Atestinske tablice
Avtor : Igor Pirnovar

 

Venetska informacijska revolucija

Pismenost so razširjali svečeniki

Skoraj 3000 let stara venetska slovnica

Religiozni pomen ploščic in razodetje skrivnega sporočila

Slovenski akademiki podpirajo idiotizme kot je Škrlepova "številčna" neumnost

Izvor linearnih črkovnih sistemov
Tabeli #1 in #2

Tabeli #3 in #4

Tabeli #5 in #6

Tabeli #7 in #8 (venetska pisava)

Še en pogled na protislovje branja znakov »A« ali »F« in »9«

 


 

 

Venetska informacijska revolucija

Etruščanska tablica
Etruščanska tablica z abecedo za pisanje v vosku; (kliknite za povečano)
Etruščanska tablica z abecedo za pisanje v vosku; (Firence: Museo Arheologico, Inv#: 93480)
Tukaj vidimo ploščico iz slonove kosti s 26 vrezanimi črkami etruščanske abecede, iz 7. stoletja pr. Kr., s plitko vdolbino za vosek na katerem se je pisalo. Ta etruščanska tablica je izredno pomemben antični tehnični pripomoček, ki se je seveda v takratnem kontekstu lahko meril z današnjimi inovacijami, ki so botrovale naši informacijski revoluciji. S pomočjo te tehnike pisanja se je zelo poenostavilo pisanje sporočil. Namreč pred tem so morali črke ali praskati ali pa vrezovati, torej gravirati in klesati. V tistih časih sta tudi bila papirus in črnilo skoraj toliko nedosegljiva, da je bilo verjetno enostavneje rezati črke v les ali pa jih praskati po lončenih črepinjah. Torej je ta voščeni sistem pisanja resnično pomenil antično informacijsko revolucijo, ki je imela za posledico, da se je začela pismenost širiti hitreje in ni bila več privilegij samo najpremožnejših.

Na vrhu na robu tablice je bila v pomoč vrezana etruščanska abeceda. Zanimivo je, da so si takrat bili vsi antični črkopisi med sabo zelo podobni, najbolj pa sta si bila podobni prav venetska in etruščanska pisava. Dejstvo, da so tudi v Anatoliji našli številne venetske napise, ki datirajo od 9. ali 8. stoletja pr. Kr., in glede na številne indikatorje o zelo podobnem izvoru Grkov in Etruščanov v jugozahodni Anatoliji in bližnjih otočjih, je zelo verjetno, da so oboji Etruščani in Grki prejeli črkopis iz istega izvora kot Veneti in nemalo je odkritij, ki kažejo prav na Venete kot ta izvor linearne evropske in mogoče celo feničanske pismenosti.

Atestinske ploščice
Atestinska ploščica (Es-25); (kliknite za povečano) Atestinska ploščica (Es-23); (kliknite za povečano) Primerjava atestinskih ploščic Es-23, 24 in 25; (kliknite za povečano)
Med teksti religioznega značaja je zapisana slovnična tabela.
(Museo Nazionale Atestino)

Na povezanost med venetsko in etruščansko pismenostjo opozarjajo tudi» Atestinske ploščice«. Že dolgo je znano, da je pismenost na začetku imela religiozni značaj. Teh tablic se je ohranilo več in zato je raziskovalcem uspelo natančno rekonstruirati napise (črke in ne vsebine) na njih. Še do nedavnega so smatrali da, so te tablice izključno Etruščanskega izvora. Izgleda da, je učenjakom zahodno evropskega porekla uspelo zamegliti vsako povezavo z Veneti, kakršne poznamo danes.

 

Pismenost so razširjali svečeniki

Atestinske ploščice so dokler jih ni proučil naš slavist, raziskovalec in pesnik Matej Bor izključno obravnavali kot religiozne in ceremonialne, katerih vsebina naj bi zato ostala za vedno skrivnost. Vendar pa je, kot Bor tudi sam pravi, bil neznansko presenečen, ko je na ploščicah odkril kar celo poglavje venetske slovnice, kar je pomembno predvsem zato, ker so pravila v tabeli na tablicah še vedno veljavna v slovenskem jeziku in njegovih narečjih. Poznano je, da so začetki pisanja bili povezani z mistiko in so črkam pripisovali religiozni pomen. Kot bomo videli je tudi to vsaj delno potrdil s svojim delom tudi Matej Bor.

Razvozlava napisov Es-22 do Es-26 je eden od Borovih najimenitnejših dosežkov na področju tolmačenja venetskih in etruščanskih napisov. Ne le, da je bor pokazal, da v primeru teh »črkovnih tablic« ne gre za etruščanske napise ampak, je njegovo delo tudi dokaz, da je venetski jezik zelo blizu slovenskemu. Brez pomoči slovenskih dialektov, razlage večih obrazil ne bi bila možna. To dejstvo je veliko premalo med celo med slovenskimi poznavalci venetskih napisov in to je tudi eden od razlogov, da ta nad vse pomembni faktor tudi tuji strokovnjaki dosledno spregledujejo. Čeprav je Matej Bor zelo dosledno razložil kako je časovno potekal proces njegovega odkrivanja posameznih elementov, kot je eliminacija dekorativne vrstice dosledno poševno ležečih in po velikosti manjših znakov »...ooo...«, ter odkritje vrstice s slovenskimi obrazili, ki so vplivali na končno odločitev o obratni smeri branja, kot so pred njim počeli Italijanski, Francoski in Nemški venetologi, so ti njegovi razlogi, ki sami po sebi zelo prepričljivo in zgovorno potrjujejo pravilnost njegovih sklepanj, veliko premalo poznani in zato seveda razumljivo tudi neupoštevani.

Celotna vsebina s ploščice Es-25
Napisi in slovnična tabela na tablici Es-25
Rdeče obkroženi črki »S« in »T« sta bili pri izkopu poškodovani, dodatne črke »i« so bile vidne le na odtisu na tleh.

Vsebina na ploščici Es-25 se da razdeliti na pet delov. Prvi del napisa se začne na levem robu in se nato ovija preko vrhnega roba ter konča na ročaju. Sledi manjši presledek in nato drugi del.

Drugi del je pod njim, tik nad tabelo, ki jo loči vrsta položnih trapezastih oblik in se nadaljuje (zavije) ob levem robu navzgor ter konča pod robom na vrhu.

Tretji del je okrasna linija znakov trapezaste oblike, ki v pokončni legi označujejo črko »o«, tukaj najbrž res niso ta črka ampak le okrasni znak, ki ločuje zgornji del napisa od spodnjega, saj so znaki dosledno pisani položno (glej originalni posnetek, na moji rekonstrukciji sem te znake vpisal kot krogec).

Četrti del je tabela, ki vsebuje 16 različnih oblike besede »jekati«. Na sliki lahko vidite, da sta dve črki rdeče obkroženi. Od desne proti levi četrta črka, ki je na originalu vidna kot črka »T«, ima dodani na vsaki strani po eno črko »i«, tako da je simbol v kvadratku »iTi«. Od leve proti desni pa črka »S«, ki ima dodano le eno črko »i«, torej je simbol v kvadratku »iS«. Ti popravki so bili narejeni, ker so se pri izkopavanju ti dve mesti odluščili in ostali vidni le na odtisu v tleh. Kljub tema dvema dodatkoma pa se spodnjo vrstico da prebrati v obliki veznega gesla. Tako so si ljudje pred pismenostjo pomagali zapomnili v naprej določene in po nekem redu urejene misli. Ta vrlina se je prvotno dopolnjevala z pisanjem simbolov in risanjem sličic. Matej Bor, ki je zelo dolgo študiral vsebino na atestinskih ploščicah je odkril, da zadnji vrstici na ploščici Es-25 verjetno ustreza takemu »skritemu religioznemu geslu«.

Prvi del napisa Es-25
Razdelek #1: Obredni ali ritualni vzkliki
Razdelek #1: Obredni ali ritualni vzkliki

Prvi del so nerazumljivi vendar po nekem sistemu zapisani vzkliki, ki so po vsej verjetnosti nek del obrednega rituala. Prve tri besede vir – vin – vip so kot nek uvod ali zaključek. Prepričan sem, da gre za besede vir = »viriti, gledati«, vin = »ven, van (napoj, pijača)« in vi(p|L) = »vipy, popij«, ali pa, če beremo kot »vil« »izvil, izvij«. Nato sledijo molitvi ali zaklinjanju podobni vzklili, kjer vidno izstopa pa vzorec »? R ? N – ? L« po katerem se /namesto vprašaja (?)/ vstavljajo črke { K, T, D, M, P, Š, S, K, (kvei), B, G }. Upoštevajoč, da gre verjetno za obredne klice, tukaj nimam kaj več dodati, kot to, da vzorec zaradi ponovitve črke K, ter takoj za tem besedice »kvei« (v razdelku št. 10), podpira idejo o nekem poljubnem in ne slovničnem, pač pa verjetno obrednem pomenu.

Toda Ivan Tomažič nam poda še eno možno razlago, v smislu slovnične tablice: "Besede iz samih samoglasnikov, kjer R igra vlogo samoglasnika." Zapis bi mogoče lahko razlagali kot vajo za izgovarjanje.

Besede iz samih soglasnikov
PRPN pripeti
ŠRŠN sršati
KRKN krkniti
TRTN treti
DRDN drdrati
MRMN mrmrati
BRBN brbrati
GRGN grgrati

Drugi del napisa je najmanj dvomljiv in je dokaz, da gre za venetski jezik, ki je zelo blizu slovanskim jezikom, in ne kot nekateri zahodni »strokovnjaki« menijo latinskemu ali pa celo nemškemu jeziku. Napis lahko prevedemo kot:

Drugi del napisa iz Es-25
ME GO DONASTO FOLTII OMNO SI I UVANT ŽAR JUN S ŠAJNATEI REJTIAJ
Jaz ga darujem duše se spominjajoč in ventan žar mlad ta (je) Šajnati Retiji

mego jaz, ali me=jaz, go=ga
donasto prinašam, donašam v dar, dani
voltiji duše, duši (dativ), voltije (nominativ). Še vedno v rabi kot glagol voliti (komu ali kaj) voltijio leno=blage volje (genitiv)
omno si Spominjajoč se. Omno=omeniti, omenjajoči
i in
uvant fentan, ventan=uničen, fentati
a-žar žar, žareti; žar - jun=mlad
jun mlad
s (ta) ta, rezijsko: sej
šajnatej šajnast, sijati, sij,sijajnat(tudi rezijski dialekt) Slov. sijajni Retiji
Rejtiaj V Ateste kot se je Este imenovalo v venetskem času je tam bilo svetišče posvečeno bogu ali boginji Retiji.
vidij videc, vedec, SCS. vetij=učitelj retorike (svečenik, ki uči pisanje)
limini Lat.lamina=plošča, Lat. limus=blato, Latv. limenis=povšina, nivo
pširs širiš, razširjaš

Tukaj je še nekaj napisov iz večje zbirke atestinskih ploščic. Recimo:

Es-23
MEGO DONASTO ... E B VIABAIT ŠA PO RAJ O PJO O ROBOS
Jaz darujem ... in bil vojvoda šel v raj ali pa kot zaničevan rob

Es-24
MEGO DONASTO VANT S MOLDONKEO KARAN MN S REJTIAI
Jaz darujem ventan z molitvijo zle duhove misleč povr.os.zaim. (se) Retiji

Es-28
MEGO LEME TOR VIRAT JEREI DONASTO BOIJOS VOLTIJI OMNOJ
Jaz gline prah pokopat duhovnu donašam Bojos duše se spominjajoč

Moj namen tukaj ni pokazati doslednost in metode po katerih je Matej Bor raziskal celo vrsto napisov in, da je prišel do svojih zaključkov ne po nekem naključnem ugibanju pač pa po dolgotrajnem in sistematičnem medsebojnem primerjanju originalov s slovenskim etimološkimi študijami, pač pa le osvetliti pravo naravo vsebine teh napisov na atestinskih ploščicah in zakaj je pismenost na začetku imela mitološko religiozni značaj. Predvsem je potrebno upoštevati dejstvo, da je prvotna pismenost na prehodu med bronasto v železno dobo bila privilegij vladajočih slojev in svečenikov, ki so verjetno graviranje sporočil umrlim prvotno le na sarkofagih in pogrebnih daritvenih predmetih spremenili v donosno obrtniško dejavnost, ko so začeli sporočila pisati tudi na vhode v grobnice in sčasoma na kamnitih obeležjih grobov navadnih smrtnikov.

 

Skoraj 3000 let stara venetska slovnica

Sedaj pa se vrnimo nazaj k ploščici »Es-25«, ki smo jo na začetku razdelili na 5 delov. Obdelali smo že prva dva. Tretjega, ki je le dekorativen lahko izpustimo. Četrti del pa je praktično enak na vseh atestinskih ploščicah in, je za nas, kot nam je razkril Matej Bor, izrednega jezikovnega pomena, saj razkriva skoraj 3000 let staro venetsko slovnico.

Raziskovalci niso imeli tako enostavnega dela kot sem ga jaz prikazal, saj je splošno znano, da je Matej porabil leta in napravil na stotine poizkusov ter primerjav, preden je odkril, da so naša »gorenjščina« in druga slovenska gorska narečja ključ do razumevanja teh napisov.

Seveda, Matej Bor lingvistično še dodatno okrepi te argumente, v kar pa se ne bom več spuščal, saj je v Sloveniji veliko pristojnih jezikoslovcev, ki bi morali verificirati in javno podpreti njega in njegovo veličastno ter neprecenljivo delo! Tisto, kar skriva slovnico in slovnična pravila je razvidno iz:

Obrazila
V, D, J, iTi, K, L, M, N, P, Š, R, iS, T, B, g/H, E
01.jekav 05.jekak 09.jekap 13.jekat
02.jekad 06.jekal 10.jekaš 14.jekab
03.jekaj 07.jekam 11.jekar 15.jekah
04.jekaiti 08.jekan 12.jekais 16.jekaje

Pomeni posameznih oblik
jekaji, (es-25)
jekaje (es-23)
jokajoči,
jokajoče
jekah aorist, v slovenščini ne obstaja več
jekab danes bi to bilo jekač
jekad pomen mnnožine kot otročad
jekaž ki mnogo joče
jekar ki kliče morda pri pogrebu, klicar, vikar
jekap neprepoznavna oblika
jekan objokan
jekam 1. oseba ednine
jekat nedoločnik
jekaš 2. oseba ednine
jekal deležnik
jekak oblika podobna obliki čudak
jekaiti iterativni nedoločnik
jekaj velelnik
jekav pridevnik

Tako je bilo torej, po skoraj 3000 letih prvič mogoče ponovno odkriti, kaj naj bi pomenili »etruščanski« napisi na keramičnih črepinjah, na posodah, obrednih predmetih, orožju, okrasnih predmetih, in zame najbolj presenetljivo, na konicah "lokostrelskih" puščic (ali izstrelkih, kot je napisano v angleškem prevodu).

Borovo delo ni pomembno le iz jezikovnega stališča za naš slovenski kot tudi za druge slovanske jezike temveč je veliko širšega pomena, saj je zelo jasno opozorilo, da je tradicionalno zahodno evropsko pojmovanje preteklosti brez upoštevanja slovanske komponente zelo sporno in nesprejemljivo. Da je bilo mogoče razvozlati atestinske tablice le s pomočjo slovenskih dialektov je seveda še dodatno pomembno in bi moralo odjekniti skozi slovenski akademski svet z dosti večjim odzivom, kot je.

 

Religiozni pomen ploščic
Razodetje skrivnega sporočila

Da so pisanju in pismenkam v davnini pripisovali čarobno moč, naj ob tej priliki omenim finski narodni ep, ki razlaga, da je junak »Väinämöinen (Rus:Vjajnemejnen)« ali kratko kar »Vjajne« poznal magično moč runskih črk, ki so mu razodele čarobne besede s pomočjo katerih si je ustvaril neranljiv oklep za svoje nevarno potovanje, ter spoznal drugače nedostopne skrivnosti življenja in veščin kot na primer gradnja ladij ...

Zadnji peti razdelek na ploščici Es-25
Skrito religiozno sporočilo na tablici Es-25
Skrito religiozno sporočilo na tablici Es-25
Pa poglejmo še zadnji del naše ploščice. Gre za zadnjo vrstico na tablici, kjer najdemo obrazila k besedi »jekati«. Ta obrazila seveda niso zapisana v danes prepoznavnem slovničnem vrstnem redu. Še več, na hitrico bi lahko celo človek pomislik, da ne gre za slovnična pravila, predvsem zato ker niso zapisana brez ponovitve. Namreč, črko »T« najdemo v tabeli dvakrat. Na kratko sem to sicer že omenil in vemo, da gre to pripisati metodi zapomnevanja v časih ko še niso uporabljali pisanja - z gesli, ki so se včasih celo rimala.

Pa poglejmo kako je bilo to narejeno. Matej Bor je videl, da so Etruščani dostikrat iz besed izpuščali določene glasove, običajno samoglasnike. Ta pojav jezikoslovci imenujejo »sinkopa«. Ko je poizkušal vrivati samoglasnike v zadnjo vrstico na tablici, je seveda s pomočjo razmišljanja na slovenski ali slovanski način prišel do zanimivih besed, ki so vse bile blizu besedam in pomenom, ki so se venomer ponavljale v vseh drugih tekstih na vseh atestinskih ploščicah. Tako je iz črk

V, D, J, T, K, L, M, N, P, Š, R, S, T, B, G, E
prišlo do sledečega stavka.
V-i-D-i-j T-i K-a L-i-M-i-N-i P-o-Š-i-R-s T-u B-o-G-j-E
»VIDIJ TI KA LIMINI POŠIRS TU BOGJE«.

 

Slovenski akademiki podpirajo idiotizme kot je Škrlepova "številčna" neumnost
Razodetje skrivnega sporočila SAZU mafije

To podpoglavje je malenkostno iztirjeno, vendar se mi zdi pravilno, da ga vključim. Opisati namreč želim podli in fanatični ali pa paranoični boj slovenskih akademikov proti venetski teoriji. Gre namreč za prikrito sodelovanje t.i. SAZU mafije z avtorjem knjige v kateri razvija svojo neverjetno "numerično teorijo", da etruščanski in venetski napisi ne vsebujejo tekstov ampak številke. Dve leti po objavi te knjige, leta 2007 se je na spletnih forumih o Venetih pojavil nek akademski vulgarni neotesanec, ali v spletnem žargonu spamar (provokator), ki se norčuje iz naših naporov, blati naše delo in kadar le more, osebno napada ter žali naše raziskovalce, sodelavce in venetologe. Za svojo napadalno platformo si je izbral venetski jezik predvsem pa Matej Borove interpretacije atestinskih tablic, na osnovi prej omenjene "numerične teorije" branja venetskih napisov. Avtor te neumnosti je nek slovenski diletant z imenom Dušan Škrlep. Sam sem prepričan, da gre za sodelovanje slovenskih akademikov s tem diletantom, ker so ga, do venetologov podcenjevalno predisponirani akademiki, prvotno zelo nepravilno in neumno precenili. To napako morajo sedaj bridko obžalovati, ker so jo najverjetneje naredili zato ker se ni nihče potrudil preveriti njegovega pisanja in še bolj pomembno poznavanja zgodovine in ne nazadnje matematike in astronomije. Na drugi strani pa je v več let trajajočem in mučnem vrtanju po ozadju te neverjetne teorije to vendarle uspelo venetologom. Končni rezultati so fenomenalni. Ne le, da se je izkazalo, da sta zamaskirani Škrlepov predstavnik in verjetno tudi Škrlep sam zelo slabo podkovana v poznavanju temeljev številskih sistemov, ampak se je možakar prav na področju matematike, s katero je na začetku strašil vse sogovornike češ, da je za razumevanje Škrlepovih teorij potrebno dobro poznavanje matematike in astronomije, potrdil za nezmožnega slediti dialogu, za katerega bi moralo zadostovati znanje matematike prvih letnikov slovenskih srednjih šol.

Podobno se mu je godilo na vseh področjih zgodovine in jezikoslovja ter pri vseh drugih znanstvenih disciplinah katerih se je dotaknil. Akademiki, ki so se spustili z njim v avanturo proti slovenskim venetologom morajo to sedaj še posebej obžalovati, saj se je izkazalo, da s svojimi bedarijami ni le popolnoma pogorel v boju proti venetski teoriji, ampak je skozi duele na spletu bil prisiljen razkriti nesmisle v Škrlepovi teoriji pri čemer se je postopno pogreznil v lasne protislovne trditve, ki ne smešijo le naših venetologov, ampak so tudi nevzdržne za akademike, kateri niso takoj prepoznali njegovega šarlatanske kakografije in katastrofalno nizkega nivoja poznavanja tematik o katerih piše v svojih dveh knjigah. Že dejstvo, da v svoji drugi knjigi pobija ideje iz svoje predhodne brez vsakršnega pojasnila, kar bi samo po sebi zaslužilo vsaj poglavje, bi moralo sprožiti alarmno sireno, da gre bolj za odkrivanje lastnih demonov, kot pa neke antične zgodovinske stvarnosti. Njegovo neverjetno plitko znanje matematike in poznavanje okoliščin v katerih so delovali matematiki v pitagorejskih časih kakor tudi šarlatansko poznavanje paleografije in jezikoslovja so ga skupno prisilili v izjave, ki so popolnoma skregane s prav vsemi akademiki in vsemi drugimi strokovnjaki, jezikoslovci ter paleografi po vsem svetu, ki raziskujejo antične in pred-antične jezike pisave in zgodovino.

No, kljub temu, da bi zgoraj omenjeni spamar lahko bil celo sam avtor tega umotvora, čeprav manj verjetno pa, obstajajo še druge možnosti. Tako lahko gre le za masko, za katero se skrivajo Venetom nenaklonjeni akademiki, ki so iz političnih ali pa ideoloških vzrokov zainteresirani nagajati. Včasih se namreč v arogantnem in primitivnem diskurzu tega provokatorja prikaže neoporečni in kompetentni akademik, ki pod nobenim pogojem ne bi mogel govoriti in pisati takšnih bedarij kot smo jih sicer navajeni v njegovih izjavah. To dvojno osebnost je mogoče pojasniti le, kot taktiko v kateri svojo vulgarno in primitivno osebnost uporabljal kot krinko, da ga laiki ne bi povezovali s kakim kulturnim in uglajenim akademikom, za katerega je tako obnašanje absolutno nesprejemljivo in nečastno. Kakorkoli že, v vsakem primeru je potrebno poudariti, da je v razpravah o Venetih dolgo časa njegov glavni kamen spotike bila akademska raven venetologov in udeležencev v razpravah. Njegov podpis je zasmehovanje Mateja Bora, ki naj ne bi bil akademsko kompetenten, kar je za človeka s tako plitkim znanjem, kot ga je ničkolikokrat demonstriral sam, skoraj nerazumljivo. Očitno mu je nekdo, ki ga je nerazumno precenjeval vlil prekomerne samozavesti, ali pa je revež dejansko zelo nestabilen in na zelo nizkem duhovnem nivoju oz. plačani provokator, ki si nekaj takega zato lahko tudi privošči!

Zanimivo pa je tudi to, da se je v zadnjem letu predvsem v političnih temah pojavila še cela vrsta napihnjenih desničarskih zdraharjev, s presenetljivim znanjem zgodovine, od Hetitov do Rankovića in Djilasa, ki pa prav tako presenetljivo za sabo puščajo podobne, če ne kar iste sledove negativizma do venetske teorije, še posebej pa so si podobni pri v psihopatski mržnji Mateja Bora in dr. Šavlija. Očitno gre za podaljšek že zdavnaj vzpostavljenega proti-venetskega sentimenta, ki so ga načrtovali akademiki. V tem konceptu ni prav nič presenetljivo, da je proti-venetskemu gibanju, katerega so začeli uresničevati že v bivši SFRJ, pojav venetologov na levi strani političnega spektra postal trn v peti. Pred tem so namreč načrtovali javnost zastrupiti z idejo, da so venetologi v Sloveniji leglo najbolj nazadnjaških desničarskih, neonacističnih in katoliških ideologij.

V preteklih tridesetih letih, so se temu akademskemu načrtu organizacijsko spodkopati delovanje venetologov in njihovih pristašev prilagodili skrajneži na obeh straneh slovenske ideološke delitve. Danes vidimo rezultate tega v javnosti dostopnih medijih, kjer se za obvladovanje javnega mnenja borita obe ideološki in politični opciji. Opazna je predvsem sprememba taktike na desni, ki se ob zelo glasnem zagovarjanju slovenske zgodovine s strani intelektualcev in raziskovalcev tudi na levi, ne vidi več kot edini pravi branitelj slovenskih interesov. Prej omenjeni desničarski zdraharji so tako iz skupine Bor-Tomažič-Šavli izločili patra Tomažiča in ga v svoji podli igri skušali uporabiti proti najbolj nevarnemu dr. Šavliju in proti »umazanim in neumnim komunistom« z Borom na čelu. Nedvomno gre za manipuliranje javnega mnenja, kar tudi odgovarja najbolj zagrizenim nasprotnikom venetske teorije v SAZU, pri čemer pa bi presenetilo celo patra Tomažiča kot tudi dr. Šavlija iz katerih fakultet prihajaj podpora tej proti-venetski gonji! Ali se naš spamar (provokator) tega zaveda in ali zavestno sodeluje z mafijo "slovenskih intelektualcev" tukaj ni pomembno. Bolj me jezi, da so na SAZU limanice nasedli zavedni Slovenci, ki so tradicionalno bolj na desni in religiozni strani političnega spektra. V tem pogledu v SAZU skriti lopovi zaslužijo pohvalo, saj jim je na videz uspelo odvrniti skoraj vse nacionalno zavedne Slovence od zgodovinske teme o Venetih, Karantancih in Karantaniji, Škrlep pa očitno zaradi intelektuanih bušk, ki jih je dobil od nas, bolj iz svojih osebnih in psiholoških vzrokov, kot iz raziskovalnih nagibov podpira preživet proti-venetski sentiment in akademski koncept.

Na spletu v razpravah, kjer se ta provokator oglaša je sicer zgornje politično ozadje popolnoma skrito za konstantnim zasmehovanjem in žaljenjem branilcev venetske teorije, kateri pa naj bi bili nesposobni razumeti matematike za Škrlepovimi razlagami šestnajstiškega sistema s pomočjo katerega je mogoče odkriti skrivnostna sporočila o vrtenju zemlje, ki naj bi jih na etruščanske in venetske daritvene predmete, žare in nagrobne spomenike, po stenah grobnic in drugih spomenikov, kot rudi v daljših napisih kot so Pyrgijske ploščice, ali pa Tabula Cortonesis zapisovali pitagorejci in njihovi privrženci. Vendar pa je neumnost in arogantnost napadalca tako očitna, da je zagovornike venetske teorije to dodatno motiviralo, da se končno vendarle lotijo nadlege. Brez te motivacije se nihče ne bi lotil resno preverjati Škrlepovih transkripcij atestinskih tablic. V treh letih se je nabralo dovolj dokaznega gradiva, ki nesporno potrjuje, da avtor "spone numerične" teorije branja venetskih in etruščanskih napisov, ali njegov pomagač (spamar) ne pozna niti najosnovnejših zakonitosti številčnih sistemov, ter še huje, da ne razume matematičnih principov, po katerih so se ravnali v antičnih časih in predvsem pitagorejci sami. V svoji prvi objavi, morda tudi okorni promociji Škrlepove knjige, je "provokator" zapisal tudi naslednje: "Raziskovalci etruščanskih napisov niso razrešili tudi zato, ker v teh napisih doslej niso našli številskih znakov". Prav tako kot, nepravilno transkripcijo atestinskih tablic na osnovi šestnajstiškega sistema, so mu tudi zadnjo trditev sogovorniki ovrgli s predstavitvijo nekaj več kot 200 etruščanskih napisov s števili. Saboter je vselej dosledno vse protiargumente ignoriral in nepovezano in največkrat nesmiselno raztegoval pogovor, pri čemer pa se je velikokrat zapletel v svoje lastne zanke. Tako je recimo trdil, da je v predzadnji vrstici na es-25 znak »A« v resnici številka »9«. Ta trditev je tako očitno za lase privlečena, da zasluži sliko.

Škrlepov problem je v transkripciji in nepoznavanju sodobne in antične matematike
Skrito Škrlepovo sporočilo na tablici Es-25
Skrito Škrlepovo sporočilo na tablici Es-25,
"vsi paleografi in jezikoslovci so bedaki!"

V spodnji vrstici tablice es-25 naj bi po Škrlepu bili vsi znaki pitagorejskega šestnajstiškega številčnega sistema. Če je to res potem morajo vsebovati tudi natančno en znak 9 iz predzadnje vrstice, kar naj bi tudi potrdilo, da je zaporedje števil v spodnji vrsti pravilno. Toda tega znaka v zadnji vrstici ni. Ker pa Škrlep zna brati pitagorejska števila, nam je seveda po svojem poslancu spamarju (oz. provokatorju) sporočil kako je potrebno brati to spodnjo vrstico. Pravi, da moramo začeti na desni in šteti od 1 do 9, nato pridemo do 0 in od tu nadaljujemo A=10 do F=15. To pa je drugi problem v Škrlepovi numerični teoriji. Namreč, vsi normalni ljudje štejemo od 1 do 16 v rastočem vrstnem redu, kar pomeni, da Škrlepova ničla ni nič ampak 10, naslednji znak A=11, zadnji pa F=16.

Babilonski šestdesetiški številčni sistem
Babilonski številčni sistem ni vseboval ničle
Babilonski številčni sistem ni vseboval ničle
To potrjuje tudi dejstvo, da so Grki, torej tudi pitagorejci, uporabljali za svoje izračune babilonsko računalo, ki je temeljilo na šestdesetiškem (60) številčnem sistemu, v katerem pa kot lahko vidimo na sliki desno ni ničle, prav tako kot je ni bilo v grškem in rimskem desetiškem sistemu. Grki so sicer uporabljali znak za ničlo (omnikron), ki ni predstavljal nobene številčne vrednosti in tega znaka nikoli niso uporabljali v številčnih zapisih. Prav tako so tudi Babilonci imeli neke vrste ničlo brez vrednosti, vendar pa so jo nasprotno od Grkov vendarle uporabljali v svojih številčnih zapisih kot pripomoček za označevanje prehodov med njihovimi šestdeseticami (60^1), (60^2), (60^3), ... Babilonski številčni sistem je namreč zrcalna slika njihovega računala, kjer pozicije kolon s kroglicami označujejo prehode med šestdeseticami. Njihov numerični znak brez vrednosti tako predstavlja pozicijski "marker". S tem "markerjem" so Babilonci praktično brez ničle rešili problem prehajanja med "deseticami / šestdeseticami". Kot vidimo so babilonski številčni zapisi podobno kot naš (arabski) pozicijski, medtem, ko grški in rimski številčni sistem nabirata desetice, stotice, ... v skupine in za to celo potrebujeta dodatne znake. Vemo tudi, da so Grki po računanju z babilonskim računalom vselej dosledno prevajali vse vrednosti nazaj v grški desetiški sistem. Kot vidimo sta grški in babilonski način štetja zelo dobro dokumentirana prav zaradi tega računala. Grki pa so zaradi prevajanja med svojim in babilonskim številčnim sistemom tako tudi ovekovečili takratno razumevanje teorije številčnih sistemov. Poznavanje problematike ničle in prehodov med deseticami, šestdeseticami ali pa heksadami, je torej ključno pri zavračanju Škrlepove teorije, da so venetski in etruščanski napisi neki numerični zapisi astronomskih podatkov o našem vesolju ali pa o rotaciji zemlje.

Rekonstrukcija antičnega računala
Antično računalo
Babilonsko računalo je temeljilo na šestdesetiškem (60) številčnem sistemu.

Očitno pa o teh stvareh Škrlep ni bil seznanjen, ko je izumil svojo številčno teorijo. Da je njegova numerična teorija le površno ugibanje, če že ne kar navadna izmišljotina brez pravega razumevanja tedanje matematične realnosti in zakonov človeške kognicije ter nenazadnje tudi rezultat pomanjkanja osnovnošolskega znanja matematike, na osnovi katerega se dijaki prvih letnikov slovenskih srednjih šol naučijo manipulirati z vsemi številčnimi sistemi, se lahko prepričamo, če z upoštevanjem dejstev o grški uporabi babilonskega računala analiziramo njegovo transkripcijo zadnjih dveh vrstic atestinskih tablic. Poleg tega, da se njegove teorije sesuje že zaradi nevzdržnosti njegove trditve, da je v predzadnji vrstici na es-25 znak A v resnici številka 9, saj dokazuje, da možakar v resnici ne more in ne zna brati nobenih vrednosti, pa njegovi teoriji še bolj škoduje dejstvo, da ne pozna problema ničle in prehajanj med deseticami (10^1), stoticami (10^2), tisočicami (10^3), ... v antičnih desetiških ali pa med heksadami (16^1), (16^2), (16^3), ... v šestnajstiških sistemih. Ti prehodi med deseticami ali heksadami bi se namreč v napisih morali manifestirati neglede na to, ali so nam vrednosti znakov znani ali pa ne o čemer pa med 13.000 etruščanskimi in venetskimi napisi ni ne duha in ne sluha.

Znak za črko "Š" najdemo v vseh antičnih pisavah
Znak za črko 'Š'
Znak za črko 'Š' (san) v grški pisavi.
Seveda pa se Škrlepov "predstavnik" ne zmeni za vse to in dodatno krha svojo in Škrlepovo kredibilnost z neumnimi komentarji o tem kako so venetologi neumni, ker antični znak M interpretirajo kot š ali s, neupoštevajoč, da s tem žali vse jezikoslovce in paleografe. Venetologi si namreč niso izmislili nekih svojih črkovnih sistemov, ampak so jih le prevzeli po splošno veljavnih črkovanjih, ki jih priznavajo vse svetovne akademske hierarhije in sistemi. Druga najbolj priljubljena spamarjeva tema kjer sta s Škrlepom očitno zaradi svojega plitkega poznavanja paleografije prvotno skušala smešiti le venetologe, pa so antični črkovni sistemi. Izkazalo se je celo, da se arogantneža na tem področju smatrata za najkompetentnejši svetovni avtoriteti. To pa je v bistvu tudi že dovolj velika tematika, da ji je potrebno posvetiti novo poglavje.

 

Izvor linearnih črkovnih sistemov

Zgodovina nas je do nedavnega učila, da je najstarejša pisava na svetu hieroglifska, kateri je nato sledila klinopisna, zadnja naj bi se pojavila linearna pisava. Tako so menili, da so se hieroglifi pojavili v 3. tisočletju pred n.š., najprej v Mezopotamiji (sumerska pisava), nato v Egiptu ter v Indiji, linearna pisava pa naj bi nastala šele okoli leta 2000 pred n.š. na Bližnjem vzhodu. Zlogovni črkopis (klinopis) naj bi bil prva oblika linearne pisave, iz katere se je okoli leta 1200 pred n.š. razvila semitska "soglasniška" pisava, ki naj bi se kmalu nato razvila v tri: feničansko, staro Hebrejsko in armensko pisavo.

Te teorije je na začetku prejšnjega stoletja do temeljev pretreslo odkritje "vinčanske kulture" imenovane po arheoloških najdiščih kakih 14 km vzhodno od Beograda. Odkritje so končno datirali v 7. tisočletje pred pred n.š. Za nas tukaj je najbolj zanimivo odkritje Miloja Vasića iz leta 1908, ko je odkril predmete na katerih so bile vgravirane skrivnostne podobe in znamenja. Takrat si nihče ni upal niti pomisliti, da imajo ti znakci karkoli skupnega z Etruščani oz., kot vemo danes z Veneti. Dr. Pešič je kot poznan etruskolog in profesor v Milanu izčrpno proučil ta vinčanski črkovni sistem in dokazal povezave z etruščansko pisavo. Svoje izsledke je objavljal v številnih publikacijah, naj na vedem le publikacijo v enciklopediji v Milanu Grande enciclopedia contemporanea. Po njegovi smrti pa je leta 1995 v Beogradu izšla še knjiga o njegovem delu z naslovom Vinčansko pismo. Še leta 1965 nihče ni slutil, da so odkrili ostanke enega najstarejših in najvišje razvitih kulturnih središč prazgodovine poznanih doslej. Zasmehovalci Venetov in povezave z Vinčo med nami se posmehujejo celo odkritjem iz leta 1965.

Teorija, da se je v Podonavju razvila ena najstarejših ter najrazvitejših evropskih, če ne kar svetovnih kultur, pa je verjetno še najbolj razburila zahodno inteligenco in akademske hierarhije, ki patološko branijo svoje IE teorije o grško-rimskem izvoru zahodne judo-krščanske civilizacije, ki jo še vedno, čeprav bolj prikrito smatrajo za superiorno. Tako so v zadnjih nekaj desetletjih na Izraelskih univerzah razvili teorija po kateri naj bi semitska "soglasniška" pisava bila neposredna naslednica Kannanske pisave, ki so jo "iznajditelji" originalno poimenovali Proto-Sinaitic, ali Proto-Canaanite.

 

Tabeli #1 in #2

Primerjava proto-kannanske, proto-feničanske in stare grške pisave
Proto-kannanska, proto-feničanska in stara grška pisava Stare grške pisave po regijah
Grška pisava naslednica feničanske, le ta pa naj bi nasledila proto-hebrejsko.

Proto-kananska ali Proto-hebrejska pisava, ki so jo originalno raziskovalci imenovali Proto-Sinaitic ali tudiProto-Canaanite, naj bi izvirala iz pozne bronaste dobe in vsebuje elemente egipčanskih hieroglifov ter jo imajo za skupnega prednika hebrejske in feničanske pisave. Nekateri znanstveniki se trudijo, predvsem zaradi odkritja v Vinči, potisniti izvor te pisave veliko bolj daleč v preteklost, toda pri tem jim ni uspelo prestopiti letnice 1900 pred n. š. Več o tej bitki zahodnih strokovnjakov z Vinčanskim demonom si oglejte v članku pod naslovom O nastanku pisav. Koristno je sicer vedeti, da obstajata dve razlagi, ki se razlikujeta predvsem po ideološki in politični motivaciji, vendar pa se mi tukaj ne bomo obremenjevali s tem kdo ima prav. Namesto tega poglejmo kaj so skupni imenovalci teh teorij. Predvsem je zanimiva povezava med vinčansko pisavo s pisavami, ki jih zahodni strokovnjaki razvijajo iz Proto-kananske. Seveda oni smatrajo, da je feničanska pisava predhodnica grške in etruščanske.

 

Tabeli #3 in #4

Primerjava feničanske in, etruščanske pisave z vinčansko
Primerjava feničanske in etruščanske pisave z vinčansko

 

Tabeli #5 in #6

Variante etruščanske pisave kot jih vidijo etruskologi
Variante etruščanske pisave Variante etruščanske pisave
Variante etruščanske pisave po dobah in regijah.
Na levi: (Kolona-1) Izgovorjava, (2) 7. stol. južna Etrurija / Cere, (3) 7. stol. severna Etrurija, (4) Helenistična doba južna Etrurija, (5) Helenistična severna Etrurija

 

Kdor želi si lahko ogleda še nekaj tabel v prej omenjenem članku O nastanku pisav. Nekateri, ki se imajo za poznavalce venetskih in etruščanskih napisov (v mislih imam seveda šarlatana Škrlepa in njegovo "spamarsko" senco, ki ne le, da zavajajo nepoznavalce, ampak imajo velik deficit na področju kompetentnosti in poznavanja dejstev. Tako se pritožujejo nad transkripcijami znakov na atestinskih tablicah kot, da bi si jih izmislili venetologi. Najbolj glasno in neumno hkrati razglašajo, kako neumno je znaku, ki ima obliko latinske črke »M« pripisovati glasovno vrednost črke »Š«. Seveda gre le za defektni Škrlepov miselni proces in predispozicijo pogojeno z njegovo željo, da bi prilagodil antično matematično realnost svoji zgrešeni številčni teoriji transkripcije etruščanskih in venetskih napisov. Pri tem se sploh ni zavedal ali pa ni upošteval neverjetno velikega števila zgodovinskih in antičnih matematičnih dejstev in protiargumentov, kot tudi ne principov sodobne teorije številčnih sistemov, ali pa principov kognitivnih ved, ki vsi kategorično in jasno zavračajo njegove trditve v obliki, kot jo je predstavil javnosti.

Na tabelah od #1 do #6 zgoraj lahko preverimo, da je črka »Š« povsod prisotna. Na tabeli #1 lahko vidite znak »Š« na 21. vrstici - imenuje se šin. Beseda je egipčanskega izvora, znak v obliki raztegnjene omege (ω) pa je v proto-hebrejsko pisavo prešel iz egipčanskih hieroglifov. Feničani naj bi ga stilizirali v obliko podobno dvojnemu »W«. Grki so ta znak v klasični grški pisavi po "očiščenju" grščine "barbarskih" staroselskih t.j. venetskih jezikovnih prvin izgubili, vendar pa so vsaj delno ohranili obliko tega na stran obrnjenega znaka »Š« v obliki sigme (Σ). V stari grščini pa, ker so v grškem jeziku takrat bili še v veliki meri prisotni staroselski venetski vplivi pa seveda ta znak obstaja v originalni vinčanski obliki (v grški pisavi glej vrstico 19 v tabeli #2 v vinčanski pisavi pa glej vrstico 18 v tabeli #5). Da gre res za znak »Š« ga izdaja ime sen, ki je feničanskega in egipčanskega izvora (šin).

OPOMBA:
Imena znakov v proto-hebrejski pisavi so podedovana od egipčanov, kjer njihov pomen in izgovorjava sugerirata moderno izgovorjavo, več o tem lahko preberete v članku O nastanku pisav.
Pri etruščanih, ki so jih grki tudi smatrali za barbare in so sami etnično bili dosti bolj strpni do staroselcev, pa lahko seveda ta znak nademo v "originalni" vinčanski in venetski obliki. V tabelah etruščanskih verzij pisave boste znak »Š« našli v zadnji koloni z naslovom Transcription / phonetic value (transkripcija) v tabeli #5, v tabeli #6 pa v 1. koloni označeni Pronunciation (izgovorjavava)

 

Še en pogled na protislovje branja znakov »A« ali »F« in »9«

 

Sedaj pa je tudi že čas, da končno pogledamo od bliže še venetsko pisavo (tabelah #7 in #8). Ko so v sredini 80-ih naši najslavnejši venetologi pretresli svet z venetsko teorijo, ni bilo še tako veliko literature o Etruščanih kot je najdemo danes. Venetologi so verjetno tudi bili ena od motivacij zahodnim znanstvenikom, da so se mrzlično lotili raziskovanja tega področja. Ko so takrat izšle prve naše knjige o Venetih, se je razumelo samo po sebi, da je na velikem delu venetskih napisov poleg razločno venetskih mogoče najti tudi enačice etruščanskih znakov.

 

Tabeli #7 in #8 (venetska pisava)

Venetska pisava
Variante etruščanske pisave Variante etruščanske pisave
Variante venetske pisave sicer manjkajo, ker jih naši najbolj
znani venetologi nikoli niso zapisali skupaj v eni tabeli.

 

Za razliko od etruščanske in stare grške je za venetsko pisavo značilno, da so jo še posebej potem, ko so Rimljani Etruščane podredili, torej nekje od 3. stol. pred n. š. pa tja do 3. in 4. stol. po n. š. uporabljali vedno manj enotno in včasih tudi narobe obrnjene in celo skoraj do neprepoznavnosti popačene znake. Razlogov za to tukaj ne bom obdeloval, ker o tem obširneje pišem v članku O nastanku pisav. Moramo pa se tega problema zavedati in ga sprejeti.

 

Upoštevajoč zgornje, kjer smo se na hitro seznanili z antičnimi pisavami kot jih tolmačijo zahodni akademiki in paleografi, ter malo bolj površno tudi s povezavo do z njihove strani ignorirano vinčansko povezavo, pa se sedaj lahko ponovno vrnemo k Škrlepovi zgrešeni transkripciji znaka »A« ali pa »F«, ker je na forumu nazadnje Škrlep po svojem poslancu spremenil nekatere svoje prvotne trditve v zvezi z transkripcijami dela napisa v spodnji vrstici na atestinskih tablicah. Ne glede na to ali znake v spodnji vrstici tablic Es-23,24,25 beremo v zaporedju »FEDCBA0123456789« ali pa »FEDCBA0987654321«, transkripciji teh dveh znakov (»A« ali »F«) ni mogoče razglašati za številko »9«. Res, da so na tablicah ti znaki med sabo podobni in, da bi zaradi težko čitljivih delov atestinskih tablic, kjer so te tri črke na desni spodaj močno poškodovane, ker jih je načel zob časa ali pa so celo odlomljene, tudi Škrlepov način branja bil lahko možen. Toda to bi držalo le, če ne bi imeli 13.000 napisov v katerih se lahko prepričamo obratno. Poleg tega Škrlepova trditev, da bi v času, ko je pismenost bila privilegij redkih premožnih izbrancev in visokih svečenikov morali pričakovati, da bi vsi pisali vsaj podobno kaj šele identično, popolnoma nesprejemljiva in nespametna. Tako sklepanje nedvomno potrjuje veliko število napisov, ki so nam jih Veneti in Etruščani pa tudi Grki zapustili in nenazadnje tudi veliko število različnih enačic in variacij pisav. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so antični pisci zelo svobodno izbirali svoj osebni stil pisanja tako, da se včasih nekateri znaki toliko razlikujejo od tistih dokumentiranih v tabelah in strokovni literaturi, da jih nekateri celo tolmačijo kot nove znake. Lep primer takega argumenta je Škrlepova teza, da je mogoče nekatere znake brati na več načinov, predvsem pa, da bi nekatere variacije znaka »A« lahko predstavljale tudi številko »9«. Seveda bi to lahko bilo res edino, če ne bi odkrili več kot 200 etruščanskih napisov s številkami.

Škrlep je svojo tezo razvil predvsem na osnovi venetskega črkopisa, ki so ga v poenostavljeni obliki kot venetskega predstavljali v svojih objavah in knjigah, naši najbolj znani venetologi dr. Šavli, pater Tomašič in seveda Matej Bor. Gre seveda za tabelo #7, ki je ne smemo in ne moremo upoštevati izolirano od drugih pisav tedanjega časa, predvsem pa so avtorji v knjigah in literaturi o venetih vselej vključevali tudi etruščansko pisavo in tabelo #8 in tolmačili napise upoštevajoč obe ti dve tabeli. V resnici bi ti dve tabeli morali biti združeni in znaki, ki jih venetologi smatrajo izključno za venetske omenjeni kot variacije na etruščanske pisave medtem, ko bi venetologi na tabeli venetskih znakov morali našteti etruščanske znake, ki jih najdemo na venetskih napisih, kot variacije.

Vrnimo se k Škrlepovi možnosti, da bi znaka »A« ali »F«, odvisno katero transkripcijo zadnje vrstice na tablicah Es-23,24,25 upoštevamo, lahko bila številka »9« in si oglejmo ta primer še na sliki.

 

Problemi Škrlepove transkripcije etruščanskih znakov
Antični pisarski stili ne bi smeli biti vzrok za nesoglasja

Črka A na etruščanskem napisu na sarkofagu
Črka A na etruščanskem napisu na sarkofagu

 

Kot vidimo, lahko črko »A«, ki naj bi po Škrlepu predstavljala številko »9« najdemo tudi med etruščanskimi napisi. Obstaja še cela vrsta etruščanskih napisov v grobnicah, na žarah, sarkofagih in nagrobnih spomenikih, kjer je ta znak podoben znaku, ki ga Škrlep razglaša za številko »9«. Da je ta znak dokaj dosledno bil uporabljan v Atestinu na venetskih napisih je sicer res, toda to še ne pomeni, da je naše branje napisov zato nepravilno ali pa, da Veneti ne bi smeli uporabljati tudi drugih (etruščanskih) inačic tega znaka.

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005, 2007, 2008, 2009, 2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Zadnjič posodobljeno: