Kdo so bili staroselci Veneti
Delno po knjigi Šavli-Bor-Tomažič : Veneti First Builders of European Community
Vsebino je predelal in priredil : Igor Pirnovar

 

Kdo so bili - Uvod

Herodot, Polibius in zmešnjava z Iliri

Julij Cezar

Titus Livius

Metalurgi - Južni Slovani so potomci Venetov

Od kod beseda Venet ?

Ime Slovani

Kaj še si tujci dovolijo videti v imenu Slovani

 


 

Kdo so bili - Uvod
Motiviran po knjigi Šavli-Bor-Tomažič : Veneti ...

Uvodna beseda lastnika in avtorja spleta: S tem vprašanjem se je ukvarjalo že mnogo zgodovinarjev, arheologov in jezikoslovcev, toda ker se soočamo s skrivnostmi predzgodovinskih časov in takratnim prebivalstvom, ki je s stališča zgodovine morda prav tako skrivnostno, ne smemo biti presenečeni, da je med strokovnjaki glede raziskovanja venetskega vprašanja manj soglasij kot kadar gre za kako drugo antično ljudstvo. Temu so vzrok postopna razkrivanja dokazov njihovega obstoja, ki jih sprva nihče ni jemal resno, končno pa so vplivali, da so raziskovalci drastično spremenili svojo predstavo o še do nedavnega nebogljenem evropskem plemenu Venetov, za katere so do takrat vedeli, da so živeli edinole ob Baltiku, ter dodatno na osnovi grške mitologije in Homerjeve Iliade tudi v anatolski Paflagoniji od koder naj bi po porazu v Troji v begu priplula do obal severnega Jadrana, druga skupina pa ob drugi strani italijanskega škornja do srednje Italije kjer naj bi njihovi potomci Rimljani ustanovili mesto Rim. Tako je sčasoma postalo jasno, da so Veneti bili neprimerno bolj mogočni "pra-narod" ali civilizacija, ki je trajala več tisočletij pred časom antične Grčije in, ki je bila razširjena preko dveh kontinentov od Atlantika pa skoraj do Pacifika. Prepričan sem, da prava resnica o njih še vedno ni prodrla med ljudi drugod po svetu in predvsem med Evropejce zaradi absurdnih prerekanj o njihovem poreklu in vprašanja o njihovi sorodnosti z današnjimi evropskimi narodi. Na žalost se uradna znanost in evropski akademiki na področju zgodovine in jezikoslovja še vedno oklepajo preživetih in poraženih ter znanstveno oporečnih indoevropejskih teorij 19. stol., ki so slonele na ideji superiornosti "zahodne kulture", ki naj bi se razvila iz antičnih grške in rimske civilizacije, to je ideje, ki vidi tiste, ki so v resnici najbolj podobni Venetom kot inferiorne!

Do danes znanstveniki niso našli prostora za Venete v znanstveno sumljivi indoevropski teoriji kljub temu, da že več kot 200 let brez vsakršnih zadržkov vzdržujejo svoje iluzorne ideje o neki skupni azijski pradomovini Indoevropejcev na osnovi podobnosti evropskih jezikov, ki so se razširili prav v prostoru in času Venetov. Čeprav obstaja mnogo vzrokov, zaradi katerih indoevropsko teorijo lahko razglasimo za eno od največjih akademskih neumnosti, je prav ta osnovna postavka o skupni indoevropski domovini na področju Kaspijskega morja najbolj sporna in ne dovoljuje premika v smeri novih dokazov in spoznanj, ki narekujejo opustitev te nevzdržne ideje, o nenaravni azijski "delavnici narodov", v kateri so se vsi prvotno naučili enega jezika, na poti v Evropo pa so ta jezik spremenili tako, da ko so prišli v svoje današnje domovine niso več razumeli tistih, ki so prišli prej ali pa kasneje prav iz te iste "delavnice narodov" ob Kaspijskem morju. Po tej psevdo-znanstveni indoevropski teoriji so najprej nastali Hetiti nato Kelti, za njimi Germani in končno Slovani. O tem govorimo tudi drugod, po želji lahko kliknete na: Anatolski model delavnice narodov (novo okno). Seveda sem ob poudarku na prikazu časovnega poteka nastajanja narodov, kot ga sugerirajo IE teorije, iz zgornje liste izpustil celo vrsto drugih narodov. Kdor se resno zamisli ob tej IE shemi mora spoznati, kako nesmiselni in nevzdržni so zaključki, ki se opirajo na tisto "masovno produkcijo narodov", ki naj bi potekala po IE časovni razpredelnici "indijske" kolonizacije Evrope.

 

Kdo so IndoEvropejci -- Po skoraj desetletnem raziskovanju IE kontakta, ko sem se dolgo boril s sanskrtom, sem končno, v zadnjem letu (2010)in to šele potem, ko sem se poglobil tudi v »indijske« Vede odkril doslej najmočnejše argumente, da so Veneti bili Evropski staroselci že iz časov stare kamene dobe. Tako sem tudi trčil v najbolj solidne dokaze o starem venetskem jeziku, iz katerega se je že vsaj pred 7.000 leti, verjetno pa še nekaj tisočletij pred tem, razvil sanskrt. V spodnjem okencu boste našli navodila, kako priti do strani, kjer to tematiko na široko obdelujem.


Dokler ni češki raziskovalec B. Hrozný okoli leta 1920 razvozlal hetitskih klinopisov jezikoslovci z izjemo antičnih grščine, latinščine in sanskrta niso imeli pravega občutka kaj šele znanja o tem kakšni so bili ali pa kako so zveneli jeziki predzgodovinskih vladajočih slojev, ki kot nam razkrivajo hetitski teksti, so takrat sprožili trende nastajanja novih narodov. Pravzaprav bi znanstveniki brez hetitskih klinopisov zelo verjetno še vedno verjeli v za lase privlečene IE teorije. Pomembno se je zavedati, da smo zgoraj omenili jezike "vladajočih slojev" torej jezike, ki so jih takrat govorili kralji, aristokracija in svečeniki, za katere so takrat bile značilne poroke med vladarji in plemstvom iz, ne le za takratne ampak celo za današnje razmere zelo oddaljenih imperijev ali kraljevin. Klinopisi nam odkrijejo, da za tedanje vladajoče sloje kljub neverjetnim zemljepisnim razdaljam jezik ni predstavljal posebne ovire v medsebojnem sporazumevanju. To podpira idejo o neke vrste vladarskem skupnem včasih "koiné" imenovanem jeziku, kar je nadalje logično razviti kot idejo o ustanavljanju utrjenih naselij (gradov, trdnjav, mestnih državic), katerih ustanovitelji so bogati tujci, ki vplivajo na razvoj novih jezikov s spajanjem svoje govorice z govorico lokalnega domorodskega prebivalstva. Hetitski klinopisi so nam praktično prvič v zgodovini zelo slikovito pričarali čase, kako so se v bronasti dobi, davno pred nastankom antičnih Grčije in Rima miroljubno začela širiti naselja in kraljestva od katerih marsikatero se je počasi spremenilo ne le ekonomsko in vojaško ampak tudi jezikovno in etnično. O podobnih nastankih mest je poročal tudi Livy kar si lahko ogledate s klikom na: "Pridobivanje prebivalstva novih mest" (novo okno). Torej preden je bil razvozlan hetitski zlogovni črkopis in jezik, je obstajal neke vrste jezikoslovni vakuum, iz katerega je bil delno viden le končni rezultat v obliki grščine in latinščine pri čemer je povsem manjkala kakršnakoli predstava o predhodnem jezikovnem razvoju, ki predstavlja zelo pomembni vmesni člen pri razumevanju nastanka ne le Grkov in Rimljanov ampak tudi drugih sodobnih Evropskih narodov.

V zgoraj omenjenem jezikoslovnem vakuumu je nastala Indoevropska teorija v kateri so na osnovi podobnosti med jeziki, ki jih najdemo na prostoru od Atlantika vse do Indije zgradili jezikovni model za vse evropske jezike in iz katerega so, za nekatere od nas nezaslišano, vse do 6. stol. po n. št. izpustili slovanske jezike, kljub temu, da v starodavnem sanskrtu ne najdemo le veličastni odtis slovanskih besedišč, ampak je tudi slovnica v sanskrtu najbolj podobna prav slovanskim slovnicam. Táko sprenevedanje in aroganca zahodnih akademikov je bila edino možna na prehodu v 19. stol., ko so bili pod vplivom romantičnih pustolovščin raziskovalcev narave in divjin po "novem svetu" ter so zaneseno podprli imperialistično idejo o superiornosti takrat tehnično prebujajoče se zahodne civilizacije. Na žalost pa je rezultat tega obdobja psevdo znanstveni zvarek, ki se imenuje indoevropska teorija in, ki jo še vedno večina zahodnih akademikov smatra za neoporečno. Vendar pa je ta teorija na zelo slabem glasu med azijskimi in predvsem Indijskimi znanstveniki in tudi nekaterimi med nami na zahodu, ki smo spregledali zmotnost te na nesprejemljivih temeljih sloneče teorije. Toda tudi zgodovinarji tradicionalisti se prilagajajo času in se znajo bolje skrivati in pretvarjati, vendar s tem samo podaljšujejo svojo agonijo preden bodo dokončno osramočeni in zasmehovani zatonili v pozabo. Tako ne slišimo več neumnosti o slovanski zakarpatski pradomovini od koder naj bi podivjani pridivjali v Evropo. Sedaj so nas zvito pomešali med Hune (Avare) in Gote med katerimi naj bi se skrito prikradli v času barbarskih vdorov v 5. in 6. stol. Seveda ta alternativa je dosti boljša kot pa priznanje, da so Veneti bili v Evropi veliko prej preden je sploh kdo slišal tako za Hune kot Gote [poglej Kdo so pravi barbari v Evropi (se odpre v novem oknu)].

Zmotni zgodovinarji tradicionalisti še vedno gradijo svoje argumente na "izmišljenih zgodovinskih konstrukcijah" kot so Iliri, h katerim lahko še "drzno" dodamo Galce, kateri, če bi o njih akademiki potrdili najnovejša spoznanja, recimo dejstvo, da so "kontinentalni Kelti" govorili venetski jezik, bi tudi ta nova spoznanja o Galcih prav tako kot potrditev resnice o Venetih, obrnili evropsko zgodovino in jezikoslovje na glavo. Čeprav je skoraj nemogoče najti kakega znanstvenika, ki bi priznal zmote v zvezi z nesprejemljivimi IE teorijami, se moramo neglede na stare poglede posvetiti predvsem novim odkritjem. Tako so recimo znanstveniki stare šole, ki so v prejšnjem stoletju uspeli končati transkripcije večine hetitskih klinopisov razglasili, da je v starodavnem jeziku najti predvsem germanske jezikovne elemente. Vendar pa, če se loti študija kdo, ki pozna tudi slovanske jezike bo odkril tudi zelo močan venetski jezikovni odtis. Še več, tudi o podobnostih med starimi germanskimi in slovanskimi jeziki se, da sklepati na osnovi analize hetitskega jezika. Vse to očitno potrjuje prisotnost Venetov na maloazijskih prostranstvih celo pred pojavom Hetitov, kar pa seveda ruši predstavo o popolnoma zgrešenem IE drevesu evropskih narodov!

Zgornja dejstva povsem demantirajo teorijo o "skupni indoevropski domovini", katere podaljšek je tudi za lase privlečena panslovanska "karpatska teorija" iz 19.stoletja. Le to so v zadnjem času začeli zvito skrivati za Barbarsko invazijo v 5. in 6. stoletju. Pri vsem tem je torej jasno, da naša venetska teorija dosti bolj verjetna in dosti bolj sprejemljiva alternativa nesmiselnim IE akademskim konstrukcijam. Prav nič ni presenetljivo, da so na novo utirajoče interpretacije evropske zgodovine trčile na silovit odpor, saj je večina germanskih prebivalcev Evrope še do nedavnega verjela, da so direktni potomci "Arijcev", za katere pa se je na koncu izkazalo, da so bolj sorodni slovanskim kot pa germanskim narodom.

Sicer pa se ne smemo preveč oddaljiti od osnovne teme tukaj, ki je v bistvu vprašanje kdo so bili Veneti. Čeprav bi na to vprašanje verjetno laže odgovorili s pomočjo novejših odkritij, so vendarle stari zapisi antičnih avtorjev tisti, ki so nas napotili v prave smeri, ko o Venetih še ni bilo dosti znanega. Prav je, da si te starodavne avtorje in začetne podatke katere so nam posredovali malo bolj sistematično ogledamo. Naj jih za začetek naštejem, kot jih najdemo tudi v knjigi Šavli-Bor-Tomažič - Veneti First Builders of European Community:

zgodovinopisci :
  • Herodot ( Grški zgodovinar: 484 - 425 pred n.š.)
  • Polibius ( Grški zgodovinar: 200 - 118 pred n.š.)
  • Strabon ( Grški zemljepisec in zgodovinar: 63 pred - 24 po n.š.)
  • Claudius Ptolemeus ( astronom, matematik in zemljepisec: 100-170 po n.š.)
  • Titus Livius ( Rimski zgodovinar: 59 pred - 17 po n.š.)
  • Tacitus, Cornelius ( Rimski zgodovinar: 55 - 117 po n.š.)
  • Jordanes ( Gotski zgodovinar iz 6. stol. po n.š.)
pisci :
  • Homer (Okoli 8. stol. pred n.š.)
  • Sofokles (Grški dramatik: 496 - 406 pred n.š) [LV-p129:Antenor pristal pri Venetih na severu Jadrana]
  • Euripid (Grški dramatik 480 - 406 pred n.š.)
  • Strabon ( Grški pisec 68 pred n.š. - 20 po n.š.)
in vladarji/vojskovodje :
  • Aleksander Veliki (356 - 323 pred n.š.)
  • Julij Cezar (100-44 pred n.š.)

Lacus Venetus
Prav tem možem iz davne preteklosti se imamo zahvaliti za naše bolj sigurno poznavanje vseh evropskih predelov v katerih naj bi nekoč prebivali Veneti.

Njihovi zapisi tako potrjujejo, kar nam pričajo toponimi in različne etimološke značilnosti teh pokrajin. Torej z njihovo pomočjo danes lahko zagotovo vemo, da so Veneti živeli ob Baltiku, Atlantski obali, ob Črnem morju, na Jadranu in Širšem Balkanu ter ob Bodenskem jezeru, ki se je v rimskih časih imenovalo Lacus Venetus in ga nekateri vidijo skupaj z Lusatijo (območje lužiške kulture) kot pomembno središče v povezavi med baltskimi in jadranskimi Veneti.

Titus Livius, sodobnik Julija Cezarja in Cezar sam sta nam oba zapustila izredno bogato zakladnico spisov in povezav, kot tudi direktnih opisov Venetov. Še prej pa si oglejmo malo starejša grška zgodovinarja Herodota in Polibiusa ter na njunem primeru zmedo, ki so jo stari Grki povzročili odkrivanju zgodovinskih resnic več kot 2000 let pozneje.

 

 

 

Herodot, Polibius in zmešnjava z Iliri
Motiviran po knjigi Šavli-Bor-Tomažič : Veneti ...

V naslednjih odstavkih bom vključil nekaj podatkov iz članka Kdo so Veneti Lucijana Vuge avtorja knjig Jantarska pot in Davnina govori. Iz omenjenega članka bom tukaj citiral predstavitev Ilirov z namenom, da bi pokazal, kako je ime Ilir za takratne severne sosede starih Grkov zgolj slučaj, ki razen tega, da to ime predstavlja ljudstvo guslarjev ali igralcev instrumenta, ki so ga takrat imenovali lira, ta beseda nima prav nič skupnega s pravim etnosom skupine narodov, ki jih grško "poetično" ime označuje.

Članek omenja knjigo Zgodovina človeštva, ki jo je izdal UNESCO in jo imamo tudi v slovenščini. V njej ugledni zgodovinar Luigi Pareti v poglavju Ilirski narodi in narečja na kratko spregovori tudi o Venetih. Med drugim piše:

Iliri, indoevropski narod -- vendar ni jasno, ali je spadal k vzhodnemu ali vmesnemu tipu -- so morali začeti svoje prodiranje na severo -zahodni del Balkanskega polotoka najpozneje v 14. st.pr.n.št. Tračane so potiskali na jug in na vzhod, ta pritisk pa so posredno čutili tudi Grki, ker jih je gnal v isti smeri... Nemalo sodobnih avtorjev pa misli, da nam pri dokončni obnovi stare ilirščine ne more pomagati samo albanščina, ki je nastala iz mešanice ilirskega in traškega jezika.

Tako si morda lahko razložimo razliko med tako imenovanimi starim kolonijami Ilirov v Italiji: venetske kolonije naj bi nam dale pravi severnoilirski jezik, kolonije v Apuliji in Mesapiji pa hibridno južno narečje, ki je bilo mešanica med traškim in ilirskim jezikom

To zadnje pa je v resnici formula po kateri je nastala albanščina. Res je, da je danes v omenjenih krajih zajetna Albanska manjšina, vendar le kot posledica albanske migracije v Italijo in ne kot nas tukaj skuša Luigi Pareti prepričati, ostanek neke starodavne hibridne narodnosti trakijskega in ilirskega porekla katerih obeh obstoj je prej plod domišljije in grške mitologije kot pa zgodovinsko dejstvo.

(Trakija je področje današnje vzhodne Bolgarije).

Pareti nato ugotavlja, da je bila beneška pokrajina v Italiji naseljena najpozneje v začetku železne dobe, ko je vzklila značilna "atestinska" civilizacija, a da sta Herodot (I, 196) in Polibius (II, 17) izrecno ugotavljata, da so bili Veneti Ilirci; Polibius je pri tem celo poudaril, da se venetščina močno razlikuje od, keltščine čeprav sta si bili civilizaciji podobni.
Pri vsem tem se mi zdi zelo zanimivo to, da se ti ugledni zahodni znanstveniki večinoma sklicujejo na dvomljive, in na grški mistiki sloneče polresnice kot recimo so Iliri in tudi Tračani, da bi razložili stvari, ki so, če jih kritično izluščimo iz skrivnostnega ali izmišljenega konteksta polresnic, v resnici dokazi za prav nasprotno od tistega kar skušajo "ugledneži" dokazati. Pa se prepričajmo na primeru, kako skušajo s pomočjo Ilirov, Tračanov in celo Venetov pojasniti izvor Latincev.
Pareti opominja, da so selitveni tokovi v južno Italijo z Balkanskega polotoka svojevrstni spričo tega, da so bili že pod močnim vplivom Tračanov. Ta Paretijeva teza o ilirskem oz. venetskem elementu pri stapljanju z jezikom ne-indoevropskih staroselcev na Apeninskem polotoku, pri čemer naj bi nastala nova tvorba -- prvotna latinščina, močno spominja na vztrajne in poglobljene trditve znanega italijanskega zgodovinarja Giuseppa Sergija, ki pa niso osamljene, saj stoje za njimi tudi nekateri nemški in drugi zgodovinarji. Toda Sergi je pri tem še bolj določen, govori, da so bili Indo-evropejci, ki so prišli v Italijo, kar Praslovani.
Poznavalcu je jasno, da je tem Paretijevim zmotam danes, poleg citiranja Giuseppe Sergija, mogoče zelo resno oporekati tudi na osnovi novih spoznanj in odkritij, ampak v Unescovi Zgodovini človeštva je vendar po vsem svetu razširjena prav ta Paretijeva zmota. Zmota pravim zato ker, če bi upoštevali nova spoznanja po katerih so tako Tračani kot Iliri-Veneti in ne Iliri-Albanci, nasprotno od grške pravljice, ki jih ima za skrivnostne ne-Slovane, nič drugega kot Veneti to je Slovani. Prepričan sem, da bi se to stanje moralo neoporečno in nedvoumno odražati v latinščini.Na žalost pa takoj, ko kdo od odkrije v tem jeziku kake slovanske prvine to sproži le val zasmehovanja in mahanje z akademskimi jezikovnimi simboli!

Moj namen ni toliko razlagati teorij o Ilirih kot pa pokazati kako zmešnjavo so povzročili Grki s tem, ko so takratne Južne Slovane (Venete) imenovali Ilire.

Ko pravim Južne Slovane to povzemam po poznanem italijanskem raziskovalcu zgodovinarju in jezikoslovcu z imenom Mario Alinei, ki Južne Slovane istoveti s Slovenci. To je širše opisano v članku: Metalurgi - Južni Slovani so potomci Venetov
Kot vidimo so Grki svoje severne sosede presenetljivo poetično poimenovali guslarji t.j. Iliri, kar je dosti bolj spoštljivo kot se je zgodilo vsem drugim narodom, celo Etruščanom, katere so Grki brez izjeme klicali barbari. Prepričan sem, da ta spoštljivost do svojih severnih sosedov ni slučaj, saj o njih ali o njihovih vzhodnih sorodnikih Trojancih zelo spoštljivo poje Homer in ne nazadnje so prav ti severni sosedje, tokrat imam v mislih Makedonce, Grčijo v takratnem svetu proslavili kot mogočno velesilo.

Sicer pa so oboji, tako Grki kot Etruščani priseljenci med venetske staroselce in pri obeh jezikih, tako v etruščanščini kot v grščini, so jasno vidni sledovi staroselskih jezikov Venetov oz. Slovanov. Te tematike se bomo dotaknili še na večih mestih - recimo pod tematikami o Grkih, Etruščanih, Makedoncih, Hetitih, Egipčanih in drugih, ko bomo obravnavali izključno vsako od izbranih civilizacij ali etnosov.

Ampak moj namen sedaj ni ponovno prikazovati vseh teorij o Venetih, to je zelo obširno in veliko bolj celovito v svojem članku Od kod Veneti ? (novo okno) opravil Lucijan Vuga. Sam tukaj, v tem članku skušam le opozoriti na antične in druge starejše vire, ki tako ali drugače omenjajo Venete, Ilire in včasih celo Slovane v zvezi z njimi.

Seveda pa najdemo tudi povsem drugačna stališča, ki uvrščajo venetščino med germanske jezike, česar se uvodno lahko dotaknemo ob naslednji temi, ki govori o Juliju Cezarju možaku, ki se je imel za potomca legendarnega junaka iz Troje - Eneja in njegove mame grške boginje Atene. (Pa recite, da to ni pravljica)

 

Julij Cezar
Delno po knjigi Šavli-Bor-Tomažič : Veneti ...

Julij Cezar, je v zvezi z Veneti pomemben zato ker o njih obširno piše v svoji knjigi De bello Gallico v kateri opisuje kako so Rimljani pokorili Galce, ki jih sam imenuje Veneti! Galija je pokrajina ob atlantski obali na severo zahodu Francije, ki se imenuje Bretonija, obala sama je poznana pod imenom Armorik.

Galski Veneti so na obali Bretanije nudili rimskim legijam tak odpor, da je sam Cezar pisal o njih zelo spoštljivo, čeprav je bil dobesedno razkačen nad njimi zaradi njihovega trmastega branjenja svoje samostojnosti. Cezarju ni ostalo nič drugega, kot da se temeljito pripravi na spopad. Med drugim Cezar piše :

Veneti so daleč najbolj močno pleme na tej obali. Imajo izjemno močno floto, ki obvlada morje do Britanije. Njihovo znanje in izkušnje na morju prekašajo vse kar poznamo.

Ker je obala tukaj izpostavljena odprtemu morju in je vzdolž obale zelo malo pristanišč, katera pa so vsa pod Venetsko kontrolo, lahko zato Veneti počno kar hočejo in vsakogar prisilijo, da jim plača voznine ali dovoljenja za plovbo.

Medtem ko je bila Venetska flota zelo močna, mi (Rimljani) nismo imeli na razpolago nobenih ladij; še manj pa smo vedeli karkoli o globinah morja, ali pa o lukah in otokih ob obali kjer smo se morali bojevati.

Plovba po odprtem morju je vse nekaj drugega, kot pa plovba ob dobro zaščitenih in utrjenih Mediteranskih obalah.

Tukaj je primerno omeniti, da o Venetih velikokrat slišimo kot o zelo dobrih pomorščakih. Obvladovali so tako odprto morje kot tudi kopenske vode. Najdemo jih na Bodenskem Jezeru sredi Evrope, ter vzdolž vseh pomembnejših rek Evrope in Rusije tja od Črnega morja in Jadrana, do Atlantika, Baltika in severnih voda Evrope. Zelo verjetno je, da so kasneje Vikingi, sami tudi pomorščaki severnih morij, gradili svoje ladje po Venetskem vzorcu, in prav tako pluli po reki Dnjeper vse do Kijeva in še naprej do Črnega Morja in Carigrada.
Cezarjev opis armoriških Venetov na Atlantski obali je še toliko bolj pomemben, ker Venete identificira v krajih, za katere mnogi zahodni zgodovinarji trdijo, da so bila pod kontrolo Keltov in ne Venetov. Tako recimo po mnenju Francoza Martineta ni mogoče dvomiti, da so bili armoriški Veneti z atlantske obale Kelti. Ne samo to, ta zelo ugledni jezikoslovec Martinet se nadvse trudi dokazovati, kako so na zahodu iz Venetov po zlitju z osvajalci vse do obal Armorika nastali Kelti medtem, ko so preostale Venete na vzhodu in jugu Evrope, v začetnih stoletjih prvega tisočletja (po n.št) iztrebili izza zakarpatskh močvirij prodirajoči Slovani.
Kogar zanima več o tej Martinet-ovi   "močvirniški zgodovinski šoli" naj prebere že prej omenjeni članek Lucijana Vuge Od kod Veneti ? (novo okno).
Arheologi so v zahodni in srednji Evropi odkrili veliko keltskih predmetov in nemalokrat so v zanosu prehitro sklepali, da so najdbe keltske. Najbolj zgovorno o tem priča več kot 60 v kamen vklesanih napisov, ki so jih našli v Galiji na severu Francije, kot tudi na jugu in v sosednji severni Italiji. Seveda so imeli napise za keltske. Poglejmo kaj je o njih zapisanega v Britanski enciklopediji (Encyclopedia Britannica - knjiga:4, stran: 437)
O galščini nam pričajo napisi iz Francije in severne Italije, vendar je današnje poznavanje tako glasov kot besednega zaklada tega jezika skopo. Prav tako niso jasne relacije do keltskega jezika v Britaniji in na Irskem. Članek v podaljšku nadaljuje: Na področju antične Galije, ki sedaj pripada Franciji, so našli okoli 60 v kamen vklesanih napisov iz časa 300 let pred in 300 let po n.št. Starejši napisi so vklesani v grškem črkopisu, kasnejši pa v latinici.

Vidimo, da se na Venetih strastno lomijo kopja, na žalost v veliki večini primerov znanstveniki, za svoje trditve nimajo nobenih oprijemljivih dokazov. Ta situacija se je bistveno spremenila potem, ko je na prizorišče stopil Anton Ambrožič, avtor knjig

v katerih je s pomočjo slovenskega jezika uspel razvozlati venetske napise, katere je uradna zgodovina pripisovala Keltom, Grkom in etnično neopredeljenim Frigijcem v Anatoliji. Kljub temu, da raziskovalci, čeprav so trdili, da vedo čigavi so, napisov vsemu niso uspeli razvozlati, so dosledno zavračali vse, ki so predlagali razširitev raziskav v smeri slovanskih jezikov. V zvezi z galskimi napisi je bilo že veliko rečenega, poglejmo kaj pravijo o njih tisti, ki so se z napisi intenzivno ukvarjali tudi sami: Prepričanje nekaterih uglednih strokovnjakov, da so Celinski Kelti govorili slo/venetsko, je povzročilo veliko težav večim generacijam keltskih jezikoslovcev. Tako je poznani keltski raziskovalec Léon Fleuriot po leto dni raziskovanja keltskega napisa na plošči z imenom "Lezoux-Plate" izjavil:
Zaradi odlomljenih in manjkajočih delov plošče imamo le necelovit napis. Vendar pa najbrž ne pretiravam, če rečem, da bi kar je od napisa ostalo, verjetno povprečni Slovenc brez težav prebral in prepoznal.

Na hrbtni strane plošče je lista nasvetov najmlajšemu sinu družine. Sledeče je zelo enostavno prepoznati:

JES TI AN KON ti ješ konja
GOR JO SED vstani
SAMO BIJ MOLATUS samo udari molitev
PAPEJ BOVDI, NE TE TU (TAM) jej tukaj, ne tu in tam
NUGNATE NE DAMA GUSSOV ugnanim ne damo poljubov
VE ROV NE CURRI v rov ne curi (žorgaj)
SIT BIO, BER TO če si sit to beri

Od kakih 75 napisov, za katere so menili, da so v galščini, je komaj kakih 12 verjetno v keltščini. Najbolj razvpit je tako imenovani Druidski koledar iz Coligny (Text Inscription 53 of Dottin's La Langue Gundoise). Preostalih 65 pa je nedvomno slo/venetskih ali pravilneje venetskih to je proto -slovanskih, od katerih jih je Anton Ambrožič prevedel 44 in so objavljeni v knjigah: Adieu to Brittany in Journey Back to the Garumna.

Keltski - venetski napis Na koncu pa si oglejmo še en tako imenovani galski napis, ki ga lahko beremo s pomočjo slovenščine. Črkopis na teh napisih Angleži v svoji enciklopediji imenujejo grški, v resnici so si venetski, etruščanski in stari grški rokopisi zelo podobni.

BIL MOC LITOJM ARJE OS
V mokrem poletju sekira rjavi
OJ RIT TAKO CELO I S KONI OST
Voz je obrnil tako ostro, da je ostal (samo) s konji

Julij Cezar je po venetskem porazu Galijo praktično izpraznil. Vse ujete moške je odgnal kot sužnje, žene in otroke pa so izselili na Britansko otočje, kjer naj bi jih asimilirali tamkajšnji staroselci in tako naj bi tam nastala keltščina, prednica današnje irščine. To verjetno delno osvetljuje današnji keltski paradoks, ki je kot tak upravičeno vzrok, da ugledni keltski raziskovalci nimajo uspeha pri razvozlavanju stare keltščine na osnovi današnje irščine katera je, kot smo maloprej videli verjetno jezik britanskih staroselcev.

Ne da bi širše govorili o Germanih, na katerih ekspanzijo (spomnimo se primera iz Bavarske), so odločilno vplivali prav Rimljani s svojimi kazenskimi pohodi proti Venetom in Keltom, ko so na zelo podoben način, kot tu v Galiji, izselili staroselce in nato na njihovo mesto pripeljali izgnance ali pa kako revnejše prebivalstvo od kod drugod. To je rimska oblika etničnega čiščenja, za kar danes po svetu uporabljajo izraz "ethnic cleansing".

Naj na tem mestu vendarle še omenim, da se je v zahodni Evropi preko Venetov in posredno Keltov ta črkopis ohranil v obliki runske pisave, ki je tamkaj poznana kot germanska pisava.

 

Titus Livius
Delno po knjigi Šavli-Bor-Tomažič : Veneti ...

V zvezi s Titusom Liviusom, bi rad začel s svojo anekdoto. Še prej pa naj osvetljim Liviusov zapis, ki je vzrok za nastanek le te, anekdote namreč.

Ko sem drugič bral knjigo o Venetih, sem se ob Liviusovi izjavi, ki opisuje kako so od boja pri Troji izmučeni Veneti (v 12 stol. pred n. št.), prispeli do obal Jadrana zamislil: "Ne glede na to ali je tisto o čemer Titus piše res ali ne, njegove besede, še posebno ime reke Timave, potrjujejo, da so tod živeli Veneti že davno pred njim in Kristusom!"

Moje pravo navdušenje pa se je začlo pri Homerju, ki je kakih 800 let pred Juljem Cezarjem v Iliadi pisal o Enetoih (Venetih) kot zaveznikih Trojancev. Kdor ima problem z besedama Enetoih (Venetih), naj si ogleda odstavke z naslovom "Od kod beseda Venet ?" .

Livius iz Padove, ki je baje sam bil potomec Venetov in je mogoče zato po lastni želji pridal Venetom nekaj trojanske glorije, pravi: Po padcu Troje, so Veneti, ki so se borili na strani Trojancev, po naporni plovbi ob ilirski obali končno prispeli vse do reke Timave in se naselili severnjeje od nje.

Kot sem že rekel je ključna beseda ime reke Timava. Če je Titus Livius res uporabil to ime Venetskega izvora, potem so morali v teh krajih že zdavnaj pred njegovim časom, t.j. pred Titusovim časom, ki je živel v 1. stol pred n.š., tod res "kraljevati" Veneti. Le tako bi Titus Livius lahko poimenoval reko, ki teče skozi Škocjanske jame s slovanskim izrazom za "reko teme" - Timava!

To pa totalno demantira zakarpatsko teorijo o prihodu Slovanov na zemljo kjer so se Rimljani potrudili poimenovati reke in kraje v Venetskem jeziku, da bi prišlekom bilo bolj domače v novih krajih! Ta moj argument zgubi vso težo, če bi Titus Livius imel kako neslovansko ime za to našo reko podzemlj. Seveda, sem to zapisal preden sem začel sumiti, da so tudi Grki tesno povezani z Veneti in tudi preden sem odkril grško besedo τιμαω, ki pomeni ponos; vrednotiti. V resnici pa je zelo dvomljivo, da bi nam Grki poimenovali reko s svojo besedo, ki bi tudi v našem jeziku imela ravno pravi pomen!? Vendar pa, če so ti Grki v resnici bili Veneti, potem stvari lahko postanejo izredno zanimive.

Sicer pa lahko najdemo še dosti podobnih argumentov tudi za druge kraje in toponime po vsej Evropi. Naj omenim delo "Kraljestvo Slovanov", staro hrvaškega zgodovinarja Mavra Orbina, iz leta 1601, v katerem Mavro piše:
Bilazora na vhodu iz Dardanije v Peonio
Nekateri dokazujejo, da se je slovanski jezik uveljavil v Dalmaciji in drugih ilirskih pokrajinah šele po letu 606, ko so prišli Slovani, pred tem pa naj bi v Dalmaciji govorili latinsko ali grško. To ni res.

Mavro potem nadaljuje, da so v Dalmaciji govorili slovanski jezik celo v "antični dobi". To dokazujejo tudi imena krajev v Dalmaciji, ki jih omenjajo antični pisatelji. Tako na primer Titus Livius omenja Bilazoro, Korita (Korint), Grapso, itd., sama slovanska imena.

Bilazora je po antičnem grškem zgodovinarju Polibiju (200-118 pred n. št.) bilo največje peonsko mesto. Ležalo je ob Vardarju, med soteskami, na samem vhodu iz Dardanije v Makedonijo oziroma Peonijo.

Leta 117 pred n. št. ja mesto skupaj s Peonijo prišlo pod oblast Makedonskega kralja Filipa V. Za Makedonsko državo je bilo mesto strateško izredno pomembno za obrambo severnih meja pred Dardanci. Bilazora je ostala v rokah makedonskih kraljev, dokler ni prišla pod oblast Rima. Zadnjič je mesto omenjeno 168 ored n. št., v času bojev makedonskega kralja Perzeja proti Rimljanom.

Ko sem bral o poreklu toponimov na tem področju sem naletel na nemškega slavista Reinholda Trautmanna (Akademiker Verlag, Berlin 1956), ki omenja besedo korito in številne druge toponime. Čeprav naj v opomin sarkastično dodam, da je izpod peresa nekega berlinskega slavista prišla tudi razlaga toponima za vspetino "Višnja", kot "Vspetina zrelih višenj", sem tudi sam mnenja, da je beseda Korint res nastala iz naše besede korito, ki v prenešenem pomenu prav lahko pomeni tudi ozek zaliv.

Črnomorski Veneti in Hetitsko kraljestvo
Že pred leti sem zapisal, da kadarkoli zadenem ob jugo -vzhodne Slovane, Makedonce in Trakijske Venete si ne morem pomagati, da ob tem ne bi pomislil na potvarjanje zgodovine v imenu mogočne antične Grčije. To pa še toliko bolj odkar je postalo jasno, da so južne obale Črnega morja resnično bile poseljene z Veneti, ter da ni več nobenega dvoma o številnih povezavah Venetov ne le z Etruščani ampak tudi s Hetiti in Indijci.

Najprej me je motilo ime reke Vardar, ki nosi grško ime Axios komaj v dolžini kakih 70 km. Kmalu zatem pa sem se začel spraševati kako je mogoče, da je tako veličasten narod pustil sledove na tako majhnem celinskem ozemlju in na drugi strani zasedel tako obširna morska prostranstva, medtem pa nam zgodovinarji zatrjujejo, da so Grki v Grčijo v več navalih prodrli iz severa od katerih prvi val je bil na začetku 2. tisočletja pred n. št. zadnji malo manj kot tisoč let kasneje. Ti celinski Grki naj bi na enkrat postali pomorsko ljudstvo, ki je ob prvem kontaktu z morjem uspelo poseliti vse egejske in vzhodne sredozemske otoke?! Prvi sum o izvoru ali nastanku Grkov in mogoče tudi Albancev sem izrazil v izjavi o umetnem rojstvu naroda vladajočih slojev, ki je nastal s postopnim oddaljevanjem od podrejenih kast in od staroselcev ter istočasno s sprejemanjem premožne aristokracije iz vseh koncev in krajev, neglede na pleme, barvo kože ali "krvi", katerim identifikacijo pomeni parola "jaz nisem" namesto "jaz sem".

Kje so sorodniki Grkov in Albancev, ali pa Angležev če hočete. Vsi ti narodi so nastali s preseljevanjem in združevanjem klanov ali kast ali ekonomsko in politično različnih plasti, ki so našli skupne interese, predvsem premoženje, moč in oblast, neglede na to iz katerega plemena so prišli, edino s čemer so se odlikovali je različnost od manjvrednih kast (moja teorija o nastanku evropskih narodov iz pra -Evropejcev (Venetov). Ta kastni sistem so Veneti (Arijci) prenesli v Indijo, sledovi te povezave so jasni iz Sanskrta!

Povedati moram, da so to le ugibanja in, da nimam nobenih dokazov, razen tega kar omenjam v člankih. Prepričan sem, da je na tem področju potrebno na novo odpreti zgodovinske knjige in jih temeljito raziskati v luči nove venetske teorije, še posebno sedaj, ko smo razbili tisočletje in več staro skrivnost o skrivnostnih Etruščanih, Hetitih in ne nazadnje nas Venetih to je Slovanih ter pisavah in jeziku vseh teh starodavnih narodov. Veneti so staroselci na stari celini Evropi, ki so očitno spoštljivo starejši od marsikaterega antičnega naroda!

 

Metalurgi - Južni Slovani so potomci Venetov

Veliko teorij obstaja v zvezi z izvorom Venetov v Srednji Evropi. Poleg vseh nevzdržnih teorij, ki slonijo na zelo dvomljivih velikih selitvah narodov, je v sklopu novejše Teorije Kontinuitete (TK) avtor Mario Alinei razvil zelo zanimivo "metalurško teorijo južnih Slovanov (Slovencev)". Od vseh drugih, se mi Alinei-jeva teorija zdi najbolj verjetna in celo komplementarna s teorijo zadnje ledene dobe, ki jo tudi sam brez vsakih zadržkov sprejemam in, ki trdi, da je edino z njeno pomočjo mogoče razložiti presenetljive genetske, etnične in jezikovne podobnosti Evropejcev. Vemo, da se je zadnja ledena doba končala pred dobrimi 10,000 leti in je takrat potisnila vsa evropska ljudstva proti jugu. V balkanskem bazenu naj bi takrat nastala največja proto-venetska skupina, ki naj bi kasneje poselila vso Anatolijo in končno prodrla vse do Indije.

Pa končno še poglejmo kako si prihod Slovanov na področje Srednje Evrope v sodobni Teoriji Kontinuitete razlaga poznani zgodovinar Mario Alinei. Kot lahko preberemo v člankih Luciana Vuge (upam, da mi ne bo zameril, ker sem tukaj prepisal nekaj njegovih vrstic):

Mario Alinei pravi, in z njim se tudi strinja večina zgodovinarjev, da ni nobenega dvoma, da je začetek metalurgije v Mezopotamiji in Anatoliji, od koder do Balkana ni daleč... Gorati Balkan je imel s svojimi izjemno bogatimi rudnimi ležišči srečo, da se je znašel v neposredni soseščini z metalurškimi središči Male Azije. Posledično se je začela bakrena doba na Balkanu veliko pred ostalo Evropo. Ko se je v Padski nižini in po dolinah centralnih in centralno -vzhodnih Alp še iztekalo življenje poznega neolitika, je bila bakrena doba na Balkanskem polotoku že v polnem razcvetu. Eno poglavitnih središč tega najzgodnejšega evropskega halkolitika je bilo npr. Ljubljansko barje v Sloveniji, nedaleč od severovzhodne Italije... Meja med halkolitikom in neolitikom je tekla prav med Slovenijo in Julijsko Benečijo.

Luciana Vuge skuša tukaj predstaviti Alinei-jev odgovor na lastno vprašanje namreč: "... kdo so bili, kakšen jezik so govorili seleči se metalurgi, ki so dali življenje centralno-alpski bronasti kulturi?" Tako v nadaljevanju lahko preberemo naslednje:

...da so jezikovne spremembe tega področja posledica prihoda metalurgov z Balkana prek Slovenije. Predvidoma so ti izvedenci iskali baker po južnih alpskih dolinah vse do Grigione, obenem pa so s seboj gnali črede na ondotno pašo. In kakšen jezik so govorili? Po teoriji kontinuitete, v njeni minimalni različici z 'mikenskega vidika', na Balkanskem polotoku v 3. in 2. tisočletju pr. n. št. lahko projiciramo, vzporedno z mikenskimi Grki v Grčiji in Italidi v Italiji, tudi Slovane na področju bivše Jugoslavije in Ilire v Albaniji. Od tod sledi, da došli metalurgi iz Slovenije v južne alpske doline in Grigione niso bili nihče drug kot južni Slovani, ob svojem času genetsko pod vplivom Ilirov, Grkov in vzhodnih skupin, od katerih so prevzeli metalurgijo in kakšno tisočletje pred tem tudi poljedelstvo. Ti južni Slovani - verjetno Slovenci –--so se pridružili italidskemu ljudstvu na južni strani centralno -vzhodnih in centralnih Alp ter prispevali s svojim jezikovnim sistemom tisto posebnost, ki ga imenujem faktor L, ki je tipičen za ladinščhino in je rezultat slovanskega superstratuma (seveda starejšega od rimske latinščine) na italidsko osnovo, ki je že bila pod keltskim vplivom.

Skratka, Alinei z obsežno argumentacijo zagovarja prisotnost Slovanov-Slovencev na področju, kjer žive danes Furlani oz. Ladinci po vseh vzhodnih Alpah do Švice, že najmanj dve to tri tisočletja pr. n. št.; on misli, da celo še pred tem.

Z zgornjim izvajanjem se skoraj v celoti strinjam, ostro bi protestira le proti naslednjemu: ... južni Slovani, ob svojem času genetsko pod vplivom Ilirov, Grkov in vzhodnih skupin, ....

(1)
Da v slovanskih jezikih še predvsem pa v slovenščini razen, če so nam to naši jezikoslovci doslej zamolčali, nimamo skoraj nobene ilirske tj. albanske besede, je že dolgo znano. Prav nasprotno pa vemo, da v Albanščini obstaja cela vrsta slovanskih besed, ki jih je najti že v najstarejših albanskih slovarjih.

(2)
Kot bomo videli v drugih člankih tukaj, je grščina nastala z mešanjem jezika azijskih in afriških prišlekov ter venetskih staroselcev, ki so jih Grki imenovali Pelazgi. Torej tukaj govoriti o vplivu takratne grščine na takrat ne le po vsem Balkanu, ampak po večjem delu srednje Evrope, Anatolije in severne Indije večinske Venete, po vsej verjetnosti ni tako enostavno, kot je to razumel Mario Alinei. TK nedvomno zasluži vso našo pozornost predvsem pa pozornost na novo osveščenih slavistov, ki so že spoznali možnosti potencialne zmote zahodnoevropskih jezikoslovcev, ki še vedno ignorirajo vse pokazatelje o slovanski prisotnosti že vsaj iz pred Grških ali bolj splošno predzgodovinskih časov.

 

Od kod beseda Venet?

To vprašanje je uspešno analiziralo že nekaj zgodovinopiscev in jezikoslovcev. Vendar njihove razlage v javnosti še nikoli niso bile pravilno sprejete. Sam za to vidim vsaj tri razloge, ki vsak zase negativno vplivajo na končno sprejetje teh razlag ali analiz.
(Poglej tudi L. Vuga: Davnina Govori - stran:75)
  1. Prva je poznavanje slovanskih, da ne rečem slovenskega jezika.
  2. Druga je nacionalistično političnega značaja.
  3. Tretja pa je posledica grške in latinske transformacije, ki jih je doživela ta beseda preden je dobila končno rimsko obliko.
  4. Toda sam rad dodam še četrto, kot posledico dokaj vprašljivega jezikoslovnega znanja, zahodnih akademikov.
Najprej se lotimo zadnje (iv) in prve (i) točke zgoraj in sicer kar istočasno - skupaj. Nekaj zahodnih strokovnjakov vprašljivega jezikoslovnega znanja pa kot izgleda tudi dvomljive akademske etike, si je privoščilo potem ko so si, milo rečeno, od nas Slovanov sposoditi "smiselno razlago imena za Nemce", prav isti model razglasili za germanskega. Da njihovo "odkritje" smatram za "akademsko etično vprašljivo" dejanje, je dejstvo, da so si prav v ta namen v gotskem jeziku, ki je veliki meri umetno ustvarjen s procesom, ki ga v tehniki imenujemo "obratni inženiring", dobesedno "izmislili" besedo na kateri naj bi slonelo to njihovo "odkritje". To je razlog, da si bomo skupaj ali kot sem rekel istočasno ogledali še ta naš slovanski "jezikovni model", ki ga odkrijemo za smiselni razlagi tako za ime "Slovan" za "Nemec". Sicer dvomim, da je ta razlaga potrebna za Slovenca, ki ima vsaj osnovnošolsko izobrazbo, toda ne boste verjeli koliko Srbov, ali pa Rusov sem srečal, ki jim je ta razlaga bila novost. Zanimivo pa je, da so Rusi nad razlago navdušeni in jo takoj sprejmejo, medtem ko se Srbi prvotno tej razlagi posmehujejo in sicer najbolj prijazni in duhoviti s šalo na račun slovenskih etimoloških razlag imen po Evropi, ki se glasi:
Vprašanje: Od dakle dolazi ime Nemac?
Odgovor: Na osnovu analize pitanja šta je "kura", odgovor je NEMA "C" !
Pravkar povedano se zelo slikovito dotakne druge točke (ii) na listi zgoraj, ki pokaže vulgarno, cinični nacionalistični sentiment med nami in med »Južnimi Slovani«.

Za tiste bralce, ki niso slovanskega porekla, naj kljub temu malo bolj široko pojasnim izvor našega skupnega imena, ki ni ime za posamezni narod, ampak za družino sorodnih narodov, kar bi sicer nekateri radi skrili in zanikali, vendar se s tem mi ne bomo obremenjevali. V prid naši sorodnosti zelo zgovorno priča jezik. Tako je recimo dejstvo, da ime "Slovan, Slovani" najdemo v vseh slovanskih jezikih in še bolj kot to, pa dejstvo, da prav tako v vseh jezikih slovanske družine jezikov, besedna analiza privede do istega originalnega pomena. V stari slovanščini in ruščini beseda "slovo" pomeni "besedo", ki v glagolski obliki "sloveti, sloveneti, sloviniti" pomeni "govoriti", iz česar pa lahko ponovno tvorimo samostalniško ali pridevniško izpeljanko "sloven, slovin, slovenet".

Toda, glej spet velja za vse Slovane, da v prav vseh naših jezikih najdemo tudi besedo za tiste, ki iz takega ali drugačnega razloga ne morejo govoriti, torej so "nemi". Ker danes tako imenujemo enega od germanskih narodov - "Nemce", lahko mirno zaključimo, da smo v pradavnini, ko državne tvorbe in narodi še niso obstajali vse, ki z nami (Slovani) niso mogli govoriti, imenovali za "Nemce". Spet veliko težo nosi dejstvo, da vse kar smo doslej povedali velja za vse slovanske jezike!

Tudi tukaj vidimo, da je naše razmišljanje v skladu z dostikrat omenjenimi principi in posledicami le teh, kot so obdelani v članku Organizacija jezikov (novo okno). Seveda tukaj govorimo o pradavnini, ko narodov še ni bilo. Namreč, s kako gotovostjo smemo trditi, da so v tistem času govorili en in isti jezik na dosti večjih prostranstvih kot kasneje, ko so države in narodi že začeli nastajati?
I, seveda ploščato organizirana družba enakopravnih gravitira k večjemu prostoru (prostranstvom) kot piramidna. Primerjajmo naselje majhnih preprostih hiš, z naseljem nebotičnikov (izum kapitalistične družbe).
Sicer pa so Veneti izvrstni primer, ki potrjuje doslej povedano in nič ni več presenetljivo, če si ponovno pomagamo z jezikoslovjem, ki neizpodbitno potrjuje, da so Veneti več tisočletij v pradavnini obvladovali prostor dveh kontinentov. Ironično je, da teh konceptov večina "zgodovinarjev kot tudi jezikoslovcev tradicionalistov" še vedno ni dojela in/ali sprejela, kar pa je razlog, da jih smatram za akademike jezikoslovno vprašljivega znanja.
Sicer pa imamo nekaj zahodnih akademikov, ki so zdrknili še nižje, kot je tu in tam kaka strokovna šibkost. Le ti so se proslavili s svojo predelavo slovanske sheme poimenovanja tujcev, kot tistih, ki ne znajo govoriti našega jezika, torej tistih, ki so za nas praktično "nemi">"Nemci", v svojo germansko shemo, po kateri so mutasti tujci seveda Slovani! Kot smo že videli na začetku te razprave, so v ta namen v umetno restavriranem gotskem jeziku izumili besedo ["slawan < *slawoz"], ki naj bi pomenila "mutec". Seveda jim manjka druga polovica semantičnega modela, ki bi poimenovala Gote ali Germane, kot tiste, ki "znajo govoriti, besedičiti". Mogoče so upali, da bo kdo pomislil, da bi beseda "German" lahko bila sorodna besedi "gramatika"?

Očitno je, da so se ti "zahodni raziskovalci" navdušili za svojo verzijo "slovanskega semantičnega modela poimenovanja tujcev", ker to na osnovi jezikoslovnih analiz in logičnega sklepanja najenostavneje tolmačimo na eni strani kot dokaz o "avtohtonosti govorečih" (Slovanov) in na drugi strani kot prihod kolonizatorskih "mutcev" (Nemcev). Svojo zmotno, ali bolj pravilno "ponarejeno interpretacijo" pa so etimologi kot so A. Stender-Petersen, Masing in drugi še dodatno oskrunili z namigovanjem, da so morda celo Grki in Rimljani sprejeli besedo za Slovane od Gotov, od koder sledi, da smo Slovani sprejeli ime od Grkov in Rimljanov, ker so nas prvi imenovali "Sklabeoni" Rimljani pa "Sclavoni". Seveda kot so razložili, pa sta ti dve besedi v resnici gotskega porekla ["slawan < *slawoz"], s pomenom "nemi" ali "mutci".

Le kako globoko bodo padli "zahodni akademiki" in tolerirati take neumnosti, kot je gotska varianta "mutastih"? Prej razložen "slovanski pomenski model poimenovanja tujcev" v vseh slovanskih besednjakih širše podpirata dve "pomenski drevesi": (1) prvo se razširja pod besednim korenom s pomenom "slovo" kjer najdemo besede kot so: "slovo, sloven, sloveni, sloveneti, slovenet,...", katere so osnova izvajanja imena domačinov, kar kasneje preraste v identifikacijo družine vseh etničnih skupin Slovenov, ki se med sabo razumejo in (2) drugo pa je besedna struktura, prav tako v vseh slovanskih besednjakih, torej, "pomensko drevo" z besednim korenom "nem" iz katerega se razvejajo besede kot so: "nem, nemo, nemi, Nemec, Nemci, onemeti,...", ki pa so podlaga izvajanja imena za tujce ali "Nemce", kateri kot nam govori semantika "z nami ne morejo in ne znajo govoriti".

Sedaj, ko smo videli od kod izvira splošno ime za Slovane, si še oglejmo kako to, da so besede, Sloven, Slovenec (Slovenet), Sloveneci (Sloveneti) in nazadnje tudi Slovan ter besedi Venet in Veneti postali sinonimi. Pozorni bralec je po vsej verjetnosti že opazil, da gre v bistvu za eno in isto stvar. Toda to kako so naše ime popačili najprej Grki nato pa še Rimljani vendarle malce zakomplicira razlago. Predvsem je potrebno pri razlagi upoštevati tujce tako tiste, ki so naše ime popačili v preteklosti, kot te današnje ali sodobne, ki kot nam je razkril primer Gotov, imajo čisto svoje emotivne razloge, da se trudijo po svoje razlagati naš izvor. Kot rečeno na začetku, pri razlagi naletimo na tri problematike, ki jih sedaj lahko po vrsti obdelamo:

 

NAZAJ     (1) Poznavanje slovenščine

Da sta beseda Sloveneti in Slovenec istega korena je jasno večini slovenskim osnovnošolcev. Nekateri drugi Slovani ne slovenskega izvora, često nepravilno tolmačijo besedo venet kot del besede "slov-venet" ter vidijo tukaj dve besedi namesto deležnika od besede slovenim, sloveniš, iz česar šele nato lahko tvorimo samostalnik slovenet, ki označuje tistega, ki sloveni (tako v slovenščini kot tudi v ruščini najdemo veliko arhaičnih besednih oblik našega jezika).
Naj tukaj še enkrat ponovim, kar sem omenil nekje drugje, namreč, da je med vsemi slovanskimi jeziki ruščina v zadnjih stoletjih prejšnjega tisočletja pod vplivom svoje monarhije in mednarodnih porok ruskega plemstva doživela največ neslovanskih sprememb. To je še najbolj opazno v ruskem besednjaku, v katerem so "poslovanili" ogromno francoskih, nemških in angleških besed. Kljub temu pa se je v ruščini tudi ohranilo veliko starih arhaičnih slovanskih oblik, ki bolj kot katerikoli drugi slovanski jezik podpirajo najbolj opazno in edinstveno karakteristiko slovenskega jezika, namreč njegovo arhaičnost!
Preden nadaljujemo se ustavimo ob besedi »slovo«. Slovenci dostikrat to besedo tolmačijo na osnovi jezika naših južnih sosedov, kjer pomeni »črko«. V resnici to ni prav, ker se je v slovenščini ta beseda ohranila iz stare slovanščine kjer je pomenila »besedo« in ne »črko«. Ne le v stari slovanščini tudi v ruščini beseda "slovo" še vedno pomeni "besedo". Tudi to sem že enkrat omenil, vendar je tako pomembno, da bom ponovil, beseda samostalniške oblike "slovo" v glagolski obliki "sloveti, sloveneti, sloviniti" pomeni "govoriti", iz česar pa lahko ponovno tvorimo samostalniško ali pridevniško izpeljanko "sloven, slovin, slovenet". Tako torej pridemo do naše najpomembnejše besede: "slovenet"! Torej je koren besede tukaj beseda "slovo" in nič drugega, - tudi ne gre za "slavo, slaviti" ali "častiti", kljub temu, da je ta pomen tudi verjetno povezan z besedo "slaviti", v obliki "prepevati, rajati, vpiti". Sicer pa je ta pomen čisto naključje, čeprav nam včasih pride prav, predvsem kadar protestiramo proti podtaknjenim zahodnim povezavam našega imena s pomenom "suženj" (angleško:slave).

Da je koren besede sloveneti res beseda "slovo" lahko vidimo tudi v naši in v ruski besedi »slovar, ki pomeni skupek razloženih "besed" in ne "črk". Podobno besedo za slovar najdemo pri vseh zahodnih Slovanih kjer za slovar uporabljajo besedo »slownik«, večina pa celo za besedo »beseda« uporablja besedo »slovo«. Torej je beseda »sloveniti« v preteklosti pomenila isto kot bi danes rekli »besedovati«.

Vendar pa ta beseda kot jo nekateri vidijo v dveh delih (slovenet ali morda celo slovvenet) sploh ne more biti pravilna razlaga saj bi v tako deljeni besedi beseda "venet, veneti" pomenila "pešat, pešati; ovenet, oveneti" - rastline ovenijo medtem, ko je zloženka "slov+enet, slov+eneti" pomensko bliže besedi "zvenet, zveneti", le da tisti, ki "zveni", to počne z glasovi, črkami ali besedami.
OPOZORILO: Moje zlogovanje zgoraj ni pravilno. Namesto "slov+enet, slov+eneti" bi moral napisati "slo+venet, slo+veneti", toda temu sem se izognil, zato da ne bi kdo pomotoma povezal glagolskega slovničnega obrazila "-veneti, -veneti" s pomenom samostalnika Venet, Veneti.
Morda bi tukaj pomagalo, če se spomnimo, da beseda nemec pomeni mutec.
Še enkrat se spomnimo, da govorimo o času, ko še ni bilo narodov in ne držav in je beseda nemec pomenila tujca, ki je bil lahko tudi Grk, Rimljan ali pa Asirec. Seveda pa so sčasoma začela nastajati tudi imena pripadnikov različnih skupnosti tako poznamo imena za Hetita/Nesa (Hetiti so se sami imenovali "Nesi", ali to ni podobno besedi "naši" ... "Nesi"="naši" ?), drugo zanimivo ime je Ahiyawe, ki je hetitsko ime za Ahajca (Grka) -- venetsko ime za Grke (novo okno) -- t.j. tistega, ki pred hetitskimi vojskami venomer uhaja - z ladjami pobegne na bližnje otoke. Tudi ime za Makedonca lahko nosi venetski pečat, najdemo lahko veliko smiselnih razlag, ena recimo pomeni: tistega, ki kaj prinaša, ali mu je podarjena meč -- [grško:"mach, mhira, ma[k/g/h]ira"] - "donos"="nositi" ... "nosilec sablje", itd.

Se razume tudi naš vzdevek Slovenet, ki je pomenil zgolj nekoga s komer se je moč sporazumevati, je sčasoma postal ime za venetsko (slovensko) govoreče pripadnike po Evropi razširjenih skupin. Ime "Slovene-t" se je sčasoma z mutacijo [t>c] spremenilo v "Slovene-c" in se je do današnjih dni ohranilo le v Sloveniji, na Slovaškem in v Rusiji na območju Novgoroda. (Mimogrede, mutacijo [t>c] poznamo tudi v antični grščini.)

V prejšnjem odstavku je nekaj primerov kako so v starih jezikih besede vselej nekaj pomenile, kar velja tudi za imena takrat nastajajočih narodov o čemer bomo govorili v drugih člankih saj to spada že v čisto novo temo.

 

NAZAJ     (2) Problemi nacionalistično političnega značaja

Univerzalni problem:
Zgornji dokaj čisti in znanstveno dobro utemeljeni argumenti hitro lahko vzbudijo čustvene odzive tistih, kateri so se še do nedavnega kitili, da so pripadniki narodov, od katerih se je po Evropi in po zahodni hemisferi razširila "kultura zahodne civilizacije". Tokovi stranskega curljanja tega čustvenega goriva, so napajali tudi zgodnje odzive slovanske inteligence 19. stol, ki je pod vplivom zahodne pangermanske ideologije ustvarila iluzorno sliko nekega skupnega "praslovanskega" naroda. Sicer pa ta ideja ni bila zelo daleč od resnice, saj danes več ali manj vsi verjamemo, da smo utopično idejo o "praslovanih" zamenjali z Veneti, katerih znanstveno dokazana dejstva so v posmeh umetno ustvarjeni in dostikrat politično grobo zlorabljeni ideji nekega enotnega slovanskega naroda. So nam pa "praslovanskega" fantoma kasneje pri "delitvah bojnega plena po obeh svetovnih vojnah", ko so nam velesile odmerjale drobtinice, zvito udinjali politiki novo nastajajočih režimov, ko naj bi se pod okriljem "zaščitnikov slovanstva" spet združili v neke večje in močnejše nacionalne strukture. V času komunistične vladavine je do neke mere to tudi uspelo, saj je takrat pod krinko nepomembnosti narodnosti nastalo nekaj v resnici nacionalno motiviranih slovanskih blokov, katerih končni cilj je bil ustanovitev dominantne vloge politično najmočnejšega naroda nad vsemi drugimi, ki so pripadali istemu bloku.

Stara nasprotja in drugi antagonizmi so se ohranili iz časov teh umetnih razdelitev vse do danes. Predvsem se to odraža v akademskih krogih, ki so se najbolj osramotili prav v času, ko je evropskim komunističnim režimom voda dobesedno segala že do ust. Takrat so se namreč neuspešno spopadli s teorijami naše slavne trojke: Bor, dr. Šavli in Tomažič, ki je prvič objektivno prikazala našo zgodovino, predvsem pa razkrinkala lažno podobo naših akademikov na področju zgodovine in jezikoslovja. Postalo je jasno, da je bivši režim akademike, koristno uporabljal kot orožje pri svojih težnjah raznarodovanja ali uničenja "samostojnih" narodov. Ta slika ni bila v nasprotju s tem kar so hoteli politiki v "sovjetskem bloku". Bivši, v komunizmu vzgojeni akademiki, so na enkrat bili soočeni z nepopisno sramoto, saj so vendar gradili vse svoje teorije na izmišljeni "pravljični podobi", ki pa se je poleg vsega opirala tudi na teorije avstrijskih in nemških zgodovinarjev, katerim je bila Karantanija že dolgo trn v peti, in so se na vse načine trudili v našo zgodovino vriniti Kelte. Sam pa smatram, da je kot posledica prodora novega gledanja na našo preteklost še največje spoznanje tisto o spornosti razvpite "indoevropske teorije". Vsem je namreč znano dejstvo, da so posredno zgodovinarji v vseh evropskih komunističnih režimih z odprtimi rokami sprejeli in podpirali preživeto zahodno evropsko ideologijo iz začetka 19. stol. na osnovi katere je nastala znanstvena hudo oporečna "indoevropska teorija".

Toda ponovno prebujenje zanimanja za "bolj dokazljivo slovansko zgodovino" je ob enem predstavljalo še večjo nevarnost, da bo sramota padla tudi na prav tako kompromitirane "zahodne akademike" iz vrst zgodovinarjev, etimologov in jezikoslovcev. Da se to ne bi zgodilo, se je v Zahodni Evropi organiziral močan lobij, ki mu je z žuganjem prsta v imenu EU finančnikov, uspelo ohraniti nedotakljivost najbolj ogroženih bivših s komunistično ideologijo prežetih slovanskih akademskih institucij, ki so ob enem s stališča tistih, ki zahtevajo revizijo uradnega zgodovinopisja in jezikoslovja akademsko kot tudi na področju akademske etike najbolj kompromitirani.

Vse to je vzrok temu, da se v akademski areni na področju prej omenjenih disciplin, še vedno bijejo težke zakulisne bitke, med uradnimi akademskimi klikami zgodovinopiscev, jezikoslovcev in t.i. akademskimi odpadniki. O teh bitkah javnost ne ve veliko, saj poleg tega, da gre za akademske domene in vsebine, ki malokoga v javnosti privlačijo, tudi v zakulisju ni vedno jasno za kaj gre in to predvsem zaradi uporabe sodobne tehnologije, ki omogoča, da se na mesto resničnih nasprotnikov bojujejo najeti mešetarji iz vrst političnih, nacionalističnih, in celo religioznih vrst, katerih glavni cilj je kontrola javnih medijev in lastni dobiček (finančni obstoj najetih internetnih gizdalinov in šarlatanov). Dodatno je opaziti, da se je širša javnost, ki se iz dneva v dan čuti bolj in bolj "ekonomsko ogrožena" v večini novih slovanskih državah, po Jelcinovi politični avanturi in popolni ekonomski katastrofi potem, ko je Putin Rusijo ponovno malce dvignil, začela zgledovati po ruskem modelu ustrahovanja borcev za resnico in kontrole medijev. Predvsem so si opomogli nacionalisti in lažni domoljubi, ki zlorabljajo čustveno energijo mas, za dosego svojih ozko omejenih in nacionalistično obarvanih ciljev. Naši akademiki so najeli prav te sive družbene sile, da bijejo njihovo bitko, medtem, ko jih na katedrah napadajo, kot je tudi prav! Javnost sicer ne bi tolerirala tistih, ki imajo v SAZU dva obraza, toda na žalost so za javnost postali anonimni in nevidni!

V tem članku se vseskozi srečujemo z ugotovitvijo kako zelo pomembno je poznati razlago našega imena ne le zaradi nekega abstraktnega rodoljubnega razloga, ampak zato ker je fenomenalni dokaz o naši s strani politikov zanikani ter s strani akademikov zamolčani preteklosti, zaradi česar še danes marsikdo z zavidanjem gleda proti zahodu in antičnima Grčiji in Rimu. Kar neverjetno je, da se naši "strokovnjaki" še vedno sprenevedajo glede našega jezikoslovja, ki ponuja brezhibne znanstvene dokaze in mehanizme za dokazovanje resničnosti zgodovinskih dejstev, ki jih uradno zgodovinopisje še vedno ne priznava, češ da za njih ni nobenih dokazov! Tukaj smo v tem kratkem prispevku videli kako neoporečno je dejstvo, da korenine slovanskih jezikov segajo do Venetov, ki so resnično "prvi graditelji evropske družbe in, katerih pečat je viden tako v antični Grčiji in Rimu kot tudi pri večini drugih sodobnejših evropskih narodih, predvsem pa pri Germanih in njihovih prednikih Gotih.

Jezikovna analiza besed "Veneti, Sloveneti", in seveda tudi poznejše, pa vendar iz pravkar omenjenih besed izhajajoče sodobne besede "Slovani", nam v vseh slovanskih besednjakih ne odkriva le nekih edino elitnim strokovnjakom razumljivih notranjščin jezika, ampak potrjuje doslej nedokazana zgodovinska dejstva o Venetih, predvsem pa ponuja globlji in bolj zanesljivi vpogled v pradavnino kot je bil tisti na katerega se opirajo zgodovinarji tradicionalisti! Ni čudno, da se "slovenski osramočeni akademiki zgodovinarji in jezikoslovci" s pomočjo prej omenjenih »internetnih gizdalinov« trudijo utišati vsak poizkus konstruktivnega javnega pogovora o naših davnih koreninah, katerih zgodovinsko neoporečnost potrjujejo ne le naš ampak vsi slovanski jeziki. Kot običajno s svojimi vulgarnimi pogledi na našo preteklost in, vsaj med nekaterimi rastočo samozavest v odnosu do naših starodavnih korenin, le te banalizirajo ter skušajo razvrednotiti in osramotiti tiste, ki se drznejo o tem na glas spregovoriti.

Semantični model, ki ga metaforično lahko tolmačimo kot "naši in vaši (tuji)" in, ki je skrit v imenu "Slovani" ter "Nemci", očitno pojasnjuje čase, ko držav in narodov še ni bilo, oziroma so se državne tvorbe in še kasnejše mestne kraljevine šele začele pojavljati v veliki meri v povsem nedokumentiranem predantičnem obdobju. Analize imen takrat nastajajočih narodov Hetitov, Grkov, Makedoncev, Etruščanov ter njihovih jezikov kot tudi latinščine in sanskrta nam slikajo ne le jezikovno ampak zgodovinsko in družbeno podobo teh večinoma po vsem nedokumentiranih predantičnih časov. Razumeti je treba, da jezikovna analiza starih jezikov odkriva čase, ko so ti jeziki nastajali, to je preden so v njih začeli pisati, torej preden so nastali hetitski klinopisi, ali pa Mahabharata, Vede in Brahmanski filozofski in drugi spisi!

Kot smo videli že na začetku gre pri poreklu našega imena za dosti več kot le za ime, ki sicer kar vpije resnico o tem kdo je avtohton prebivalec in kdo je prišlek ali kolonizator. Čeprav smo ugotovili, da pri obravnavi zgornje problematike trčimo tudi v mednarodno areno in, da predvsem germanski raziskovalci skušajo posnemati naš semantični model poimenovanja "naših in vaših (nemih)", smatram, da je ta problem med Slovani in to predvsem med našimi sosedi na Balkanu po zaslugi onih prej omenjenih internetnih šarlatanov med občim prebivalstvom bolj poznan kot drugje. Zato v tej (slovenski) verziji mojega prispevka dodajam še eno podpoglavje, ki iz zornega kota tukajšnje tematike osvetljuje tudi med nami udomačeni balkanski primitivizem:

Nerazumevanje kot vzrok nezrelosti ali zlorabe (predvsem slovanski problem):
Nekateri poznavalci slovanskih jezikov in predvsem Slovani po rodu, ki zavračajo to razlago, pa po vsem neupravičeno, večinoma v ozadju vidijo skrit "slovenski šovinizem". Glavni nesporazum ali spotika, je posledica naključja po katerem so Slovenci obdržali staro slovansko ime. Poudariti moram, da je to staro slovansko ime in ne neka lokalna slovenska nacionalistična lovorika. To ime v podobnem pomenu poznajo tudi Slovaki, kjer beseda Slovenka pomeni Slovakinja. Iz tega mora biti jasno, da je to stara slovanska beseda in, da je na tem mestu vsakršen očitek "slovenskega šovinizma" prava neumnost!

To o čemer govorimo tukaj je čustvovanje namesto razumevanje. Zgoraj smo videli, da so o našem poreklu začeli čustveno razmišljati celo Germani. Vendar pa kot sem rekel je ta čustvena motivacija še močnejša pri naših balkanskih sosedih. Kot raziskovalca me ta situacija tudi emotivno navdihuje, in zato sem namesto »pri naših južnih sosedih« napisal »pri naših balkanskih sosedih«. V potrditev, da resnično govorimo o čustvih, bom še enkrat ponovil kar sem zgoraj že enkrat napisal, ker izredno lepo ilustrira nezrelost in nezrele med nami. Gre za anekdoto povezano s tematiko, ki jo obravnavamo tukaj. Poglejmo:

Ne boste verjeli koliko Srbov, ali pa Rusov sem srečal, ki jim je ta razlaga bila novost. Zanimivo pa je, da so Rusi nad razlago navdušeni in jo takoj sprejmejo, medtem ko se Srbi prvotno tej razlagi posmehujejo in sicer najbolj prijazni in duhoviti s šalo na račun slovenskih etimoloških razlag imen po Evropi, ki se glasi:
Vprašanje: Od dakle dolazi ime Nemac?
Odgovor: Na osnovu analize pitanja šta je "kura", odgovor je NEMA "C" !
Vsakomur na Balkanu je jasno za kaj gre, namreč za ljubosumno sprenevedanje, da so besede Golasecca, Apenini, Timava, Brixen, Vindoboa, Windsor, Roggenhorn, Bizanec, ... venetskega izvora. Kako kratkovidno!?

 

NAZAJ     (3) Posledica grške in latinske transformacije

Besedo Venet prvič zasledimo v Homerjevi Iliadi, in sicer kot Ένετόί (Enetoi), kjer pomeni Veneti (v množini). Torej zakaj "Enetoi" in ne "Slovenetoi"? Kam je izginil prvi del besede "slov-"? Odgovor ima dva dela:
  1. v grščini ni črke in ne glasu "V"
  2. grščina ne pozna predpone "slo"
Torej ker grščina nima ne soglasniške skupine "slo", kakor tudi ne črke "V" je jasno, da so Grki lahko zapisali edino le v ednini "Enetos" ali v množini "Enetoi".

  1. v latinščini črka in glas "V" obstajata
  2. latinščina, kot grščina tudi ne pozna glasovne skupine "slo"
Tukaj vidimo, da so Rimljani črko "V" imeli vendar pa, kot Grki, tudi v latinščini ni soglasniške skupine "slo", tako je ime za Rimljane postalo "Veneti", saj smo "Sloveneti" živeli le nekaj kilometrov stran od Rima in so Rimljani vedeli kako besedo izgovarjati!

Kar se pa zamenjavanja glasov "B" in "V" tiče, namreč, zakaj se ta dva glasova vzajemno spreminjata, je pa odgovore moč najti v slovenskih narečjih, ki še danes to počno, tako po Sloveniji kot Dalmaciji ter otokih.

Beseda Veneti je torej tako porimljanjena beseda Sloveneti.

Veneti v Italiji so se verjetno sami klicali Sloveneti ali pa Sluveni kot smo odkrili na etruščanskih (pirgijske tablice) in venetskih napisih. Plinij starejši (23-79 po n.š.) je zapisal ime Slovenci kot "Solvense" z črko "O" vrinjeno med "sl", da jo je prilagodil latinski izgovorjavi. Kakih 100 let pred n.š. so Veneti v Italiji sprejeli latinščino za svoj jezik in ob tem tudi prevzeli latinsko ime Veneti. Iz starih dokumentov pa vemo, da so se pred tem klicali Slavon ali Sloven, kot je še vedno razvidno iz pogosto uporabljenega toponima "Sclavon". Isto ime so Grki pisali kot "Sklabeoni". Rimljani so besedo Veneti razširili proti severu Evrope, ki je med germani postala Wenden, Winedi ... Dr. Šavli nam v svojem članku z naslovom "The Vends and the Slavs" pove, da je Tacitus (cca. 56 - 117 po.n.š.) omenjal Venete kot Venethe, kar je indikacija, da so jih tako poimenovali "tujci" v tem primeru Germani, od katerih je Tacitus očitno privzel ime in ga zapisal z glasom -th-, torej Vene-d-i.

Tacitus (Germania, 46): "Venethi... nam quidquid inter Peucinos, Fennosque silvarum ac montium erigitur latrociniis pererrant..."
To nam pove veliko! Predvsem to, da Tacitus ni imel opravka direktno z Veneti, ampak so mu o njih poročali posredniki Germani, ki so že popačili venetsko z zamenjavo "t>d". Toda ne le to, zaključimo lahko tudi, da so jim ime posredovali Rimljani in ne Veneti sami, kar kaže na veliko možnost, da so takrat že obstajala trenja med Venete in Germani. Kar lahko tudi povežemo z dejstvom, da Tacitus podcenjevalno govori o vseh ne-Germanih, čeprav Venete tudi smatra vsaj za sorodne Germanom, predvsem pa o degradira Fince in Skite (Sarmatians, Scythians). Iz Tacitusovega pisanja se vidi, da o teh narodih takrat niso imeli prave predstave.
Opomba avtorja: Za konec naj omenim še, da se iz otroških let spominjam, kako so marsikje v Sloveniji Slovenci smatrali, da nas Avstrijci žalijo, kadar nas kličejo Windischer medtem, ko za našo manjšino na avstrijskem to ni bilo žaljivo, ampak le nemško ime za nas.
Diakonovo razkritje grške verzije imena Venet
Zanimivo je kako P. Diakon omenja venetsko ozemlje in ob enem razlaga njihovo ime. To se mi zdi pomembno omeniti predvsem zato, ker je iz tega lepo razvidno, da je že v času Diakona bilo dobro znano, da sta pokrajina današnje Benečije in področje Norikuma predstavljala neko celoto katere skupno vez predstavlja prav starodavno ime za ljudstvo, ki je očitno že od pradavnih časov živelo tam, namreč Veneti in, da je že takrat bilo marsikomu nejasno kdo pravzaprav so ti Veneti bili. Poglejmo:
Pavel Diakon: [k-02c14]
Veneti=( Ένετόί (Enetoi) ... "praiseworthy")
Then Alboin took Vincentia (Vicenza) and Verona and the remaining cities of Venetia, except Patavium (Padua, Padova), Mons Silicis (Monselice) and Mantua. For Venetia is composed not only of the few islands which we now call Venice, but its boundary stretches from the borders of Pannonia to the river Addua (Adda). This is proved in the books of annals in which Pergamus (Bergamo) is said to be a city of Venetia and in histories we thus read of lake Benacus (Lago di Garda): "Benacus, a lake of Venetia from which the river Mincius (Mincio) flows. "The Eneti, indeed (though a letter is added among the Latins), are called in Greek the "praiseworthy". Histria is also joined to Venetia and both are considered one province. Histria is named from the river Hister which, according to Roman history, is said to have been broader than it is now. The city of Aquileia (Oglej) was the capital of this Venetia, in place of which is now Forum Julii (Cividale, Čedad), so called because Julius Caesar had established there a market for business.
Zgornji odstavek iz Diakonove Zgodovine Langobardov ima poleg tega, da nam pokaže še eno razlago za ime "Veneti", iz stališča etimologije še celo vrsto zanimivih podatkov. Predvsem se mi zdi pomembno dejstvo, da so že takrat obstajala imena mest, za katere obstajajo slovenske inačice, ki so tako v Latinščini kot v Italijanščini brez pomena vendar pa v njih tako v Latinščini kot v Italijanščini vidimo slovensko semantiko in to je ovekovečil že Diakon v 6. stol. po Kr., ko naj bi Slovani šele prispeli v tiste kraje in, ko še ni bilo časa niti, da bi latinščina vplivala na slovenščino kot tudi ne obratno, če naj bi se Slovani resnično priklatili v te kraje šele v 6. stol. po n. št. Iz vsega povedanega vidimo, da jezikoslovje bolj kot zgovorno priča proti tako pozni priselitvi.
Ob zaključku tega našega brskanja po pradavnini, do katere sta nam tokrat pomagala jezikoslovje in naš jezik se še enkrat spomnimo zakaj smo se podali na to pot v preteklost? Odgovor najdemo v naslovu tega prispevka, ki se je glasilo: "Od kod beseda Venet". Odgovor je verjetno presenetil vse nas, saj smo vendar spoznali, da je nastal iz našega imena, ki ga uporabljamo še danes in, da je beseda Veneti torej latinizirana beseda Sloveneti, katera pa je kasneje postala tudi naše skupno ime "Slovani". Res, da je to ime nastalo šele v 19. stoletju, vendar pa je nastalo iz istega korena "slovo" in ne iz besede "sloves", ki tudi sama izvira iz istega korena. V naslednjem razdelku si bomo ogledali še to najnovejše ime, ki pa ga nekateri na osnovi ozkega in upal bi si reči nepravilnega pojmovanja Slovanstva brezglavo zavračajo.

 

Ime Slovani

Tudi ime Slovani, je nastalo iz imen za Slovenete, ali Venete in sicer so na postopek nastajanja vplivala vmesna, lahko bi rekli potujoča imena kot so jih zapisovali stari grški, rimski in drugi tedanji pisci. Vedeti pa morate, da je prvotno ime Sloveneti obstajalo več kot tisočletje pred nastankom Grkov in še dosti več pred nastankom Rima. Kdor ima s tem težave naj si za začetek ogleda zgornje poglavje z naslovom "Od kod beseda Venet?". V drugi fazi, nekaj časa potem, ko so predvsem tujci z uporabo popačenk kot so { "Veneti, Vindi, Vendi, Wenedi, Windish, ...} izrinili naše staro ime Sloveneti iz vsakodnevne uporabe celo med Sloveneti samimi, se je med nami začelo udomačevati naše sedanje ime Sloveni. Najprej se je pojavilo v obliki grške inkarnacije kot Sklabos, Sclabos (ednina) in Sklaboi, Sclaboi, Sklabeoni (množina) in kmalu zatem še latinske inačice kot recimo Sclaborum, Sclavi, itd. Ta imena so se obdržala skozi srednji vek tudi v pismeni obliki, večinoma v tujih (neslovanskih) dokumentih in so bila v govoru verjetno dosti bolj pogosto uporabljana, kot pa recimo skupno germansko ime za Germane, čeprav so to germansko ime predvsem Rimljani potem, začeli zelo dosledno uporabljati.

Tako se verjetno med drugim Slovani lahko zahvalimo tujcem, ki so nas skoraj izbrisali iz zgodovine, da so nam skozi potujčevanje in svoje "jezikovne pokveke" vendarle pomagali obdržati naše najstarejše ime, ki se je sčasoma prelevilo v bolj prikladni pomen slave, slaviti, slavospev namesto starega slovo, beseda, besedovati, tako da imajo danes celo naši jezikoslovci problem odločno zagovarjati originalni stari pomen, ki izvira iz venetske besede "slovo". To sicer sam smatram za nezaslišani škandal in najlepši dokaz resnega pomanjkanja strokovnosti večine slavistov! Res, da se je ta nestrokovnost vtihotapila med slaviste, vsaj kar se jezikoslovja tiče, iz polpismenega zahoda, kjer so se pod političnimi pritiski začele razvijate nevzdržne in nestrokovne zahod povzdigajoče teorije kot je lažna indoevropska teorija. Toda to ne more biti izgovor, da so slavisti dovolili tako polomijo, kot je ta, da je "Balkanski vulgarizem" kot je tisti o Nemcu in kuri" celo med nami Slovenci postal protiutež ne le javnemu mnenju o naši lastni identiteti, ampak celo resni slavistiki kot jezikoslovni znanosti.

V zvezi z imenom Sloveni in Slovani poglejmo še k Rusom. Začnimo z zanimivo rusko besedo kmet = krestjanin (крестьянин), kmetica = krestjanka, kmetijstvo = krestjanstvo križ = krest, (крест, распятие) in križi = kresty, (кресты) (piki pri kartah). Vse to ima povezavo s pokristjanjenimi Karantanci, o katerih v 11/12 stol. po Kr. govori ruski menih in letopisec Nestor iz Kijeva in to kot o Noričanih, v svojem slavnem stavku "Noričani - to so Sloveni"! Seveda ni uporabil besede "SlovAni", ki je nastala šele v 19. stol. po n št. ampak "SlovEni" to pa je Slovenci, ki so živeli tudi v Novgorodu, in verjetno so se tudi vsi Rusi vsaj do takrat tudi imeli za Slovence, kar pa je še en namig v prid teoriji o izvoru besede Veneti in Sloveneti! V resnici ta razlika med besedama "SlovAni" in "SlovEni" sploh ni tako bistvena. Obe verziji izhajata in podpirata temeljno načelo tukaj, ki je, da vsa naša nacionalna ali pred tem plemenska imena: {Sloveneti, Veneti, Slovenci, Slovieni, Slovani} izvirajo iz pomenov "beseda, besedičiti, govoriti". Razlika med verzijama "A" in "E" je že posledica umetnega potvarjanja in spreminjanja naših jezikov po 19. stol. prejšnjega tisočletja, ki se je končno sprevrglo in celo prispevalo k nezdravim nacionalističnim razprtijam. Kak nesmisel je v tem potrjuje dejstvo, da Srbi uporabljajo našo varianto "E" (SlovEni), Hrvati pa, ki naj bi nam bili bližji se spakujejo z drugo "A" (SlovAni) varianto. Balkanska nezrelost: "bliže ko si bolj moraš biti drugačen", kar pa se kaže tudi pri nekaterih Slovencih v odnosu do Slovanov!

Sicer pa so zgornje, predvsem ruske in še bolj Nestorjeve navedbe pomembne zato, ker karantanske zahodne Slovane povezuje z njihovimi predniki noriškimi Veneti. Seveda pa bi bilo zelo zanimivo narediti jezikovno analizo in prikazati kronologijo razvoja ruske besede kmet. Po mojem mnenju je to prekrasna ilustracija, da so to besedo Rusi naredili potem, ko so videli v vsaki karantanski kmečki hiši križ in je verjetno tudi beseda kristjan bila sinonim za takratne prebivalce Norika, kot namiguje ruski menih Nestor. Ta beseda pa se je v ruščini ohranila le še v množinski obliki za križ pri kartah in kot zloženka recimo "perekresty", v religioznem kontekstu pa kot "raspjatie". Vse to so zelo močni indikatorji, da so Rusi, ki so bili bolj oddaljeni od Rima, ostali pogani veliko dlje kot Noričani (Karantanci). Pri vsem tem je najbolj šokantno neizrečeno. To pa je, da so Karantanci bili središče takratnega venetskega in slovanskega sveta, prav tako pa je videti trende v razvoju slovanskih jezikov iz "karantanščine", ki so jo govorili "SlovEni", Sloveneti ali [t>c] Sloveneci = Slovenci!

Očitno je, da beseda "SlovAni" stoji v zgodovini samostojno in neodvisno od grščine in latinščine, ter je ta beseda prešla v ta dva jezika tisočletja po tem ko je nastala v venetskem jeziku, kjer so ju spet skoraj 2 tisočletji kasneje odkrili zahodni jezikoslovci v grščini kot "Sklabeoni" v latinščini pa kot "Sluveni, Sclavoni". Kot pa smo videli tudi germanisti kot so A. Stender-Petersen, Masing in drugi, tudi bolehajo za balkanskim sindromom političnega ljubosumja, ki je v bistvu posledica vsesplošnega sprejetja strokovno povsem zgrešenih, da ne rečem lažnih indoevropskih teorij.

 

Kaj še si tujci dovolijo videti v imenu Slovani

Obstaja še ena verjetnost, ki pa se je vsi zavestno izogibamo, ker je za Slovane poniževalna in prav nasprotna od slovanskega pomena "sloveti, slaviti, slavni,..." in je v resnici samo sugestivna in včasih nakazana v sumljivih okoliščinah, ne bomo pa je našli konkretno ali direktno omenjene. Ni slučaj, da se je naše ime iz starega antičnega pomena "slovo, beseda, besedovati" prelevilo v bolj prikladni pomen "slava, slaviti, slavospev". Čeprav imata oba pomena isti besedni kot tudi pomenski koren, je nastanku novega imena v romantičnem času prebujanja narodov botroval tudi dolga leta prisotni občutek zapostavljenosti in podcenjevanja velikega dela slovanskih narodov, ko je vendar v naši psihi vselej obstajal globok ponos trdno usidran v naši skoraj povsem pozabljeni svetli preteklosti, ne le v podobi vsakomur poznane Karantanije, ali pa boja proti Turkom, ampak tudi občutek starodavnosti, za katere dokaze smo šele pred kratkim začeli odkrivati tako v zgodovini, arheologiji in predvsem jeziku. V novem imenu za Slovane iz 19. stol. torej vidim tudi reakcijo in upor dolgo potlačenih, ki so končno uspeli ponovno zadihati!

Če se vrnemo k jeziku, bomo videli zrcalno sliko pravkar omenjenega. Gre namreč za besedo latinskega izvora servus, ki jo v angleško angleškem slovarju najdemo v povezavi z angleško besedo slave in to kljub temu, da v vseh angleških slovarjih najdemo dve besedi eno za Slovana Slav(e) (z veliko začetnico) in drugo za sužnja z malo začetno črko. Da tukaj gre za zametke povezave med imenom Slovani in sužnjem, je mogoče tudi sklepati po povezavi med besedami servus, serbus in Srb. O tej "temnejši plati" povezani s časi, ko so na nas predvsem Grki, Rimljani in drugi zahodno evropski narodi gledali vzvišeno sem se bolj na široko razpisal na več mestih v članku "Zgodovina in jezikoslovje" za izhodiščno točko pa si tam lahko ogledate podnaslov: Nerazumevanje slovanskega manjvrednostni kompleksa (novo okno). Sicer pa za vzorec takega prikritega sugestivnega sprenevedanja, poglejmo na primer vnos v mojem v Kanadi izdanem slovarju za besedo suženj slave:

slave:    a person who is the property of another, ...
          ...

          -v. work like a slave. [ME < OF Med.L-Sclavus Slav (captive)
          LGk. Sclabos, ult. < Slavic slovo. Cf. SLOVENE] -- slave like

Opozorim naj na zadnji dve vrstici, kjer najdemo povezave iz antične grščine, pa vse do srednjeveške latinščine, kjer je možno zapis interpretirati kot povezavo besed "suženj" in "Slovan". Poleg tega pa ne, da bi tukaj dlakocepil, naj opozorim, da kaj v zadnji vrstici pomeni "Cf. SLOVENE" ni jasno ter, da to kaže na dejstvo, da na tem področju germanisti na veliko mešetarijo s stvarmi, ki jih ali ne poznajo ali pa namenoma zakrivajo sledove do prej omenjenih skritih namigov. Sicer pa so za to stanje krivi naši slavisti, ki nimajo korajže ali pa zaupanja v lastno znanje, da bi se s temi stvarmi frontalno soočili in jih že enkrat dokončno pojasnili nepoznavalcem na zahodu!

Ampak to je le delček slabih novic, saj je zaton Venetov pomenil, da so se nad njih povzdignili drugi etnosi in kasneje narodi, česar se Slovani nismo mogli otresti vse do 19. stoletja. Tudi to bo potrebno še bolj natančno raziskati in moramo se zavedati, da resnica ni vedno prijetna! Tudi sam sem dostikrat padel v obup, in se hotel za vedno posloviti od Venetov in naše preteklosti, saj ni prijetna misel, ki bolj razveseli tvoje sovražnike kot tebe. Vendar pa je celotna slika dosti bolj ugodna in nam v prid, težava je v tem, da se ji le redko kdo resnično uspe dovolj približati, saj do nje vodi trnjeva pot preko suženjstva in zaničevanja. Kdor pa je to sliko končno le spregledal, pa se ne bo več ustavljal zaradi teh vmesnih težav, ki sem jih tukaj bežno nakazal skozi prispodobo angleškega slovarja.

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005, 2007 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: