Venetski jezik - uvod
Avtor : Igor Pirnovar

 

Uvod

Ali je slovenščina bližja venetščini kot drugi jeziki



 


 

Uvod

Preden se lahko lotimo razlage nekega jezika, bi moral ta jezik v takšni ali drugačni obliki obstajati - govoriti o izumrlem jeziku, o katerem ni nič več znanega, ni mogoče. Vprašanje je ali so napisi, ki jih imamo v venetskem jeziku dovolj, da lahko ta jezik zadovoljivo definiramo. Bežni opazovalec na to vprašanje vsekakor ne more odgovoriti. Opazi pa lahko, da se mnenja strokovnjakov o venetščini zelo razlikujejo in, da izgleda, da se skoraj ni mogoče dokopati do zadovoljivega odgovora. Ne le, da si strokovnjaki niso edini o obstoju venetskega jezika, za nekatere je sporno tudi vprašanje kdo so bili Veneti. Zdi se, da je delo, povezano s tolmačenjem doslej odkritih dokazov, ki pričajo v prid Venetom še vedno v fazi raziskovanja in, da je še vedno potrebno najti številne odgovore in povezave med spoznanimi dejstvi. Vendar pa, je kljub trditvam nekaterih skeptikov, odkritij že dovolj, da ne bi smelo biti več problemov s tako temeljnimi vprašanji, kot so obstoj Venetov, njihovega jezika in kulture.

Delni problem za negativne ocene in nerazumevanje venetskih vprašanj je v razdrobljenosti in razpršenosti dokaznega gradiva tako časovno, geografsko kot tudi organizacijsko po večih plasteh in področjih s katerimi se po vrhu vsega ukvarjajo različne in komplementarne znanstvene discipline. Ta razpršenost dokaznega gradiva kot tudi navidezna nepovezanost med posameznimi najdbami veliko bolj, kot smo bili navajeni tega pri študiju starih Grkov, Mezopotamcev ali pa Egipčanov, terja več-disciplinarni pristop. Da gre res le za navidezno nepovezanost med posameznimi najdbami venetske civilizacije ali med venetskimi kulturami, ki so se raztezale preko večih zgodovinskih, časovnih, geografskih in jezikovnih področij je večinoma zgolj akademska ali teoretična postavka, saj praktično ni mogoče ignorirati jezikovnih in kulturnih podobnosti med številnimi ljudstvi in kulturami od Indije do obal Atlantika na severozahodu Evrope. Tako recimo ni mogoče ignorirati razširjenosti kulture žarnih pokopov brez upoštevanja jezikovnih podobnosti v zvezi s takimi pokopi v venetskem jeziku in v sanskrtu, ter med starimi indijskimi pojmovanji ohranjenimi v filozofskih in religioznih spisih brahmanov, ali pa opisov le teh pri Hetitih, kar je opisano v hetitskih tekstih na klinopisnih tablicah in se do potankosti ujema s Homerjevim opisom trojanskih pogrebnih ceremonij ob pokopu Hektorja v Iliadi, ob vsem tem pa razlagati venetski jezik v Evropi na področju Slovenije, Retije, Benečije ali pa kulture Este in Villanove, brez upoštevanja Anatolije in Indije, čeprav v drugem bolj zgodnjem časovnem obdobju. Ta časovna in prostorska razširitev predstavlja novi problem tokrat tehnične narave. Gre namreč tudi za razširitev poznavanja drugih predantičnih kultur in jezikov kot so sanskrt, hetitski, baskovski, mikenski grški, antični grški, etruščanski in latinski. Iz stališča študija venetskega jezika kot prednika slovanskih jezikov je seveda potrebno dodati vsaj še nekaj slovanskih jezikov in predvsem je zaželeno tudi slovenski jezik. Nekateri se sicer zmrdujejo ob posebnem mestu, ki ga med ostalimi jeziki pri teh raziskavah ima slovenski jezik, večinoma zaradi malo poznanega dejstva, da je slovenski jezik skupaj z baskovskim, ohranil od vseh evropskih jezikov najbolj arhaične jezikovne oblike. Prav tako ni slučaj, da so slovenski raziskovalci s pomočjo slovenskega etimološkega slovarja prvi uspešno razložili anatolske venetske in veliko večino zahodnoevropskih »keltskih« napisov.

Res, da je med slovenskimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z Veneti razširjeno mnenje, da je venetski jezik prednik slovanskih jezikov. Vendar pa med tujimi, predvsem italijanskimi jezikoslovci prevladuje mnenje, da gre za italski jezik medtem, ko nemški strokovnjaki vidijo v venetskem jeziku proto-germanski jezik. O tem bi se dalo na široko razpravljati in prepričan sem, da bi vsak resni skupni študij jezikoslovcev iz vseh evropskih jezikovnih skupin potrdil, da gre prvenstveno za proto-slovanski jezik. Pri študiju venetskega jezika je torej potrebno upoštevati tudi možnost, da v tem jeziku obstajajo tudi germanske in / ali latinske usedline. Zato je v zgoraj omenjeno razširitev potrebno vključiti večino evropskih jezikov. Kdor pa je že malo poizkusil študirati povezave med temi starimi jeziki pa je nedvomno spoznal, da je potrebno vključiti tudi malo azijske semitske jezike kot tudi jezik egipčanskih faraonov. Pokazalo se je tudi, da bi bilo koristno poznati tudi turški in seveda ogrsko-finske predvsem pa madžarski jezik. Pozorni bralec bo opazil, da zgoraj nismo omenili grščine. To sicer ni slučaj, in v venetščini ni pričakovati velikega vpliva grščine, toda to sploh ne pomeni, da grščino lahko izključimo. Videli bomo, da sta grščina in venetski jezik prav tako intimno povezana, vendar pa po dosedanjih raziskavah lahko trdim, gre prej za vplive venetskega jezika na grščino kot pa obratno.

Nekatere slovenske amaterje in poznavalce venetskega vprašanja morda preseneča tako širok spekter jezikov, predvsem pa kako smo prišli do turškega jezika. Odgovor je potrebno iskati v etruščanščini, ki jo nekateri strokovnjaki razlagajo s pomočjo madžarščine in turščine. Presenečenje je še toliko večje, ker uradno slovensko zgodovinopisje ne vidi prav nobene povezave med Slovenci in Etruščani. Delno je to tudi odsev vztrajnega zanikovanja naših akademikov o kakršnikoli povezanosti ne le Slovencev, ampak celo Slovanov na splošno, z Veneti.

Da so Etruščani in Veneti intimno povezani, ni nobenega dvoma, vendar to dejstvo zagovarjajo le slovenski poznavalci obeh kultur, ki jih uradna zgodovina in akademski svet zaničljivo in povsem neupravičeno imenuje »pravljičarji«. Sicer pa povezavi med Veneti in Etruščani najbolj nasprotujejo etruskologi. Italijanski etruskologi so seveda najglasnejši nasprotniki te povezave. Ni slučaj, da so slovenski akademiki istega mnenja, le da so manj glasni, ter se mirno skrivajo za etruskologi. Ta zabloda naših akademikov pa se je pokazala kot pravo rakasto obolenje naše zgodovine, ki se je do danes že kar nekontrolirano razbohotilo iz tistega nedolžnega sprenevedanja o povezavi slovenskega jezika z nekaterimi etruščanskimi napisi. V skladu s podcenjevanjem, če ne kar odkritim zasmehovanjem odkritij našega raziskovalca Mateja Bora, o možnih povezavah med etruščanskim jezikom in slovenščino, slovenska uradna zgodovina le bežno omenja Etruščane. To zavestno ignoriranje Etruščanske kulture ima za posledico, da večina Slovencev v resnici ni v celoti seznanjena z eno od najslavnejših slovenskih arheoloških najdb ti. »situle iz Vač« in umetnostjo situl, ki je v obdobju Hallstatta cvetela pri nas in pri sosedih v Etruriji, ter predstavlja enega od najzgovornejših venetskih orisov tedanjega življenja, življenjskega standarda, kulture in celo organizacije tedanje družbe.

Še manj pa je Slovencem in svetu poznanega o jezikovnih sorodnostih med Veneti in Etruščani, ki so vidne iz nekaterih etruščanskih napisov, katerih naši zgodovinarji in jezikoslovci nočejo videti. Res je, da teh sorodnosti med več kot 8000 etruščanskimi napisi ni enostavno najti toda, ko jih odkrijemo ni nobenega dvoma, da so venetske in razložljive s pomočjo slovanskih jezikov, nekatere pa izključno samo s pomočjo slovenskih dialektičnih posebnosti. Seveda, če naj bi se resnično dalo tolmačiti nekatere etruščanske napise s slovenščino, potem se glede Venetov motijo tako etruskologi, kot germanski in drugi zahodno evropski zgodovinarji in jezikoslovci. Pri tem pa niti ne omenjamo domačih pristašev selitvenih teorij narodov, ki še vedno širijo svoje v stalinističnih časih sprejete zmote, ki so jih takrat uporabljali kot politično propagando, z namenom ustvariti umetni enotni narod južnih Slovanov. Po njihovem mnenju so se Slovani pojavili na Balkanu v dveh valih, v prvem v 6. stol. so poselili južne dele Balkana, na področja Alp pa naj bi Slovani prišli kasneje v drugem valu, kar je več kot tisoč let potem, ko naj bi Veneti in Etruščani ustvarili napise, ki jih je bilo mogoče razložiti le s pomočjo Slovenščine.

Zanimivo je, kako nesamozavestni so naši strokovnjaki na mednarodnem prizorišču in vprašanje je, če je ta njihova skromnost res slučaj, ampak je v resnici le odsev njihovega klavrnega delovanja, na področju predantike pa verjetno tudi odsev nezadostnega poznavanja in morda celo znanja. Izgleda namreč, da se zavedajo svoje nepomembnosti in, da njihovo mnenje v mednarodnem merilu resnično nima nobene vrednosti, saj se tudi sami najbolj cenijo le takrat, ko se strinjajo s tujci, pa čeprav jim ti razlagajo izvor našega lasnega slovenskega jezika in naroda. Ta kritika morda izgleda neupravičena, v resnici pa gre za alarm, da je končno vendarle potrebno nekaj storiti glede rakastega obolenja v našem zgodovinopisju in jezikoslovju, na katerega pristaši venetske teorije že dolgo opozarjajo. Če bi namreč naša znanost predvsem pa jezikoslovci in zgodovinarji smeli prisluhniti Mateju Boru z druščino, ki so že pred več kot četrt stoletja pokazali, da je mogoče odkriti ne le leksične ampak tudi strukturne povezave med etruščanskim jezikom in slovenščino ter, da to še toliko bolj drži za podobne povezave med slovenščino in sanskrtom, potem bi danes Slovenci verjetno imeli svetovno znane strokovnjake, ki bi znali preveriti in pojasniti podobnosti med slovenščino ter drugimi slovanskimi in prej naštetimi predzgodovinskimi in antičnimi jeziki, ter bi končno lahko dvignili Slovence in Slovane nazaj med v zgodovini opazne narode, to je na mesto ali prostor kamor tudi spadajo - med Hetite, Etruščane, Kelte, Grke, Rimljane in Germane.

»Slovenski jezik je naš čuvar in zaklad, ki ne potrjuje le kdo smo ampak tudi od kod in od kdaj smo.«

 

Ali je slovenščina bližja venetščini kot drugi jeziki

Slovenščina ima v odnosu do venetskega jezika posebni položaj iz dveh razlogov. Prvi je geografski, saj se je nekdanje venetsko ozemlje razprostiralo tudi na področja severnega Jadrana in današnje Slovenije, drugi pa je povezan z dejstvom, da je večina venetskih napisov bila razložena s pomočjo Slovenskega jezika. Zadnje sicer na ni zadostni argument o bližji sorodnosti slovenščine z venetskim jezikom, toda ni slučaj, da smo prav Slovenci prvi med vsemi Slovani pokazali na sorodnost med Veneti in Slovani in tega vprašanja se bomo kasneje ponovno dotaknili. Sicer pa sta oba razloga pomembna in verjetno brez prvega ne bi bilo drugega. Pomembnost geografskega položaja je direktno povezana z arheološkimi najdišči venetskih napisov, večino katerih so odkrili na ozemljih nekoč ali pa še vedno poseljenimi s Slovenci. To potrjujejo tudi toponimi, ki se jih da razložiti s pomočjo venetskega in slovanskih jezikov in seveda etimološke študije, kot tudi raziskave izrazov poljedelskega orodja in opravil. Ena od zanimivejših besed, ki kažejo na starodavno prisotnost Slovencev na teh področjih je ime slovenske avtohtone čebele, katere uradni naziv je: »Kranjska čebela - Sivka ( Apis Meliferia Carnica )«. Čebela je poimenovana po imenu Karantan, Karantanija, ki je izpeljava iz besede »goran, gornji, gorjanci...«. Res, da ime »Karantanci« izvira iz časov, ko se je iz Venetov že izoblikovala prvotna slovenska etnija, toda iz časov malo pred tem obdobjem imamo ohranjeno tudi naše današnje ime za Slovence namreč na venetskem napisu (Ca-62), ki si ga lahko ogledate v članku: Veneti vedo za Slovence.

 

 

 


Izbor glavnih tem (Veneti, Grki, Etr...)         Izbor glavnih tem


Document:
©2005 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: