Prazgodovina

 

H

o

l

o

c

e

n

Zgodovina
Latenska doba  

P
r
o
t
o

z
g
o
d
o
v
i
n
a

Halštatska
Železna doba
  Pozni  
Srednji
Zgodnji
Bronasta doba
Neolitik Bakrena doba  
Pozni
P
r
e
d

z
g
o
d
o
v
i
n
a

Srednji
Zgodnji
Mezolitik
Epipaleo-
litik
Pozni
Srednji
Zgodnji
P
l
e c
i e
s n
t
o
Paleolitik Pozni
Srednji
Zgodnji
Kamena doba
Problem datiranja v zgodovini in jezikoslovju
Avtor: Igor Pirnovar

Za jezikovno arheologijo je datiranje kritičnega pomena. Toda na tem področju še vedno prevladujejo ocene iz časov, preden so nam sodobni interdisciplinarni pristop in metodologije razkrili preteklost segajočo globoko v pozni pleistocen in celo natančno določile začetke človeškega rodu pred 2.4 milijoni let. Res je, da se je v primerjavi s prejšnjimi dobami za neolitik ohranilo največ podatkov v obliki arheoloških najdb, delno tudi zato ker jih niso kakor paleolitske uničili drseči ledeniki številnih ledenih dob. Ne, da bi v paleolitiku pričakovali megalomanske arhitekturne dosežke kot so bili bronastodobni, ali celo nekateri neolitski, toda ni slučaj, da so se iz 40 do 50 tisoč letne preteklosti ohranile samo najdbe v naravnih, globokih gorskih in skalnih jamah, kjer led ni mogel uničiti in zdrobiti delikatnih artefaktov. Vendar pa so ravnokar omenjene bogate neolitske arheološke najdbe, skupaj s pojavom poljedelstva in prvimi zametki med sabo tekmujočih družbenih tvorb kot so: {{ severnoafriške, maloazijske, vzhodno-mediteranske (natufijska), balkanska vinčanska in venetska itd.}}, eden od glavnih vzrokov, da je neizmerno precenjena pomembnost neolitika praktično izničila pomembnost veliko dalj trajajočih in za razvoj človeka in družbe prav tako, če ne še bolj pomembnih obdobij poznega paleolitika, še posebej pa prehodno obdobje mezolitika, v katerem je po nepopisnem opustošenju, ki ga je povzročila zadnja velika ledena doba na južnih krilih evropskega kontinenta ponovno zacvetela evropska civilizacija, ki jo je pred 20.000 leti uničila ledena doba.

Zanimivo pa je, da tudi znotraj nove kamene dobe, družboslovci kronično bolehajo za sindromom zapoznelih datiranj, verjetno tudi zaradi svojega skoraj arogantnega prepričanja, da je vso 2,4 milijonov let trajajočo človeško zgodovino mogoče razložiti na podlagi zadnjih 9.500 let, kar ne pokriva niti 0.5% vsega časa našega obstoja. Tudi, če v smislu razprave o razvoju jezikov upoštevamo le del dobe poznega pleistocena, ko naj bi se pred 500,000 leti pojavil sodobnemu človeku zelo podobni »pradavni hómo sapiens«, neolitska doba v primerjavi s tem obdobjem šteje komaj 1.9%.

Zgodovina človeka v letih
oddo
Holocen: 09.500
9.500117.000
Pleistocen:     117.000    2.588.000
Dejstvo, da se večina zgodovinarjev in jezikoslovcev še vedno krčevito oprijema na neolitski dobi zgrajene vizije o naši preteklosti, je glavni znanilec našega problema časovnih neskladij, katera so direktno povezana z IE teorijami, ki so nastajale pod vplivom v 17. in 18. stoletju odkrite vedske literature in pod vplivom takratnih raziskovalcev kot je bil jezikoslovec in orientalist Max Müller (1823 - 1900). Pod njegovim vodstvom so v Angliji objavili masovno zbirko petdesetih "Svetih knjig" z vzhoda, kar predstavlja trajni spomenik viktorijanskim akademskim dosežkom na področju orientalistike in raziskav indijske kulture. Časovni okviri v IE teorijah so bili sinhronizirani z Max Mullerjevim datiranjem danes sporne »Arijske invazije«. S tem v zvezi bo argument s katerim so takrat zagovarjali njegovo datiranje razkril mnogo globlje ideološke korenine tega problema: »Max Muller assigned the period 1500 BCE to 500 BCE for Rigveda Samhita. One of the reasons given is that beginnings of human kind cannot be earlier to 4000 B.C.E.«

Očitno gre za mnenje, ki je brez vsakršne znanstvene podlage. Kljub temu pa še danes veliko akademikov po vsem svetu, predvsem pa tistih povezanih s študijem religij, od katerih največji vpliv na tolmačenja sanskrta imajo prav indijski raziskovalci hinduizma, podpira Max Mullerjeve časovne okvire, čeprav jih ni mogoče uskladiti z večino sodobnih odkritij. Od teh so jezikoslovna odkritja še najbolj prepričljiva in tista, ki dobesedno zahtevajo daljše časovne intervale, v katerih so nastale jezikovne spremembe, ki so jih bili deležni vsi IE jeziki. Jezikoslovni argumenti, ki se opirajo na tako bogate vire kot so Rigvede, ali pa hetitski, sumerski in akadski klinopisi in celo egipčanski hieroglifi, niso le teoretična razglabljanja, so dejstva in so praktično enakovredna empiričnim dokazom eksaktnih ved. V vseh teh primerih sicer ponovno govorimo le o poznem neolitiku, toda gledano skozi jezikovno prizmo, to lahko razširimo krepko v mezolitik in kot bomo videli kasneje, še dosti dlje v preteklost.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005,2007,2008,2009,2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: