Organizacija jezikov
Avtor: Igor Pirnovar

 

Struktura jezikov

Jezikoslovna teorija: struktura jezikov
( Stari in mladi jeziki   ali   -- piramidna in ploščata organizacija ).
Piramidna struktura jezikov
Le jeziki s "piramidno strukturo" so resnično stari.
Pojav stalnega naseljevanja in obrti sprožita revolucionarni razvoja govora.
Sanskrt je umetna tvorba z umetno vzdrževano piramidno strukturo.
Ploščata struktura jezikov
Pregled struktur jezikov s poudarkom na ploščati organizaciji.
Ortogonalnost
Ortogonalnost jezikovnih organizacij.

Razno
Nasilna toponomastika
Luna - Mesec in mesec
V jeziku je skrita tudi astronomija

pomerium
veverica
Beseda klicati       ( Etr: titi, cles, clet, cleO, / Gr: kaleo )
Beseda Sebasto (basilica) ... Sevastopol, Vasilij

Venetski / slovanski izvor končnic -ar, -er
Haemus Mons ... Balkansko Gorovje

 


 

Jezikoslovna teorija: struktura jezikov
( Stari in mladi jeziki   ali   -- piramidna in ploščata organizacija ).

Piramidna in ploščata organizacija. Čeprav po naslovu lahko sklepamo, da bo tukaj govora o jezikoslovju, je to le delno res. V resnici se bomo tukaj ob jezikoslovju seznanili s taksonomijo ali načeli klasificiranja oziroma še bolje o dveh oblikah organizacije zapletenih sistemov. Prva je hierarhična piramidna organizacija za katero tipični sinonim je   "pristop z vrha (top down approach/design)",   druga pa je ploščata (flat) organizacija s katero se najpogosteje uporablja fraza "pristop od spodaj (bottom up approach/design)". Ti dve organizaciji v resnici predstavljata dva načina dostopa do podatkov. Medtem, ko piramidna struktura pomaga iskalcu z obliko, podobno narobe obrnjenemu drevesu (primerjaj z drevesom datotek in map v računalniku), je pri ploščati organizaciji kjer so vse mape in datoteke na istem nivoju potrebno, uporabiti spomin, da si zapomnimo kje je kaj. Ploščate organizacije so spominsko zelo zahtevne. To je vidno tudi na sliki, kjer nam skica piramidne organizacija na desni strani pomaga doumeti drobna dejstva s številnimi jasno vidnimi nakazili, bolj ploščata skica na levi terja, da si podrobnosti opazovalec sam priskrbi od kje drugje in končno ob pogledu na skico tudi prikliče iz spomina. Ploščato organizacijo si lahko predstavljamo kot veliko mizo kjer se vsak papir in predmet dotika mizne površine in ne prekriva, ali zakriva nobenega drugega predmeta. Za piramidne organizacije ali hierarhije so značilne takoj vidne relacije prednikov in potomcev. Za potomce običajno pravimo, da so člani prednikov. Tako je recimo tudi z besedami v slovarju, ki jih lahko vidimo kot izvajane iz osnovnega pomena ali korena. Recimo beseda vod je koren v grozdu ali drevesu v katerem so na posameznih vejicah besede { vod, voda, vodovod, vodovje, vodovodar, vodomet, voditi, vodja, vodnik, vodeni, vodstvo, daljnovod, prevod, zavajati, ... }. V modernih jezikih besede redkokdaj najdemo v takih grozdih, ampak stojijo običajno same zase in imajo tipično zelo malo sorodnic. V starejših jezikih pa je ravno obratno. Če v modernih jezikih sorodne besede obstajajo imajo lahko tudi čisto drug koren, torej so lahko razmetane vse povprek po slovarju, zato relacije niso očitne - pomenski grozdi ne obstajajo, ali zelo redkokdaj in, če jih že najdemo so praviloma dosti manjši. To je bil le pogled v strukturo besedišča, vendar pa podobno drži tudi za slovnico.

Tudi slovnica v je v starejših piramidno organiziranih jezikih veliko bolj in veliko globlje razvejana kot v sodobnih jezikih s ploščato strukturo. Kar poglejte koliko slovničnih obrazil boste lahko našli v organizacijsko najmlajšem ali najmodernejšem evropskem jeziku v angleščini, in primerjajte to s katerimkoli drugim evropskim jezikom, še raje pa s katerim od slovanskih ali ugrofinskih jezikov, ki so vsi starejši od kateregakoli zahodnoevropskega jezika, razen nekaj skoraj že izumrlih jezikov kot je baskovščina, bretonščina,... Preden nadaljujemo moram poudariti, da ko govorimo o moderni organizaciji jezika to ne pomeni vedno, da jezik nima elementov iz preteklosti, ali pa, da je star antični jezik tudi organizacijsko star. Tako je mogoče v angleščini, ki je organizacijsko eden od najmodernejših (najmlajših) jezikov odkriti elemente zavidljive fizične starosti, ali pa ugotoviti, da sta tako stara grščina kot latinščina organizacijsko mlada ali moderna jezika. Vendar pa stvar sploh ni tako zamotana kot se morda zdi tukaj, saj ni mogoče zgrešiti v celoti tako izrazito ploščate organizacije v angleškem jeziku, kljub temu, da najdemo v njem tu in tam kakšno 4000 let staro "angleško" besedo.

Le organizacijsko stari jeziki s "piramidno strukturo" so stari. Ob vsem tem se morda sprašujete, kakšen smisel ima to klasificiranje na "stare" in "nove", če jih potem v isti sapi lahko označimo tudi kot "nove stare" ali pa "stare nove"? Trik je v tem, da znamo ločiti med časovno starimi in organizacijsko starimi elementi. Če po starosti primerjamo organizacijo besed kot element v sistemu, z drugim elementom sistema - to je s posamezno besedo, se bomo vedno znali odločiti, da nosi večjo težo organizacija besed. Torej, če je organizacija besed mlajša od posameznih besed v organizaciji, potem je pač jezik s tako organizacijo tudi mlajši ne glede na starost posameznih besed. V primeru, da je večina besed starejša, se ravnovesje nagne v drugo smer in zelo malo je verjetno, da tega ne bi bilo mogoče videti tudi v organizacija besed - do slej še nismo odkrili resnično starega jezika, ki ne bi imel tudi značilne piramidne organizacije, še manj pa, da v besednjaku besede ne bi bile združene v pomenskih grozdih okoli skupnega korena!

Zgornje razmišljanje je teoretično brezhibno in zato tudi zelo pomembno, saj se ga ne da obsoditi kakršnekoli pristranskosti, ter ga je vselej mogoče koristno uporabiti kot argument, da so edino jeziki s tipično piramidno jezikovno strukturo resnično tudi stari jeziki. Seveda, ko se podamo v etnične vode bodo neka "absolutna" pravila vselej vzrok za vročo kri, ne glede na to kaj trdi pravilo. Dejstvo pa je, da posamični element organizacije jezika, ki je časovno starejši, od organizacije jezika sploh ne pomeni, da je tudi jezik ali pa pa narod, ki ga govori, toliko star kot tisti element. Ni sicer izključeno, da so nekateri od prednikov tudi bili toliko stari, toda velik del prednikov je drugega porekla in sledovi najstarejših prednikov so verjetno zanemarljivi kot genetske in verjetno tudi etnične značilnosti. Če se tukaj malo prehitim, vas lahko vprašam, kakšna je možnost, da bomo pri Grkih pri Italijanih, Francozih ali pa Angležih odkrili venetske (slovanske) etnične sledove?

Seveda tisti, ki menite, da takih sledov nikoli ni bilo, ne boste mogli na to vprašanje zadovoljivo odgovoriti ne tako in ne drugače, dokler ne boste o tem spremenili svojega mnenja; mogoče vam bo nadaljevanje branja pomagalo na tej poti, sicer pa boste postali potencialno še bolj zagreti nasprotnik teh teorij.
Očitno piramidna organizacija za človeka predstavlja enostavnejši mehanizem organiziranja podatkov. Ko recimo na začetku meseca prejmemo plačo in nato urejamo vse račune za prejšnji mesec, ki smo jih spravili v škatli za čevlje, jih zlagamo na kupčke ali v namišljene predalčke. Kmalu ugotovimo, da je koristno imeti manjše predalčke v večjih. Večji predalček je višja kategorija (prednik) recimo z naslovom "obleka", ki vsebuje nižje (potomce), z imeni "otroška obleka", "športna obleka", "delovna obleka" ... Športna obleka ima lahko dodatne predalčke "hokejska oprema", "kopalke", "smučanje"... Kdor nima velike družine, si lahko privošči, da vso obleko spravi kar med razne druge predmete v shrambo, kjer ima vsaka stvar svoj obešalnik ali polico in niti obešalniki niti police nimajo dodatnih obešalnikov ali pa predalčkov na ali pa v sebi. Čisto teoretično sta ti dve organizaciji enako dobri. V resnici ima ploščata v določenih pogojih veliko prednosti pred piramidno, in videli bomo, da bolj ko je jezik moderen bolj teži k ploščati organizaciji in, da stare jezike prepoznamo po tem, da imajo zelo globoke piramidne organizacije!
Pojav stalnega naseljevanja in obrti
sprožita revolucionarni razvoja govora.
Da bi se znali enostavneje opredeliti ali je nek jezik "organizacijsko star" ali "mlad", moramo vedeti kako in zakaj so se jeziki razvili v smereh teh dveh organizacij. Vrniti se moramo v čas, ko so jeziki in potrebe po medsebojnem komuniciranju bili še na relativno zelo nizki razvojni stopnji. To je verjetno bilo dosti prej kot le pred 10.000 leti, torej takrat ko naj bi se človek začel stalno naseljevati. Ob tem je primerno povedati, da sta človeški govor in sporazumevanje doživela velik razcvet, bolj kot kadarkoli poprej, najprej ob pojavu stalnega naseljevanja, ko so se pojavile nove potrebe po bolj precizni komunikaciji predvsem zaradi razvoja obrti in drugih paralelnih človekovih dejavnosti ter se je kmalu potem še dodatno okrepil s pojavom pisanja. Znanstveniki so zelo dolgo verjeli, da je do stalnega naseljevanja prišlo šele zadnjem desettisočletju, toda najnovejša odkritja paleoastronomov so radikalno spremenila prepričanje mnogih o tem. Na naslednji povezavi lahko preberete nekaj o .

Pred razvojem obrti v času lovskega in nabiralnega gospodarstva, v človekovem govoru, razen v spiritualnem svetu, ki je pač toliko zapleten ali preprost, kot dovoljujejo trenutne človekove sposobnosti, ni bilo velike potrebe po izražanju abstraktnih konceptov, ki jih potrebujemo pri opisovanju opravil in inovacijskih dejavnosti potrebnih za uporabljanje najenostavnejših orodij in opravljanje postopkov proizvodnje različnih dobrin. Trenutno nas bolj zanima kakšen je bil jezik preden so človeka okoliščine prisilile izumljati nove besede in relacije med njimi za nove abstrakcije, ki jih je odkrival kot posledico svojega dela in obrtniških in drugih inovacijskih dejavnosti. Torej stanje jezika v zelo preprostem okolju, ki ga je pač odkril v naravi okoli sebe, preden je ugotovil, da na to okolje lahko bistveno vpliva s svojim delovanjem. Kakšne so bile takratne človekove potrebe po komuniciranju?

Ko pomislimo na jezik v teh okoliščinah nam verjetno pridejo na misel preprosti koncepti, ki so zrcalna slika okolja v katerem jih bi potrebovali. Tako lahko pomislimo na { klic, rotenje, odobravanje, negodovanje, ogenj, grom, vodo,... } Pomislimo na čas v razvojni fazi človeka, ko za te stvari še ni bilo besed! Ko so počasi začele nastajati, jih je človek urejal po najbolj prikladni metodi, ki smo jo prej identificirali kot piramidno.

Ko besed za večino predmetov ali pojavov še ni bilo, so se v jeziku razvili mehanizmi, ki pomagajo tvoriti manjkajoče osnovne besede. Tukaj ne govorimo o zloženkah, kot jih srečamo v nemščini in celo v sanskrtu, kar je v bistvu že tipična značilnost za režim ploščate organizacije, v kateri besede nastajajo že iz relativno razvitih in bogatih osnovnih besedišč po poljubnih (arbitražnih) nedefiniranih pravilih preprostega združevanja, ampak o izpeljankah in temeljnih pojmih in pomenih. Zloženke nastajajo s spajanjem različnih besed in njihovi pomeni imajo verjetnost 1:n (n="število združenih besed"), da bodo ostali znotraj pomenskega grozda toda včasih tako nastanejo povsem novi pomeni. Za razliko od zloženk izpeljanke nastanejo s pomočjo standardnih predpon in pripon, ter vedno ohranijo vez s korenom besede torej ostanejo v pomenskem grozdu.

Sanskrt je umetna tvorba z umetno vzdrževano piramidno strukturo.


Pa si poglejmo tak pomenski grozd izpeljanke na prejšnjem primeru za koren vod, ki je nastal s pomočjo omenjenih mehanizmov (standardne predpone in pripone), kjer se vez s korenom ohrani in so vse besede znotraj pomenskega grozda: { vod, voda, vodovod, vodovje, vodovodar, vodomet, voditi, vodja, vodnik, vodeni, vodstvo, daljnovod, prevod, zavajati, ... }. Tukaj vse besede lahko razumemo kot samostojne osnovne pomene, ki so pač pomensko sorodne. Do teh besed pridemo s pomočjo standardnih pripon in predpon, ki jih običajno ne smatramo za slovnična obrazila. Vsako besedo v zgornji skupini lahko še slovnično pregibamo in ponovno tvorimo nove besede, toda to potem niso več čisto prave nove besede (osnovne besede) ampak slovnično preobražene izpeljanke, ki jih dobimo s pomočjo sklanjanja, spregatve, dvojine, množine, itd. Za organizacijsko stare ali piramidno organizirane tj. resnično stare jezike je torej značilno, da imajo zelo dobro razvite mehanizme za tvorjenje novih temeljnih besed. Dodatno pa iz le teh lahko s slovničnim pregibanjem tvorimo še dodatne besede z malenkostno spremenjenim pomenom.

Na drugi strani pa modernejši, ko je jezik manj bo imel teh mehanizmov in posledično, bodo besede medsebojno manj odvisne in jih bomo le redkokdaj našli v večjih pomenskih grupacijah (pomenskih grozdih). Pogoj za nastanek sodobnejših jezikov s ploščato organizacijo je, da že obstajajo razviti besednjaki in več jezikov, ki v drugi razvojni fazi z zlivanjem in asimilacijo povzročijo nastanek novega sodobnejšega jezika. V tem postopku stare piramidne organizacije otopijo in začnejo težiti v smeri enostavnejše ploščate organizacije, saj govorniki niso več dobri stari poznavalci novo nastajajočega jezika in se trudijo izločiti vse teže razumljive jezikovne koncepte. Nove besede nastajajo z združevanjem obstoječih besed, saj nihče več ne razume starih pripon in predpon.

V pradavnini, predvsem v hetitskem jeziku in v sanskrtu sicer najdemo, da z združevanjem lahko nastajajo novi osnovni pomeni, vendar pa v sodobnejših jezikih osnovni pomeni večinoma že obstajajo in z združevanjem besed nastajajo novi kombinirani ali sestavljeni bolj kompleksni abstraktni pomeni, ki običajno pomensko kombinirajo stare pomene v kombiniran ali zložen pomen. Za primer naj navedem sodobno - v zadnjih 100 letih nastalo besedo zrakoplov, kjer v novem kombiniranem pomenu še vedno vidimo oba stara pomena. Za kontrast pa poglejmo zloženko iz sanskrta agnihotra, ki je sestavljena iz venetske besede agni (ogenj), in stare besede, vsaj meni nepoznanega izvora, hotra (svečenik), ki skupaj kot zloženka pomeni "dnevno darovanje mleka". Novi pomen besede agnihotra je le še zamegljena senca originalnih pomenov.

Pa si sedaj predstavljajmo grščino ali latinščino kjer je jezik venetskih Pelasgov že zdavnaj izumrl, ter sestavljenke v teh dveh jezikih, ki so nastale s spajanjem venetskih in besed prišlekov Anatolcev ali Latincev, ki jih danes jezikoslovci zaradi svoje togosti ne vidijo več kot sestavljenke, ampak kot samostojne pomene! Seveda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da so tujci, ki so asimilirali jezik domačinov, popolnoma popačili originalne sestavne dele, katerih ne razumejo niti nimajo potrebe vzdrževati doslednosti sintakse sestavnih delov, ki jih konec koncev niti ne vidijo več. Ali je res tako težko videti v besedi Eteocles zloženko Eteocles v kateri lahko prepoznamo slovensko in tudi splošno slovansko besedo eteo = "otec, oče" in skupno slovensko, grško in etruščansko besedo cles = "kleti, prekleti"? Normalno, da je za to očitno povezavo potrebno vsaj prečno poznati antično grško literaturo in mitologijo, ki potrjujejo pomensko smiselnost tako tolmačene besede na podobni način kot je to pri toponimih.

Kogar to zanima nag si v temi Grki pod rubriko Grški jezik ogleda nasledmje zanimive članke (novo okno):

Seveda ne gre zanemariti politične situacije tedanjega trenutka, za katero je značilna dobro preizkušena metoda zaničevanja vsega kar ni v skladu z vladajočim režimom, ki podeljuje, privilegije, svobodo in državljanske pravice "barbarskim" domorodcem kot nagrado za lojalnost novi oblasti. Čeprav so to zelo močni argumenti, sam raje ostanem pri jeziku, ki je veliko manj sporen kot neke nedokazljive politične projekcije.

Kot vemo organizacijsko starejši jeziki težijo, k hierarhični piramidni organizaciji tako pri organizaciji besedišča kot slovnice, medtem ko modernejši (mlajši) jeziki težijo, da bi imeli čimbolj ploščate organizacije. Seveda vsi jeziki po organizaciji niso povsem ploščati ali povsem piramidno organizirani. Stara grščina in latinščina sta dva tipična jezika, ki imata mešani organizaciji tako piramidno kot ploščato. Jeziki z mešano organizacijo so tudi časovno mladi. Z drugimi besedami od njihovega nastanka pa do svoje razvojne točke v času, v kateri so nastali teksti, ki jih analiziramo je preteklo sorazmerno malo časa. Taki jeziki običajno niso še "živeli" (obstajali) dovolj časa, da bi dozoreli. Tudi etruščanski jezik se ni imel časa prečistiti in dozoreti, saj je prej izumrl. Podobno je s staro grščino, v kateri lahko najdemo številne nedorečenosti in vrzeli, vendar je obstajal daljši čas in se je kljub temu prečistil in izoblikoval do bolj popolne oblike kot etruščanski jezik. Preden bomo znali odkrivati razlike med obema organizacijama, si ju poglejmo še skupaj, drugo ob drugi, s poudarkom na tistih za katere je značilno, da imajo vsaj delno ploščato jezikovno strukturo.
Pregled struktur jezikov s poudarkom na ploščati organizaciji. Neglede na to kakšen je izvor romanskih besed v angleškem jeziku, (sam sem namreč osupel nad trditvijo angleških jezikoslovcev, da je angleščina v času francoske okupacije v 11. stol., v dobrih 100 letih, prejela več kot 10.000 francoskih besed), lahko najdemo številna potrdila o tem, da je angleški jezik nastal z zlitjem prej omenjenih antičnih in starih evropskih jezikov, v slovarju. Tipično za moderni jezik s ploščato strukturo je, da ima izredno veliko besedišče, ter da velik del besed nima veliko sorodnic ali izpeljank, kar je v jezikih s piramidno strukturo prav obratno, saj besedišče tvorijo bogate pomenske skupine ali grozdi besed, v katerih vse besede izvirajo iz istega korena.

Ko jezik črpa besede iz večih besedišč, recimo iz grškega, latinskega, iz germanskih in drugih, kakor se je zgodilo v angleščini, je pričakovati, da v novem jeziku najdemo več besed z istimi pomeni in različnimi koreni, ki so med sabo popolnoma neodvisni in neorganizirano raztreseni po slovarju. Nasprotno so v starejših jezikih pomenske skupine ali grozdi zbrani okoli korenov na istem mestu ali strani v slovarju. Dvojnih besed za en in isti pomen ni veliko in, če jih že najdemo so običajno "nepotrebne" tujke. Vse to je povezano z dejstvom, da so stari jeziki nastajali kot lokalna karakteristika v etnično homogenem okolju, kjer besede rastejo na "domačem zelniku" brez tujih vplivov in asimilacij, ki so značilnost ekspanzionističnih gibanj kasnejšega časa. (V opozorilo naj dodam, da v prazgodovini čase in razdalje merimo za današnjega opazovalca s skoraj nepojmljivo večjimi količinami.) Vendar pa je običajno tudi v sodobnih starih jezikih (s piramidno strukturo), kot so slovanski, besedišče v primerjavi z jeziki, ki imajo ploščato strukturo, manjše. Besede iz drugih jezikov so zelo hitro prepoznavne, v slovenščini na primer so celo ločene v različnem slovarju tujk.

Poleg naše slovnice, ki je ohranila najstarejše slovanske oblike, je verjetno dejstvo, da Slovenci že stoletja vzdržujemo dva besednjaka enega v obliki "pravopisa", drugega pa kot "slovar tujk" vzrok, da smo postali tako tankočutni pri ločevanju slovanskih in neslovanskih oblik.
Besedišča v starih jezikih so vedno bila dosti bolj revna kot so v sodobnih jezikih, vendar so primanjkljaj starejši jeziki kompenzirali s slovnico. V časih, ko so nastajali stari jeziki in, ko umetnost govora in sporazumevanja še ni bila tako dobro in na široko obvladana, sta slovnica in besednjak, katerih struktura je bila striktno piramidne oblike, na ta način pomagata govorniku dodati odtenke različnih pomenov, kot jih med ostalim lahko dodajamo recimo z različnimi sklanjatvami. Seveda imamo tudi pripone in predpone, katerih glavni namen je nekoč bil tvorba novih temeljnih besed, vendar pa so v sodobnejših jezikih bistveno okrnjene prav zaradi tega ker imajo tam na razpolago obilico besed iz številnih "tujih" besednjakov: grški, latinski, etruščanski, venetski, germanski, francoski, keltski.... Torej so aktivna psevdo-obrazila, ki jih vidimo v obliki predpon in zapon tudi znak starosti jezika, ki bolj gravitira k piramidni organizaciji (tokrat je poleg slovanskih jezikov in sanskrta tudi stara grščina lep primer jezika, ki pogosto uporablja predpone).

Dodatno, je v davni preteklosti večplastna piramidna struktura v jeziku branila jezik pred tujimi vplivi in se je upirala zlivanju jezikov. Tuje besede sprejmejo lahko le domačini, ki jih znajo prepogibati in manipulirati s pomočjo obstoječih slovničnih mehanizmov. Slovnica je drugi obrambni zid pred tujimi vplivi in za tujca pomeni še dodatno oviro, pri obvladovanju jezika. Jezik je prvotno bil lokalna značilnost in se je oblikoval le na domačih tleh in redko vplival tudi na sosede (sodobnejši primer: južno slovanski jeziki - širjenje balkanizmov proti severozahodu), tujca ali prišleka prisili, da se asimilira. V sodobnejših jezikih, temu ni več tako. Ploščata organizacija se ne upira zlivanju in asimilaciji. Obrambni in identifikacijski mehanizem je sčasoma postala izgovorjava. Ponovno lahko vidimo ekstremni primer sodobnosti v angleščini in francoščini, kjer je pečat identifikacije domačina ter obrambe pred tujci postala izgovorjava.

Na drugi strani pa sodobnejši jeziki izgubijo lokalni značaj in se širijo z osvajanjem novih ozemelj ter morajo olajšati podjarmljenim, da se novega jezika čim prej naučijo. Izgovorjava kot mehanizem identifikacije ne ovira novih govornikov pri izražanju, kot bi jih nepravilna uporaba slovnice. Ekspanzionistični trendi v jeziku, s poenostavljeno slovnico in z zamotano izgovorjavo so jasno vidni že v stari grščini, ki ima po dva ali še več samoglasnikov in dvoglasnikov, kar je od grščine prešlo v zahodnoevropske jezike in kot smo že omenili doživelo vrhunec v povsem nesistematični, nestruktuirani in na spominu sloneči izgovorjavi francoščine in angleščine. Zanimivo je, da že v sanskrtu najdemo te trende nejasne izgovorjave samoglasnikov, vendar so pravila izgovorjave tam dosti bolje definirana kot v francoščini in angleščini. Eden od velikih problemov pri študiju sanskrta je dejstvo, da ta jezik še vedno najpogosteje razlagajo fonetično gluhi zahodnjaki - predvsem Angleži, ki jim izgovarja samoglasnikov kadar niso v zlogih angleških besed povzroča izredne težave!

Zahodnoevropski jeziki imajo vsi z redkimi izjemami izrazito ploščate jezikovne strukture, najmanj ploščat je nemški jezik, vendar daleč zaostaja za slovanskimi in ugrofinskimi jeziki. Podobno vendar manj kot v nemščini je tudi v italijanščini mogoče zaslediti piramidne oblike. Zanimivo je tudi, da je izgovorjava v nemščini in italijanščini tudi zelo čista in bliže slovanski izgovorjavi. Na drugi strani tega spektra jezikovnih struktur med zahodnoevropskimi jeziki sta francoščina in angleščina, z angleščino daleč pred vsemi drugimi z najbolj ploščato in najenostavnejšo organizacijo.

Zgoraj smo si v luči sodobne in, kolikor mi je znano, doslej redko kdaj sistematično uporabljene metodologije obvladovanja kompleksnih sistemov, v okviru jezikoslovne teorije ogledali dve različni strukturi ali organizaciji pogovornih jezikov, s pomočjo katerih lahko določimo jezikovne karakteristike, ki nam lahko odkrijejo vpogled v razvojna obdobja in zgodovino razvoja jezikov, kar nam nato lahko nadalje s projekcijami v zgodovino družbe in človeka osvetli drugače nevidne značilnosti in pojave iz tako določene preteklosti.

Ortogonalnost jezikovnih organizacij. S pomočjo jezikoslovja tako lahko vidimo, v kakšnem okolju je jezik nastajal, in kasneje, kakšna okolja so nato posledično zaradi nadaljnjega razvoja jezika na novo nastajala. Ta vzajemna soodvisnost družbe in jezika sta vidna v obeh sferah, v družbeni, ki jo predstavlja zgodovinopisje in jezikovni katere predstavnik je jezikoslovje. V tehničnih znanostih se je z razvojem metodologij obvladovanja kompleksnih sistemov začela informacijska revolucija. Vendar pa je uporabo te metodologije mogoče razširiti na vsa področja človekovega delovanja in kot vidimo tukaj, tudi v jezikoslovje in seveda zgodovino. Posledice uporabe te metodologije so revolucionarni razvoj, napredek, ali enostavno izjemni rezultati dela potencialno na vseh področjih, ki so pred tem zadevala v nevidno ogrado kompleksnosti. Zelo zanimiva je prav analogija, med to novo metodologijo in teorijo razvoja jezikov, ki so po naravni poti prešli iz, "geriatričnih piramidnih organizacij" k bolj sodobnim "ploščatim organizacijam". Ne da se dovolj močno poudariti dejstva, da sta ti dve organizaciji med sabo nasprotni v vseh pogledih, kar torej bolj tehnično imenujemo, da sta ortogonalni!   Vendar pa moram ob tem takoj poudariti, da tukaj v bistvu govorimo o nekem zelo naravnem fenomenu prehajanja dveh t.i. ortogonalnih organizacij iz ene v drugo, in da kot bomo kasneje videli je v naravi to proces nenehnega nihanja med dvema poloma, ko se namreč konča en ciklus v katerem ena organizacija preide v drugo (ortogonalno), se po principu ortogonalnosti vse vloge in polarnosti ali po starem predznaki, zamenjajo in postopek se ponovi v obratni smeri. Torej kar je bilo prej "moderno" postane "zastarelo" in prej "zastarelo" sedaj preraste v novo "sodobno" obliko. Da nam bo vse to še malo bolj jasno si poglejmo to stvar na zelo aktualnem in sodobnem primeru, ki je posredno tudi povezan z načinom moje borbe z ustaljenimi akademskimi resnicami, ki jih tudi smatram za geriatrične ali še bolje, preživete:

V svetu kjer je Internet postalo zbirališče vseh, ki imajo kakršnekoli pomisleke glede verodostojnosti in zanesljivosti akademskih krogov, kjer lahko nemoteno objavljajo kakršne koli pripombe, alternativne poglede in kritike, je postalo vedno teže ločiti zrnje od plevela. Očitno se za resnico ne borita več samo dve strani, na eni strani tista, ki prisega v resničnost in na drugi tista, ki trdi obratno, ampak se je na sceni pojavila še tretja po gorečnosti in vnemi povsem enakovredna stran, ki namensko širi "napačno informacijo". Kar še dodatno zakomplicira stvari, je velika verjetnost, da se ta zadnja kategorija, ki širi "lažne informacije" najverjetneje pojavlja dvakrat, prvič na strani z argumenti in drugič na strani s protiargumenti. Čeprav to na videz zmanjšuje običajno ravnovesje med obema stranema "za" in "proti", iz tradicionalnega pojmovanja o enakovrednih možnostih ali pravičnosti, kjer smo običajno v procentih to izrazili kot "50-50", na "25-75 ali 75-25", to ni nič novega in le nazorno kaže večjo težo na strani "resnice in kvalitete", kot je teža neresnice in kvantitete. Tudi med temi kategorijami je mogoče čisto intuitivno videti našo staro znanko, ki smo jo malo prej spoznali, namreč relacijo ortogonalnosti, kar pomeni, da ob zamenjavi strani vse polarnosti dobijo drugo orientacijo ali po starem predznak - kvaliteta namreč preide v kvantiteto ter obratno in resnica preide v laž ter seveda tudi obratno.

Čeprav pravkar omenjene klasifikacije in grupiranja namreč {kvalitete, hierarhije ter resnice, pravice, dobrote} na eni strani in {kvantitete, ploščatosti ter neresnice, krivice in hudobije} na drugi sodi že bolj v filozofske razprave, je neoporečno, da lastnosti kot so {kvaliteta, hierarhije in resnica} sodijo v sorodne kategorije, in {kvantiteta, ploščatost ter neresnica} prav tako v sorodne vendar ne v iste temveč smiselno obratne ali ortogonalne kategorije.

Na ortogonalnost sem brez velikega "pompa" opozoril že, ko sem omenil, da je za piramidno organizacijo značilni sinonim   "pristop z vrha (top down approach/design)",   ter, da za ploščato (flat) organizacijo uporabljamo frazo "pristop od spodaj (bottom up approach/design)".
Seveda gre tukaj za princip sinteze ali analize in nato obratni postopek izgradnje ali rekonstrukcije sistema, ki smo ga v analizi razbili na vedno bolj majhne podsisteme in končno v posamezne predmete (objekte). Od tod tudi angleški izraz "Object Methodology".
Gledano iz te perspektive, odkrijemo cele vrste novih do slej nevidnih kategorij in pojavov, ki so tudi povezani v vzajemno odvisnih odnosih med jeziki in govorniki ali družbo, ki te jezike govori, ali pa jih je govorila v preteklosti. Odkrivamo torej striktno jezikovne prvine na eni, kot družbene ali zgodovinske na drugi strani. Eno najzanimivejših odkritij s stališča razvoja družbe je povezava z zelo mehanično jezikovno organizacijo jezika, ki ga ta družba govori. Dejstvo namreč, da so stari jeziki organizacijsko veliko bolj zahtevni kot moderni in, da je po principu ortogonalnosti izražanje v njih dosti enostavnejše kot v po organizaciji enostavnejših ploščatih sodobnih jezikih.
Zakaj so Veneti bolj razgledani kot Rimljani
  1. Stare (piramidne) jezike se je tujcem težje naučiti kot moderne (ploščate).
  2. Stare (piramidne) jezike domačini veliko bolje obvladajo kot moderne (ploščate).
  3. Stari (piramidni) jeziki se dosti bolj upirajo spremembam kot moderni (ploščati).
Pozorni bralec se bo spomnil, da ploščata organizacija neodvisno od tega kje jo uporabljamo, zahteva od uporabnika, da si zapomni potankosti, ki so v sicer v piramidnih organizacijah sugerirane z obliko, kar uporabnika bistveno razbremeni, in se lahko skoncentrira le na opravilu (tukaj govoru), ki ga opravlja.

Pomembno, je tudi dejstvo, da se je sodobne jezike dosti laže naučiti govoriti, kot pa jih optimalno uporabljati. Ponovno zahvaljujoč se principu ortogonalnosti, je slika zrcalno obratna pri uporabi in učenju starih jezikov.

Tretja posledica ortogonalnosti v strukturah starih in modernih jezikov je v različnih načinih obrambe pred tujci in različnosti pri dovzetnosti za asimilacijo. Medtem, ko se stari jeziki upirajo asimilaciji, jo sodobnejši jeziki dobesedno podpirajo. Prvi se branijo tujcev in od njih zahtevajo brezpogojno asimilacijo, drugi tujce z veseljem sprejmejo, vendar pa jih zaznamujejo kot tujce z mehaniko izgovorjave!

Posledice novosti, ki so se po naravni poti izoblikovale prav tako v na novo nastajajočih okoljih ali družbah v katerih so nastajali novi jeziki z zlivanjem jezikov staroselskih osvojenih narodov z jezikom osvajalcev - prišlekov, so dalekosežne! Označujejo prehod monolitne (ploščate) družbene organizacije enakopravnih (kar je tipično za Venete) v razslojeno kastno ali piramidno organizacijo, od najnižjih zasužnjenih slojev preko svobodnih spreobrnjencev do vladajočih, da naštejemo le tri razrede iz množice dosti bolj številnih kast ali slojev, kar vidimo tudi v ekstremnem indijskem Brahmanizmu tistega časa. Seveda sta tudi kasneje nastali antična grška in rimska družba striktno piramidno organizirani, medtem pa obe razvijeta jezik z močnimi sledovi ploščate organizacije. Seveda je slika ravno obratna pri Venetih!

Kot vidimo, je ta ortogonalnost organizacije na začetku razvoja človeške družbe vidna tako v razvoju jezika kot družbe govornikov. To ni slučaj, saj je razvoj družbe vplival na razvoj jezika, prav tako kot je jezik sčasoma začel vplivati na družbo. Ta neločljivost enega od drugega in medsebojna odvisnost je vzrok, da našo ortogonalnost lahko dosledno uporabljamo tako v jezikoslovju kot zgodovinopisju! To je torej bonus, ki smo ga v obliki orodja dobili z uporabo te sodobne metodologije. Sedaj pa je čas, da to orodje tudi začnemo uporabljati. Če nadaljujete z branjem tukaj spodaj boste našli zanimiv primer analize besed Luna, Mesec in mesec, ki ga lahko bolje razumemo v smislu zgoraj pojasnjenih principov.

 

R a z n o

Nasilna toponomastika
(Forced or Vigilante Toponomy)

V Livy-jevi The History of Rome [knjiga 1.41], kjer opisuje umor Tarquin-a, ki sta ga načrtovala zakonita prestolonaslednika in sinova bivšega kralja Ancus Martius-a, Livy pravi, da sta kraljeviča po odkritju zarote pobegnila v mesto z imenom "Suessa Pometia". Če želite najti ime tega mesta na mreži, boste odkrili razlage kot je naslednja:

Suessa Pometia
  • Place: not identified, province Roma or Latina, region Lazio, Italy
  • Name: Pometia (Plin.) Suessa Pometia (Liv., Tac.)
  • Etymology: The name Suessa, that is found also in Suessula and Suessa in Campania, may be a recent addition to a pre-existing name Pometia. This is related to Latin "pomus" 'fruit tree', with a collective suffix "-et-".

Naj tukaj sam dodam le še tole:

Livy sam na nekaj mestih omenja to etruščansko mesto in vidi se, da se ne zaveda, da gre za eno in isto stvar, saj ga črkuje na različne načine recimo v [1.41] in [1.55] kot "Suessa Pometia", v [1.53] pa kot "Pomptine Suessa". Tudi pri Kassius Dio-u v Roman History [glej:kD-02-00,10] pravi, da sta Ancus Marciusova sinova pobegneta k Etruščanom v Volsci, torej je verjetno Suessa Pometia v Etruriji v bližini, ali pa morda celo kar Volsci. "Pometia" pa zveni zelo podobno kot naša beseda pomniti ali pa rusko pomjat' = spomin, zapomniti si medtem, ko pa bi lahko "Suessa" bila naša Suša, ki jo takrat že tudi lahko najdemo v Mali Aziji prav tako blizu potencialno venetskih območij, kot tudi drugod, recimo na severu Italije v Alpah zahodno od Torina.

Čeprav manjka še cela vrsta možnih razlag toponima Suessa Pometia, (ena od katerih je obdelana tudi malo kasneje pod naslovom "pomerium" in je še posebej zanimiva, ker je iz istih časovnih, krajevnih zgodovinskih in celo splošno jezikovnih okvirov kot pravkar omenjeni toponim), se ne mislim spuščati v smiselnost ali nesmiselnost zgornje razlage toponima Suessa Pometia, saj že sam primer zgovorno govori sam zase, ampak želim le opozoriti na metodo, ki jo "strokovnjaki" uporabljajo. Po isti metodi lahko vsak slovenski osnovnošolec najde razlage za to ime! Gre za priložnostno iskanje podobno zvenečih besed, ki nimajo nobene prave pomenske ali smiselne povezave s krajem topo=kraj, nim=ime.

Ta metoda današnjih "načitancev" ali še huje "strokovnjakov" ni dosti drugačna od 3000 let stare grške metode nasilnega pogrčevanja, ko so si Grki izmišljali mitološke pomene za staroselske toponime! Zelo lep tak primer, in še zdaleč ne edini, je njihova interpretacija za venetsko mesto Komna na severni obali Anatolije. Kogar zanima si to lahko ogleda v novem oknu s klikom na Komna.

Podobni primer nesprejemljive razlage slovanskih toponimov je primer iz Grčije, kjer v knjigi z imenom »Die Slawen in Griechenland (Slovani v Grčiji)«, izdani leta 1941 v berlinski akademija znanosti, poznani nemški slavist in jezikoslovec Max Vasmer razlaga toponime, ki vsebujejo koren { vis, viš, visnji } kot "višnjo" ali "češnjo". Poizkusite ta nesmisel razložiti Angležu, Francozu ali pa Italijanu! No saj ni treba iskati ustreznega tujca, kar poglejmo njihovo zgornjo razlago toponima "Suessa Pometia", kjer pravijo {{{ ... to izvira iz latinskega "pomus" 'sadežno drevo', s skupinskim obrazilom "-et-" }}}. Že res, da je to tudi ena možnost, še posebej, če bi kraj bil poznan po sadju v tem primeru in po višnjah v prejšnjem ...?!

Seveda je koristno preveriti vsako podobnost in smiselno povezavo toponima z okoljem, ki naj bi ga izražal, toda upoštevanje le nekaterih, med tem, ko ignorirati podobnosti, ki jih je na osnovi sumljivih principov nekdo povsem neutemeljeno in morda zaradi neznanja ali pa zaradi nepoznavanja izključil je brez vsake vrednosti, saj je toponomastika vendar primerjalna metoda. Zahodni jezikoslovci že stoletja, z neupravičenim izključevanjem slovanskih jezikov iz svojih študij ne varajo le sami sebe, ampak tudi svojo publiko, od bralcev pa do študentov. Toda saj ne gre le za toponime, v vseh jezikih je ogromno besed, ki jim je mogoče najti smiselne razlage in v nekaterih primerih določiti številne druge parametre, kot so recimo krajevne in časovne koordinate, itd. Zelo lep primer je tudi primer imena za Mesec ali Luno. Lahko si ga ogledate v okencu spodaj ali pa članek odprete v povsem novem oknu na naslednji povezavi: Luna - Mesec in mesec.

 

Luna - Mesec in mesec


 

To pa je istočasno tudi zaključek teme "Nasilna toponomastika", katera med evropskimi jezikoslovci in etimologi boleha za isto boleznijo kot je ta, ki smo jo odkrili pri analizi pomenov skritih v besedah za "Luno, Mesec in mesec" in katera preprečuje nepristranske jezikovne analize, s pomočjo katerih bi bila vidna celotna evropska jezikovna slika, ne pa le senca neke sterilne na grškem in latinskem jeziku sloneče, sicer pa v zraku lebdeče indoevropske jezikovne abstrakcije brez kakršnih koli konkretnih temeljev v pred antičnem času.

 

pomerium
(There's no ground for the sugested etymology of latin word pomerium)

"pomerium" je lep primer latinske besede, ki ji zahodni "strokovnjaki" jezikoslovci že tisočletje in več iščejo "zahodno" etimologijo. Zgleda, da so se spustili kar tako daleč, da so potvorili celo Livy-jevo delo. V prevodu in morda tudi v originalu knjige 1.44 lahko namreč najdemo zapis, ki zgleda kot bi bil Livy-jev, čeprav močno dvomim, da je Livy poznal besedo "e-t-i-m-o-l-o-g-i-j-a"!? Ali je mogoče, da se je našel nekdo, ki si je Livy-ja drznil tako svobodno prevajati, da je videti, kot bi Livy sam poznal vsebino etruščanskih pogodb ali pa napisov, v katerih etruskologi tolmačijo pomene stavkov, ki govorijo o mejah določenih z obzidji, ograjami vrtov in na sploh zemeljskimi razmejitvami, natanko tako kot naj bi jih opisal Livy iz "etruščanskih virov"?

  1. Lat: pomerium: "mestno obzidje"; pomerium <= morišče, pomoriti;
    SrHr: pomeriti = premakniti obzidje (povečati mesto)
    Lat: paries: "hišni zid""hišni zid";
    PONEVERBA?[lvy-1.44]: glej: etymology **** (a to je napisal Livy???) ****
  2. [http://en.wikipedia.org/wiki/Pomerium]:The pomerium (or pomoerium), from post + moerium>murum (wall), was the sacred boundary of the city of Rome. In legal terms, Rome existed only within the pomerium; everything beyond it was simply land belonging to Rome.
  3. [lvy-1.44]: Looking only to the etymology **** (a to je napisal Livy???) **** of the word, they explain "pomoerium" as "postmoerium"; but it is rather a "circamoerium." For the space which the Etruscans of old, when founding their cities, consecrated in accordance with auguries and marked off by boundary stones at intervals on each side, as the part where the wall was to be carried, was to be kept vacant so that no buildings might connect with the wall on the inside (whilst now they generally touch), and on the outside some ground might remain virgin soil untouched by cultivation. This space, which it was forbidden either to build upon or to plough, and which could not be said to be behind the wall any more than the wall could be said to be behind it, the Romans called the "pomoerium." As the City grew, these sacred boundary stones were always moved forward as far as the walls were advanced.

 


P r o s i m     O p r o s t i t e
Od tukaj naprej stvari še niso končane!

 

veverica

 

Beseda klicati ( Etr: titi, cles, clet, cleO, / Gr: kaleo )

Beseda klicati kaže zelo pestro zgodovino, ker je pomensko lahko uporabljena tako v navadnem vsakodnevnem govoru, kot tudi v posebnih svečanih situacijah, ki so v davni preteklosti imele čudovit, magični in celo religiozni pomen. Seveda se je religiozni ali spiritualni pomen razvil že zelo zgodaj v času nastajanja jezika, ker je takrat, ko se je razcvetel razvoj govora in jezika, človekova mentalna predstava sveta slonela na v mistiko zavitih naravnih silah in so ljudje bolj kot danes za vse svoje delovanje iskali pomoč tako v naravnem kot nadnaravnem svetu, s katerim so komunicirali v obrednem jeziku, ki ni bil vedno uporaben ali pa razumljiv. O tem se nam zapustili največ dokazov prav Veneti in Etruščani. Jezik slednjih se je namreč ohranil večinoma le na področju iracionalnega, ali v mistiko zavitega spiritualnega sveta, o čemer se bomo prepričali pri študiju njihovega jezika. Kot sem že nakazal tudi v besedi klicati lahko odkrijemo to dvojnost racionalne in mistične ali imaginarne ter spiritualnemu svetu bližje uporabe, kjer klicanje bogovom, duhovom in onstranstvu dobi posebno vrednost in svečan ali bolje sveti pomen. Pri Hetitih odkrijemo, da so v svojih pogodbah med "velikim hetitskim kraljem" in "vazalskimi kralji" (vassal, vezal) vedno naštevali vse bogove obeh strani pogodbe. Torej v besedi klicati v obrednem ali predantičnem spiritualnem smislu lahko vidimo tudi pomene prisegati, zaklinjati, kleti, kot seveda tudi "klicati bogovom, duhovom, dušam".

Etruščansko: titi, cles, clet, cleO
Grrško: kaleo; Ime Diocletian je izvajano iz: [díos kletos ("sky-called")]; omnumi=kleti, zaklinjati
Latinsko: voco , appello, nomino, clamor (shout), vox (zvok, glas - sound of the voice), salutatio, (iuro=prisegati; execror=kleti)
Slovensko: klicati, dreti se, (kleti, zaklinjati)
Angleško: call, shout, (chant, swear)
Nemško:Ruf
The full name Diocletian is derived from the Greek díos kletos ("sky-called").

Etruscan Slovene English Etruscologists
clet zaklet, preklet; zaklan, uničen; Bor:cleva=klical (aorist od clevat) [t=s,S,O=(th)] - cles, cleS, cleO;
gr:[caleO=klicati]; Ime Diocletian je izvajano iz: [díos kletos ("sky-called")]
-- glejTudi:cles, clen; cluetie; municlet, municlat, municleO, munisuleO, munisvleO
you are cursed; you are enchanted - chant, spell is upon you n/a

 

Beseda Sebasto (basilica) ... Sevastopol, Vasilij

http://en.wikipedia.org/wiki/Sebastos
wwwZg/Bizanc/jezik-Sebastos
Vasilius
Basileus (Βασιλεύς) — the Greek word for "sovereign" which originally referred to any king in the Greek-speaking areas of the Roman Empire.
Rimski ekvivalent: augustus

 

Haemus Mons ... Balkansko Gorovje
(Balkan Mountains)

In earlier times the Balkan mountains were known as the Haemus Mons. It is believed that the name is derived from a Thracian word *saimon, 'mountain ridge', which is unattested but conjectured as the original Thracian form of Greek Haimos.

Haemus ... kamen || Thracian word *saimon ???

 

Venetski / slovanski izvor končnic -ar, -er

Končnica: -ir, -er, -ar

-mir ----> -ir, -er, -ar
Chlodomer, also spelled Clodomir or Clodomer (born c. 495) was the second of the four sons of Clovis I, King of the Franks.

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005-2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: