Luna Mesec ali mesec
Avtor: Igor Pirnovar


Mesec (Luna). Mesec (Luna).
Kogar teorija ni prepričala, da so stari jeziki semantično bogatejši od mlajših bodo mogoče prepričali primeri in primerjave različnimi jezikov. Težko je najti boljši primer kot je primer imena za Mesec ali Luno v slovanskih jezikih, kjer nam semantika skriva pravi zaklad jezikovnih in drugih etimoloških informacij, ki ob enem tudi nazorno kaže kako površno, da ne rečem nekompetentni so zahodni jezikoslovci, ki niso sposobni ločiti plevela od zrnja. Semantična razlaga slovanskih besed Mesec, mesec in Luna je namreč pravi jezikoslovni biser, ki ga niso spregledali le zahodni ampak tudi vzhodni jezikoslovci! Poglejmo: "Luna" ima v slovenščini dve imeni "Luna" in "Mesec". Če se ozremo po drugih jezikih, bomo našli, da beseda "Luna" izvira iz latinščine, medtem, ko brez pretirane muke lahko ugotovimo, da je beseda "Mesec" slovanska. V veliki večini slovanskih jezikov ima beseda "mesec" dva pomena, pomeni namreč "nebesno telo" kot tudi "časovno enoto" v kateri to nebesno telo obkroži Zemljo. "Luna" namreč potrebuje mesec dni, da obkroži Zemljo. Tujci nam pogostokrat očitajo, da se v okviru naših raziskav sklicujemo zgolj na primere v slovenščini. To je zato ker ne razumejo relacij med slovanskimi jeziki. Torej naj še enkrat poudarim, da zgornje velja za vse slovanske jezike razen ruščine, v kateri imajo za "Mesec" le en sam pomen. Rusi so sicer prepričani, da so enega od obeh pomenov bili že davno izgubili in, da so ohranili le besedo "Luna". V resnici to ni popolnoma res, saj bomo v nadaljevanju videli, da tudi v ruščini beseda "mesec" pomeni "Luno", le, da so jo njihovi izumetničeni slavisti v preteklosti eliminirali iz svojih slovarjev.

Tukaj bi bilo potrebno razložiti, da je med vsemi slovanskimi jeziki ruščina v zadnjih stoletjih prejšnjega tisočletja pod vplivom svoje monarhije in mednarodnih porok ruskega plemstva doživela največ neslovanskih sprememb. To je še najbolj opazno v ruskem besednjaku, v katerem so "poslovanili" ogromno francoskih, nemških in angleških besed. Kljub temu pa se je v ruščini tudi ohranilo veliko starih arhaičnih slovanskih oblik, ki bolj kot katerikoli drugi slovanski jezik podpirajo najbolj opazno in edinstveno karakteristiko slovenskega jezika, namreč njegovo arhaičnost!

Ko skušamo ugotoviti semantike (pomene) teh besed vidimo, da, razen če ne poznate drugih jezikov, besede "Luna" ni mogoče smiselno bolj natančno razčleniti ali pa opredeliti. Pri besedi mesec si lahko pomagamo z različnimi variacijami, ki jih najdemo v slovanskih jezikih. Najprej mi je do pomena za mesec pomagala ruščina, v kateri ima ta beseda, za razliko od vseh drugih slovanskih jezikov le en pomen, namreč pomen za časovno enoto ne pa več za nebesno telo. Ruski mesjac (месяц) nam takoj razkrije pomen te besede, ki je seveda nadgradnja besede sijati. To seveda potrdijo tudi češki in slovaški obliki. Toda najbolj sem bil presenečen nad poljsko obliko, ki kot vidimo je v svoji navidezni različnosti (ksiezyc) še najmočnejši dokaz, da gre resnično za pomen sijati.

Potrditve za ta starodavni pomen najdemo tudi v sanskrtu in celo v grščini, kjer tudi beseda Selene (Σεληνη) kaže afiniteto z venetskim in tudi hetitskim in etruščanskim { sijati, si-ya-an-ti, sius }. Vendar pa v vseh slovanskih variantah v besedi "mesijac", ali "mesec" ostaja nepojasnjen prvi del besede, namreč "me". Da odgovorimo na to uganko moramo bolj natančno pogledati v Grščino. Še prej pa si oglejmo razpredelnico, v kateri lahko vidimo kakšne so te besede v nekaj tipičnih predstavnikih zahodnih in vzhodnih evropskih jezikov.

Luna - Mesec (Moon) / mesec (month)
-Luna - Mesec (Moon) mesec (month)
slovensko Mesec, Luna mesec
slovaško Mesiac mesiac
češko Měsíc (mesic) měsíc (mesic)
rusko Luna (луна) mesjac (месяц)
poljsko Ksiezyc miesiac
sanskrt akSINa, akSi,
AmAvAsyavidha,
abhyudgata
abhinanda
grško Selene, mene ( Σεληνη, μηνη ) menos, men ( μηνος, μην )
latinsko Luna mensis
francosko Lune mois
nemško Mond Monat
angleško Moon month

Pri večini jezikov zgoraj v korenih besed, ki označujejo mesec tj. časovno enoto lahko vidimo semantiko ali pomen sijati, ni pa več to vselej vidno za nebesno telo, čeprav je beseda Luna verjetno okrnjena izpeljanka besede lumen, luminis. Tako so na primer celo Rusi pozabili, prvotno slovansko ime za Luno, ki je za vse druge Slovane takšna ali drugačna izpeljanka iz besede sijati. Čeprav je verjetno tudi beseda Luna izpeljanka iz pomena za "svetlobo" lumen, luminis, se je vendarle v večini zahodnih jezikov originalna "lunina" semantika povsem izgubila.

Na osnovi statistike, kot tudi semantike torej lahko sklepamo, da smo ljudje prvotno imeli ime za Luno in, da je njen pomen označeval svetlo telo, svetlobo ali luč. (sijati). Zanimiva je tudi ugotovitev, da se je v večini zahodnih jezikov pomen za besedo, ki označuje nebesno telo že izgubil. Za razliko, pa sta se oba pomena ali semantiki v slovanskih jezikih zelo dosledno ohranila. Majhno nejasnost smo odkrili le v predponi "me-". Odgovor je skrit v grščini in sicer v besedi za mesec (month) tj. za časovno enoto.

V grščini namreč, imamo za mesec (month) besedo menos, men ( μηνος, μην ). Če pogledamo v grški slovar ugotovimo, da besede "men, mene, menos" tudi lahko pomenijo oboje, namreč nova luna (new moon), mesec (month), torej nebesno telo in časovno enoto. Toda tudi Grki so izgubili nekaj, kar se je sicer zadržalo v slovenščini in posredno tudi v drugih slovanskih jezikih. Gre namreč za še eno karakteristiko Lune, ki jo označuje venetska (slovanska) beseda "menjati" ali "menjave, mene", v slovenščini imamo za to celo izraz "lunine mene". Kakor v grščini je tudi za latinsko besedo "mensis", ki pomeni mesec kot časovno enoto, mogoče trditi, da izvira iz našega pomena "menjati, mena", česar pa tudi ni več mogoče prepoznati niti v enem in ne v drugem neslovanskem jeziku, namreč prvotnega pomena teh besed, ki označuje "lunine mene". Vendar pa nam ti dve grški in latinski besedi pomagata priti do našega odgovora - od kod ali zakaj pripona "me-". Tako torej lahko vidimo, da je "me-" v besedah "mesijac", ali "mesec" ostanek od nekdanjeega pomena "menjave, mene"!

Če primerjamo grške in slovanske variante obeh pomenov torej za Mesec (nebesno telo) in za mesec (časovno enoto) vidimo, da Grki za obe stvari uporabljajo isti venetski pomen "menjati, mena" ter, da prvotnega pomena, ki označuje Lunino obnašanje ali lunine mene ne poznajo več. Kot smo tudi že videli je podobno z latinsko besedo za mesec "mensis". Očitno je, da so z izjemo grškega edino slovanski jeziki ohranili logično povezavo med pomeni za Mesec (nebesno telo) in za mesec (časovno enoto). Edino Slovani pa smo ohranili tudi originalne semantične vrednosti, ki pojasnjujejo to najstarejšo naravno časovno napravo, s katero je človek začel meriti čas še bolj natančno, kot z letnimi dobami. Ta semantika je tako kompletna in natančna, da dobesedno pojasnjuje mehanizem te preproste časovne naprave, katere osnovni elementi so svetloba, lunine mene in seveda dejstvo, da Luna obkroži Zemljo v enem mesecu, na kar pa so ljudje potem, ko so začeli meriti čas v urah, minutah, dnevih, tednih ter je koledar postal vsakodnevni pripomoček pozabili. Pozabili so zakaj imata Luna in število dni, ko luna potuje mimo istega zemljepisnega mejnika, gorskega vrha, ali pa okna oz. vhoda v bivališče isto ime, namreč Mesec in mesec.

Kot lahko tukaj vidimo nam lahko jezikoslovje razkriva čas v razvoju človeške družbe, ki sega (seže) tako daleč v preteklost, ko so edino nebesna telesa in pojavi na nebu bili zanesljivi pokazatelji časa in si človek časa brez teh niti ni znal drugače predstavljati. Vse to pa nam dovoljuje rekonstruirati slovanske besede za Luno, katero smo ljudje prvotno imenovali "menjajoča-luč", "menesijec", "mesijac", ali pa kot smo Slovenci še bolj poenostavili, kar "mesec".

Ta analiza besed Luna, Mesec in mesec pa odkriva predvsem za zahodne "strokovnjake" in za vse njihove "privržence", še nekaj veliko bolj šokantnega, namreč dejstvo, da so venetski jezik ter seveda slovanski jeziki neposredni sorodniki in, da so skupaj seveda starejši od večine evropskih jezikov, ter še najbolj šokantno celo od grščine, latinščine kot tudi od sanskrta in seveda tudi etruščanščine. Tukaj pa je potrebno poudariti, da so tudi v teh antičnih jezikih elementi starejših ne-venetskih (neslovanskih) jezikov, ki so se ob stapljanju ali asimilaciji prav tako skoraj do neprepoznavnosti deformirali kot se je staroselski venetski jezik Pelasgov, kar potrjuje etimologija besede "Luna" (lumen, luminis). Kljub temu pa vse kar smo do slej povedali zgovorno priča v prid ideji, da so antični jeziki katerih najbolje poznana predstavnika sta grščina in latinščina vendarle organizacijsko mladi jeziki. Za tiste, ki so se že seznanili in se tudi resneje spoprijeli z na začetku tega članka obdelanimi tezami o "strukturi jezikov", ter o povezavah med razvojem človeškega govora in družbe ter soodvisnosti vidnih v organizacijah teh dveh sistemov, zgornja razprava o "Luni - Mescu in mescu", ni neko novo odkritje ampak morda potrdilo, da je mogoče vendarle nekaj resnice v tezah o "strukturah organizacij" in v tistem načelu "ortogonalnosti" s pomočjo katerega lahko odkrivamo drugače nevidne povezave v teh na ta način smiselno povezanih družbenih in jezikovnih sistemih.

Sicer pa sem kasneje, ko sem pisal uvod v dr. Šavlijev članek o Triglavu našel še en primer, ki logično spada na to mesto kjer smo v jeziku odkrili možne povezave z astronomijo in ga zato še enkrat vključujem tudi tukaj. Gre za besedo "svod" (nebesni svod, obok). Poglejmo:

V jeziku je skrita tudi astronomija: Ko sem prevajal te odstavke o slovanski nebesni semantiki v angleščino, sem opozoril bralce o možnosti, da od branja le tega ne bodo imeli dosti, če ne poznajo slovanskih jezikov. Izkazalo pa se je, da je bil sestavek v angleščini dosti boljši, ker sem se bolj potrudil razložiti bistvene točke razmišljanja. Ker je odstavek nastal kot del članka o Triglavu, se deloma tudi nanaša nanj, začetna točka pa je bila beseda "Višnu", ki predstavlja enega od treh božanstev povezanih z gorskim vrhom Meru v Himalaji in v katerem lahk vidimo paralelo z našim veljakom Triglavom.

Skozi pomen besede "Višnu" v sanskrtu, katere dobesedni pomen je "Bog iz višav" ali "enakonočje" pridemo do slovanskih besed "višina, višno, in v dialektu: višnu". Seveda delni problem predstavlja beseda "enakonočje", ker v naših jezikih ne najdemo ustrezne sanskrtski verziji podobne besede. Kljub temu pa ni mogoče ovreči dejstva, da v naših jezikih ta beseda pomeni natančno to kar naj bi enakonočje pomenilo, namreč "čas, ko naj bi sonce potovalo po najvišji tirnici na nebesnem svodu". To potrjuje starost besede "višina", in ne samo to ampak, kot bomo kmalu videli tudi našega jezika v celoti! Dokaz za to je beseda iz čisto drugega korena in pomena, gre namreč za besedo, ki smo jo sicer že videli v prevodu besede "Višnu", pomen njenega korena pa je čisto nekaj drugega kot nek lok, obod ali nekaj krožnega ali pa obočenega in dosti bliže potovanju sonca po nebu. Pomen korena besede "svod" je "vod, voditi, (drseti, potovati)", kdor ima s tem probleme naj pogleda v angleščino: (to flow, to run, to lead the way). Zelo malo verjetno je, da bi samo zato ker je perfektni krog mogoče narisati z vodenjem palice ob nekaj krožnega, narisani krog imenovali "svod". Toda če, gledamo na nebo in skušamo orisati pot sonca po nebu vodimo prst preko glave, sonce vodi zvezde po nebu, itd.

 

Paleo-astronomija potrjuje jezikoslovne semantične teorije

Sicer pa so se stvari na področju jezikovne arheologije začele popravljati prav s pomočjo astronomije. S tem v zvezi moram omeniti francosko raziskovalko dr. Chantal JEGU-Wolkiewiez, ki je odprla novo poglavje znanosti poznanim pod imeni kot so »arheo-astronomija« ali »paleo-astronomija«. Raziskovalka je namreč ugotovila, da je človek od časa kro-magnona naprej, kar približno določa obdobje od leta 35,000 do leta 12,000, intenzivno opazoval in skušal razumeti nebo ter astronomske pojave. Najprepričljivejši je seveda najstarejši lunarni koledar, katerega so našli upodobljenega na kosti iz poznega paleolitika. S tem v zvezi je zanimivo tudi, da znanstveniki uporabljajo besede Luna, v slovanskem smislu, kjer beseda pomeni tako nebesno telo, kot časovno enoto (mesec).

Na kosti upodobljeni lunarni koledar iz poznega paleolitika
35,000 let star lunarni koledar

Omembe je vredno, da tukaj ne gre za delo nekih diletantov, ampak za resni akademski projekt francoske raziskovalke, ki je svoje desetletja trajajoče raziskave nekaj več kot 130 poslikanih kamenodobnih jamskih sten v Franciji kronala z doktoratom. Najbolj slavna jama je poznana po imenu Lascaux.

Razen v štirih od 130 raziskanih poslikanih jam so v vseh preostalih odkrili, da je kamenodobni človek v slikah beležil astronomske dogodke. Najbolj očitni in dosledno upodobljeni astronomski dogodki na slikah so seveda koledarski čas, ki označuje nebesne pozicije zimskega ali pomladanskega in poletnega ali jesenskega enakonočje. Poleg teh so na kamnih pri jamah odkrili na stotine znakov, ki jih tolmačijo kot označbe lunine sence in pozicij različnih nebesnih teles v obliki piktogramov, kar kaže na starodavno človekovo težnjo po beleženju informacij in iskanje fizičnih pripomočkov za razširitev svojih mentalnih sposobnosti. Najbolj impresiven pa je prej omenjeni lunarni koledar, ki so ga našli v eni od poslikanih jam. Za jezikoslovce pomemben podatek je, z radio-ogljikovim datiranjem kosti v katero je vdolben koledar, natančno določen čas, ki sega 35.000 let v preteklost, ko so začele nastajati te najstarejše človekove umetnine. V jezikoslovju smo slovenski venetologi neodvisno od tukaj opisanih »paleo-astronomskih« odkritij že dalj časa vztrajali, da se je nekako v zadnjih 40.000 letih izoblikovala semantična struktura starodavnih jezikov. Seveda mi tudi zagovarjamo tezo, da so slovanski jeziki edini, v katerih je mogoče dosledno odkriti prisotnost vseh prej omenjenih starodavnih astronomskih pomenov.

Protislovje nomadskim teorijam -- Zgornje prav gotovo ne ustreza tradicionalnim zgodovinskim in sociološkim modelom razvoja človeka in človeške družbe, v katerih znanstveniki pred neolitikom ne vidijo možnosti stalne naselitve človeka. Kako je potem nastal zgoraj prikazani lunarni koledar, ki ga je lahko upodobil le nekdo, ki Mesec opazuje skozi vse leto iz iste točke na Zemlji? Podobno se lahko vprašamo za slike le v tistih 130-ih jamah in to prav na mestih kamor sonce posveti v času enakonočij najgloblje, ne pa v nekaj sto drugih jamah, kamor sonce sploh ne seže? Človek, ki je opazil vse te stvari je moral zelo dobro poznati svoje okolje in se v njem počutiti zelo varno. Drži, da se je iz »svojih občasnih nomadskih romanj« res lahko vedno vračal na ista mesta (???), toda kot nam zagotavlja lunin koledar, je prebival na istem mestu vsaj po leto dni! V vsakem primeru, pa si je težko predstavljati »pastirja«, z občasnim zanimanjem za astronomijo, ali pa za »onstranska« dogajanja na nebu in celo za duhovni svet, za katerega tudi večina današnjih sodobnikov nima več nobenega časa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005,2007,2008,2009,2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: