Nastanek človeškega jezika
Avtor: Igor Pirnovar

Uvod
Problem datiranja v zgodovini in jezikoslovju
Primarne besede
Kako daleč nazaj se lahko ali pa bi se morali ozreti?
Glasovi, besede ali fantazija

Fantazija

Prve besede
Skrivnostna doslednost slovanskih etimologij
Premisa

Vedska literatura potrjuje primarne besede

Semantika je primarnega pomena pri nastanku govora


Uvod -- Jezikoslovje se je v preteklosti naslanjalo na grščino in grščino predvsem zaradi tega, ker zgodovinarji do prejšnjega stoletja niso imeli dovolj dokazov in podatkov o pred-antičnih kulturah. Zahvaljujoč se novejšim interdisciplinarnim znanstvenim metodam in novi tehnologiji, se je to v zadnjem stoletju bistveno spremenilo in kliče po reviziji ne le jezikoslovja ampak tudi zgodovine. V jezikoslovju nas je dolgo oviral neolitska steklena pregrada, ki smo jo sedaj vendarle razbili in odstranili, ker smo se začeli ukvarjati s paleolitskimi jeziki. Zgodovinarji nam bodo slej ali prej morali slediti.

Problemi datiranja -- niso le empirični ampak tudi ideološki problem. Čeprav so raziskovalci sanskrta pred skoraj 300 leti postavili temelje sodobnemu jezikoslovju, ki se šele postavlja na noge, pa so na nek način tudi soodgovorni za zgrešene IE teorije ...


Kljub temu, da sem tako odločno zagovarjal tezo, da se zgodovina in lingvistika preveč krčevito oprijemata neznanstvenih časovnih okvirov v zvezi z razvojem človeštva, pa se tudi sam venomer zatekam nazaj v bronastodobnemu sanskrtu in vedski literaturi. Dejstvo je, da tam najdemo skoraj 4.000 let stare zapisane dokaze o »IE jezikovnih skupinah«, pa ne samo to, v teh jezikovnih artefaktih najdemo tudi najstarejša, in v veliko primerih dobesedno enciklopedijsko opisana, dejstva o takratnem okolju in pojmovanjih v izvirnem zgodovinskem kontekstu. Za jezikovno arheologijo sta v tem pogledu ta starodavni jezik in literatura izhodiščna točka in tudi odskočna deska v doslej popolnoma neznano in nedokumentirano ter za marsikoga nepredstavljivo neolitsko in morda celo paleolitsko preteklost. O tem se bomo prepričali na številnih primerih jezikoslovnih dejstvih in dokazih, ki so ali potrdili ali pa zavrnili teze o primarnih besedah. Le te so za teoretična razglabljanja o nastanku človeške govorice zelo pomemben koncept, ki pa je očitno tudi nepojmljivo oddaljen ne le od današnje realnosti ampak tudi od neolitske! Ob nevarnosti, da se tukaj prenaglim naj zaradi pomembnosti obeh vendarle omenim, da primarnih besed ne smemo mešati s primarnimi semantičnimi oblikami, čeprav na določeni razvojni stopnji jezika ta dva koncepta postaneta neločljivo povezana.

Pozorni bralec je verjetno že zaslutil, da ni pomembno ali je jezik katerega starodavne izvore raziskujemo, tudi sam veličastno star. Sicer drži, da je za razvoj »naravnih mehanizmov za tvorbo semantičnih struktur v jeziku« ali pa zato, da bi se v njem razvile »naravne semantične strukture same« potrebno, da je jezik nastajal po naravni poti, kar običajno tudi pomeni, da je jezikovno relativno zrel in torej tudi visoke starosti. Vendar pa dejstvo, da v sanskrtu ni ne prvih in ne drugih, torej ne prej omenjenih »mehanizmov za tvorbo semantičnih struktur« in ne »naravnih semantičnih struktur«, ne govori le v prid tezi, da je sanskrt mlad jezik ampak, zato ker iz nič ne more nastati nič, tudi to, da je sanskrt nastal iz očitno še starejših jezikov (halooo! Venetski jezik je starejši od sanskrta! -- Koliko tisočletij je nastajal sanskrt in koliko tisočletij pred njim skupni IE ali venetski jezik?). Sicer pa ta princip, namreč, da nič ne nastane iz nič, velja za vse jezike in posledično bi se tudi v novo nastalih jezikih vselej morale ohranjati, predvsem vsem jezikom skupne, primarne besede. Če pa naj bi bilo tudi res, da so se v nekaterih jezikih le te ohranile vse do danes, bi jih morali najti tudi v našem starodavnem skupnem jeziku, iz katerega naj bi z asimilacijo indijskih domorodnih dialektov nastal sanskrt. Sedaj pa naj še opozorim tiste, ki tega še niso storili, da si v naslednjem okencu tukaj ogledajo kaj so »primarne besede«:

Primarne besede


Končno smo se potopili zelo globoko v nepoznano preteklost, kjer skoraj ni mogoče verjeti, da nam bo poznavanje katerega koli jezika ali pa jezikoslovja lahko v kakršnokoli pomoč. K sreči na tej poti v preteklost jezikoslovci niso osamljeni. S skoraj istim ciljem v mislih, namreč odkriti kako pojasniti naravo človeškega spoznanja kjer je govorica le en del celote, prodirajo v daljno preteklost tudi raziskovalci kognitivnih ved in brez nadaljnjega smo si na tej poti obojestransko v veliko pomoč, čeprav imamo vsak svoj načrt kako priti do cilja. Naša motivacija študija razvoja človeškega govora je povezana z željo odkriti izvore IE jezikov. Za to je potrebno razumevanje izvornih jezikovnih oblik kot so primarne besede, osnovne semantične in slovnične strukture, ki so sestavni del vseh naših jezikov. To nas končno pripelje do študija in rekonstrukcije jezikoslovnih abstrakcij, ki si jo tipično predstavljamo v paradigmo kognitivnih ved. Neglede na to ali do teh abstrakcij pridemo po jezikoslovnih poteh in metodah ali pa s pomočjo kognitivnih znanj in orodij, morajo končni rezultati in spoznanja biti zrcalne slike izsledkov z druge strani.

Čeprav smo se na raziskovalno pot starih jezikov podali predvsem zaradi evropskih pra-jezikov, jih bomo v tem trenutku morali preskočiti. Sanskrt bomo uporabili kot odskočno desko v daljno preteklost, kjer bi končno morali odkriti tudi preskočene evropske jezike. Tako sem prej, ko sem zapisal, da v sanskrtu najdemo enciklopedijsko opisana dejstva o okolju in pojmovanjih prazgodovinskih časov v izvirnem zgodovinskem kontekstu iz sredine prejšnjega desettisočletja sem v mislih imel venetske (slovanske) besede »zemlja, ogenj in jama«, za katere končna potrdila o možnih medsebojnih semantičnih povezavah iz časov, ko človek še ni obvladoval ognja, to pa je gotovo veliko več kot pred 50.000 leti, so prišla prav iz rigvedskih etimologij. Tem nekateri poznavalci sanskrta pripisujejo do 2.000 let večjo starost od sanskrta samega, torej od 5.000 do 6.000 let (za te etimologije poglejte na povezavo: Od kod sanskrt::).

 

Kako daleč nazaj se lahko ali pa bi se morali ozreti? -- Kot smo doslej že večkrat videli, nas jezikoslovje dosledno poriva v preteklost mimo mejnikov, ki so jih postavili zgodovinarji. K sreči nas pri tem vzpodbujajo najnovejša odkritja, kot je tisto o 35.000 let starem . Očitno je, da kmalu ne bo več problematične fiktivne neolitske ločnice, ki si jo zgodovinarji tradicionalisti predstavljajo kot začetek revolucionarnega obdobja na človeški razvoji poti, ko naj bi pojav poljedelstva in živinoreje povzročil, da je človek preko noči opustil nomadski način življenja in se prvič v svoji zgodovini za stalno naselil. To naj bi kot posledico, poleg razvoja agronomskih veščin, povzročilo silovit razcvet številnih drugih inovativnih dejavnosti kot so, razvoj obrti in umetnosti, kar naj bi pospešilo tudi dotlej težko predstavljivo človekovo duhovno rast, ki je končno bila kronana s pismenostjo in razvojem literature, filozofije in začetkov teoretičnih znanj in znanosti. Že samo z upoštevanjem spoznanj paleoastronomov se nam pred nosom sesuje ta idilična neolitska slika, kot hiša iz igralnih kart.

Fractals - eden od preprostejših algoritmov naravne rasti, ki da razume lahko tudi otrok Na žalost pa samo podiranje neutemeljenih časovnih pregrad niti približno ni dovolj, da bi odkrili okoliščine v katerih so nastali naši jeziki, še manj pa najpreprostejša človeška govorica. Preden se lotimo teoretičnih razglabljanj o tem, si oglejmo časovno razpredelnico tukaj pod spodnjim odstavkom, ki se je izoblikovala v luči naših dosedanjih jezikovnih raziskav. Ne, da bi sedaj utemeljeval posamezna obdobja, kar se bom potrudil storiti postopno, ko se jih bomo, vsakega zase, v jezikovnem pogledu dotaknili, naj opozorim na časovne razmake v spodnji tretjini tabele. To so namreč časi, v katere moramo na nek način, vsaj teoretično, prodreti. Pri tem si bomo v prepričanju, da razvoj človeške kognicije in seveda tudi govora sledita zakonom naravne rasti, ki jo v matematiki definirajo algoritmi imenovani »fractals«, pomagali z izsledki kognitivnih ved, psihologije in zoologije.

Fractals je preprost algoritem, s katerim teoretično lahko rekurzivno gradimo strukture z neskončno veliko elementi. V našem primeru si z njim lahko poenostavimo abstrakcijo spomina, ki bo igral pomembno vlogo pri gradnji »semantičnih struktur« (dreves ali grozdov). Ni slučaj, da so tudi »fractals«, tako kot »ortogonalnost, ploščate« in »hierarhične strukture«, ki jih omenjam v članku (zunanje okno) del »matematične teorije kaosa« in seveda tudi »OM paradigme«, kar pa so metodologije, ki se jih poslužuje sodobna znanost za obvladovanje kompleksnih sistemov in človeški govor, kot tudi zgodovina in družboslovje samo, so natančno to, namreč, kompleksni sistemi!


Očitno je, da iz časov pred pol milijona let ne moremo pričakovati arheoloških dokazov, za to da bi lahko rekonstruirali pogoje iz okolja, v katerem je nastala človeška govorica, toda prej omenjene znanosti nam lahko v veliki meri pomagajo ustvariti dovolj zanesljiv teoretični model. Kar iščemo, je mehanizem s pomočjo katerega se je začel razvijati človeški govor. To je inačica algoritma, ki so ga znanstveniki razvili v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja in s katerim so uspeli matematično definirati naravno rast. Ta isti mehanizem je tudi odgovoren za razvoj slovnic in semantičnih struktur.

Zelo naravno je torej, da skušamo ugotoviti zakonitosti razvoja človeškega govora v okolju, ko je človeški govor bil v najpreprostejši možni obliki. Tukaj se bomo za hip morali prepustiti naši fantaziji, toda le toliko, da se prebijemo do časa, ko so začele nastajati primarne besede, ki so služile kot opeke pri rasti semantičnih struktur ali dreves. Kot vidimo čas tukaj ni več tako pomemben, veliko bolj nas zanima, na kakšni razvojni stopnji je bil takrat človek in kakšno je bilo njegovo okolje, ki je stimuliralo njegovo duhovno rast, katero v tem primeru ocenjujemo v kontekstu rasti njegovega besednega zaklada in izraznih zmožnosti.

Pri vsem tem nam ni toliko do tega, da bi rekonstruirali prvo človeško govorico. Veliko bolj pomembno je, da se seznanimo z zakonitostmi, ki vladajo v procesu nastajanja in razvoja govorice. Seveda gre za prej omenjene mehanizme naravne rasti, ki jih v matematiki tvori skupina algoritmov s skupnim imenom »fractals«. Ena od najpogostejših oblik naravne rasti so drevesa in veje. Ni razloga, da tudi semantična drevesa ne bi bila rezultat istih zakonitosti rasti. Kljub temu, da vnaprej ne moremo napovedati, kje se bodo razvile posamezne veje in vejice, pa si vendar lahko v večini primerov predstavljamo kakó bo drevo, ki smo ga posadili spremenilo videz okolja, ko bo zraslo. Na zelo podoben način lahko tudi prepoznamo semantična drevesa v različnih jezikih in si jih celo predstavljamo na področjih kjer ne poznamo večine besed besed. Analogija med naravnimi in semantičnimi drevesi je tukaj zelo na mestu. Tako kot je enostavno ločiti palmo od hrasta ali smreke, je enostavno ločiti tudi oblike semantičnih struktur v različnih jezikih. Še več ugotovimo lahko tudi katera veja ali drevo je bilo cepljeno z vejico druge vrste drevesa! Te lastnosti in zakonitosti naravne rasti dreves bomo s pridom uporabljali tudi pri raziskavi razvoja posameznih jezikov.

Sicer pa v teh fazah razvoja človeškega govora še ne moremo govoriti o razvitih semantičnih strukturah kaj šele o semantičnih drevesih. Na hitro smo se že srečali z modelom organizacijskih struktur prvotnih besednjakov, ki smo jih tako kot besede v njih tudi imenovali »primarne«. Njihova organizacija je bila preprosta ploščata struktura, kjer so besede neurejeno in medsebojno nepovezano nametane po ploščati površini. Šele, ko je v besednjaku toliko besed, da si jih ni več enostavno zapomniti ali jih priklicati v spomin, se razvijejo mehanizmi ali strukture, ki so v pomoč procesom tvorjenja bolj kompleksnih misli in stavkov. Toda preden se začnemo pogovarjati o teh strukturah, moramo najprej imeti vsaj primarni besednjak. To pa je tema naslednjih odstavkov.

Glasovi, besede ali fantazija -- Prvotne najbolj preproste jezikovne oblike so verjetno človečnjaki pridobili kar po vzorcu živalskega sveta. To nas torej pripelje nekaj milijonov let v preteklost in za razlago tega obdobja res nekateri ne pričakujejo več od znanstveno-fantastičnega raztegovanja stavkov. K sreči imamo pred sabo konkretne primere ali modele iz živalskega sveta, ki so nedvomno zelo blizu začetni točki razvoja človeškega govora. Na tej stopnji ni mogoče govoriti o nekih slovničnih pravilih, na vsak način pa lahko odkrijemo najpreprostejšo asociativno semantiko, ali slovar glasov, kjer vsaka beseda predstavlja mentalno sliko predmeta, osebe ali pojava, ki ga označuje. No tudi zametke slovnice lahko odkrijemo, recimo dva zaporedna enaka glasova pomenita nekaj drugega kot eden, glasnejši ali po tonu višji glas spet nekaj drugega, kljub temu pa gre tudi v teh primerih le za različne pomene, ki jih lahko vse, skupaj z odkritimi "pravili", zapišemo v obliki slovarja ali glose.

V nekaj milijonih let, ki so pretekla od pojava prvih praljudi pa do končnih obdobij paleolitika, pred približno 200.000 leti, so se besede začele razlikovati po slovničnih kategorijah, ki jih danes poznamo kot samostalnike, glagole, osebne zaimke, pridevnike, predloge, prislove ... Seveda so ta pravila bila še vedno izključno notranji del semantičnih struktur in ne nek od pomenov ločen mehanizem. Še vrstni red besed je bil bolj naključje kot pa rezultat miselnega procesa. Na tej stopnji jezikovnega razvoja je pričakovati, da je v primerjavi z začetnim živalskim besednim (glasovnim) zakladom, človekov bil vsaj od sto do tisoč krat večji kot najbogatejši živalski slovar glasov. Uporabnost takega jezika je omejena na posamezne pomene besed. Tvorba stavkov je možna le v zelo omejenem smislu, kjer je pomen bolj zapletenih misli izražen z besedami različnih pomenov namesto s pregibanjem besed. Naravno je pričakovati, da je prvotno nastala smiselna besedna struktura »JAMA-VODA« ali »VODA-JAMA«, kot »VODA-V-JAMA«, ki sedaj ne zahteva le nove besede z novim pomenom, ampak tudi pravilo o vrstnem redu besed. Preden so se ta pravilno uniformno razširila med večjimi skupinami ljudi, ne moremo govoriti o jeziku ampak le o proto jezikih, ki pa so kljub temu že nekaj stopničk više od prvih faz nastanka govora.

Primarne besede so podlaga na kateri začno rasti semantične strukture Metoda z algoritmom rasti semantične strukture Drevo lahko tudi semantično

Če od tukaj pokukamo še malo dlje v prihodnost, si lahko predstavljamo, da se je besedni zaklad toliko razširil, da so se začele oblikovati skupine sorodnih in med sabo povezanih besed. Tvorba teh skupin je počasi začela vplivati na spremembo ploščate organizacije besed v večplastne semantične grupacije. Začela se je dolgotrajna preobrazba ploščate organizacije jezika v smeri proti piramidni hierarhično organizirani obliki, kjer so besede razvrščene po kategorijah znotraj semantičnih struktur, grozdov ali dreves. Do poznega paleolitika se je človeški govor že toliko razvil, da je bilo mogoče izražati tudi že bolj zložene in ne le samo preproste misli, kar dodatno potrjujejo tudi najnovejša odkritja francoskih , ki so nas presenetili s 35,000 let starim v kost izdolbenim lunarnim koledarjem. Direktno to seveda ne moremo uporabiti v jezikoslovju, je pa malo verjetno, da se ljudje, ki so tako vztrajno in natančno beležili pozicijo meseca na nebu, o tem ne bi pogovarjali. Poleg tega, pa nam slovanski jeziki in jezikoslovje ponujajo indirektno povezavo s tem arheološkim odkritjem iz poznega paleolitika. Še bolj razveseljivo pa je za nas dejstvo, da v tej jezikovni povezavi z astronomijo igra pomembno vlogo prav semantika. (Kogar zanima si lahko članek o tem ogleda na povezavi z imenom: ). Kljub temu, da so nas nekoč v šoli učili, da je še pred manj kot 3.000 leti za stare Grke zemlja bila ploščata in, da se vsi zavedamo Galilejeve bitke s papežem o Zemlji kot središču vesolja, ni tako težko verjeti, da so ljudje že vsaj pred 35,000 leti opazili, da Luna vsak dan pred našim nosom potuje proti zahodu, vsak naslednji dan pa je na nebu bolj vzhodno in, da to svoje potovanje ponovi vsakih 30 dni. Kot nam zagotavljajo paleoastronomi, pa so poznali tudi zimsko in letno enakonočje. Kasneje sem tudi v sanskrtu odkril potrdila, da so v Indijo resnično prav Evropejci ali bolje Veneti skupaj s svojim jezikom razširili to svoje znanje astronomije.

Sicer je ob tej priliki še malce prezgodaj govoriti o skritem evropskem / venetskem odtisu v sanskrtskem nebeškem izrazoslovju, kljub temu, da se prav v povezavi z odkritjem zanimanja paleolitskega človeka o astronomskih ali nebesnih pojavih približujemo obdobju v katerem so se začele oblikovati primarne besede in za katere prav v »nenaravni sanskrtski semantiki« najdemo presenetljivo veliko povezav v obeh smereh, tj. nazaj v preteklost kot iz preteklosti naprej v smeri sanskrta in naprej proti sedanjosti.

Fantazija -- Končno se vendarle moramo spoprijeti tudi z besedami, ki naj bi obstajale pred primarnimi. To dejansko ne more biti nič drugega kot teoretsko ugibanje ali plod naše domišljije, vendar pa te besede niso tako pomembne kot so miselni procesi, ki naj bi se sprožili ob želji nekaj reči. To je ob enem tudi veja ali uigravanje in ob enem preverjanje našega modela okolja ali situacije, ki naj bi te procese sprožila.

Ko tako mentalno potujemo v preteklost se zavemo revolucionarnega prehoda od paleolitika v neolitik, katerega so nam zgodovinarji tako obširno razložili. Toda, kdor je prebral članek (zunanje okno) ve, da nam OM (objektne metodologije) ponujajo pripomoček, s katerim lahko verificiramo in celo predvidimo kakšne strukturne spremembe lahko pričakujemo ob tem prehodu. Ob vsakem prehodu iz enega zgodovinskega obdobja v drugega namreč, moramo pričakovati, da se bodo na obeh straneh zgodovinske delitve po pravilu ortogonalnosti manifestirale spremembe v smislu zamenjave polarnosti, kar bomo zaznali v obliki obrata karakteristik v svoje nasprotne oblike znotraj soodvisnih sistemov, kot sta recimo družba in jezik. Eno tako spremembo smo že srečali, ko smo na začetku paleolitika videli spremembo organizacije jezikovnih struktur iz ploščatih v smeri piramidnih drevesnih struktur.

Ker je neolitik za človeka in družbo prinesel velik razvoj in prosperiteto, je pričakovati, da so ljudje v tej dobi v povprečju bili relativno zadovoljni in optimistični. Nasprotno bi po pravilu ortogonalnosti v paleolitiku moralo biti obratno, torej v tem pogledu naj bi paleolitik v povprečju bil bolj pesimistične narave. Mislim, da ne bom preveč zgrešil, če trdim, da so se vsaj v zgodnjem v paleolitiku bolj bali ognja, groma in strele, divjih živali ter drugih neprijetnih naravnih pojavov kot pa so se veselili lepote narave, medvedjih mladičev, ali pa prijetno toplega sonca, ... Sodeč po pravkar naštetem, je obdobje zgodnjega in verjetno tudi srednjega paleolitika resnično bilo po tej plati ortogonalno kasnejšim obdobjem, v katerih so že obvladali ogenj, si na zadovoljiv način razložili naravne pojave in okolje v katerem so živeli. Jezikovno je ta prehod preko paleolitske ločnica, ki jo naznanja človekova zmaga nad ognjem, pomenil preobrat iz ploščate organizacije jezikovnih struktur v smeri razvoja piramidnih struktur in jezikovne organizacije. Tako so se je v poznem paleolitiku vse do nove kamene dobe razvili jeziki z globokimi hierarhičnimi organizacijami.

Prve besede -- V začetnih fazah človeškega razvoja (zgodnji paleolitik) so sicer že začeli nastajati prvi besedni zakladi, toda besede niso bile univerzalne in ne stalne. Da se bi zgodilo to, bi bilo potrebno neko univerzalno pravilo, ki bi presegalo ozke okvire posamezne horde ali pračloveške skupnosti. To pravilo je sicer obstajalo, bilo je fizično in zelo naravno, namreč roke! Pred besednimi so se razvile metode komuniciranja z rokami in to je kasneje pripomoglo tudi pri razvoju jezika. Praljudje so si tako pomagali z rokami, ko so hoteli opozarjati drug drugega na dogodke, predmete in druge prebivalce v svojem okolju. Oblike predmetov, ali dogodkov, katere so hoteli glasovno in besedno oblikovati so postale osnova za prve semantične strukture in besede, ki so najbolje ponazarjale geste z rokami so postale temelji prvotnih semantičnih struktur in istočasno tudi primarne beseda.

Ne bom se spuščal v avanture in ugibanje o tem kakšen naj bi bil ta jezik. Toda odkrili smo povezavo do enega od najprimitivnejših pravil semantike, ki se je moralo ohraniti vse do danes in s katerim bi morali biti sposobni odkriti tudi besede, ki so se ohranile do danes. To so primarne besede. Za razliko od besed o katerih smo tukaj govorili doslej, so »primarne besede« univerzalne in stalne, torej si jih govorniki že trajno zapomnijo izven osebnih in lokalnih okvirov ter se shranjujejo v univerzalni spominski strukturi s pomočjo univerzalnega mehanizma (algoritma), ki je začel nastajati na osnovi tistega prvotnega vizualnega mehanizma semantike govorice rok. Tukaj pa se lahko poslovimo od naše »fantazije« in se opremo spet na nekaj konkretnega, ne ravno fizično oprijemljivega pa vendar dokazljivega!

Za zaključek, naj še malo bolje definiram ali orišem novejše obdobje ali fazo v razvoju jezika v katero trenutno stopamo. To je čas, ko so že začeli nastajati prvi besedni zakladi, toda njihova univerzalnost je omejena le na besede, ki so nastale s pomočjo prej opisanega mehanizma za grajenje prvih semantičnih struktur, torej oblike stvari, za katere besede se permanentno vtisnejo v spomin, in ohranjajo preko meja hord, rodov in generacij.
Skrivnostna doslednost slovanskih etimologij

(Lahko brez škode preskočite)

Preden nadaljujem s formulacijo teze, ki je rezultat mojega več kot desetletje trajajočega tuhtanja in študija, moram to »na glas« in jasno povedati. Namreč, že od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem se prvič zavedel, da v sanskrtu obstajajo stavki, ki so semantično in slovnično dobesedno slovenski, me je mučilo vprašanje, kako je mogoče, da so slovanski jeziki ohranili te starodavne jezikovne oblike, medtem, ko so se skoraj popolnoma izgubile v vseh drugih evropskih jezikih.

Še bolj pa me je vznemirjalo dejstvo, da se je to zgodilo tako temeljito, da celotni akademski aparat podpira povsem napačno idejo, namreč, da so grščina, latinščina in keltski jezik temelji na katerih so se razvili vsi evropski jeziki iz IE jezikovne skupine! Kako je mogoče, da se niso vsaj v znotraj IE jezikovne skupine ohranili skupni izrazi za najbolj primarne stvari in pojave? Na drugi strani pa se mi je pri svojih študijah začela kristalizirati slika, v kateri so potencialne primarne besede obstajale v vseh slovanskih toda le v slovanskih jezikih!

Na zadnjem in za nas edinem pomembnem stavku iz zgornjega drobnega tiska, ki ga tukaj ponavljam, namreč, »da potencialne primarne besede obstajajo le v vseh slovanskih in le v slovanskih jezikih«, se je v zadnjih petnajst letih razvila teza o prvih nekaj besedah, ki so se kot primarne ohranile v IE jezikih! Le te si predstavljam kot ogrodje in temelj semantičnih struktur prvotno sicer vseh IE jezikov, ki pa so se v bolj ali manj nespremenjeni starodavni obliki ohranile le v slovanskih jezikih!

Vse te slike so nastale v računalniku z algoritmi imenovanimi fractals
Fractals - z algoritmi naravne rasti lahko računalniško simuliramo skoraj vse naravno nastale oblike

Poglejmo torej kaj si shematično lahko predstavljamo kot osnovni prvi trikotnik zgoraj omenjenega algoritma vzorcev s skupnim imenom »fractals«.

Verjetno ni velike opozicije trditvi, da je človek že od pamtiveka spoštoval in oboževal sonce. Če to v mentalnem pogledu sinhroniziramo s časom, v katerega smo v jezikovnem smislu pravkar stopili in uskladimo s predstavo tedanjega okolja, potem takoj za soncem in morda celo pred njim kot mogočni naravni dogodek ali pojav stoji ogenj, ki pračloveku v obliki velikih gozdnih požarov gotovo naganja strah in trepet v kosti. Čeprav ni osnove na kateri bi lahko sklepali, kako so praljudje imenovali te pojave, pa vendar vemo, da so morali biti prisotni v prvih semantičnih strukturah. Pomaknimo se še za pol do milijona let v prihodnost do časa, ko je človek ugotovil, da voda pogasi ogenj, da ogenj vselej silovito teži proti višavam neba, da je sonce tudi neke vrste ogenj, ter končno, da je ogenj, pogosteje kot ne, že znal ukrotiti, ni ga pa še znal »prižgati«.

Fractals - z algoritmi naravne rasti lahko računalniško simuliramo skoraj vse naravno nastale oblike Geometrični model strukture z asociativnimi relacijami povezanih besed v spominu je le shema, ki je prostorsko tako urejena, da so razdalje med vsemi elementi v povprečju enake.

Na naši preprosti sliki na levi tudi ni videti vseh povezav med besedami, vsaka beseda je v resnici namreč lahko povezana s poljubnim številom drugih besed, kakor vidimo na desni.

Kljub temu, da se je do časa, preden so se primarne besede poenotile preko okvirov posameznih skupnosti praljudi, osnovna semantična struktura že razvila in je verjetno vsebovala že veliko lokalno znanih besed, si tukaj predstavljajmo, da so besede sonce, on, ti, ogenj, voda ... bile prve, ki so sprožile rast sprva neopaznih semantičnih vzorcev. Naj poudarim, da za nas ni pomembna lokacija, ali točke na grafu, kamor se spravlja (beleži) besede. To ureja relacija asociativnosti, ki je dosti bolj zapletena kot si jo lahko na hitro predstavljamo in to celo za tako majhno število besed kot je to naše tukaj. Osnovno vodilo za tvorbo povezav med besedami je podobnost v pomenu, obliki in lastnostih predmeta ali pojava, ki ga beseda predstavlja. Iz jezikoslovnega vidika lahko mehaniko povezave popolnoma ignoriramo.

V tem času se je po naravni poti začela selekcija besed, ki so bile med sabo oblikovno in smiselno v skladu s prej omenjenim semantičnim modelom navezanim na govorico rok. Besede so še vedno shranjene na preprost način in med sabo še niso povezane v strukture, vendar se je kljub temu za njihovo obliko začel oblikovati vzorec s karakteristikami značilnimi za semantično metodo, po kateri so besede nastajale in se v dolgem času po tem modelu oblikovale. Ti jezikovni vzorci skupaj z našim semantičnim mehanizmom so se ohranjali ne le znotraj posameznih praskupnosti, ampak kot lahko vidimo tudi skozi prizmo v IE jezikov so vsaj do prehoda paleolitika v neolitik so se razširili preko časovnih, fizičnih ali geografskih in kar danes smatramo etničnih meja.

Premisa: skupni evropski proto-jezik je bil zelo podoben venetskemu -- Na osnovi vseh dosedanjih opažanj, teoretiziranja in tudi študij drugih starih jezikov, predvsem pa sanskrta, katerih izsledkov še nisem uspel v celoti predstaviti, smo tako prišli do osnovne premise, namreč, da so vsi IE jeziki, kar bi z upoštevanjem izsledkov študija »indijskega jezikovnega prispevka« tej jezikovni skupini končno lahko zožili le na evropske jezike, torej, da so vsi IE jeziki prvotno izhajali iz skupnega evropskega proto-jezika, ki se je v zadnjem delu paleolitika razvil v striktno piramidno jezikovno organizacijo na osnovi globoko razvejanih semantičnih in slovničnih struktur.

Ta izjava je nabita z za akademike tradicionaliste težko prebavljivimi tezami, ki pa jih nepoznavalec verjetno niti ne vidi. Zato se mi zdi potrebno, da jih izluščim in naštejem v bolj prepoznavni obliki:

  • Proto-indijskoiranski jeziki, ki so se združili z evropskim proto-jezikom v novi jezik imenovani sanskrt, so bili po jezikovni strukturi, semantično in po jezikovni organizaciji popolnoma drugačni od evropskega jezika.

  • V IE jezikovni skupini so evropski jeziki, prvotno izhajali iz skupnega evropskega proto-jezika, ki se je v zadnjem delu paleolitika razvil v striktno piramidno jezikovno organizacijo na osnovi globoko razvejanih semantičnih in slovničnih struktur.

  • Evropski proto-jezik je bil po strukturi, semantično in po organizaciji zelo blizu sodobnim slovanskim jezikom.

  • Kljub temu, da je v sanskrtu mogoče zaslediti v primerjavi s slovanskemu jeziku podobnimi jezikovnimi oblikami proporcionalno skoraj zanemarljive grške, romanske in germanske vzorce evropskega jezikovnega odtisa, ni jasno ali so pripadali skupnemu IE proto-jeziku ali so bili del druge skupine evropskih jezikov, ki bi lahko prišla v Indijo tudi kasneje, ločeno od Venetov.
To pa so tudi izhodišča naše raziskave in nekaj na kar se bomo venomer vračali in preverjali ter utemeljevali. Kljub temu, da sem to za nas bistveno premiso šele sedaj jasno artikuliral, me je pri pisanju tukaj vodila že od vsega začetka. Vendar pa moram poudariti, da sem potreboval več kot desetletje, preden je pravkar izpostavljena ideja, da s pomočjo slovanskih jezikov lahko prodremo tako daleč v nedokumentirano preteklost bila zrela za javno obravnavo in raziskave, ki pa jih sicer sedaj že lep čas opravljam v zvezi s tem.

Odločilnega pomena je bilo moje zadnje resnejše brskanje po sanskrtu, ki mi je naenkrat in nepričakovano odprlo oči in me navdušilo za vnovično soočenje z učbeniki sanskrta in rigvedskimi teksti. Ko sem, namreč pred nekaj več kot pol leta hotel preveriti navedbe neke angleške spletne strani, ki je naštela kakih 100 iz sanskrta izvirajočih angleških besed. Ne le, da sem sam pred tem videl dosti bolj prepričljive primere, po večurnem preverjanju dela angleških amaterjev, sem bil šokiran nad neprimerno bolj prepričljivimi slovanskimi elementi v izbranih besedah kot so bili zanemarljivi ali celo za lase privlečeni angleški. Očitno se mi je v zadnjih nekaj letih ob občasnem brskanju po sanskrtskih slovarjih toliko izostril posluh za ta jezik, da sem dojel tudi marginalne a kljub temu obsežne slovnične opise v slovarjih, ki sem jih do nedavnega ignoriral.
Končno mi je študij sanskrta razkril dejstva in dokaze, ki potrjujejo prej omenjeno premiso. Omogočil je, da ta jezik kot tudi vse sodobne IE jezike z metodami, ki jih v kibernetiki in drugih tehničnih panogah imenujemo »vzvratni inženiring«, lahko razstavimo in ponovno sestavimo ter v tem procesu medsebojno primerjamo sestavne dele in notranje jezikovne mehanizme posameznih jezikov.

Zgornja izhodišča zahtevajo, da so se v naših jezikih ohranili jezikovni odtisi iz časov, ko so jeziki začeli nastajati. Z veliko mero gotovosti lahko trdimo, da so slovanski jeziki ohranili najbolj pristne starodavne jezikovne odtise. Tukaj se ne bomo ukvarjali z vprašanjem, zakaj ravno slovanski jeziki, čeprav imam tudi za to tezo, ki pa ni tako rožnata kot se morda zdi na površju. O tem bom spregovoril na drugem mestu. Tukaj se raje posvetimo jezikoslovnim vidikom in poglejmo ali teza, da v slovanskih jezikih najdemo paleolitski jezikovni odtis sploh možna.

 

Vedska literatura potrjuje primarne besede

sonce
ogenj njego
gor on

višina

goreti
gora
voda
vzeti
zemlja
jama
Naj začnem z zanimivo slučajnostjo, namreč, da v venetskem jeziku ali, če že hočete v stari slovanščini, besedica »on« (nego) črkovana nazaj pomeni »ogenj« (ogen). Tega ne gre jemati resno, čeprav je špekulacija pogojena z domnevo o visoko razviti duhovnosti evropskih staroselcev, za kar potrdila najdemo tudi v mitološkem kontekstu, ki ga po zgodnji neolitski sliki takratne zavesti (vsaj izpred 6000 let pr. n.š., če ne še enkrat toliko), katero so v Indijo prinesli Veneti, tudi zelo natančno v sanskrtu opisuje vedska literatura.

Tabela teh nekaj besed tukaj na levi je poleg tega, da razkriva zametke prvotnih semantičnih dreves v evropski govorici tudi zelo prisrčna prispodoba za tri stvari, ki jih nekateri slovenski venetologi očitamo slovenskim akademikom, slavistom in zgodovinarjem. (1) Nerazumevanje vloge arhaične slovenščine v odnosu do razvoja evropskih jezikov. (2) Nepoznavanje sanskrta in rigvedske literature. (3) Pomanjkanje domišljije in zdravega razuma in nenazadnje korajže, pri tolmačenju slovenščine. Gre za »slovanske« končnice (-nj), ki so jih v zadnjih 200 letih tako uporno vrivali v naš jezik. Nezadovoljneži in uporniki proti tej »slovanizaciji« slovenščine protestirajo s črkovanjem besede Ljubljana v venetščini: »Lublana«.

Sicer pa je zgornja tabelica uvod v rekonstrukcijo prvih semantičnih struktur, ki kot vidimo v sanskrtu so se iz prastarega evropskega jezika ohranile in se še dodatno razvile edino v slovanskih jezikih medtem ko, v zahodnoevropskih jezikih zapustile komaj opazne sledi (voda, zemlja, sonce, ogenj). Ni slučaj, da sem za gradnjo modela »primarnega besednjaka« zbral prav te besede, ki jih sicer tudi smatram za primarne besede, čeprav so v tem času, v semantičnih strukturah besednjaka takratnega človeka gotovo že obstajale tudi druge primarne in besede kratko-trajnice. V skladu z zgoraj začrtanimi izhodišči (premisa) me je pri izbiri vodila semantika skupna vsem slovanskim jezikom in predstava, ki jo imamo o okolju in o življenju v »zgodnjem in/ali srednjem paleolitiku«. Na to zadnje sicer ne bi prisegal, ker je tudi možno, da so se po naravni selekciji »do poznega paleolitika« pač obdržale edino praskupnosti z najbolje razvitimi možnostmi komuniciranja in s tem neločljivo povezanimi drugimi kognitivnimi sposobnostmi, bi pa upal priseči na jezikovne analize sanskrta, ki potrjujejo dejstvo je, da so se do neolitika najbolje razvili in ohranili prav jeziki iz skupine v kateri najdemo slovanske jezike, ki so po strukturi in jezikovni organizaciji ortogonalni vsem zahodnoevropskim jezikom vključno z grščino in latinščino.

Sonce in ogenj imata več skupnih lastnosti, od katerih oblikovno (sintaktično) še najmanj očitni pa vendar za semantiko izredno pomembni so »vročina /toplota« in »nebo«. Sonce je gori na nebu, medtem ko ogenj, »gorí« v smeri proti nebu, to je še posebej opazno kadar opazujemo velik požar, ki z vso močjo sili v smeri navzgor proti nebesnim višavam. Ob misli na »sonce, ogenj, gorenje, dim, oblake, blisk, grom, gore« in tudi »vodo, dež«, je za pračloveka značilna gesta kazanje s prstom v smeri gor proti nebu. Ni slučaj, da v slovanskih jezikih najdemo pomenski koren gor v celi množici besed, ki so vse v govorici rok in prstov kazale s prstom v smeri gor:

Slovansko Grško Latinsko Germansko Sanskrt
sonce sonce, sunce
Rus:solnce (солнце)
elios (ήλιος) sol sun, Sonne sarvazveta, sUnu,
sUra, sUrya, svar,
syUna, syona, svAti,
viSNu, vivasvat,
zveta, zuSNa
ogenj ogenj
Rus:ogon (огонь)
puros (πυρος) ignis, ardor fire, Feuer agni, Agni, vahni
on on,
Rus:on, nego (он, него)
nego <=> ogen
(črkovano naprej in nazaj - slučaj?)
aute (αυτή) his, is, ille he, Er saH, ayam, eSaH, enam
gor gor, gôri, zgoraj, zgornji
Rus:naverh, vverh
(наверх, вверх)
pano, ana (πάνω) sursum up; auf, oben agra, upari, varSIyas
gora gora,
zagora, zagorje

(kraj za goro, v vseh
slovanskih deželah,
v Mali Aziji in v Afriki)
Rus:gora (гора)
bouno, oros
(βουνό, όρος)
monos mountain, Berg adri, vigara,
devanAgarI, kAntInagarI,
girinagara, kUTAgAra,
gandharvanagara
adrivahni
= ogenj na gori
goreti goreti, gorí
Rus:goret' (гореть)
kaio, kaiomai
(καίω, καίομαι)
cremo, ardeo burn, brennen azavAgni, atidah,
avadah, dah, ghR,
saMdah, samuS, vidah
gorje gorjé (trpljenje, žalost; -- dokler
ne ukrotijo ognja prevladujejo
strah in pesimizem,...) ogenj
Rus:gore (горе)
katastrofi, olethros
(καταστροφή, όλεθρος)
calamitas, malum misfortune, Unglück, Katastrophe vipad, vyApad, saMgara
voda voda
Rus:voda (вода)
ydor (ύδωρ) aqua, latex water, Wasser jala, pItha, udan,
vAr, vArda
voditi voditi, vodja
Rus:viditi, vodja, ... (водить, ...)
ago, egemon
(άγω, ήγεμών)
dux, ductor lead, Führung Avah, udvah, vah
vAha, vADhir

Poglejmo še v zbirko besed pomenskega korena »gor« iz sanskrtskega slovarja:


            (POZOR: tukaj je več oken v oknih, puščice za vrnitev delujejo znotraj oken iste barve. )

Čeprav ogenj in sonce nista semantično podobni besedi, je njuna sorodnost pomensko ovekovečena v sanskrtu, kjer se pomena ogenj in sonce na veliko mestih prepletata in celo zamenjujeta. Oba ta dva pomena sta s pojavom mistike zavzela mesto na vrhu lestvice božanstev. Te mitološke povezave sonca z ognjem v sanskrtu (v rigvedi) jezikoslovci gotovo ne upoštevajo, vendar je v jezikovni arheologiji ni mogoče ignorirati. Tudi besedica »on« ali staro-slovansko »ego, njego« ju včasih tudi lahko nadomešča.

Kot smo videli, so nam paleoastronomi dali močan argument, ki potrjuje, da je evropska duhovnost bila obrnjena proti »višinam«, kjer domujejo »večni ogenj, dim, oblaki« in »voda«. Vse te naravne pojave in pojme bi morali najti v venetskem jezikovnem odtisu v sanskrtu, če naj bi ga Veneti resnično v obliki svoje mitologije in poznavanja nebesnih pojavov razširili po Indiji. Iz tega razloga sem smatral, da ni dopustno, da v sanskrtu ne bi bilo venetske besede »sijati«, kot sem bil prepričan pred nekaj leti, ko sem za etruščansko besedo »Usil« (sonce) s pomočjo naše besede »sijati« iskal kontinuiteto preko hetitskega »Siusa« in grškega »Zeusa« skozi sanskrt nazaj do evropskega proto-jezika. Tokrat me je veliko bolj potrpežljivo iskanje poleg odkritja iskane besede nagradilo še s številnimi drugimi novimi odkritji, ki so tudi osvetlila dejstvo, da so Brahmani tavali v temi, ko so proučevali etimologije rigvedskih besed.

To me je tudi motiviralo, da sem se lotil še iskanja sanskrtske povezave do besede »jama«, ki je po času nastanka, po pomenu in morfološko zelo podobna besedi »zemlja«, katero sem potem, ko sem jo našel v proto-iranskem jeziku Avesta našel tudi v sanskrtu. Morfološko pravim zato, ker isti osnovni pomen jemati, katerega obliko najdemo v obeh besedah, je kar zahtevala, da obe besedi najdemo tudi v sanskrtu. Čeprav nisem odkril najbolj ustrezne sanskrtske sorodnice slovanski »jami« sem našel ogromno potrditev, da je ta naša beseda prav tako kot »zemlja« resnično povezana s pomenom jemati. Prav tako pa so sanskrtski slovarji preko razlag uporabe jame, poleg obrednih religioznih pomenov potrdili povezavo te besede z »ognjem, vodo, loviti, pastjo, ...« Malo več o teh besedah lahko preberete v članku tukaj spodaj:


Med primarnimi besedami najdemo tudi pomen za »vodo«. Ta beseda je izvrsten primer, na katerem je mogoče pokazati, skrito semantično pravilo po katerem v ti. starih jezikih tvorimo nove besede sorodnih pomenov. To pravilo se je ohranilo od nastanka jezika v paleolitiku. To staro in preprosto pravilo je tesno povezano s fizično predstavo predmetov in pojavov in spomnimo se govorice rok. Da je voda v pradavnini pomenila tudi reke, lahko sklepamo po slovanskih semantikah, kjer je jasno da reke nekoga nekam »vodijo«! Isto potrjujejo tudi številne etimologije v sanskrtu od katerih so razčlembe imen za slovenska imena rek v tem jeziku tudi potrdilo našemu razmišljanju. Torej vidimo, da se je po tem semantičnem pravilu od korenskega pomena za »vodo«, že zdavnaj odcepila semantična veja, »voditi« (ang: lead; nem: führen, leiten; gr: ἄγω (ago); ηγεμων (egemon); lat: duco, ago; ductor), ki je marsikdo pomensko ne povezuje več s pomenskim korenom »voda«, kljub temu pa iste semantične povezave med tema dvema vejama obstajajo tudi v sanskrtu. Naj poudarim, da ta semantična podobnost s sanskrtom obstaja edino v slovanskih jezikih, ni je pa več v nobenem drugem zahodnoevropskem jeziku! Dejstvo, da so se v slovanskih jezikih ohranili prastari semantični mehanizmi za tvorbo besed, pa je mogoče videti tudi v besedah, ki so nastale relativno pozno in v resnici še vedno nastajajo. Če pogledamo v slovar bomo odkrili, da je večina besed iy pomenskega korena za »vodo« { vod, voda, vodovod, vodovje, vodovodar, vodomet, voditi, vodja, vodnik, vodeni, vodstvo, daljnovod, prevod, zavajati, ... } nastala v zadnjih stoletjih. To pa je argument, ki podpira tezo, da se jezik obnaša po pravilih, ki izvirajo iz časa nastanka jezika in, da v »jezikovno starih jezikih« celo sodobne besede nosijo starodavni jezikovni pečat. Tega ne moremo trditi za vse besede, predvsem pa ne za besede zloženke z izjemo nekaterih sestavnih delov teh zloženk, ki imajo lahko od glavne besede neodvisne etimologije.


 

sonceogennego
goronvišina
goretigoravoda
vzetizemljajama

Ali so zgornje besede iz našega virtualnega besednjaka resnično primarne in resnično del primarnega besednega zaklada najbrž ne bo nihče nikoli mogel dokazati, vendar pa je dejstvo, da so semantike teh besed zelo prepričljive in, da obstajajo edino v slovanskih jezikih in sanskrtu. Če bi to držalo le za majhno število besed, bi taka razmišljanja bila dokaj plehka, toda kot bomo videli v nadaljevanju, na podoben način lahko razložimo neprimerno večji del besed v sanskrtu s pomočjo slovanskih jezikov, kot pa skupno z vsemi drugimi evropskimi jeziki.

 

Semantika je primarnega pomena pri nastanku govora -- Tukaj smo videli, da je semantika zelo pomembna za razvoj govora in prvotnih človeških jezikov. Ni sicer nujno potrebno, da bi se prvotne semantične strukture ohranile vse do danes v kateremkoli sodobnem jeziku. V primeru IE jezikov pač imamo srečo, da je zelo verjetno res bilo tako. Tudi če, temu ni čisto tako in naše analize ne sežejo tako daleč nazaj, kot smo prikazali v našem jezikovnem modelu virtualnega »zgodnjega ali srednjega paleolitika«, pa jezikoslovne analize kljub temu potrjujejo, da so tako besednjaki kot slovnice v slovanskih jezikih izredno semantično dosledni in tudi po svoji strukturi hierarhično organizirani medtem, ko drži prav nasprotno za zahodnoevropske jezike.

Semantična doslednost slovanskih jezikov je skozi venetske jezikovne usedline opazna tudi v sanskrtu, čeprav je po semantični strukturi in organizaciji sanskrtski besednjak, ne pa tudi slovnica, dosti bliže ploščatim jezikovnim modelom. Popolna odsotnost take semantične doslednosti v zahodnoevropskih jezikih kot tudi težnja po spremembi v smeri ploščate organizacije, ki se je v zadnjih 3.500 letih manifestirala v vseh zahodnoevropskih jezikih vključno v grščini in latinščini potrjujejo, da je na razvoj sanskrta imel odločilno vlogo slovanskim jezikom podobni venetski jezik ne pa zametki grščine, latinščine in germanskih jezikov, ki vsi skupno v sanskrtu niso pustili četrtine tako močnega jezikovnega odtisa kot venetski jezik.

Tukaj je sicer mogoče preuranjeno govori o sanskrtu in semantiki v njem, ki je še posebej pomembna zaradi svoje nenavadnosti in nerazumevanja razlogov združevanja besed in pomenov v tem jeziku, toda prav to zadnje sanskrtsko sestavljanje pomenov iz originalnih besed Evropejcev nam, ob pravilnem pristopu lahko razkrije, pomembnost semantike v jeziku, ki je verjetno nastal na osnovi svojega paleolitskega predhodnika, kjer kot smo tukaj dokazovali je semantika bila struktura kot tudi material ali opeka iz katere je jezik zgrajen.

 

 

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005,2007,2008,2009,2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: