Semantika v angleščini
Avtor: Igor Pirnovar

Da zahodni jezikoslovci kot tudi slavisti še vedno ne dojemajo pomembnosti semantičnih struktur, je najbolj razvidno na ne tako maloštevilnih površno razloženih primerih iz zahodnoevropskih jezikov. To bom v naslednjih odstavkih razložil na primeru iz angleščine in posredno vpletel tudi razvpitega zahodnoevropskega jezikoslovnega vzornika - grščino. Ta primer je zanimiv zato ker nam na podlagi opisa povsem pristne anglosaksonske besede v angleško-angleškem slovarju razkriva nekdanjo staroselsko in slovanskim jezikom sorodno uporabo, ki je slovnično nekompetentni zahodni jezikoslovci iz že večkrat navedenih vzrokov (nerazumevanja) na eni in podrejenega položaja nasproti njim na drugi strani celo slavisti, niso sposobni videti. Seveda gre tukaj za slovanske - in torej tudi starodavne evropske lingvistične koncepte, katerih zametke najdemo tudi v sanskrtu. Brahmani so te starodavne evropske (venetske) jezikovne oblike v slovnici definirali kot parasmaipada in Atmanepada, kjer v brahmanski slovnici {Atmanepada} pomeni middle - /reflexive/ ter kar v slovanskih jezikih kategoriziramo kot povratne glagole, ki so nadalje lahko prehodni in neprehodni. Medtem pa je sanskrtski {parasmaipada} definiran kot active - /transitive/, ki v slovanskih jezikih odgovarja nepovratnim glagolom, in kateri morajo vsaj v slovenščini vselej biti prehodni. Dokaze, da so zahodnoevropski jeziki prevzeli te v sanskrtu zlomljene venetske slovnične oblike najbolj zgovorno podpira angleški besednjak in sicer prav semantične strukture, kjer neskladje pomenov ene in iste besede kaže na davno nerazumevanje pravkar omenjenih slovničnih konceptov ne le pri Angležih ampak tudi pri Grkih od katerih so le ti dobili skoraj vse svoje zgodnje jezikoslovno znanje. Tako za Grke vse od prehoda v bronasto dobo in vseskozi rast njihovega vpliva in prevlade v mediteranskem bazenu, kot za dolgotrajno rast angleškega imperija od prvih začetkov v 5. stol. n. e. naprej je značilno, da so njihovi nanašajoči se jeziki že zgodaj v času njihovega ekonomskega in vojaško-političnega razcveta prav tako še dolgo po tem doživljali bujno jezikovno rast in to v obeh primerih s prav tako bujnimi asimilacijskimi procesi, ki kot so prepričani mnogi so glavni vzrok za nedoslednosti v njihovih besednjakih.

Čeprav je nerazumevanje besed iz jezikov, ki so bili podvrženi intenzivnim asimilacijskim procesom vzrok za podiranje semantičnih struktur v besednjakih ne glede na to kateri slovnični kategoriji besede pripadajo, se tukaj omejimo na glagole. Pri glagolih so ta neskladja vidna predvsem v okrnjenem razumevanju "naklona", "načina" in "medija" kar se nenazadnje pri govornikih zahodno-evropskih jezikov kaže tudi skozi izgubo občutka za povratnosti glagolskih oblik, ki jih na drugi strani pri nasledniki starodavnih jezikov - to je v slovanskih jeziki oblikovno ločijo, medtem ko je v novejših jezikih ta ločitev vidna le skozi besednjak, ki se je s časom tako deformiral, da so se v veliki meri popolnoma zlomile starodavne semantične strukture. Kot smo že nič kolikokrat videli se dosledno znova in znova srečujemo z za zahodne jezike značilno ploščato obliko jezikovne strukture. Sploščevanje semantičnih dreves pri jezikih, ki doživljajo bujni razcvet (razvoj) je kot bomo videli tudi neločljivo povezano s sploščevanjem gramatičnih struktur.

Mimogrede naj tukaj omenim, da so venetski jezik in z njim tudi njegovi nasledniki slovanski jeziki, katerih govorniki si nekaj tisočletij niso opomogli od družbeno-ekonomskega padca, ki se je začel proti koncu bronaste dobe, v tem času stagnirali. Zato nam nekateri splošno nerazgledani zagovorniki uradnih zgodovinskih in jezikoslovnih teorij radi postrežejo z dejstvom, da je stara grščina bila jezikovno na dosti višjem nivoju kot najstarejša slovanska govorica. Poleg tega pa ne smemo pozabiti na ortogonalno ali diametralno nasprotne lastnosti pri piramidnih ali hierarhičnih jezikovnih strukturah slovanskih jezikov, od katerih najbolj arhaični slovenski jezik je daleč najbolj primerni model za primerjanje teh dveh jezikovnih struktur na nasprotnih straneh spektra jezikovnih organizacij. O tem povem malo več v članku (zunanje okno).

V angleškem primeru, katerega izpis iz slovarja je predstavljen v spodnji tabelici (št. 1), gledano skozi semantično prizmo lahko vidimo, da so Angleži kot tudi stari Grki zaradi slabega razumevanja semantike spregledali glagolske lastnosti povratnosti, kar se v njihovih jezikih manifestira kot poenostavitev slovnice, vendar pa so se te starodavne oblike ohranile v pomenih glagolov, kateri so očitno nekoč vendarle imeli te oblike, kot dokazujejo neskladni pomeni v njihovih slovarjih. To poenostavljanje slovnice je značilno za vse evropske jezike, najbolje pa je vidno v Grščini in Angleščini, kjer mešetarijo s povednimi nakloni, načini in v grščini z aoristi posledica česar je tudi njihovo površno razumevanje povratnih in nepovratnih glagolskih oblik, ker jim ni več jasna njihova semantika saj so jih slovnično že v času, ko so v glavnem posnemali sanskrtsko slovnico, ki je na tem področju tudi izredno nejasna in polomljena, po obliki do neprepoznavnosti okrnili in poenostavili. Kot rečeno pa se je starodavna semantika vendarle ohranila v njihovih slovarjih. Poglejmo torej ta prej napovedani primer v angleščini:

(Tabela 1) Iz angleškega slovarja
aboundbe plentiful (mrgoleti), be rich (biti bogat)
Tukaj gre praktično za dve različni besedi, ki bi, če bi se jezik naravno razvijal bili tudi oblikovno različni ker pomena "mrgoleti" in "biti bogat" slovnično sploh ne sodita v isto kategorijo - v prvi obliki (mrgoleti) imamo nedoločnik in aktiv, v drugi (biti bogat) pa kvečjemu mogoče nekoč trpni deležnik, ki pa ima v slovanskih jezikih danes dosledno lahko le prislovno, oz. pridevniško rabo (bogat) in, ki ga v angleškem slovarju uporabijo s pomožnim glagolom kjer tudi ima nedvomno pridevniški pomen. Tega seveda nihče od zahodnih jezikoslovcev ni "sposoben" ali pa noče razložiti morda zato ker starodavnih ali pa slovničnih povezav, ki so skregane z njihovimi jeziki res ne vidijo, bolj verjetno pa zato ker ne znajo uskladiti slovničnih indikatorjev s pomenskimi. Vendar pa je še bolj zanimivo, da danes, ko znanje tujih jezikov ni več nekaj izjemnega, tudi s strani slavistov ni nobenega glasu. Zelo verjetno je, da iz nekih "nerazumljivih" vzrokov tiščijo glavo v pesek. Ta jezikoslovna zmešnjava sicer izvira že iz sanskrta, kjer tudi Brahmani niso razumeli venetskih povratnih in nepovratnih ter prehodnih in neprehodnih oblik glagola. Njihove razlage in uporaba sicer posnema model slovanskih uporab in pravil, ki so ga v Indijo nedvomno prinesli evropski staroselci in, ki jih ne takrat in nikoli kasneje Indijci niso popolnoma dojeli, vendar se mu kljub temu niso mogli izogniti. Zakaj bi sicer te slovnične elemente kot je jasno iz sanskrtskih tekstov brez pravega razumevanja in tako množično in tako polomljene uporabljali, ter jih v svoji brahmanski slovnici tudi tako nedosledno definirali pod naslovoma parasmaipada in Atmanepada.

Prav isto najdemo tudi v grščini, ki je sanskrtsko zmešnjavo kot posledico ne-ločevanja "aktiva" od "pasiva" ter mešetarjenje z "medijem" uvozila iz Indije in to isto zmešnjavo uzakonila v jezikoslovju svojih posnemovalcev, torej v jezikoslovju vseh zahodnoevropskih jezikov. Poleg prevzemanja jezikovnih prvin in besednjakov iz drugih jezikov, semantične strukture v angleščini dokazujejo tudi, da privzetih besed kot tudi slovnice v času asimilacije govorniki na novo nastajajočih zahodnoevropskih jezikov prav tako kot smo videli v sanskrtu niso popolnoma razumeli. Da so se te besede vendarle obdržale v zahodnih jezikih se imamo zahvaliti evropskim staroselcem, ki so izven dvorov in palač govorili slovanski govorici podobna narečja. Tako imamo danes v angleškem besednjaku ogromno besed, ki s svojo nedosledno semantiko, opozarjajo na starodavno uporabo iz časov preden so izginila "venetska" slovnična obrazila, ki so brez njih postale nesmiselne ali pa dajejo občutek, da so padle iz Marsa. Tak je recimo primer uporabe naše znanke - besede "abound" v stavku "Chairs abound around the table" - kjer beseda "abound" res ustreza pomenu "be plentiful" (mrgoleti), vendar bi bila popolni nesmisel če bi jo tukaj prevajali kot "be rich" (biti bogat). Ta dva pomena sploh ne sodita v isto pomensko skupino in bi, če bi se angleški jezik naravno razvil bili oblikovno različni.

V angleškem jeziku kar mrgoli takih primerov, ki so jih njihovi jezikoslovci sicer identificirali, vendar pa jih nikoli niso niti poizkusili ali pa znali razložiti. Namesto tega so jih razdelili v pet semantičnih kategorij

in jih kot besede z več pomeni ali pa pomeni z več besedami kamor so kot "zanimivost", da bi njihova semantična teorija in znanje zgledali bolj kredibilni vtaknili še besede z nasprotnimi pomeni (Antonyms), ter vse skupaj pometli pod preprogo. S tem morda res lahko o svojem "blestečem" znanju jezikoslovja vlečejo za nos večino ljudi na zahodu, ki kot materni jezik uporabljajo enega od zahodno-evropskih jezikov, toda vsak Slovan, ki malo bolje obvlada angleški jezik in večkrat uporablja angleško-angleški slovar kmalu odkrije, da Angležem še bolj pa Američanom niso španska vas le tuji jeziki ampak celo njihov lastni jezik. Ta argument podpira namreč dejstvo, da ima skoraj vsaka beseda v njihovem slovarju več kot pet pomenov, nemalokrat pa več deset, od katerih pomeni se pogostokrat bistveno ločujejo vse od majhnih nians pa do protislovnih pomenov.

Kritiki venetologov, ki so nam z neštetimi primeri iz toponomastike v preteklosti odkrili možnosti, da je nekaj hudo narobe v evropskem jezikoslovju, še posebej pa tisti, ki se spotikajo v naše tolmačenje venetskih, etruščanskih in keltskih napisov, se norčujejo iz metod katere se opirajo zgolj na semantične podobnosti in etimologije. Vendar pa kot lahko vidimo na primerih zahodnoevropskega jezikoslovja in tudi šolstva, res ni potrebno ne vem kakšno znanje jezikoslovja, da bi venetologom vendarle verjeli. Dovolj je namreč, da nekdo obvlada jezik na nivoju kot ga učijo v ameriških srednjih in višjih ali visokih šolah, kjer večina študentov na koncu ne zna ločiti med sklanjanjem in spreganjem, čeprav prvega od teh dveh angleščina ne pozna, pa vendar ti ljudje nam na koncu skozi grščino in sanskrt solijo pamet kaj sta samostalnik in glagol!

 

Veslo, vaza posoda, čoln in ladja ter malce raztegnjena semantika

Zanimiv primer kjer je zato, da bi lahko razložili občutek, da neka beseda pač mora biti slovanska, semantiko kar malce raztegnemo. Tak je primer angleške besede »vessel«, še posebej zato, ker ga direktno sploh ni mogoče izvajati iz nobene slovanske besede, vendar pa nekateri prisegajo, da gre za povezavo s slovansko besedo »veslo«. V resnici bi lahko šlo za to besedo ampak, za to je potrebno imeti kar precej domišljije. Beseda v angleščini namreč pomeni več stvari, tako »veliko plovilo«, kot »posodo«, vendar pa tudi »žilo« po kateri nekaj teče in, ki je preden so znali delati cevke bila izdelana iz dveh žlebov. Vsi ti pomeni imajo nekaj skupnega s slovensko semantiko »drevaka«, to je iz enega kosa lesa kesa izdolbeno (izsekano) posodo, ali čoln. Tudi veslo je iste oblike in služi za poganjanje čolna. V antiki so na grških galejah veslali v veliki meri sužnji, ki so razumeli venetski jezik, galejam so prav lahko rekli »v-e-s-l-a-k-i« kar bi brez prevelikega naprezanja ali pa skomigovanja z rameni lahko sprejeli kot možnost vsi, ki niso alergični na venetske teorije. Toda ta trditev ima zaveznika tudi v sanskrtu kjer najdemo tazlago besede za »malo posodo« A-s-e-c-a-n-a (osekana, izsekana), ali za »zajemalko«, ki pa je skozi latinščino tudi na moč podobna angleški besedi »vessel«. Poglejmo to še v sanskrtskem slovarju!


   

Sanskrtska beseda pa nas preko Anatolije, Hetitov in Etruščanov, kjer besedo »sekati« ponovno najdemo v več kot 50-ih etruščanskih napisih, spet pripelje do Slovencev, in severnega Jadrana, kjer si Italijani lastijo etruščansko in venetsko besedo »Golasecca« »(Gola-seka)«, ki označuje na golo posekano kraško pokrajino. Ni torej slučaj, da v pred-antičnih jezikih najdemo vse te semantične povezave, ki nas pripeljejo do iz lesa izsekanega čolna, majhne posodice, zajemalke in vesla, ki so si vsi oblikovno, namensko in jezikovno sorodni v več jezikih.

Slovanska semantika nam tukaj pokaže veliko več kot zgolj izvor neke besede. Seveda tega ni mogoče videti brez razširitve obzorja v smeri slovanskih jezikov, kar bi morali storiti vsi jezikoslovci in seveda tudi zgodovinarji, ki sledijo vzorcu rimokatoliške verzije zgodovine, katerega tolmačijo sterilno zaprtega v okvirih neke abstraktne zahodnoevropske kulture in civilizacije, kjer smo se Slovani pojavili kot zapozneli tujek, ko je vendar resnica ravno obratna.

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2009-2011 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: