkah in predvsem z napačnim ciljem, kar ni le za znanstveno in jezikovno zelo dvomljivo ampak bi zato lahko IE teorije razglasili za psevdo znanstvene! Poleg znanstvene oporečnosti, je prepoznavni znak stare šole glede sorodnosti Keltov in Venetov za jezikoslovno masko skrita delitev evropskega etničnega prostora, katere glavna ideja je razglasiti satemsko skupino kot zaostalo in nerazvito, s Kelti pa definirati bolj razvito in kulturno naprednejšo kentumsko. Ker pa je zelo težko ignorirati številne sorodnosti in povezave med Slovani in Veneti, so Kelti in Veneti neuradno na nasprotnih straneh kentum-satem delitve. "Neuradno" pravim zato, ker do današnjega dne, prav zaradi tukaj izpostavljenih protislovij, v IE teorijah Venetov ne bomo zasledili nikjer. Zato seveda ne preseneča, da se mnogi trudijo dokazati, da Veneti in Slovani niso sorodni ker, da pač naj bi Veneti spadali v "zahodno" to je kentum jezikovno skupino.

(2) Druga šola sicer ne dvomi v sorodnost med Veneti in Kelti, niso pa si vsi povsem enotni glede tega kakšno naj bi to sorodstvo bilo. (2.a) Nekateri trdijo, da so nekoč v preteklosti kontinentalni Kelti in Veneti bili ena in ista etnija ali etnična grupacija. (2.b) Medtem pa druga skupina raziskovalcev z dr. Šavlijem na čelu zatrjuje, da obe skupini nista nikoli bili etnično sorodni temveč, da so manjšinski kontinentalni Kelti od večinskih Venetov prevzeli le jezik. Čeprav, sta obe ti dve postavki možni, še posebej, če si Kelte predstavljamo kot majhne potujoče vojaške skupine, ki so v zameno za materialne dobrine poljedelsko obrtniškim venetskim zaselkom ponujali svojo vojaško zaščito, si je vendar težko predstavljati, kako naj bi te manjšinske skupine med tem, ko so na eni strani sprejele večinski jezik, pa na drugi uspele vsilili svojo manjšinsko folkloro in omike večinskemu prebivalstvu. Tudi dejstvo, da so oboji imeli skupno božanstvo Triglav je sprva sprejemljivo, toda kljub temu vzbuja pozornost skupaj s številnimi drugimi sorodnostmi in seveda tudi razlikami. Kakorkoli že, po tem, ko je naše gore list, venetolog in raziskovalec Anton Ambrožič uspešno prevedel večino "keltskih napisov" tako po zahodni Evropi, kot tudi v Anatoliji je eno vendarle postalo neoporečno in jasno za vse nas, namreč, da so na prostoru, ki so ga še do nedavnega smatrali za izključno keltskega, govorili tudi venetščini zelo podobni jezik!

Neglede na razprtije o sorodstvu Venetov in Keltov pa je vendarle o Triglavu mogoče najti dosti več dobro dokumentiranih zgodovinskih dokazov na slovanski t.j. venetski strani argumenta, kot pa jih skupno lahko zberemo med vsemi zahodno Evropskimi zgodovinskimi dokazi vključno z vsemi keltskimi anekdotnimi in folklornimi ne glede na to od kje le ti so. Dokazno gradivo obstajaj v obliki srednjeveških kronik, kot tudi v obliki Slovanske mitologije in folklore. Še bolj pomembno pa je, da najdemo tudi sledi daleč nazaj vse do indijskega brahmanizma in sanskrta, ki dosledno povezujeta obe predantični verovanji, namreč starodavno indijsko in venetsko, katerega so tako zgovorno dokumentirali sami uničevalci poganske tradicije, kot bomo videli kasneje v dr Šavlijevem članku, v katerem bolj natančno opisuje prej omenjene srednjeveške kronike. Seveda so lahko, poizkusi zahodnih etimologov in diletantov, da bi izumili keltsko mitologijo, ki bi se navezovala na to neizpodbitno venetsko božanstvo, le zanemarljivi in komaj omembe vredni, vendar pa kažejo na željo, da nam bi izmaknili še tako očitno našo stvar kot je starodavna tradicija povezana z našim Triglavom. Ne da je karkoli narobe s poizkusi keltologov, da bi našli možne alternative na očitno po vsej Evropi razširjeni venetski pojav, bolj žalostno je kadar vidimo, da je njihova razlaga edina ali pa enakovredna Slovanski. Čeprav je še daleč do takrat, ko se bosta ta dva pogleda medsebojno dopolnjevala, pa so se stvari vendarle začele premikati v pravi smeri. Tukaj je lahko vidimo en tak primer, kjer resni raziskovalec sicer ne bo imel problema odkriti celotne slike, torej obeh pogledov: http://freepages.history.rootsweb.com/~catshaman/23erils2/0trinity.htm (novo okno). Naslednji navedek (zamaknjeni tekst) je iz pravkar omenjene strani, in čeprav ni zelo daleč od resnice, se ne morem brzdati, da ne bi omenil, da navajanje "Treh razvrščenih kamnov" za kar uporabljajo tako skrivnostno besedo "Hov", da je ni niti v slovarju, ali pa enako enigmatičnega "zodiaka" res nima nobenega smisla - to je le izumljanje nekega mističnega "hokus-pokusa"!
Instead we should try to understand the pragmatic thoughts behind seemingly odd ideas. The Trihead is one of them and the graves with three corners belong to the same ideas as well as the "Three Stone Hov". Triheads are surely like the four headed "the father of Ages" or a symbol of time and its division in four seasons or three terminuses. All heads had of course their names and they were related to stars on the zodiac.
Kljub temu, da temu navedku podobne stvari lahko vzpodbudijo številna nova raziskovanja, kot tudi se lahko pokaže, da ozadje razmišljanja za navedkom sloni na posvojenih in prilagojenih originalno venetskih motivih, ki so danes postali širša evropska kulturna dediščina, pa vendar obžalujem dejstvo, da je kljub tako solidnim in obilnim dejstvom in dokaznemu gradivu, ki podpirajo venetsko teorijo, le ta zreducirana in toliko razvrednotena, da mora tekmovati za priznanje z nečem kar ni dosti več kot podaljšek izmišljene Keltske mitologije in drugih sodobnih popularnih poganskih mitoloških verovanj. Moje nezadovoljstvo ne izvira toliko od morda malo preveč kritičnega razmišljanja o delovanju dobronamernih entuziastov, ki se trudijo raziskovati keltsko kulturo, kot od že preveč dolgo trajajočega in neprimernega obnašanja naših akademikov, ki zanemarjajo in ignorirajo slovensko etnološko področje in dokazni material od tam, ki se ga da zelo koristno uporabiti tako pri drugih zgodovinskih znanostih kot v jezikoslovju. Božanstvo Triglav je izvrsten primer na katerem se da prikazati skoraj nestrokovno ravnanje našega akademskega aparata, ki ne zna izkoristiti tako bogatega etimološkega materiala kot je naš Triglav in, ki ga ekskluzivno lahko najdemo edino v slovenskem kulturnem prostoru ter je dodatno postal integralni del slovenske psihe in, ki se še danes odraža v skoraj spiritualnem odnosu velikega dela Slovencev do tega našega gorskega velikana, ki presega zgolj neko slučajno rekreacijsko muho ali pa turistično točko. Seveda to sámo po sebi lahko izgleda malo prenapeto, toda gledano v kontekstu davne preteklosti z upoštevanjem starodavnih venetskih verovanj, ki nam jih je preko srednjeveških kronik odkril dr. Šavli naše razlage tega slovenskega simbola v "spiritualnem" pomenu ponovno dobijo smisel. Ni slučaj, da se je Triglav ohranil kot naš nacionalni simbol!

Od vseh v zvezi s Triglavom omenjenih stvari je še najbolj izstopa dejstvo, da ta gorski velikan nima treh vrhov ampak zgolj enega. To pa je tudi eden od glavnih argumentov, ki govorijo v prid ideji, da je ta stari venetski pojem trojnosti izražen v imenu gore Triglav simboličen mitološko religiozni pomen, ki presega tuzemskega in, ki je jezikovno še starejši od običajne slovenske besede, ki jo uporabljamo v "Sveti Trojici". Ta pomen najdemo že v Brahmanizmu kjer se pojavi kot "Trimurti" in, ki ob enem predstavlja tri indijska božanstva Všhnu, Šivo in Brahmana. Tukaj je vredno omeniti tudi to, da beseda Višnu v Brahmanizmu in v sanskrtu pomeni "Bog iz višav; enakonočje". Seveda ni dvoma, da je beseda Višnu ista kot so slovanske besede "višina, višave, visoko".

V jeziku je skrita tudi astronomija: Ko sem prevajal ta odstavek o slovanski nebesni semantiki v angleščino, sem opozoril bralce o možnosti, da od branja le tega ne bodo imeli dosti, če ne poznajo slovanskih jezikov. Izkazalo pa se je, da je bil sestavek v angleščini dosti boljši, ker sem se bolj potrudil razložiti bistvene točke razmišljanja. Naša začetna točka je bila beseda "Višnu", ki predstavlja enega od treh božanstev povezanih z gorskim vrhom Meru v Himalaji in s katerim lahko vidimo paralele z našim Triglavom.
Dr. Šavli, se je bolj na široko razpisal o tej stvari v temi India (Vindia) in sicer v članku: Brahmani (novo okno). Po jezikovnih analizah in študiju vsebine temu ustreznih indijskih tekstov, res vidimo neizpodbitno povezavo med venetskim in brahmanskim češčenjem gorskih vrhov kot simbola Trojstva. Vendar se z dr. Šavlijem bistveno razhajam glede časa in obsega teh povezav. Medtem, ko dr. Šavli vidi zelo globoke vezi celo v posameznih spiritualnih in filozofskih idejah, sem sam prepričan, da nimamo nobenega pravega dokaza, da je venetsko verovanje razen osnovne ideje rezidence Trojstva visoko v gorah (Višnu) podobno tudi na drugih nivojih in pojmovanjih, ki so tako filozofsko kot duhovno ali spiritualno na dosti višjem nivoju kot je bilo možno v času venetskega kontakta z Indijci.

Obstaja namreč bistvena razlika med poznavanjem nebesnih pojavov in astronomske mehanike, ki jo že izraža tedanji jezik, ter globino in razsežnostjo miselnih konceptov kot so religiozna in filozofska razlaga teh pojavov. Za to zadnje je potrebno, da ni le jezik dosti bolj razvit ampak tudi znanost - karkoli že ta je takrat bila, recimo retorika, ki se je razvila šele po venetskem zatonu malo pred časom klasične antike, kar je vsaj dva tisoč let prepozno!

Skozi pomen besede "Višnu" v sanskrtu, katere dobesedni pomen je "Bog iz višav" ali "enakonočje" pridemo do slovanskih besed "višina, višno, in v dialektu: višnu". Seveda delni problem predstavlja beseda "enakonočje", ker v naših jezikih ne najdemo ustrezne sanskrtski verziji podobne besede. Kljub temu pa ni mogoče ovreči dejstva, da v naših jezikih ta beseda pomeni natančno to kar naj bi enakonočje pomenilo, namreč "čas, ko naj bi sonce potovalo po najvišji tirnici na nebesnem svodu". To potrjuje starost besede "višina", in ne samo to ampak, kot bomo kmalu videli tudi našega jezika v celoti! Dokaz za to je beseda iz čisto drugega korena in pomena, gre namreč za besedo, ki smo jo sicer že videli v prevodu besede "Višnu", pomen njenega korena pa je čisto nekaj drugega kot nek lok, obod ali nekaj krožnega ali pa obočenega in dosti bliže potovanju sonca po nebu. Pomen korena besede "svod" je "vod, voditi, (drseti, potovati)", kdor ima s tem probleme naj pogleda v angleščino: (to flow, to run, to lead the way). Zelo malo verjetno je, da bi samo zato ker je perfektni krog mogoče narisati z vodenjem palice ob nekaj krožnega, narisani krog imenovali "svod". Toda če, gledamo na nebo in skušamo orisati pot sonca po nebu vodimo prst preko glave, sonce vodi zvezde po nebu, itd.
Toda na vzhodu in sicer v sanskrtu najdemo še eno trojico, ki jo v besednjaku tega starodavnega jezika razodeva beseda "trikalaM". Beseda predstavlja tri vendar logično v enem pojmu združene pomen "preteklost, sedanjost, prihodnost". Te tri pomene lahko v prenesenem pomenu vidimo kot področja nadzora posameznih glav božanstva Triglav in, ki jih po starodavni tradiciji interpretirajo kot "nebo, zemlja, in podzemlje", kot je tudi razvidno iz vsebine kronik, katere so nam jo zapustili kronisti iz zgodnjega 12. stol. n.e. Ebbo in M. Prieflingensis, o čemer tudi obširneje govori tukaj spodaj v svojem članku Triglav dr. Šavli.

Zanimivo je, da ime Trikala najdemo tudi v gorstvu v centralni Grčiji na severu Tesalije. Očitno gre za isto besedo kot je pravkar omenjena beseda iz sanskrta trikalaM. Vemo tudi, da besedo "kal" [LvVvT:ch06p20] najdemo pogostokrat v slovenskih hribih, kot tudi v potujčenih toponimih v neslovenskih Alpah. Ta beseda ima sicer več pomenov, od katerih vsi so na tak ali drugačen način povezani z neke vrste ostro konico. To je izvrstno obdelal naš Lucijan Vuga v svoji razpravi o izvoru imena za besedo "jeklo" v svojem članku Veneti v Troji. Tukaj naj le omenim, besedo "kalček", ki v času brstenja prebode lupino v zrnu in požene kalček v smeri proti nebu. Dejstvo, da so Veneti zapustili tako močan jezikovni odtis v starodavnem sanskrtu, in da imamo tako dobro dokumentirane mitološke in religiozne podobnosti med vzhodnimi indijskimi in venetskimi pojmovanji katerih skupna značilnost je češčenje visokih gorskih vrhov nedvomno potrjuje, da ne govorimo o nekem bežnem in zelo slabo poznanem zahodnoevropskem ali pa umetno ustvarjenem keltskem poganskem verovanju, ampak gre izključno za tipično venetsko t.j. evropsko staroselsko oz. slovansko mitologijo. Sledi nekaj reprezentativnih slik tega našega božanstva iz širšega evropskega prostora:

Triglav (Trihead, Trinity)
Statue of the Trinity from Marne France Etruscan Trihead. Mt. Triglav. The "Triglav" (three head) stonehead found at Glejbjerg.
Trinity (France) Etruscan Trihead Mt. Triglav Scandinavian Trihead

Številka tri ima res že od pradavnine naprej posebno mesto v človeški psihi, toda ko govorimo o Triglavu število ni več tako pomembno, ker predstavlja celoto, katere spiritualni ali mitični pomen "preteklosti, sedanjosti" in "prihodnosti", ali "neba, zemlje" in "onstranstva" je dosti bolj pomemben kot pa dejstvo da so to tri stvari. Simbolizem treh svetov, treh krajev, časov ali pa večnega trajanja odtehta pomembnost vseh drugih razlag. Sicer pa poznamo še eno venetsko ali slovansko božanstvo, ki vsaj na konceptualno zelo spominja na naš Triglav. Imenuje se "Svetovit" in ima namesto treh štiri obraze. Sicer boste več o njem tudi našli spodaj v istoimenskem dr. Šavlijevem članku. Sam ga tukaj omenjam zgolj zato, da pokažem na doslednost venetskega in s tem seveda tudi slovanskega mitološkega motiva.

Ker sem prestavil uvodni del originalnega dr. Šavlijevega članka na konec in ker je v tistem delu tudi njegov ustrezni zaključek ali povzetek ki se nanaša na slovansko mitologijo in za nas tukaj centralno božanstvo Triglav in sorodnega Svetovita naj še na tem mestu citiram ta njegov zelo ustrezni zaključek:

Dr. Šavli: "The Vends and the Slavs": V tako kratkem sestavku kot je ta, ne morem predložiti veliko primerov zgornjega problema. Ob primerjanju Vendov (Zahodnih Slovanov) in Slovanov (Vzhodnih Slovanov) želim predstaviti le dve najbolj vidni podobi Vendske mitologije: božanstvi Triglav in Svetovita. Ti dve in tudi še druga ventska božanstva ne najdemo med Vzhodnimi Slovani (Rusi) kot tudi ne med Južnimi Slovani (Iliri, Tračani), čeprav nam znanstveniki predstavljajo neko skupno Slovansko mitologijo.
Sledijo torej obljubljeni dr. Šavlijevi članki. Najprej kratek povzetek v slovenščini iz nekega skoraj deset let starega mojega članka na enem od mojih prvih spletnih strani, ki niso več zanesljivo dosegljive na mreži, nato pa originalni dr. Šavlijevi članki, kot so bili objavljeni v angleščini:

 

 

Povzetek Triglav - Trumužije

V začetku 12 stol. po n.š. so prebivalci iz okolice Berlina v Brandemburgu in na Pomeranskem v Nemčiji še vedno bili pogani. O tem poročata dve kroniki. Prva, Ebbo iz 1155 in druga, Monacus Preflingensis iz leta 1160 po n.š.
Obe poročili imata isti naslov "Vita Ottonis episcopi bambergensis", ter pripovedujeta, da so v takratnem Štetinu (Stettin, Szcsecin) ob ustju reke Odre na obali Baltskega morja takrat bili štirje poganski templji. Od vseh najpomembnejši je bil posvečen "Bogu Triglavu".

Zidovi zunaj in znotraj templja so bili poslikani s človeškimi in živalskimi podobami v nepozabnih barvah. Znotraj so hranili zaklad zlatih in srebrnih čaš, glasbenih instrumentov, ter okrašenih rogov namenjenih pitnim daritvam. Fantom "Boga Triglava" je imel tri zlate glave. Oči in usta mu je zakrival pajčolan. Svečeniki so razložili, da tako zavit v temo in tišino Bog bolj radodarno prizanaša navadnim smrtnikom za njigove grehe in jim tako daje še dodatno možnost za obžalovanje in kesanje za storjene pregrehe.

Tri glave so predstavljale vsa tri področja njegove kontrole, to je nebo, zemljo, in podzemlje.

Tempelj je bil obdan s posvečenim travnatim okopom, po katerem se je pasel črni konj. Konja so uporabljali pri obrednih prerokovanjih, ko so ga vodili med v posvečeno trato zapičenimi sulicami.

Leta 1127, je škof Otto bamberški, pomeranski apostol dal ukaz uničiti fantom Triglava in zapovedal, da morajo eno od glav poslati Papežu v Rim, kar se je tudi zgodilo.

Venedski svečeniki (Venedi je bilo ime za Venete v severni Evropi), so s skrivanjem pred škofovimi pomagači na otoku z imenom Wollin nedaleč stran, uspešno rešili pred uničenjem drugi, ravno tak, kipec istega božanstva Triglav.

Dobro je dokumentirano, da so v rimskih časih, ko je bila rimska provinca Noricum na ozemlju nekdanje Karantanije v razcvetu, v teh krajih častili božanstvo Triglav. Ker pa se je v naših krajih začelo širiti krščanstvo že v 8. stol, je ostalo o teh poganskih običajih na ozemlju kjer žive Slovenci bore malo sledov.

 

Povzetek Svetovit (štiriglav)

Na sliki lahko vidite rekonstrukcijo templja Svetovit v Arconi na otoku Rujana (Rugen), na Baltskem morju. Tempelj posvečen bogu Svetovitu (Svantevitu) je leta 1168 uničil danski kralj Valdemar. Kronika Saxo Grammaticus, iz let med 1190 do 1216, boga Svetovita opisuje kot "Gesta Danorum" božanstvo s štirimi glavami. Kot lahko vidimo na različnih idolih (kipcih), ki so se ohranili do danes, ima božanstvo res štiri obraze.

Kronika obširno opisuje vlogo tega božanstva v veri Venedskega ljudstva iz otoka Rujana (Venedi je ime za Venete v severnovzhodni Evropi). Na kratko je njegova povezava z prebivalci opisana takole:

Svetovitov fantom je držal v desnici rog in v levici lok. V času obiranja pridelka, enkrat letno, so praznovali Svetovitov praznik.

Med tem ko so se prebivalci otoka zbrali pred templjom, je svečenik vzel Svetovitov rog ter ga je do vrha napomnil z vinom. Ako se je pri tem izgubila le kaplja vina, je to pomenilo, da bo prihodnje leto slaba letina. S pomočjo te prerokbe je potem svečenik zahteval od ljudi da morajo prihraniti večje količine zrnja in semen kot bi sicer bilo potrebno.

Pomembni Svetovitovi simboli so bili sedlo, nož in čudežni meč. Tempelj v Arconi je bil zgrajen iz lesa in je bil slikovito obarvan. Ograjen je bil z dvema ograjama. Svetovitu je bil posvečen in vzdrževan beli konj, katerega je smel osedlati in voditi na pašo le svečenik.

Konj je tudi sodeloval pri obrednih božanskih razodetjih ali prerokovanjih. Kadar so Veneti hoteli prerokbo o bližajoči se vojni ali bitki, so se zatekli k templju. V posvečeno zemljo pred templjom so zabili tri vrstice z enakimi presledki razporejenih palic. Potem je svečenik po molitvah vodil belega tempeljskega konja med palicami. Če je konj začel stopati z desno nogo, je prerokba bila naklonjena, če pa je stopil z levo, je to pomenilo, da bo izid slabo obetajoč.

Na levi strani slike s skico vseh štirih strani božanstva na desni, lahko vidite Svetovitovo figuro v Husiatynu (Zbrucs) blizu Krakova na Poljskem kot je bila postavljena pred posvečeno steno pri utrdbi. Štiriglavi bog ima štiri glave obrnjene v vse štiri strani neba zato, da je videl celotno vesolje in, da mu nič ni moglo ubezati ali pa se ga izogniti.

Svetovita so častili Veneti po skoraj vseh takrat poznanih venetskih območjih. V originalnem dr. Šavlijevem sestavku lahko vidite leseno podobo Svetovita, ki se je ohranila iz 9. stoletja po K. iz okolice Krakova na Poljskem. Upostevajoč Grka Strabona, ki je identificiral venetske obrede z belim konjem pri jadranskih Venetih, kot tudi v kronikah zabeleženi obredi s črnim konjem v templju Triglava na Pomeranskem pri Berlinu pričajo, da je za Venete konj pomenil nekaj posebnega in svetega hkrati. To ne pomeni, da se Triglav in Svetovit izključujeta ampak raje nas vse Venete povezujeta in identificirata tako v podobnostih obredov kot tudi njihovega odnosa do duhovnega in materialnega sveta kot tudi odnosa do živih bitij, predvsem pa v obeh primerih vidimo njihovo veliko navezanost, zaupanje in spoštovanje do konja.

 


O r i g i n a l n i   dr. Š a v l i j e v i   č l a n k i


 

Triglav
By: Dr. Jožko Šavli;     Original link: http://www.carantha.net/the_vends_and_the_slavs_.htm.

At the beginning of the 12th century AD the Vendic people in Brandenburg and Pomerania were still of pagan belief. At that time, their biggest centre was Štetin (Stettin, Szcsecin) which is set on the mouth of the Oder River at the Baltic Sea. It is also today an important port, which belonged to Germany before WW2, but today it is Polish.

We have the records from the chroniclers Ebbo (ca. 1155) and Monacus Prieflingensis (ca. 1160), who under the same title "Vita Ottonis episcopi bambergensis" report that in Štetin there was to be found, at that time, four pagan temples, and that the most important of them was dedicated to the god Triglav. His temple was high on a hill. Its walls were adorned inside and outside with human and animal shapes, painted with indelible colours. In the temple was kept a treasure of gold and argent cups, musical instruments, and decorated horns destined for libations.

The God Triglav simulacrum had three golden heads. A veil covered his eyes and mouth. The priests said that if he did not see and speak, he nearly would simulate to ignore the human sins. The three heads represented his three dominations: heaven, earth, and underworld. His temple was encircled by a sacred hurst and grassland, in which a black horse pastured. The horse was used for presages. This happened in such a manner: the horse was led through nine lances, fixed in the soil; if he did not touch one, the presage was favourable, and vice versa.

In 1127, Bishop Otto of Bamberg, the apostle of Pomerania, let destroy the Triglav simulacrum, and one of the heads was sent to the Pope in Rome. But another similar statue, situated on the nearby isle of Wollin, was saved, because the Vendic priests were hiding it.

Three-faced sink
Slovensk (Novgovord).
Na Koroškem pri Šentlenski gori (Magdalenensberg) so našli kamnit izliv s tremi obrazi iz rimskih časov. Nedaleč stran na polju pri vasi Svatne (Zollfeld) pa "triglavo" čašo. Očitno sta oba artikla bila nekoč skupaj pri kakšnem izviru vode in sta bila na nek način vključena v čaščenje božanstva Triglav.

Back in history of Carantania (Slovenia), the worshipping of Triglav had already been testified during the Roman period, when the province of Noricum still flourished in this territory. On the one-time sacred mountain called today Magdalensberg (Šentlenska gora) in today's Carinthia, a three-faced sink had been unearthed, and a three-faced beaker was found in the nearby field of Svatne (Zollfeld). Because the Christianization of Slovenians dates back to the 8th century AD, only very few traces of worshipping former pagan deities have been preserved.

Mt. Triglav (2864 m) in Slovenia
Slovensk (Novgovord).
Mt. Triglav (2864 m) in Slovenia. It is called "three-headed" but it does not have three heads (summits). The name refers to the deity of the universe, which was first represented by a great mountain.

However, the highest mountain in today's Slovenia, Mt.Triglav (1864 m), was very probable named after the one-time three-headed god as described above by the chroniclers Ebbo (ca. 1155) and Monacus Prieflingensis. This mountain does definitely not have three peaks (heads); therefore its name is certainly not a geographical, but only a mythological one. Such a statement was made already in A. T. Linhart's historical book (1791), in which he ascribed to Triglav three dominions: the atmosphere, the earth and the water.

 

Svetovit
By: Dr. Jožko Šavli;     Original link: http://www.carantha.net/the_vends_and_the_slavs_.htm.

Svetovit temple
Slovensk (Novgovord).
The Svetovit temple in Arcona on the island of Rügen or Rujana, in the Baltic Sea (reconstruction). The temple was destroyed by the Danish king Valdemar, in 1168 AD.

On the vast island called Rujana in the Baltic Sea, today Rügen, there used to be on the site of Arcona a temple consecrated to god Svetovit (Svantevit, Sventovit). The chronicler Saxo Grammaticus described him in his "Gesta Danorum" (ca. 1190/1216) as a god of four heads. He was four-faced, as one can see on his other idols, preserved until today. The chronicler substantiated many facts, which reflect the role of this deity in the creed of the Vendic people in Rujana. In short, his relation to the people is as follows:

The simulacrum of god Svetovit kept in his right hand a horn and in his left an arch. Once a year, after the crop, a holiday was celebrated in his honour. Whereas the people were waiting before the temple, the priest took from the simulacra the horn, which each year was filled to the top with wine. When a drop of wine was lost, a bad crop was predicted for the next year. Therefore, the priest ordered his people to conserve any disposable grain. If the horn seemed to remain full, a good crop was announced...

The attributes of the god were a saddle, a bit and a magic sword. The temple of Arcona was built of wood and it was painted variously. Two fences encircled it. A white horse was dedicated to him, who could have been mounted or led to pasture by the temple priest only. The horse was also used for presages. When the people wanted to know the oracle concerning the next war, pales in three rows and in equal interwalls were set up before the temple. Then, after the prayers, the horse was led through the rows. If it began to step forward with the right foot, the prediction was propicious. When it only one-time made a step with the left foot, the prediction was inauspicious....

Svetovit statue
Slovensk (Novgovord).
The Svetovit statue of Husiatyn (Zbrucs) close to Krakow in Poland as it was put once before the sconce. He was a fourheaded god. Each head faced a different direction. Svetovit's four heads were believed to oversee the universe from all directions, so that he would not miss anything.

The temple of Svetovit in Arcona was destroyed by the Danish king Valdemar, in 1168 AD. But the worshipping of this god was spread into the much larger Vendic territory of that time. Proof of this is his magnificent statue found in Husiatyn (Zbrucs) near Krakow.

Sventovit with four faces
Slovensk (Novgovord).
A wooden figure in miniature that represents Sventovit with four faces, 9th century, Poland

In the Roman period, the Greek writer Strabon (68 - 20 BC) reported that at the outspring of the Timava River east of Aquileia, there was the temple of Diomed at that time, and that the Vends (Veneti) of that area sacrificed a white horse to him each year. It is very possible that Diomed was only the Greek interpretation of Svetovit. The Adriatic Vends called him Belin (bel - white, clear).

The symbolic colours of the sacred horses are very probably designed to demonstrate Triglav as the god of the universe and Svetovit as the god of the light and sun. They might have become the later mentioned Belobog and Cernobog (the white and the black god) of Lusatia. The "black" remained for the unknown universe, the "white" for the concrete life on earth.

The god Svarog/Svarozic is a unique deity, who is to be found among the Vends and also among the Slavs (Eastern Slavs). Only Bishop Thietmar of Merseburg († 1018) mentioned him. In relation to his chronic, this god was worshipped in the town of Rethre or Riedegost, in the country of Redari (Mecklemburg-Strelitz). Several research workers insist that he did not pertain to the original phanthom of the Vends (Western Slavs). The well-known philologist Jagic (Vienna, 19th/20th century) considered him a result of very intensive commercial relations with Eastern Europe in that period.

 

The Vends and the Slavs
By: Dr. Jožko Šavli;     Original link: http://www.carantha.net/the_vends_and_the_slavs_.htm.

A nation, in sense of the national model of the 19th century, is still today stamped with an identification mark of a linguistic group. But such conception is definitely not true. For example, English speaking Americans, English/French speaking Canadians or Spanish speaking Mexicans... or even the four languages speaking Swiss, etc., each one of them must be defined as a nation. And it was not any different in historic and in pre-historic times.

Such a question must also be connected with the origin of the so-called Slavs. They are only a linguistic "national" group, and certainly not an ethnical one. However, in sense of the 19th century conception, they were considered to be descendants of the "Ancient Slavs", like the Germans from the "Ancient Germans". The ethnical group of "Ancient Slavs" was purely an academic construction. An easy demonstrable error, for they did never exist.

Despite the fact, that the existence of the Slavs was only a matter of ideology and "national" pride, the pan-Slav movement needed a "historical" clue to confront the German nationalism. The latter propagated that the "Slavs" are inferior people from an historical point of view, and that only German expansionism into Slav territories could bring them social and cultural progress. Among the Slavs this propaganda triggered off the wide spread motto "Long live the Slavs" (ein Hoch den Slaven), an invention that provided a so-called common original homeland for the "Ancient Slavs". And this homeland could only be found in the territory of the greatest Slav nation, in Russia. So, the "Ancient Slavs" were collocated in the area behind the Carpathians. But this had never been proven! Nevertheless, such an idea about Slavs was introduced into scholastic systems and spread world-wide.

Regardless of all this, the very truth concerning the Slavs is the very contrary. Historical records from the Roman period show, that only the Sarmatians are known in the area behind the Carpathians. North of them the Finnic groups were spread. These people were still nomads and hunters. In the territory of the Oder River and the Vistula Basins, the Roman records already quote the settlement of the Venethi (Vends). Surprisingly, at one-time the Lusatian Culture was spread in this area (1500 - 1100 BC), which was the cradle of the ancient Vends or Veneti (Wenden).

Tacitus (ca. 56 - 117 AD) in his description of north-eastern Europe, he makes mentioning of Germans, Venethi, Peucini or Bastarni, Sarmati and Fenni. He is describing the Sarmati as nomads, and the Fenni as gatherers and hunters. The Peucini could only have been the Balts, although he presents them as a mixed group, which is very probable an error on part of his informers.

Further, Tacitus comments: Venethi... nam quidquid inter Peucinos Fennosque silvarum ac montium erigitur latrociniis pererrant; hi tamen inter Germanos potius referuntur, quia et domos figunt et scuta gestant et peditum usu ac pernicitate gaudent... (Germania, 46). Translation: Vends... they are making raids through the woodland and mountain areas which arises between the countries of the Peucini and that of the Fenni, and they (Vends) are rather to compare with the Germans, for they got stable dwellings, they handle the swords and have a skilled and rapid infantry...
Therefore I suppose, it must have been during the early Roman era, when a part of the Venethi (Vends) migrated towards East. They kept their original name Slovieni (Sloveni, Slovenci, Slovinci), and settled in the area of the present-day Sankt Petersburg (Pskov, Novgorod). Nestor is still recording them at the beginning of the 12th century. I infer from these and other facts, that the Venedic agriculture together with their language very quickly spread among the autochthon groups of nomads, gatherers and hunters there. In this way the so-called Eastern Slavs were born. Their social structure became that of the Vends, and they were organised in village communities. Their ethnical feature, however, remained for the most part in its originality. For example, they continued to worship the (Finnic) birch-tree. The rivers conserved Finnic names like Moskva, Oka, Kama etc. In their mythology, the highest God was Perun, who is identical with Perkunas, God of the Balts, and so on. In short, in an independent science study the distinction between the groups of Vends and Slavs (Eastern Slavs) clearly comes to the surface now.

Vendsko utrjeno naselje Lužic (7./8. stol.  po.n.š.).
A reconstruction of the settlement and citadel of the 7th/8th century AD, the fundaments of which were unearthed in Tornow, Kreis Calau (Lusatia). The very ancient division of the field of the individual farms and families, which is here evident, was characteristic for the Vendic village (vas) and its social and economical system. At that time the basis of the German social structure was the Clan (Sippe), and that of the Southern Slavs the Zadruga (great family) which continued to exist until 20th century.

But the original Vendic territory also experienced immigrations, namely those of the Celts. On the European continent the Celts spoke a language very close to that of the Vends, although they were ethnical seen a diverse people. Their social organisation was the clan (Sippe, in German), and their tree of life was the oak. The Celtic groups, because of their very similar language, disintegrated with the Vendic people in no time. Their influence can be seen only in some particularities, for example: Bohemia got its name from the Celtic people of Boji (pronounce: boyi). In the area of Salzburg, Vienna, Bratislava, Prague, and also in southern Poland, archaeologists discovered many typical Celtic tombs. Another example is the oak tree, which can be found in Polish traditions. The non-palatalised sound "k" of the Celtic languages appears in Polish, whereas the Vendic tongue had this sound already palatalised in "c" (ts), for example: kwiet - cvet (blossom). And so on.

In a short article like this one, I cannot render many examples of the above exposed extensive problem. In comparing the differences between the Vends (Western Slavs) and the Slavs (Eastern Slavs), I only wish to present two typical figures from Vendic mythology: God Triglav (the three-headed) and God Svetovit (the world-showing). Those and other deities do not appear in the mythology of Eastern Slavs (meaning Russians) and of Southern Slavs (Illyrians, Thracians), even though scientists are presenting to us a unique Slav mythology. Among the latter, the word Triglav was only used to describe a mountain range. - Further on, nationalistic German research workers like Schneeweiss (1935), Wienecke (1940), Kirfel (1948) and others, refused to accept that the Vends and Slavs made contributions to any higher cult and ascribed them as demonology only.

With respect to the subject "Slavs are competing for their so-called national pride", lots of propaganda about national romanticism, scientific and ideological falsifications were published, and they are still in circulation. They are not exactly lies, but half-truth and half-lie disguised with academic titles given by their authors. Therefore it is not easy to filter the truth from lies. I wish to stress the point that a (common) mythology shared by all "Slavs" did not exist. This applies also to the fact, that the Slavs were never descendants of the (none existing) "Ancient Slavs" who at one-time should have lived and danced behind the Carpathians.

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005, 2007, 2008 Igor H. Pirnovar
URL:
Zadnjič posodobljeno: