Kulturna delitev Evrope vzdolž jezikovnih mejnikov
Slovanski manjvrednostni kompleksi - »kjer je dim je tudi ogenj«

Avtor: Igor Pirnovar

 

  1. Uvod - Zgodovina in jezikoslovje   . . .   (jezikovni del)
    1. Uvod v vsebino sestavka
  2. Jezikoslovje dopolnjuje zgodovino
    1. Ali se o starosti Venetov ne sme govoriti?
    2. Vojne igre jezikoslovcev
  3. V zgodovini zanemarjeno običajno skriva pomembno.
    1. Plitkost poznavanja lastne zgodovine
  4. Kdo so pravi barbari v Evropi
  5. Nerazumevanje slovanskega manjvrednostni kompleksa
    1. Korenine slovanskega manjvrednostnega kompleksa
  6. Jezikoslovje potrjuje, da Slovani niso narod sužnjev ampak so potomci "vedno" svobodnih Venetov.
    1. Pomembno vprašanje (Veneti in brahmanske kaste)
    2. Nastanek grščine in etruščanščine skozi jezikovno prizmo
  7. Zaton Venetov     »kjer je dim je tudi ogenj«
    1. Beseda "vindikacija"
    2. Antični in venetski oz. slovanski jeziki
    3. Prišlek Etruščan, prišleki Latinci in izvor imena Servus
      1. Beseda morena
    4. Sin langobardskega kralja in sužnje

 


 

Uvod - Zgodovina in jezikoslovje
(jezikovni del)

Da ne bom s teorijo zakril bistva tega članka, ki skuša razbiti tabu slovanskega manjvrednostnega kompleksa moram takoj na začetku razčistiti, kaj je glavna ideja za tem sestavkom. Prepričan sem namreč, da je prav naša nesposobnost, da bi se tega problema lotili frontalno eden od večjih razlogov, da nas Slovane na zahodu zasidrane discipline humanističnih ved in predvsem zgodovinopisje in jezikoslovje že tako dolgo obravnavatjo nepravično, nepošteno in na splošno nekompetentno. Seveda pa je zaradi tega marsikaj narobe tudi pri razlagi drugih evropskih kultur, etnij in jezikov. Tudi sam sem imel velike težave spraviti v pismeno obliko mojo osnovno idejo, za katero sem dobil inspiracijo, ko sem pri kopanju po jezikih odkril naslednjo misel - skrito v naslovu enega tukajšnjih poglavij, namreč: »Slovani niso narod sužnjev, ampak so potomci "vedno" svobodnih Venetov Pri svojem dolgoletnem brskanju po naši zgodovini sem se velikokrat spotaknil ob podobna potencialno neprijetna razmišljanja in nemalokrat sem zdrknil v dolgo trajajoče depresije ter skoraj povsem opustil svoje študije zgodovine in jezikoslovja, vendar pa so me vedno znova iz škripcev potegnila bolj optimistična odkritja, ki so jih sčasoma zakrile gomile za nas vsaj na prvi pogled nepomembnih podatkov. Tudi tokrat, ko sem se zavedel moči jezikovnega namiga o "vedno svobodnih Venetih", sem se lotil le katalogiziranja svojih misli, toda kar naj bi bil le kratek zapis se je prelevilo v sestavek s katerim se še vedno ukvarjam.

IE wildcard podpira potvarjanje in goljufanje jezikoslovcev. Nič kolikokrat sem moral pisanje ublažiti in utemeljevati smiselnost ali pa upravičenost svojih razmišljanj. Jezikoslovje mi je pri tem še največ pomagalo, ker se ukvarja le z golimi dejstvi, katera ni tako enostavno čustveno izkrivljati. Kot vidite je bila moja motivacija iskanja pomoči v jezikoslovju dosti bolj poštena in prav nasprotna od motivacija ustvarjalcev psevdo znanstvenih IE teorij, katerih namen je bil od vsega začetka izumiti lažne dokaze, ki naj bi potrjevali superiornost zahodnoevropske kulture. Torej vsi, ki vas je pritegnil drugi del naslova, oglejte si vsaj kazalo poglavij v tem sestavku preden boste pomislili, da tukaj ni drugega kot suhoparna teorija, kot morda izgleda naslednjih nekaj odstavkov.

Naj v stilu prvega dela naslova te uvodne teme (Zgodovina in jezikoslovje) začnem s pojasnilom, da za branje mojih člankov ni potrebno neko posebno poznavanje jezikov ali pa jezikoslovja, vendar pa moram opozoriti na dejstvo, da se obe disciplini, torej "jezikoslovje" in "zgodovina", medsebojno zelo koristno dopolnjujeta, kar se odraža tudi pri mojem delu in pisanju. Čeprav je prvotno moje zanimanje bilo le na zgodovinski strani, se je vendarle sčasoma nagnilo bolj v jezikoslovno smer. Prvotno sem začenjal spoznavati problem tolmačenja in razumevanja jezikovnih pojavov le s strani strokovnjakov, toda pisanje dvojezičnih člankov, ki so postajali bolj in bolj odvisni od jezika v katerem sem pisal, mi je dodatno osvetlilo ta problem v novi luči. Svoje dolgoletno delovanje v zelo "drugačnem" jezikovnem okolju, kot je bilo domače slovensko, je prav gotovo tudi pripomoglo, da mi je uspelo izoblikovati učinkovite raziskovalne metode, katere za nekaj preprostimi koncepti omogočajo skriti kompleksnost številnih jezikoslovnih podrobnosti, ter na ta način drastično zmanjšajo odvisnost ali potrebo tako po bralčevem kot tudi po raziskovalčevem poznavanju jezikoslovja. Seveda pa se je, da bi to bilo mogoče, potrebno seznaniti s temi metodami, ki slonijo na sodobni "Objektni metodologiji" (Object Methodology) [OM].

Metodologija, ki jo tukaj omenjamo se poslužuje le majhnega dela izsledkov iz dosti bolj obsežne in impresivne OT (objektne tehnologije) in ustrezne OM (metodologije). Za nas zadostuje, da se seznanimo s tem kako ta metodologija definira dva različna sistema organizacije, med katerima vlada naravna napetost v obliki absolutnih nasprotij. Ker govorimo o dveh na posebni način nasprotnih si organizacijah, to karakteristiko imenujemo princip "ortogonalnosti". "Na posebni način" pravim, zato ker ne gre vedno za nasprotje v pomenskem ampak lahko tudi v nekem dogovorjenem smislu. Recimo notranji pomen besede "potok" (teči) je ortogonalni koncept pravega pomena te besede; - ko recimo to besedo prevajamo v angleščino sploh ne omenimo, da njen pomen izvira iz slovenskega pomena "teči" dovolj je, da navedemo le angleški pomen "brook". Čeprav je pravkar omenjeni primer "ortogonalnosti" že kar malo preveč tehničen za naše razprave, bi kljub temu lahko dodal, da je za prebiranje mojih člankov, ki omenjajo ta "princip ortogonalnosti", predpogoj vsaj razumevanje razlik med tema dvema alternativnima organizacijama, ter razumevanje dinamike prehajanja iz ene organizacije v drugo. Izkazalo se je namreč, da lahko smatramo organizacijo ali strukturo jezikov na eni in strukturo oz. organizacijo človeške družbe na drugi strani, kot dva taka "ortogonalna" sorodna ali drug od drugega odvisna sistema. Vse to morda izgleda zelo zapleteno, vendar stvar sploh ni obsežna in ne zahteva nobenega posebnega predznanja ter, da tudi količinsko ni zahtevna.

Torej, ne glede na to ali je bralec strokovnjak - jezikoslovec, ali pa popoln nepoznavalec tega področja, naj ga opozorim, da mu razen, če ni poznavalec [OM], [OO] ali kake druge [OT] (tehnologije), iskreno priporočam seznaniti se s to tematiko, v katero lahko pogledate v novem oknu s klikom na: Organizacija jezikov. Seveda boste našli ta naslov tudi na glavnem kazalu mojega spleta tukaj na levi strani spodaj, v rubriki "Jeziki na splošno".

Kot opombo naj le dodam, da si te metodologije nisem izmislil sam, ampak sem jo le dolga leta študiral in uporabljal v računalništvu, potem ko se je istočasno in neodvisno druga od druge razvijala tako v "IT" (v informatiki in računalništvu) kot tudi v matematiki, kjer je poznana kot "matematična teorija kaosa". Po dveh desetletjih razvoja, ki je trajal od sredine od 60-ih let prejšnjega stoletja se je pokazalo, da ne le obravnavata iste metode in tehnike obvladovanja kompleksnih sistemov ampak celo uporabljata isti besednjak in definicije za ključne pojave s katerimi se ukvarjata.
Uvod v vsebino sestavka:     Sicer pa se v tem uvodnem članku, ki opozarja na dejstvo, kako koristna je lahko za nas sinergija med zgodovino in jezikoslovjem, prav s pomočjo le te lotimo enega od najbolj občutljivih in tudi najbolj zanemarjenih razlag izvora Slovanov, ki se na grafu zgodovinske uspešnosti v času razvoja Slovanov sooča z najnižjimi točkami na krivulji raztresenimi po srednjem delu te krivulje, daleč stran od pravih in veliko bolj slavnih začetkov v daljni preteklosti (sliko grafa boste našli kasneje spodaj v razdelku z naslovom "Kdo so pravi barbari v Evropi"). Seveda ti minimumi vedno ne odgovarjajo resničnemu stanju in takratnemu poteku dogodkov, ampak so le slika, ki nam jo prikazujejo redki zgodovinski dokumenti, ki so, ker ne govorijo o nas direktno, preživeli zelo verjetno tudi načrtno uničevanje. Tako recimo vse kaže, da so Veneti v času Etruščanov ali pa v času, ko je nastajal Rim, bili sila s katero je bilo potrebno računati, toda o obstoju v tistem času močnih Venetov nam, razen arheologije in kratke Livyjeve pripombe o "severno jadranskih Venetih" [lvy:1.1], ohranjeni uradni zgodovinski dokumenti ne poročajo prav ničesar, vendar pa, kot bomo videli v nadaljevanju sestavka, lahko najdemo posredne omembe Venetov na več mestih v teh istih zgodovinskih zapisih.

Gre predvsem za interpretacije, naših naravnih zgodovinskih nasprotnikov, ki jim je pod vplivom nekdanjega grškega in rimskega pojmovanja "barbarov" v zadnjem tisočletju in četrt uspelo izoblikovati ne le lažno ampak tudi dobesedno zaničevalno podobo naše preteklosti v kateri vidimo predvsem venetske potomce Slovane prvotno ali površno le kot "nekulturne" zakarpatske divjake, ki so vdrli skupaj z Avari (Huni) in drugimi "barbarskimi" narodi v Evropo. Vendar pa, če se potrudimo jih lahko vidimo že stoletja pred temi barbarskimi vdori tudi kot sužnje ter podrejene staroselce. Stari rek pravi: »kjer je dim je tudi ogenj« in, če nič drugega, se je o tem potrebno vsaj prepričati ne pa se le pretvarjati, da gre za prah ali pa morda le za meglo. Neglede na to kako nekateri interpretirajo posamezne navedbe predvsem že v pradavnini povsod prisotnih Venetov, so prav te zadnje najbolj problematične navedbe, ki se jih izogibajo celo naši raziskovalci, skupaj s prej omenjenimi arheološkimi in drugimi dosti svetlejšimi podatki o naši preteklosti, na katero smo lahko upravičeno ponosni, tisto manjkajoče dokazilo, da je venetska etnija bila dosti bolj razširjena po vsej Italiji ter drugod po Evropi kot pa so pripravljeni priznati "uradno spoštovani strokovnjaki" in akademiki.

Venetsko kontinuiteto napadajo iz vseh strani, predvsem bi radi prikazali Karantance kot potomce Keltov ali Germanov, nekateri pa bi jih spečali celo s Huni (Avari). To situacijo še dodatno slabša naša lastna naivnost in nezrelost ali nesposobnost frontalno se soočiti s to problematiko, od katere nekateri bežijo z repom med nogami, drugi pa se razposajeno repenčijo v neki nacionalni perjanici na vrh gnoja v svetlobi neke srednjeveške slovenske zarje, ki naj bi se, kakor v Aladinovi pravljici dvignila iz skoraj 1000 let mlajše imaginarne abstrakcije - nevidne kulture pred-karantanskih Venetov in to direktno iz Situle iz Vač. Kaj je narobe v tej izjavi? Morda to, da je »umetnost situl« ali »obrt izdelave situl« preživela, ne za kmečko pečjo nekega karantanskega Slovenca, ampak zakopana v zemlji kot arheološki dokaz o 1200 let starih prednikih karantancev.

Splošno prepričanje in poznavanje te problematike pri nas se celo med najbolj navdušenimi med nami niti najmanj ne približa mnenju velike trojke raziskovalcev naše venetske preteklosti, od katerih je že dr. Šavli najbolj prepričljivo dokazal, da obstajajo temelji za teorijo o dosti širši razširjenosti Venetov, kot je uradno priznano, pri čemer se je tudi temeljito dotaknil celotnega Apeninskega polotoka. Na žalost se ne moremo kratko malo kar zadovoljiti s sicer neizpodbitnimi venetskimi odtisi v "vilanovski kulturi" v srcu Italije le nekaj kilometrov od Rima v nekem vakuumu, še manj pa v kakem italskem etničnem morju, o katerem v tistih časih ni ne še nobenih dokazov. To pustiti pri miru, grobo rečeno iz strahopetnosti samo zato ker je v "italijanskem prostoru" in ne raziskovati naprej, bi bilo v nasprotju z osnovnimi akademskimi normami. Trenutno se morda zaradi političnih okoliščin poudarja le delovanje na področju in "prostoru" Slovenije, ki nas bolj ali manj omejuje na celjske grofe. Že pri omembah Karantanije pa se začnejo nekateri med nami kar ježiti, čeprav, kar se Karantanije tiče, etnično, etimološko, in genetsko na področju Srednje Evrope ni videti nobenega problema.

Kljub vsemu pa ni mogoče ignorirati prej nakazane več kot tisočletne zgodovinske praznine, ki kaže na resni problem venetske kontinuitete. To je večplastni problem, ki ga je potrebno temeljito proučiti in razložiti. Prav to poskušam storiti na več mestih, recimo v temi "Rim in Rimljani" v članku: Veneti niso izginili v času Rimljanov (novo okno), ali pa v temi "Etruščani (Raseni)" v članku: Etrurija ob rojstvu Rima (novo okno). S tem pa smo prispeli do jedra problema, ki me je vzpodbudil k pisanju tega sestavka. Kot je razvidno iz naslova sem se prvotno lotil nekega z jezikoslovjem povezanega zgodovinskega vprašanja, ki me je presenetljivo pripeljal v neprijetne in mračne vode slovanskega vprašanja, česar se direktno lotim tukaj spodaj v podnaslovu "Nerazumevanje slovanskega manjvrednostni kompleksa". Vendar pa ne smete soditi vsebine na osnovi dobesedne interpretacije tega naslova, ampak skupaj z malo prej omenjenim ljudskim rekom, ki se glasi: "kjer je dim je tudi ogenj". Toda pozor, tudi to je le izziv tega sestavka, katerega pravi namen je dokazati, da tistega dima v resnici ni treba razumeti kot opozorilo na požar, ampak kot zelo koristne dimne signale iz pradavnine! Preden pa se posvetimo naznanjeni tematiki, pa se še malo bolje pripravimo za teren, ki ga želimo prečesati in končno tudi obvladati.

 

Jezikoslovje dopolnjuje zgodovino

Kot že vemo, je ta članek rezultat mojega brskanja po jezikoslovju, to je brskanja med sorodnimi besedami v različnih jezikih, na katerega rad mislim kot jezikoslovno arheologijo. Iskal sem izvor za angleško besedo "deceit, deception". Čisto nepričakovano sem se znašel v najbolj temnih vodah naše zgodovine, katere sem končno s pomočjo jezikoslovja uspel toliko razjasniti, da se sivina popolnoma spremenila v fantastični sončni dan in tako sem začel pisati poglavje z naslovom: "Jezikoslovje potrjuje, da Slovani niso narod sužnjev ampak so potomci 'vedno' svobodnih Venetov", ki je končno prerasel v to kar sedaj berete.

Predvsem pri študiju prazgodovine kot tudi antike in v manjši meri tudi splošne zgodovine bomo videli, da se zgodovina in jezikoslovje obojestransko dopolnjujeta veliko bolj, kot se zdi na prvi pogled. Jezik marsikdaj lahko potrdi prisotnost te ali one etnije v času, za katerega ni prav nobenih zgodovinskih niti arheoloških ali kakšnih drugih informacij. V to se nisem veliko poglabljal, dokler se nisem začel ukvarjati z Veneti, ko mi je velikokrat zmanjkalo tal pod nogami, ker jih tradicionalna zgodovina dobesedno ignorira in se lahko raziskovalec zanese edino na venetski jezik, kot vodiča iz témé. Kdor se je kadarkoli le malo bolj resno pozabaval z zgodovino Venetov ali morda kar Slovanov se je verjetno pri želji razumeti ali pa tolmačiti določena zgodovinska dejstva, večkrat zatekel po pomoč k jeziku. Nekateri sicer hočejo jezik izriniti iz zgodovine v nek poseben etnološki razred, vendar pa se končno vse te kategorije tako tesno prepletajo, da jih vsaj na presečnem področju ni mogoče ločevati! V uvodu v temo "Kdo so Etruščani" sem se skliceval predvsem na jezik in to prav v smislu tukajšnjega sestavka, ko sem hotel osvetliti dejstvo o povezavi med Veneti, Etruščani in seveda Slovani. Tukaj se mi zdi zelo primerno ponoviti tistih nekaj zelo poučnih stavkov, ne le zato ker so izredno lep primer, v katerem nam jezik odkriva sicer anonimne soustvarjalce zgodovine, ampak ker je tudi vsebinsko stvar vredno ponoviti. Poglejmo:

Ob več ali manj priznani anonimni prisotnosti Slovanov od časov Karantanije in kralja Sama naprej, ko se skozi staro cerkveno slovanščino in Brižinske spomenike svetlikajo dokazi o naši verjetno dosti bolj mogočni preteklosti, kot nam jo pripisuje akademska elita, saj so v tem času z izjemo Grkov, Rimljanov in nekaj Irskih samostanov povsod po Evropi bili še v glavnem nepismeni in so pod okriljem rimskega imperija uporabljali le latinščino, kar je imelo negativni vpliv na razvoj zahodno evropskih lokalnih jezikov in etničnih skupnosti. Vendar pa je še najmanj znanega o našem najsvetlejšem obdobju po-venetske dobe, ki ga odkrijemo v času in prostoru Etruščanov, v katerem obstaja nešteto neizpodbitnih arheoloških in najbolj zgodnjih dokazov evropske pismenosti v obliki več tisočih etruščanskih napisov med katerimi je nekaj takih, ki na osnovi jezika Venete neizpodbitno potrjujejo kot prednike Slovanov; kliknite za izvrstni primer: "OanXvil" je venetski biser med etruščanskimi napisi (novo okno)].
Obstaja dovolj dokazov, da venetska in etruščanska pisava izvira iz več kot 7000 let stare vinčanske kulture in, da feničanska teorija ni resnična. Klikni: Kje so se Grki naučili pisati (novo okno).
Še več, iz etruščanskih napisov lahko razberemo, da so Veneti bili enakovredna etnična in kulturna grupacija, ki jo je mogoče zaslediti tudi v najvišjih sferah takrat nastajajočih civilizacij. To sem obširneje obdelal v temi "Etruščani (Raseni)" pod naslovom: Etruščani in venetska spiritualnost (novo okno).

Čeprav je tudi pri Grkih in Rimljanih zelo viden venetski odtis predvsem v njihovih jezikih, nam zaenkrat edino etruščanski napisi neizpodbitno potrjujejo, da so Veneti - naši predniki bili ne le prisotni, ampak so bili pomembni, morda celo ustanovni del etruščanske družbe. Medtem, ko bi verjetno bilo izredno težko prepričati svetovno javnost, da velik del mitoloških grških imen, ali pa rimskih imen kot tudi besed in toponimov po celotni Italiji, izvira iz slovanskim jezikom podobne venetščine, pa sem prepričan, da bo dosti lažje dokazati, da so ti naši predniki - Veneti prebivali med in se morda celo smatrali za Etruščane.

Kot vemo se tukaj ukvarjamo predvsem s časom, ko sta se v Evropi začeli razvijati tako pismenost, kot tudi literatura, ki ju zato lahko skozi jezikovno prizmo vidimo kot ene od najzanesljivejših zgodovinskih prič tedanjega časa. To je tudi razlog, da so skoraj vsi moji glavni članki opremljeni tudi z rubriko "jezik", s čemer (z ustreznimi jeziki) sem se v pripravah na pisanje ukvarjal dosti več kot pa z zgodovino, čeprav je moj glavni cilj govoriti o zgodovini!
Ali se o starosti Venetov ne sme govoriti? Morda bi tukaj moral pojasniti izjavo iz zgornjega navedka (sestavka "Kdo so Etruščani"), kjer omenjam ''naše najsvetlejše obdobje "po-venetske" dobe iz časa in prostora Etruščanov''! Zakaj govorimo o "po-venetski" dobi v času Etruščanov? Ali niso bili Veneti in Etruščani sodobniki in sosedje v Italiji?

Seveda, so bili! Toda izraz "po-venetski čas" zgoraj označuje čas, po tem, ko so Veneti že v zatonu, to je vsaj 500 ali 1000 let za tem, ko so tako rekoč bili svetovna velesila. O tem času ni dosti znanega. Ironično je namreč to, da največ o njih vemo prav iz kasnejših obdobij, kar so v resnici "po-venetski časi". Pravi "venetski časi" segajo zelo daleč v preteklost in so tudi po trajanju dosti daljši kot se večinoma zavedamo. Tudi "venetologi" se le redkokdaj spuščajo tako daleč nazaj, čeprav obstajajo neizpodbitni dokazi o tej davni in dosti slavnejši venetski preteklosti, iz katere smo vendar našli njihove sledove od Atlantika pa skoraj do Pacifika! Ti ostanki so najbolje ohranjeni in najbolj zgovorni prav v starih predzgodovinskih in seveda tudi antičnih jezikih. Težava je v tem, da jih doslej niti jezikoslovci in ne zgodovinarji še niso ali dojeli ali pa se jih branijo, ker kažejo ne le na potencialne probleme v dosedanjih jezikovnih in zgodovinskih teorijah, ampak jih dobesedno postavljajo na glavo!

Že dolgo sem mnenja, da se celo venetologi veliko preveč izogibajo časov pred Etruščani in, da se kratko malo zadovoljujejo le z bežnimi omembami žarnih pokopov in "lužiške kulture". Delno je temu krivo tudi to, da se že dosti preveč časa nič ni zganilo v paralelnih znanostih. Seveda tukaj predvsem mislim na jezikoslovje, ki bi moralo trenutno ne le odpreti ampak tudi kazati pot raziskovalcem na tem področju. Naj samo omenim, da nam trenutno edino jezikoslovje potrjuje obstoj Venetov še preden je nastal indijski jezik sanskrt, in s tem posredno torej tudi podpira idejo o prej omenjenem "pravem venetskem obdobju".

V tem starodavnem jeziku so odkrili besede iz skoraj vseh evropskih jezikov vendar pa globlje povezave le s slovanskimi jeziki. Usedline vseh drugih evropskih jezikov v primerjavi s slovanskimi v sanskrtu, predvsem zaradi naših slovničnih podobnosti, zbledijo. Ni presenetljivo, da se temeljite analize in študija izvora sanskrta nikoli ni resno lotil niti en sam kompetentni jezikoslovec, ali pa je, če se morda motimo, končno bil prisiljen zamolčati dejstva, ki bi spodnesla celotno zgradbo evropskega jezikoslovja in zgodovine! Večinoma najdemo angleške študije, ki kot običajno vidijo v tem starodavnem jeziku predvsem angleščino in tu in tam še kak drugi zahodno evropski jezik. Nezaslišano je, da še danes ni študije, ki bi sistematično in brez izjeme obdelala vse jezike katerih jezikovni odtis v sanskrtu ni zanemarljiv. Naravnost osupljivo je, da je, ko pride do sanskrta toliko poudarka le na angleščini, kljub temu, da je slovanski odtis v tem starodavnem jeziku toliko večji od kateregakoli drugega evropskega jezika. V resnici lahko isto trdimo za katerikoli slovanski jezik posebej in to ne le v zvezi z besednjakom ampak tudi slovnično. Prav dejstvo, da v sanskrtu najdemo najbolj dosledno in najbolj kompletno edino in izključno le elemente katerekoli slovanske slovnice je najmočnejši argument v prid neizpodbitnim dokazom, da je s pomočjo podobnosti slovanskih jezikov in sanskrta mogoče ustanoviti tudi relacijo do predhodnega venetskega jezika.

Vprašamo se lahko, zakaj se ob vsem tem vsiljuje občutek, da taka sistematična študija izvora sanskrta niti ni v interesu zahodnih jezikoslovcev? Sicer pa sanskrt ni edini jezik, ki potrjuje pred-zgodovinski obstoj venetov, kateri sega še pred čase "lužiške kulture", a je gotovo eden, ki je jezikovno najlaže dokazljiv. Prepričan pa sem, da se bo, ko se bodo stvari enkrat zganile, sprožil pravi plaz novih odkritij v večini starih in verjetno tudi sodobnejših jezikov. Do takrat pa se bomo morali spoprijemati z kar nekaj sitnostmi in kar lepim številom podpihovanih diletantov, ki nastavljajo mine po naših poteh do resnice.

Vojne igre jezikoslovcev: Vendar pa se na zadovoljstvo uradne zgodovine in jezikoslovja, ki jima je delo nekompromitiranih slovenskih akademskih odpadnikov venetologov že dolgo trn v peti, vedno bolj širijo tudi povsem nevzdržne in prav smešne "kvazi jezikovne teorije" o venetskem kot tudi o etruščanskem jeziku in kot vidimo po "prikritem odobravanju" zahodnoevropskega akademskega aparata predstavljajo dobrodošlega novega naravnega diletantskega zaveznika v njihovem boju proti "slovanski veji Venetske teorije". V to kategorijo predvsem iz stališča jezikoslovja padejo številne knjige o etruščanskem jeziku, ki jih izdajajo etruskologi, kot tudi zadnja knjiga, ki govori o venetskem jeziku, z naslovom "The Venetic Language", ki jo je leta 2006, izdal Andres Pääbo. Kdor želi si lahko ogleda kritične komentarje Pääbovega dela s klikom na Komentar o Pääbovi knjigi (se odpre v novem oknu). Kritiko dela etruskologov boste našli skoraj v vsakem tekstu v temi: "Etruščani (Raseni)::Jezik".

 

V zgodovini zanemarjeno običajno skriva pomembno

Jezikoslovje nam velikokrat pomaga osvetliti kar bi sicer ostalo povsem nevidno in, kar potem sproži val novih zgodovinskih raziskovanj, ki nato lahko vodijo do novih arheoloških in drugih empiričnih odkritij. Skoraj ni mogoče najti lepšega primera take sinergije med zgodovino in jezikoslovjem kot je primer odkrivanja evropske prazgodovine ter kulture Venetov, kjer nam edino jezik z gotovostjo lahko potrdi njihov obstoj še pred časom nastanka starodavnega indijskega jezika sanskrta, kar je celo preden so se na zgodovinski sceni pojavili Hetiti. Vendar, kot bomo videli v nadaljevanju tega sestavka, nam besednjaki starodavnih jezikov lahko potrdijo tudi bolj konkretna zgodovinska dejstva, kot je recimo razvidno iz zgodbe o rimskem sužnju Vindiciusu [livy-2.5], ali pa iz zgodbe o osvobojenem sužnju Vediusu Polliu [kasDio-54.23], ki je sam postal neusmiljeni lastnik sužnjev in katere je včasih za zabavo metal v svoj bazen z morilskimi morenami.

Že na začetku sem v oddelku z naslovom "Uvod v vsebino sestavka" naznanil, da se bomo tukaj posvetili najbolj skritim kotičkom naše zgodovine, katere bomo začeli iskati na "dnu" ali v bližini najnižjih točk na grafu zgodovinske uspešnosti Slovanov. Tudi pravkar omenjeni zgodbi iz Livyja in Kassia se tako dotikata spodnjih sfer takratne družbene lestvice. Zanimivo je, da so tudi sodobni zgodovinarji od starih Grkov prevzeli njihovo ime za podjarmljene domačine namreč Pelasge. Tako pravijo, da so v antiki tudi v Italiji prebivali Pelasgi. Sklepajoč po jeziku domorodcev tako v stari Grčiji kot v Rimu so ti Pelasgi v resnici bili Veneti, ki jih sam rad imemujem "Pravi Pelasgi". Z brskanjem po teh stvareh upam, da bomo lahko odgovorili tudi na podobne probleme kot je vprašanje državotvornosti tako pri Venetih kot kasneje pri Slovanih.

Nekateri Slovani bolj kot drugi vidijo svoje poreklo v Venetih in nekateri se celo kar enačijo z njimi. Če bi bolj resno pogledali od kod beseda Venet? (novo okno), bi se verjetno izognili večini čustvenih problemov, ki jih imajo nekateri v zvezi s tem vprašanjem.
Uradna zgodovina o tem ne govori ravno naravnost, ker se tematika venetske državnosti v času nastanka Etrurije in Rima nanaša predvsem na vprašanje podrejenosti mogočnejšim narodom iz stališča tistega, ki ga zgodovina ne omenja. V tem sestavku se sicer ne bomo direktno ukvarjali ne z vprašanjem venetske in ne kasnejše slovanske državotvornosti. Upam pa, da nam bo raziskava bolj temačnih kotičkov naše zgodovine iz časa rimskih kraljevin in republike služila kot odskočna deska v čase, ko so na novo nastajajoče države praktično nastale na venetskih temeljih.

Vendsko utrjeno naselje iz Lužic (7./8. stol.  po.n.š.). Torej, če hočemo najti kakršnekoli sledove venetske vladavine, (da se izognemo besedi državotvornost, saj takrat držav še ni bilo) bo potrebno temeljiteje raziskati našo prisotnost v temah, ki govorijo o nastajanju Grčije, Etrurije in Rima. V vseh teh situacijah so prišleki sčasoma v več stoletjih Venete izrinili povsem po miroljubni poti, torej bi se morali v novo nastajajočih kulturah vsaj iz tistega časa ohraniti tudi staroselski - to je venetski sledovi. Vendar pa v širšem smislu, ko govorimo o venetski in slovanski državotvornosti res da, mislim na antična obdobja od 8. stol pred n.š., torej skoraj tisočletje pred kratkim obstojem Karantanije kot tudi na čase po njej vse tja do 19. stol. To so z nekaj izjemami časi, ko so zahodni narodi o nas ustvarili najbolj neresnično sliko, s katero jim je skoraj uspelo prepričati tudi nas same, da nas praktično pred 6. stoletjem ni bilo, oz. smo bili del neke barbarske skupnosti na vzhou. V resnici pa po delčkih celo zapisi uradne zgodovine omenjajo, da smo Veneti (Slovani) poseljevali predele ob Baltiku, Severnem morju, ob Atlantiku, velik del Srednje Evrope, Severne Italije in Balkana ter seveda tudi predele ob obalah Črnega morja v Anatoliji že od pred-antike naprej, kar je vsaj dve tisočletji poporej kot priznava zgodovina.

Tukaj sicer želim predvsem poudariti, da segajo časi v katerih so evropski Veneti zgodovini že dobro znani vsaj tako daleč nazaj kot segajo antična Grčija, Etruščani in Rim, vendar pa se ob naštevanju evropskih ozemelj kjer jih omenjajo stari pisci, vselej vsiljuje vprašanje zakaj ta razdrobljenost. Odgovor, lahko najdemo s pomočjo jezikoslovja, ki nas porine še kako tisočletje nazaj v preteklost, ko so Veneti obvladovali prostor dveh kontinentov. Če je to pravi odgovor, potem smo našli tudi odgovor o "venetski obliki vladavine" ali v kontekstu tega sestavka o "venetski državotvornosti", vendar pa kot vemo ta izraz ni najprimernejši ker držav takrat še ni bilo! Dokler jezikoslovje v celoti ne bo toliko zanesljivo, da ga bodo v dokaznih argumentih upoštevali tudi v zgodovini, ga edino lahko koristno upoštevamo pri naši izbiri smernic nadaljnjega zgodovinskega raziskovanja. Opirajoč se na naš jezik s pomočjo katerega je mogoče korigirati izsledke zahodnih jezikoslovcev smo lahko prepričani, da so Veneti v pred-antiki poseljevali celotno Evropo. To pa je tudi dovolj, da se brez obotavljanja lotimo iskanja venetskih sledov v času nastanka antičnih držav, kar je nekako obdobje od padca Troje v 12. stol. pred n.e. do sredine prvega tisočletja (5. stol. pred n.e.). Po vsem kar do slej vemo o tem obdobju, lahko celo upamo na odkritje venetskih državic, ki so jih zgodovinarji "pomotoma" imeli za Grške, Etruščanske ali pa Rimske. Toda to je le del obdobja v katerem so nas zahodnjaki skoraj v celoti oropali lastne identitete ter nas v "svoji izkrivljeni verziji zgodovine" porinili med barbare na vzhod. Z izjemo relativno kratkega karantanskega obdobja in pred njim izredno kratkega obdobja Norika v prvih stol. naše ere ter kasneje noriškega kraljestva s kraljem Vokkom (Volkom) na čelu, ki jih omenja "uradna zgodovina", obenem pa razglaša za Tavrijce torej Kelte, smo tako soočeni z več tisočletji brez kakršne koli venetske državnosti.

Tukaj ne omenjamo očitno svobodnih venetskih področij v Italiji pred in po ustanovitvi rimske republike kot so Villanova, provinca Venetia, Noricum,... (glej knjigo Veneti, First builders of European community Šavli, Bor, Tomažič; strani:48-170).
Med Slovenci je verjetno malo takih, ki ne poznajo naše Karantanske preteklosti, pa vendar, če bi si želeli stvari osvežiti tukaj je povezava na strani, ki si jih je vredno ogledati: Carantania (novo okno). V prej omenjenem kontekstu in v času, ki se razprostira več kot 2500 let v preteklost, potem lahko mirno zaključimo, da je tudi Karantanija, vsaj s stališča, "uradne zgodovine", resnično zanemarljiv dogodek. Vsakomur bi moralo biti jasno, da sam nikakor ne pomanjšujem izrednega pomena Karantanije, ki na svojevrsten način s svojimi veličastnimi in dobro razvitimi političnimi institucijami in mehanizmi, kaže na vodilni položaj in razvitost v tedanji Evropi. Za tiste, ki so morda napak razumeli zgoraj rečeno, naj na hitro navedem, da zgodovina na našem ozemlju sicer podpira kontinuitete od Venetov preko Karantancev vse do današnjih Slovencev. Tukaj je kratek odlomek, ki zgovorno govori o tem:
Nekdanja Karantanija je bila Slovenska srednjeveška knježevina, ki je segala čez Vzhodne Alpe. Prvič je bila omenjena že leta 595 AD. V kasnejših stoletjih je na njenem ozemlju bil uveden nemški jezik ne, da bi se spremenila njena politična organizacija. Ko so v letih 1282 in 1335 Habsburžani prevzeli kontrolo nad karantanskim ozemljem, se je po deželi sčasoma razširilo ime Avstrija. Kljub temu pa se je v imenu stare karantanske tradicije obdržal stari slovenski običaj ustoličevanja karantanskih knezov na slavnem "knežjem kamnu", ki mu je za tem sledila pravosodna zaprisega na knežjem prestolu v slovenskem jeziku. Ta postopek knežje zaprisege se je ohranil v tej obliki vse do 18. stoletja. (Zanimivo je, da sta tako Beograd kot Dunaj, ki to še vedno počne, ta dejstva skrivala pred javnostjo.)
Plitkost poznavanja lastne zgodovine: Karantanija namreč potrjuje prav to, da se Veneti ali pa, če že hočete Slovani - takrat v resnici že etnično in jezikovno tudi že relativno prepoznavni Slovenci, niso mogli pojaviti na področju jugovzhodnih Alp kar čez noč! Vendar pa iz stališča zgodovinopisja v blišču Karantanije, ki tako izrazito izstopa kot daleč najbolj vidna in svetla točka naše preteklosti, vidim tudi nekaj zaskrbljujočega. Kot vsak blišč, tudi ta lahko povzroči zaslepljenost. Močnejši kot je blišč - hujša ali celo popolna je lahko ta oslepitev. Karantanija ima zelo globoke korenine, vendar obstaja velika možnost, da bo to kar vemo o njej in o njeni preteklosti zasenčila prav njena lastna pomembnost in velikost.

Knjiga, ki trdi da venetski jezik ni obstajal? Med tem, ko oslepljeni in okičeni s sijem naše mogočne Karantanije tudi sami nepopisno blestimo, se ne zavedamo prikritih napadov na venetske temelje na katerih stoji naša karantanska zgradba in se praktično ne znamo zadovoljivo braniti pred diletantskimi "mojstrovinami" kot je prej omenjena Pääbova knjiga [pglejte: napad na venetski jezik (se odpre v novem oknu)]. Drug tak diletantskimi zmazek je knjižica v kateri avtor z neko fantastično razlago vsebine atestinskih tablic razglaša črke na tablicah, kot je [Es-25], za števila, napis pa ima za tabelirane astronomske vrednosti. Poleg tega, da se to avanturistično iskanje alternativne resnice po vseh danes sprejetih kriterijih na žalost enači z več kot desetletnim resnim delom Mateja Bora, je še najbolj šokantno glavno sporočilo tega avanturista, namreč, da venetskega jezika nikoli ni bilo?! Čeprav dela kot je to samega po sebi ni potrebno jemati resno, pa je vendar v javnosti mogoče videti, da je danes sprejemljiva praktično vsaka neumnost. Tako recimo sem opazil na nekem zgodovinskem forumu, kjer naj bi se zbirala smetana slovenskih navdušencev in poznavalcev "venetske teorije" in Karantanije, da praktično ni bilo pravega odziva na izzivajočo objavo v zvezi s to knjižico. Ob vsem tem pa se oglašajo šarlatani kot veliki poznavalci zgodovine in Venetov ter se spotikajo v objave, ki razkrivajo starodavno venetsko poznavanje nebesne mehanike na osnovi venetske - slovanske semantike besed Luna in Mesec (novo okno), da pri tem ne govorimo o starosti našega jezika, ki očitno priča o času, ko ne le jezik še ni bil razvit ampak o kaki pismenosti ali pismenkah ni mogoče govoriti. Medtem, ko bi nas avtor knjižice rad prepričal, da so pismenke na tablicah serije [Es-2x] heksadecimalne številke in ne črke venetske / etruščanske abecede, ki sta praktično predhodnici prve linearne pisave, je že dejstvo, da je v tekstu na tablicah več kot 16 znakov dovolj, da se ovrže njegova teorija števil. Še bolj kot to pa je nevzdržna trditev, da bi se tako popolni šestnajstiški številčni sistem pojavil že v času, ko še pisava ni bila popolnoma razvita in skoraj 1000 let preden se je razvil popolni desetiški sistem. Na takratni stopnji razvoja pisanja so za številke uporabljali piktografske sisteme. Številke, ki niso bile le piktogrami posameznih števil in so podpirale bolj zahtevne matematične operacije od preprostega seštevanja in odštevanja, so se razvile dosti kasneje od pisanja. Začenši z deljenjem imamo potrebo po številčnem sistemu, ki se kot specifična abstrakcija razvile še kasneje kot prej omenjene piktografke številke (rimske številke so še zadnji ostanek piktografskih številk). Že samo na osnovi pravkar omenjenih opažanj je zgornja knjižica prava neumnost in to brez potrebe po omenjanju 8000 etruščanskih in venetskih napisov ter njihovih vsebin izraženih v nekaj manj kot 30.000 besedah, ki jih omenjeni avtor praktično razglaša za številke.

Plitkost današnjega zanimanja za našo preteklost je mogoče opaziti takoj, ko se malo resneje začnemo poglabljati v zgodovinska dejstva. Naštejemo lahko veliko področij, ki bi jih skupno morali znati ali zagovarjati ali braniti, naj jih omenim nekaj: (1) Ne le, da je v zvezi s Karantaniojo v očeh javnosti povsem zanemarjena pomembnost venetske kontinuitete, (2) redko kdo se zna zoperstaviti vrivanju Keltov in Frankov v karantanski prostor. (3) Vprašanje je tudi kdo vidi skozi poizkuse balkanskih ideologov, da bi s pomočjo ideje o priseljevanju Južnih Slovanov med vdori Hunov in Gotov razvrednotili tisočletja naše prisotnosti, ali avtohtonosti v Benečiji, Istri, severozahodni Panoniji in vzhodni Karantaniji, kamor naj bi se po v na novo oblečeni selitveni teoriji "južnjaki" masovno priselili in nas "potujčili"! (4) Te ideje so se takoj razveselili nacionalistični perverzneži in iz Slovencev naredili p-o-t-u-j-č-e-n-e (poslovanjene) Venete ne zavedajoč se dejstva, da beseda Veneti pravzaprav izvira iz besede Slovani.

Ni slučaj, da se akademiki na jugu, katere podpirajo tudi Slovenski zgodovinarji in jezikoslovci, vselej zatekajo k preživetim "IE" in "selitvenim teorijam", ki jih še vedno na skrit način širijo zahodni akademiki, ko vendar oboji skušajo uničiti idejo o venetski avtohtonosti v Srednji Evropi. (5) V to kategorijo, predvsem ker kaže na spanje naših jezikoslovcev, lahko tudi vključimo vprašanje, kdo se zna spoprijeti z dejstvom, da si zahodni jezikoslovci in "strokovnjaki" lastijo "slovansko semantiko našega imena" in trdijo, da v gotskem (proto-germanskem) jeziku Slovenec ali pa Slovan pomeni mutec?

Poleg Evrope smo Veneti (Slovani) pustili svoj pečat tudi v Anatoliji, Grčiji, Rimu in Etruriji že več kot 2000 let poprej, pa vendar sta nas tako uradna zgodovina kot jezikoslovje uspela popolnoma izriniti in ignorirati že ves ta čas, kljub temu, da nam nekompromitirana znanost in predvsem jezikoslovje pripovedujeta o Venetih kot "svetovni velesili" v pred-antičnem času! Vprašanje je kako je to bilo možno? Kulture ali civilizacije, ki se je več tisočletij razprostirala preko dveh kontinentov pa vendar ni mogoče kar tako izbrisati razen, če to ni bilo namenoma storjeno! Najbrž pa ni težko uganiti, da je tukaj to zadnje tudi ena od naših predpostavk.

 

Kdo so pravi barbari v Evropi

Krivulja venetskih zgodovinskih vrhov v zadnjih 5000 letih
Krivulja venetskih zgodovinskih vrhov v zadnjih 5000 letih.
Rdeča krivulja je krivulja priznane vidnosti. V glavnem izstopa nekaj malih vršičkov od padca Troje naprej, nato v času Norika, in končno Karantanije. Modro je kar je še skrito pred našimi očmi.
Iz grafa venetskih zgodovinskih vrhov je razvidno, da je njihova vidnost skozi zgodovinsko prizmo zelo klavrna, vendar pa graf tudi zelo lepo prikaže, da je to zelo nerealna slika in, da je največji del njihove zgodovinske prisotnosti neviden - torej v zgodovinski luči napačno predstavljen. Resnično se lahko zahvalimo peščici naših najodličnejših raziskovalcev in zgodovinopiscev, ki so v zadnjih 40 letih na redkih in sorazmerno kratkih časovnih intervalih, uspeli odkriti toliko in tako imenitne Slovenske preteklosti, ki ni pomembna le na področju vzhodnih Alp, ampak za vse Slovane kot tudi za bolj splošna Evropska zgodovinska dogajanja in, ki kar smešno pomanjša pomembnost zgodovine naših zahodnih sosedov tistega časa, katero so nam še do nedavnega vsiljevali zgodovinarji tradicionalisti. Ta izjava sploh ni tako neverjetna ali nacionalistično napihnjena kot nam vselej očitajo zavedeni iztirjenci iz druge strani. Še posebej ne, če upoštevamo, da na novo osvetljena resnica o Karantaniji neoporečno postavlja v ospredje evropskih zgodovinskih dogajanj v času propada Rima prav Venetoe torej Slovane, ki jih uradna zgodovina šele vtihotaplja v evropska zgodovinska dogajanja tedanjega časa med hordami podivjanih Hunov in Gotov v obdobju, ki ga imenujejo "Barbarska invazija Evrope". Seveda, da bi lahko podprli zahodno ideologijo 19. stol., ki je povzdigovala dominantne kulture in narode iz obdobja zadnjih 2000 let, katerim se je do takrat uspelo dvignili nad prezirane vzhodne civilizacije in kulture, kamor so uvrščali tudi Slovane, so morali ustvariti iluzijo svoje superiornosti tako, da so ustvarili zgodovinski mit, po katerem so Slovani praktično kot barbari vdrli in okupirali njihov kultivirani evropski prostor. Ni čudno, da se je med nami razvil velik odpor in želja po razveljavitvi te formule, kar je v ekstremu imelo za posledico tezo, da so v resnici pravi barbari v Evropi prav zahodnjaki, ki so zasedli in okupirali venetski, torej Slovanski prostor in kulturo kar je ravno obratno od nevzdržne izmišljotine zahodnoevropskih elit, ki so uporabili akademike kot branitelje svojih rasističnih idej. Nedvomno je to stališče zelo ekstremno toda, če malo pomislimo, vendar ni tako daleč od resnice kot se zdi na prvi pogled. Ali mogoče nismo odkrili indikatorjev, ki podpirajo teze o vdoru Grkov, Rimljanov in Germanov na evropski prostor, ki je bil skoraj v celoti poseljen z avtohtonimi Veneti ali Pravimi Pelasgi - kot jih imenujejo zahodni akademiki (z malenkostnim našim popravkom imena). V resnici Grki in Rimljai sploh niso obstajali izven svojih domovin, saj so tam šele nastali s spajanjem različnih prišlekov z domačim venetskim - pelasgovskim prebivalstvom. V resnici pri Grkih najdemo močnejše značilnosti, ki kažejo na prihod tujcev kot pri Rimljanih, kar sicer ni razlog, da bi verjeli, da latinski jezik in ljudstva, ki ga govorijo nimajo zelo podobne zgodovine kot Grki. Kogar zanima izvor Grkov naj klikne na: Tri grške ere in trije grški narodi (se odpre v novem oknu).

Germani na drugi strani pa so pravi barbari, ki so nekje v sredini prvega tisočletja pred n. št. izza Urala vdrli v z Veneti poseljeno Skandinavijo [glej: Vendi v Skandinaviji (novo okno)] in nato počasi začeli prodirati na jug kot Goti, Langobardi in drugi, ki so končno s pomočjo še bolj barbarskih Hunov dosegli najbolj južne točke svojih osvajanj Evrope. Kdo bi pričakoval, da so med temi Barbari bili tudi vešči obrtniki in poljedelci, ki so se takoj, ko so odložili svoje meče spremenili v civilizirano družbo s tako visoko razvitimi vladnimi in političnimi ustanovami in procesi, da so jih od njih prevzela celo germanska ljudstva v Skandinaviji in Avstriji. Seveda govorim o slovenskem običaju ustoličevanja karantanskih knezov na "knežjem kamnu" in o pravosodni zaprisegi na knežjem prestolu. Očitno je bil vpliv venetske oz. slovanske Karantanije veliko pomembnejši za zgodovinski in kulturni razvoj Evrope, kot bi nekateri še vedno radi verjeli. Po vrhu vsega pa je tudi po vsem neverjetno, da bi nam to kulturo in visoko razvite vladne in politične oblike prinesli v Evropo barbarski napadalci iz vzhoda.

Kljub vsemu pa so pogoji tudi že kar lep čas dovolj zreli, da bi se lahko malo bolj intenzivno posvetili celotni sliki, ki po dolžini ali po trajanju predstavlja najbolj raztegnjene dele prej omenjene krivulje in ne le tistih nekaj kratkih odsekov na katerih najdemo optimume ali maksimume (torej raziskati bi morali tudi modri del grafa). Že res, da so nam izključno del grafa z dolinami in minimumi kar preveč dolgo razkazovali zgodovinarji bivših sistemov, toda ali ni bila večina njihovih interpretacij izkrivljenih, če ne kar lažnih? Prepričan sem, da potrebujemo ne le bolj objektivne ocene in razlage okoli dokaj redkih maksimumov na izredno kratkih časovnih intervalih, ampak je potrebno doumeti celotno zgodovinsko krivuljo. Na zgornji sliki v modri barvi lahko vidite, koliko smemo predvidevati, da je pred našimi očmi še skritega. Vprašanje je koliko bomo lahko še rekonstruirali, toda kot bom skušal pokazati v tem članku, smo lahko zelo optimistični. Vendar pa vas moram opozoriti, da se bomo lotili stvari, ki so v zgodovini ostale neomenjene in, na katere so nekdanji "zmagovalci" verjetno gledali zviška, saj so načrtno pomanjševali vse dosežke "poražene" civilizacije. Na žalost pa so se v zgodovinskih analih ohranili le zapisi zmagovalcev v katerih samohvali, arogantnosti in preziru mora prav tako obstajati odtis poraženih, "neomenjenih" predvsem pa tistih, ki so ostali zamolčani in torej manjkajo na zgodovinski sliki pred obdobjem zmagovite in danes razvpite "grško-rimske" civilizacije.

Seveda se pri študiju Venetov in Slovanov srečamo s temi koncepti v katerih so s strani zgodovine neomenjeni ali zanemarjeni potencialno tudi podrejeni ali podjarmljeni in zasužnjeni (slaves, servus, Slavs, Serbus), na kar sem postal pozoren že preden sem se začel ukvarjati z zgodovino. Možno je torej, da moja prvotna inspiracija in zanimanje za zgodovino na začetku morda res izvirata iz želje dvigniti "Slovane" iz zamegljene nepomembnosti na svetlo med druge "velike" in zgodovinsko "pomembne" narode, toda ta ideja zame danes nima več tiste manjvrednostne lastnosti, ki bi mi jo, po tem kako sem tukaj opisal mojo prvotno inspiracijo, nekateri morda lahko pripisali. Sedaj mi gre le za dejstva in resnico, ki ne bi smela biti odvisna od nekega čustva ali pa vere, čeprav se ne da skriti dejstva, da prav od tam črpam energijo in voljo, ki ju rabim, da lahko vztrajam na dostikrat neprijetni in utrujajoči poti. V preteklosti me je dostikrat motilo, da se posveča toliko časa in prostora stvarem, ki niso sporne in jih je večina tako ali tako v veliki meri že zdavnaj spoznala za resnične in kot take tudi sprejela. Res je, da obstaja nešteto malenkosti o katerih javnosti ni dosti in nemalokrat prav nič znanega, toda ponavljati kar naprej, da so Etruščani sorodni Venetom, Veneti pa Slovanom, nima prav nobenega učinka, podobno velja tudi za neskončna ponavljanja dejstev o Karantaniji, ali pa o "skoraj državotvornih" celjskih grofih. V nadaljevanju tega sestavka bomo torej poizkusili malo bolj drzen skok v nepoznano in to v področja, ki se jih vsi večinoma izogibajo.

 

Nerazumevanje slovanskega manjvrednostni kompleksa.

Slovenske venetologe še posebej drugi slovanski zgodovinarji, jezikoslovci in, še najraje med njimi skriti politiki obsojajo manjvrednostnega kompleksa. Vendar pa je to le izraz lastnega neugodja, ko razen zelo redkih in tudi dokaj poznih izjem, ne morejo odkriti v svoji lastni zgodovini, v primerjavi z drugimi zahodnoevropskimi narodi enakopravnega mesta. Seveda prej omenjeno velja za vse Slovane tudi Ruse, na katere zahodnjaki gledajo zelo vzvišeno, kar pride do pravega izraza šele, "če dalj časa živiš in dihaš po zahodnjaško". Sicer pa gre konec koncev za našo skupno zgodovino, ki je obstajala preden smo se Slovani razdrobili v posamezne etnične skupine in kasneje narode. Ko se ukvarjamo s staro cerkveno slovanščino ne gre za vprašanje ali je to bila Slovenščina, Srbščina ali Bolgarščina ampak kako je mogoče, da so komaj prispeli še neizoblikovani slovanski narodi, kot nepravilno trdi uradna zgodovina, pustili za sabo mogočnejše literarne zaklade kot večina tedaj nastajajočih in še dolgo potem dominantnih evropskih narodov.

Ker pa se tukaj vsi sprašujejo napačna, nacionalistično motivirana vprašanja, na katera se v resnici ne da pravilno odgovoriti, saj sprašujejo po obliki ali po vsebini nečesa česar v tistem času sploh še ni bilo, so se po našem "slovanskem organizmu" razbohotila rakasta obolenja, ki so vzrok vsem vrstam manjvrednostnih kompleksov s katerimi se ne, da bi to priznali tako radi obmetavajo "elitni slovanski prvaki" skriti v svojih provincialnih brlogih po nacionalnih močvirjih. Korist od tega početja pa imajo škodoželjni in nevoščljivi, ki pišejo knjige in slovarje, v katerih beseda Slovan pomeni ali suženj ali pa mutec, kot so izumili izumitelji starodavnega gotskega jezika?! Našim akademikom se zdi nepotrebno ukvarjati se s tem vprašanjem, ker ga uradno in formalno sicer ni nihče postavil, kljub temu, da v vsakem resnejšem angleškem slovarju najdemo, da beseda "slovan" pisana z malo začetnico pomeni "suženj". Kako fantastično! Dejstvo, da je naše ime, ki ima v tej obliki naravnost izzivalni pomen, ker je pač zapisano z malo začetnico, ne vznemiri niti najbolj nadarjenega slavista in pomirja celo najbolj občutljive med nami!

Čeprav naslednje sploh ni pravilna razlaga našega imena, ampak je povsem slučajno naključje, da ima tudi čisto obratni pomen od tistega negativnega, ki so nam ga nalepili zahodnjaki, naj za tiste, ki tega ne vedo, povem, da smo v 19 stol. pod vplivom "panslavistične" ideologije Slovani začeli tolmačiti naše ime s pomeni, ki so v angleščini enakovredni skupini besed kot so:   renown={sloves, ugled, slava};   solemn={svečan, slovesen, vzvišen};   solemnity={svečanost, slovesnost},   solemnization={slavljenje, praznovanje}. Kogar zanima pravilna razlaga naj si ogleda razpravo: Od kod beseda Venet? (novo okno).

Sicer pa je v naši zgodovini dovolj branikov, ki močnejšim ne dovoljujejo uresničiti večtisočletne težnje zmanjšati vrednost ali pomembnosti slovanske zgodovinske prisotnosti v zadnjih nekaj tisočletjih. Najmočnejši so seveda jezikovni, ki nas v evropskem prostoru, na žalost zaradi zelo slabega poznavanja jezikoslovja, še ne identificirajo kot Slovane ampak kot neke neprepoznavne skoraj anonimne etnične skupnosti Pelasgov, Iliriov, in Tračanov, da ne govorimo o srednji Evropi. Ta dejstva malokdo razume, še manj pa upošteva pri tolmačenju razvoja evropskih jezikov in evropske zgodovine. Naš najmočnejši argument je seveda starost jezika naših prednikov, ki se mirno lahko enači z najstarejšimi evropskimi jeziki. Za razliko od angleškega jezika, ki se je v zadnjem tisočletju in pol drastično spremenil in v katerem lahko prav tako najdemo kar lepo število starih predantičnih besed, pa so vendar slovanski in predvsem slovenski jezik ohranili tudi staro strukturo, značilno za čas, ko je bil človeški govor - sposobnost izražanja in govora na sploh, še na zelo nizkem nivoju. Starost jezika je opazna na več nivojih, med njimi najbolj izstopata dva, ki se ločujeta po dveh tipičnih karakteristikah. Prva je globina slovničnih struktur, druga pa je globina struktur besednjaka samega. O strukturi jezikov sem se malo obširneje razpisal v temi "Jeziki na splošno" v članku z naslovom: "Jezikoslovna teorija: struktura jezikov". Sam pripisujem jeziku še dosti večji pomen, kot ga omenjam tukaj. Prepričan sem namreč, da jezikovna struktura in organizacija na zelo prefinjen način ne le odražata, sicer pred opazovalcem zgodovinarjem in sociologom, skrita dejstva o družbi, ki jezik govori, ampak celo določata njen temperament in učinkovitost. Toda tukaj o tem ne bom na široko govoril, le opozoriti hočem, na izredno pomembnost jezika kot komunikacijskega sredstva v družbi.

Upal bi si trditi, da je jezik in njegova struktura verjetno postal ločnica v družbi vzdolž katere se je naša civilizacija razcepila na zahodno dominantno v kateri se je jezik lažje naučiti vendar ga je težje obvladati in na vzhodno podrejeno katere jezike se je težje naučiti vendar jih je dosti laže uporabljati.

Te koncepte se da dokazati z jezikovnimi analizami jezikovnih organizacij, ki ob enem jezike tudi delijo v stare in nove / moderne. Stari jeziki govorniku s svojo organizacijo pomagajo izražati se z minimalnimi napori, vendar se jih je zaradi tega težje naučiti. Moderni jeziki imajo zelo poenostavljene strukture in se jih je zato dosti lažje naučiti, vendar pa so, če naj bi jih optimalno uporabljali spominsko zelo zahtevni, in kot taki predstavljajo mehanizem naravnega razslojevanja govornikov in zato po principu naravne selekcije omogočajo, da se po svojih izraznih sposobnostih ljudje ločijo po svojih mentalnih sposobnostih.

Te delitve so sicer zelo efektne vendar pa so zelo nepopolne ali površne, saj ena sloni na fantastičnem spominu, druga pa na logičnem razmišljanju, vsi pa vemo, da za popolnost ni dovolj le ena od teh dveh ampak obe lastnosti. Mogoče lahko to pojasni zakaj najboljši igralci šaha izvirajo iz vzhoda, najboljši poslovneži pa iz zahoda. Seveda obstajajo dobro poznane izjeme. Vendar pa tudi lahko vidimo, da te teorije v rokah politikov običajno pomenijo izvor najhujšega zla.

Spomnimo se, da sem malo prej omenil, da na osnovi slovnične in leksične strukture lahko vidimo stopnjo razvitosti družbe v kateri je jezik nastajal. Dejal sem, da so slovanski jeziki ohranili semantiko in strukturo iz časov, ko je bila stopnja človeškega govora še na zelo nizki razvojni stopnji. Ali je to nekaj s čemer se gre hvaliti? Odgovor je seveda pritrdilen, saj se jeziki neprestano razvijajo in tako se lahko danes pohvalimo, da je naš jezik enakovreden kateremukoli drugemu jeziku, poleg tega, da se mu vidi dobesedno zavidljiva starost [glej: venetska semantika Luna/Mesec (novo okno)]. Vendar pa je obstajal čas, ko temu ni bilo tako in so nas drugi zahodni jeziki začasno pustili daleč za sabo. To se je zgodilo v času antike in trajalo je skoraj malo preveč časa - vsaj do 16. stoletja, ko nas je Primož Trubar postavil nazaj, kamor smo itak spadali kot eni prvih pismenih evropskih narodov. Tukaj ne smemo prezreti dejstva, da nas antična Grčija in Rim tudi nista uspela literarno popolnoma utišati, dokaz naše starodavne tradicije pismenosti je že nekajkrat poprej omenjena staro cerkveno slovanščina (SCS). Zelo je možno in to potrjujejo tako venetski kot etruščanski napisi, da smo v pradavnini, kar se razvitosti jezika in jezikovne kulture tiče, bili daleč pred Grki in to dopušča celo možnost, da so se Grki naučili pisati od nas Venetov (Etruščanov) in ne obratno, kot zatrjujejo zgodovinarji! Obstaja veliko pokazateljev, ki podpirajo to možnost. Čeprav so nekateri prepričani, da helenistična vsebina, ki jo najdemo na poznejših etruščanskih predmetih in napisih ne dovoljuje takega zaključka. Po mojem mnenju dejstvi, da so Etruščani in Veneti starejši od Grkov in Rimljanov, skupno z veliko večjo verjetnostjo, da je abeceda na etruščanskih in venetskih napisih naslednica črkopisa iz "Vinče" in ne več kot tisočletje kasnejše feničanske pisave, predstavljata zelo močan protiargument. Poleg tega pa je pravkar omenjeno "helenistično vsebino" mogoče pripisovati tudi dejstvu, da so Veneti bili staroselci v Grčiji in Etruriji, kot tudi dejstvu, da so takrat v veliki meri potekali migracijski tokovi iz Peloponeza v Etrurijo (poglej: [Lvy-hR-1.34] Lucius Tarquinius Priscus (616-579 BC) je bil korintski emigrant v Etruriji, od koder se je odpravil v Rim, kjer je končno postal rimski kralj. Opomba: venetsko ime za Korint je verjetno bilo Korito.)

Iz malo prej omenjene zavidljive starosti našega jezika, ki je nasprotno od kateregakoli zahodnoevropskega jezika vključno stare grščine in latinščine ohranil lastnosti in strukture iz časa zgodnje razvojne stopnje jezika preden se je razvila pismenost, izhaja bistvena postavka na kateri gradimo teorijo o razširjenosti Venetov od Atlantika do vzhodnih obronkov Himalaje, oz. za nas tukaj pomembnejša je teza o venetski avtohtonosti na celotnem evropskem kontinentu. Trenutno največji problem v tej izjavi je nesposobnost in na drugi strani nepripravljenost kompetentnih vendar moralno dvomljivih in/ali po statusu šibkih jezikoslovcev potrditi dejstva, da so potom venetskega jezika slovanski jeziki eni od najstarejših ne le na starem kontinentu ampak celo, kar je tukaj sicer manj pomembno, tudi na svetu.

Razumevanje venetskega jezika je možno s pomočjo slovanskih jezikov, ki so ohranili stare oblike in strukturo. Res, da so se iz nekaterih venetskih besed razvile tudi germanske, latinske in grške besede, toda niti eden od zahodnih jezikov ni ohranil semantičnih struktur, ki so tesno povezane z slovnično organizacijo in strukturo in le ta se je ohranila edino v slovanskih jezikih. Lep primer je hetitska beseda "vaDar"= "voda", ki jo zahodni jezikoslovci tolmačijo izključno s črko "T" brez vsakršne omembe črke "D", neglede na to sta ti dve črki v hetitskem jeziku medsebojno zamenljivi, ker je besedo tako enostavneje germanizirati oz. še bolje anglicizirati "vaTar"= "water". Poleg tega pa tudi v sanskrtu (avoda, avodeva, bhavodhi, bhAvodaya) in v grščini (udro, udOr) najdemo na tem mestu v besedi črko "D" in ne "T". Na tem primeru se lepo vidi, kako zahodni "strokovnjaki" z namenom skriti podobnosti s slovanskimi jeziki namenoma izpuščajo celo vse dodatne, kaj šele slovanske primerjave, ki so konec koncev tudi veliko bolj zgovorne in semantično popolne kot vse druge: vod, voda, voditi, povod, vodja, prevodnik, prevod,...

Korenine slovanskega manjvrednostnega kompleksa

Veneti so evropski staroselci, toda to tudi dokazuje njihov zaton: Seveda me pri svojih raziskavah ne obremenjujejo nekompetentnost ali pa s preživetjem pogojena kršitev akademskih moralnih norm problematičnih "obrobnih" jezikoslovcev in zgodovinarjev, ki so odvisni od tistih "akademskih elit", katerih zmote in zablode bi morali popraviti. Edino kar je zame neprijetno, je nevarnost, da bom zaradi svojih odstopanj od ustaljene akademske linije izgubil sicer potencialno preudarne in hvaležne bralce. Toda to ne more spremeniti mojih spoznanj in prepričanj do katerih sem se dokopal. Zato naj poudarim, da bom vztrajno zagovarjal zame neizpodbitno dejstvo, da slovanski jeziki izvirajo iz venetskega, ki je eden od najstarejših evropskih in svetovnih jezikov.

Dejstvo, da se je med slovanskimi jeziki, ki so raztreseni po tako širokih in različnih zemljepisnih prostranstvih od Anatolije, pa do Srednje in Vzhodne Evrope ohranila tako dosledna izvorna semantika, kot tudi struktura jezika, ki to semantiko podpira vse iz časov nastajanja jezika, priča v prid ideji, da so na teh področjih Veneti bili avtohtona ljudstva in ne priseljenci, katerih jezik sploh ni enoten in se celo občasno spreminja zaradi boja med rivalskimi sosednimi skupinami bogatih prišlekov (primer nenehnih vojn med naselji sedmih gričev v Rimu). Tukaj ne smemo pozabiti, da takrat ni šlo za kakšne osvajalne vojne ali masovne migracije ampak posamezne skupine premožnih migrantov, ki so se z namenom zaposliti lokalno prebivalstvo pri gradnji svojih gradov in naselij z domačini spoprijateljili. Etnična neenotnost priseljencev na področju Mediterana in rivalstvo med njimi je vzrok, da so se na tem področju sicer na zelo podoben način razvile štiri različne etnične skupnosti, namreč grška, etruščanska in italska (Rimska) vse na ozemljih poseljenih s staroselci Veneti ali, če že hočete "Pravimi Pelasgi", kar je naša četrta etnična skupina, ki se je do danes ohranila pod novim skupnim imenom Slovani.

Vendar je to le južni del Evrope. Da se preveč ne oddaljimo od osnovne teme in jezika, tukaj severne in zahodne Evrope ne bomo omenjali, čeprav bi navajanje dejstev in dokazov od tam še bolj utrdilo naše temeljne postavke. Tako jeziki priseljencev vselej zaradi mešanja različnih vladajočih klanov, plemen in domačinov, izgubijo značilnosti svojega izvornega jezika, predvsem pa zaradi mešanja besednjakov razpadejo izvorne semantične strukture, ki so edina povezava s časi, ko so jeziki šele nastajali. Priliv podeželskega prebivalstva v mesta, kamor so prihajali bodisi kot delovna sila ali pa kot vojaški najemniki, je pomenil dodatni pritisk na jezik oblastnikov. Nasprotno kot hitro spreminjajoči se jezik oblastnikov, pa se jezik staroselcev na podeželju stoletja ni spreminjal. Seveda to neizpodbitno potrjujejo slovanski jeziki, kar pa je spet dodatni dokaz, da so Venetoi v času, ko so nastajala antična mesta v Evropi bili večinsko avtohtono prebivalstvo. Jezikoslovje to nedvomno potrjuje, saj so se v naših jezikih ohranile starodavne jezikovne in še posebej pomembne semantične strukture, ki so vidne v obliki velikih pomenskih grozdov ali besednih skupin s trdno starodavno pomensko podlago. Spomnimo se na stvari kot so: "mesijac" / "menesijec" = "menjajoča-luč" [glej: Luna/Mesec (novo okno)], ali pa toponime kot so "Bilazora, Bizanec, Beligrad, Gradec, Padova,...", ali pa s celo vrsto hetitskih besed, od katerih tukaj omenjam le najslavnejšo hetitsko besedo, ki jo je v prvem smiselnem prevodu nekega hetitskega stavka ovekovečil B. Hrozný. To je torej hetitska beseda "voda", ki v sanskrtu kaže značilnosti slovanskega pregibanja in semantičnih povezav (avoda, avodeva, bhavodhi, bhAvodaya), ter naše semantike vod, voda, voditi, ..., da jih omenim le nekaj. Sicer pa je več o teh stvareh mogoče najti še v drugih temah.

Očitno je, da smo v na novo nastajajočih mestih in naseljih lahko priča nastajanja novih jezikov in narodov, ki so potencialno postala mestne kraljevine in končno državice in celo novi narodi. Če upoštevamo, da so se prvotno ta nova mesta začela pojavljati vzdolž mediteranskih obal, kar sicer predstavlja le del evropskega prostora in kjer so že več tisočletij Veneti predstavljali večinsko, če ne kar edino prebivalstvo, potem tudi ne bo težko razložiti, da bomo našli prav tako drugod v predzgodovinski Evropi verjetno večinsko venetsko torej slovansko prebivalstvo. Ko so novo nastale mediteranske mestne tvorbe postale dovolj močne so začele pritiskati na okoliško podeželsko prebivalstvo in seveda tudi na staroselska venetska naselja. Ni dvoma, da so se svobodomiselni Veneti začeli umikati pred s sužnjelastniško mentaliteto prežetimi novimi oblastniki v notranjost Evrope in proti gorovjem, ki kot vemo so jih po vzorcu, ki ga dobro poznamo iz Himalaje po božje častili. Visoke gorske vrhove so tolmačili kot bivališča najmogočnejših bogov, ki so kot vsemogočni stvarniki večnosti tudi zaščitniki in varovalci te svoje stvaritve, torej tudi njim zvestih Venetov. [Poglej: Triglav (Trojstvo) (novo okno)]. Obstaja ogromno dokazov, da je to venetsko verovanje v pradavnini bilo široko razširjeno po Evropi pri čemer je še posebej pomembno ime "Triglav", ki izpričuje, da je takrat v Evropi obstajala etnično in kulturno relativno homogena venetska skupnost. To so ovekovečili, v začetku 12. stol. srednjeveški katoliški kronisti, ki so svoje uničenje poganskih templjev izčrpno opisali. Venetska skupina iz jadranskega bazena, ki je prodrla najdlje proti severovzhodu, je dosegla področja severozahodne Rusije, blizu mesta danes imenovanega Novgorod. Ta skupina, kot bomo videli, je očitno bila iz Norikuma, ali kot se kasneje imenuje, iz Karantanije [Poglej: Slovieni - Veneti v Rusiji (novo okno)].

V primerjavi z vsemi glavnimi zahodnoevropskimi jeziki se jezik Venetov vse od časa nastanka ni tako močno spremenil, kot so se pravkar omenjeni zahodni jeziki. To dokazuje tudi to, da od bronaste dobe naprej, torej dobe, ki označuje popolnoma novo obdobje v razvoju novih jezikov in tudi narodov starodavni Veneti, z nekaj očitnimi izjemami, niso več igrali pomembne zgodovinske vloge. Tako smo torej prišli do začetka dolgotrajnega venetskega zatona, ki nedvomno skriva obilo "obtožnega gradiva" proti svojim takrat nastajajočim novim oblastnikom, ki nam bo potencialno pomagalo pri našem odkrivanju resnice o Venetih in Slovanih.

Proces nastajanja novih jezikov in narodov se odvija le v na novo ustanovljenih mestih in naseljih. Podeželje ostane nedotaknjeno in tam se ohranja staroselski jezik, ki je tako v oddaljenih krajih, (ne pozabimo, da so prvotno Veneti poseljevali celotno Evropo), skozi stoletja in celo tisočletja ostal nespremenjen zato ker ljudstva, ki so ga govorila niso igrala odločilne vloge. Tako se začenjajo kazati obrisi delitve vladajočih in podrejenih vzdolž jezikovnih ločnic. Ne da se zanikati, da so se na osnovi te davne delitve Evropejcev vzdolž jezikovnih ločnic razvile teorije 19. stoletja o superiornih zahodnih kulturah in narodih. Te teorije so postale tabu, ker so bile osnova nesprejemljive in poražene nacistične ideologije. Izgleda, da si naša kolektivna psiha še vedno ni dovolj opomogla, da bi si upala objektivno pogledati v tej smeri. Vsaka omemba kakršnegakoli razslojevanja, ki ima za osnovo prej omenjeno delitev - četudi na podlagi jezikov, katera se je začela oblikovati že v pradavnini in se je končno manifestirala v nastanku vzhodnoevropske kulture podrejenih in zahodnoevropske kulture vladajočih, je postala politično nesprejemljiva, ne glede na to koliko je v njej zgodovinske resnice in Bog ne daj smisla! Ali ni ironično, da ta situacija ponovno koristi ustaljenim in v 2. svetovni vojni poraženim zahodnoevropskim čutom saj vendar, če so te teorije dejansko smiselne in izražajo nekdanje resnične zgodovinske resnice, potem ni več nobenega vprašanja glede avtohtonosti Venetov na celotnem evropskem kontinentu, vendar se pojavi nova kategorija, ki namiguje na njihov zaton in podrejeno vlogo, ki so jo, z izjemo nekaj kratkih obdobij vidnih na prej omenjenem grafu, Veneti dolgo igrali v evropskem prostoru. Tako imamo na obeh straneh te delitve vse pogoje za napihovanje negativnih nacionalističnih sentimentov, ki jih akademske elite in tisti na oblasti koristno uporabljajo in tako na tiho podpirajo stare nevzdržne pozicije. Tisti, ki bi že enkrat končno morali te stvari trezno in objektivno obravnavati in pojasniti tiščijo glavo v pesek kot noj, kar ima za posledico reakcijo s strani ekstremistov v paradoksalnih nacističnih gibanjih med nekdanjimi potlačenimi, recimo v Rusiji, na Češkem in celo v Izraelu (čeprav tam iz malo drugačnega vendar podobnega razloga zatiskanja oči)!?

Da pa bi lahko iz jezika brali vse in seveda še dosti več, kot sem uspel doslej tukaj omeniti, se moramo naučiti govorico jezika kot orodja in ne kot govorico tistega, ki jezik govori. To je sicer koristno za vse, ki se na tak ali drugačen način s pomočjo jezikoslovja ukvarjajo z zgodovino, vendar pa je v veliko pomoč predvsem zahodnjakom, ko študirajo vzhodnoevropske kulture ali pa obratno. Seveda, če razumemo obe ti dve govorici bomo še bolj uspešno lahko razbrali, kar nam bo jezik povedal o svojem obstoju, govornikih in času svojega obstoja. To govorico je mogoče razumeti s pomočjo že nekajkrat omenjenih metod razčlenjevanja in sestavljanja kompleksnih sistemov. Kdor se z njimi še ni seznanil lahko to stori s klikom na naslednjo povezavo: Organizacija jezikov (se odpre v novem oknu).

Sicer pa sem v tem razdelku tukaj, kot nam naznanja naslov "Nerazumevanje slovanskega manjvrednostni kompleksa" uvodno poizkusil prikazati v veliki meri zanemarjeno problematiko, ki se je redko kdo dotakne, z namenom, da bi končno že enkrat začeli razčiščevati z njo. Doslej se mi je uspelo še najbolj direktno in brez ovinkov približati srži tega problema skozi svoja razmišljanja o jeziku. Naj še enkrat ponovim misel, ki se mi zdi je zadetek v črno:

Upal bi si trditi, da je jezik s svojo strukturo verjetno postal ločnica v družbi vzdolž katere se je naša civilizacija razcepila na zahodno dominantno v kateri se je jezik lažje naučiti vendar ga je težje obvladati in na vzhodno podrejeno katere jezike se je težje naučiti vendar jih je dosti laže uporabljati. Jezik tako v hierarhično urejenih družbah postane mehanizem naravnega razslojevanja govornikov in zato po principu naravne selekcije omogoča, da se po svojih izraznih sposobnostih ljudje ločijo po svojih mentalnih sposobnostih, kar ima za posledico, da najsposobnejši konvergirajo proti vrhu hierarhičnih piramid, na dnu pa ostanejo manj uspešni. Na drugi strani pa v enakopravno ali ploščato urejenih družbah, ni potrebe po tej notranji dinamiki napetosti kar ima za posledico mirnejši in bolj usklajen ter počasnejši in verjetno tudi dolgotrajnejši razvoj.
Kot vidimo je zgornje lahko povabilo najrazličnejšim črnogledim in negativnim tolmačenjem. Kljub temu pa na to gledam kot na empirična dejstva, ki zahteva nadaljnjo analizo ter pojasnila, nikakor pa se mi ne zdi prav stvari ignorirati, ker sem prepričan, da nam dokler se s tem problemom frontalno ne spoprimemo to lahko bolj škodi kot koristi. Končno sem se vrnil do svojih osnovnih misli, ki so botrovale temu članku. Ta dokaj obsežni uvod je na nek način potrdilo, da je ta tema resnično zelo delikatna in v njo ni enostavno zagristi. Torej v naslednjih razdelkih poizkusimo poiskati nekaj konkretnih odgovorov na vprašanja, ki se po tem uvodu izzivalno vsiljujejo.

 

Jezikoslovje potrjuje, da Slovani niso narod sužnjev,
ampak so potomci "vedno" svobodnih Venetov.

Ker se bomo odslej naprej v tem članku skozi jezikoslovje posvetili bolj temačnemu pogledu v našo preteklost, naj povem, da je to posledica čisto obratnega in dosti bolj prijetnega pogleda na našo preteklost, ki se zdi ne le neverjetna ampak ob trenutkih kar nemogoča. V teh trenutkih dvoma, se človek poda v iskanje resnice in dvigovanja prahu, kar nekaterim ni najbolj po godu. Ni nobeno presenečenje, da te stvari pritegnejo pozornost nekoga, ki se že dolgo ubada z vprašanjem kam je izginila vsa tista veličastnost nekoč mogočnih Slovenetov, ki so obvladovali prostranstva dveh kontinentov! Tudi za to imamo dosti trdnih jezikoslovnih dokazov, kot recimo so tisti, ki zagotavljajo, da sta grščina in latinščina prevzeli ogromno slovenetskih jezikovnih prvin in besed:
Recimo: Rus: semy'a - "семья, семейство (род)" [družina (family)] < Rus: semya - "семя, семечко (зерно)" [zrno (seed, grain)] > latinsko in angleško "semen". Kot nam zagotavljajo "strokovnjaki", naj bi slovanski jeziki prevzeli to besedo iz latinščine, pri tem pa ignorirajo tako naravno semantično povezavo med besedama "seme" in "družina" Res se lahko vprašamo kako to, da v naših jezikih obstajajo tako široko razvejane semantike kot je ta v ruščini, medtem ko v latinskem slovarju najdemo le eno samo osamljeno besedo? Ali ni to ravno obratni jezikoslovni dokaz namreč, da je latinščina prejela besedo "seme" od staroselskih Venetov (Pelasgov)?
Kot sem že omenil se je ideja za to spletno stran porodila čisto slučajno, ko sem iskal izvor angleške besede "deceit, deception" in, ko sem ugotovil, da je smiselno ravno obratna od pomena "receipt", ki pomeni "dokazilo o povrnjenem dolgu". Istočasno sem se zavedel, da Slovenci te besede sploh nimamo (račun ni isto). Brez veliko razmišljanja sem takoj zaključil, da sem spet trčil v staro nevšečnost, namreč pomanjkanje starodavnega slovanskega besednjaka na področju upravljanja, vladanja in državotvornosti, kamor spadajo tudi besede kot so knez, kralj, itd., ki jim je težko odkriti izvor, kljub temu, da jih nekateri kar preveč samozavestno smatrajo za originalno slovenske ali slovanske, čeprav ni pravega razloga, da temu ni tako. Seveda je vse to povezano z neprijetnimi spoznanji o slovanski podrejenosti zahodnim narodom, ki je trajala z manjšimi izjemami in katere tudi še vedno niso dovolj osvetljene, vse od začetka antičnih časov ter tudi skozi večino prejšnjega tisočletja. Svoja postranska odkritja v zvezi z omenjenimi besedami ter dejstvo, da pač v slovenščini nimamo besede, ki bi pomenila "dokazilo o povrnjenem dolgu" sem potem, ko sem to uganko nekaj dni nosil v mislih, jo tehtal in meril iz vseh strani, že hotel kar odriniti in jo shraniti v predal kamor običajno odlagam nerešene probleme ter neprijetna presenečenja in odkritja, ko se mi je posvetilo, da je ta situacija zelo naravna in prav nič presenetljiva, ter da jo je mogoče prikazati celo v svetli luči.
Ugotovimo lahko dvoje in sicer (1) prvič, da je izvor angleške besede "receipt" verjetno iz druge polovice zadnjega tisočletja, ko je nastajala terminologija kapitalističnega ekonomskega reda, ter je verjetno nastala iz besede "receive" po modelu besed "perception, perceive, reception,...". Seveda je osnova vseh teh besed latinska, toda tudi v latinščini ta beseda ne obstaja. Prav zato pa je angleška beseda "receipt" zelo zanimiv primer, ki dokazuje, da je angleški jezik po-antična oblika. Ko je nastala ta angleška beseda, so slovanski jeziki in še posebej slovenski mirovali v neke vrste latentnem stanju in rezultat je, da te besede mi nimamo. Drugič pa vidimo, (2) da Slovenci (Slovani) nimamo besede s pomenom "dokazilo o povrnjenem dolgu" iz pradavnine, to je iz časa, ko je naš jezik nastajal, v venetskem ploščato urejenem družbenem redu, ker je takrat nismo potrebovali, saj tudi v medsebojnih odnosih ni bilo potrebe po zaščiti pred večkratno terjatvijo že poravnanega dolga.
V naši ne-razslojeni družbi takrat tudi ideja zadolževanja ni bila smiselna. Svobodnim in enakopravnim Venetom, ki svojega prestiža in moči niso merili s kopičenjem privatne lastnine tudi poštenosti ni bilo potrebno braniti s koncepti kot je povrnjeni dolg, kar je pomen te "manjkajoče" besede. V isti sapi sem takoj dodal "Veneti (Slovani) niso bili suženjski narod"!

Ta zadnji stavek je v meni tako močno odjeknil, da sem takoj začel brskati po predalu nerešenih problemov z namenom, da prinesem na dan vse svoje beležke o povezavah pomenov imena "Slovani" s pomenom "suženj", kot tudi zgodovinska dejstva, ki jih je možno vključiti v to skupino. Nekaj predvsem jezikoslovnih cvetk s tega področja sem že omenil v uvodu, pod naslovom "Nerazumevanje slovanskega manjvrednostni kompleksa". Tako recimo smatram, da se premalo menimo za razne interpretacije po katerih beseda Slovan, slovanski pomeni ali suženj ali pa mutec, kot so si izmislili izumitelji gotščine?! Podobno asociacije dobimo ob razmišljanju o besedah "Servus" (Srb). Celo v svetovno uglednih slovarjih angleščine lahko najdemo cvetke kot so Lat:"Sclavus" - Slav (captive), Slave=(slovanski) slave:suženj . Nadalje se lahko vprašamo, ali je res slučaj, da beseda delo v grščini pomeni suženj, podobno kot v srbohrvaščini in ruščini beseda robiti (robotat). Ali pa dejstvo, da imamo Slovani edini tako natančno poimenovane dneve v tednu, nanizane okoli nedelje, katere pomen razumemo edino Slovenci, kot tudi besedo za dneve v tedenu - delovnik, ali smo resnično med evropskimi narodi edino Slovani (Slovenci) komaj čakali na dela prosti dan, ko so nas naši "gospodarji" pustili pri miru?

Torej razen, če zavestno ne ignoriramo stvari kot so te zgornje, potem mora biti vsakomur jasno, da se ne moremo zadovoljiti le z nekaj desetletji trajajočim obdobjem slavnega Norika ali pa Karantanije, saj vendar ne eden in ne druga ne bi bila možna brez širše zgodovinske podlage, katero je zob časa toliko načel, da je marsikdo ne vidi, ali pa celo noče videti, ker je skrita za obdobjem v katerem ni najti dosti drugega kot gola dejstva, da smo vendarle obstajali. Samo zato ker so se nekateri odločili, da bodo raje tiščali glavo v pesek, kot da bi se soočili z resnico, pa že ni potrebno skrivati svojega navdušenja in zadovoljstva ob spoznanjih kot je bilo tisto, da "Veneti (Slovani) niso bili suženjski narod"! Še posebej ne zato, ker ni kar tako iz trte izvito in ga podpirajo zgodovinska dejstva, katera so nam v zadnjih dveh tisočletjih zakrili tisti, ki so na naših temeljih gradili naprej.

Veneti tudi v času, ko so bili tako rekoč svetovna velesila, torej na vrhuncu svojega obstoja, niso nikoli obravnavani kot neka hierarhično urejena družba, v kateri bi bil viden ali pa pomemben privilegirani položaj vladajočega sloja. Z drugimi besedami organizacija venetske družba je bila po naravi ploščata.

Pomembno vprašanje (Veneti in brahmanske kaste): Ker vedno znova ugotavljamo, da je venetska družba bila ne-hierarhična torej ploščato urejena, je ob tem potrebno dvigniti zastavico ter usmeriti pozornost proti indijskemu brahmanizmu in kastnemu sistemu po katerem je poznan. Ali to pomeni, da je del Venetov vendarle postal hierarhično urejena družba? Jezik očitno potrjuje tezo, da so Veneti obstajali kot ploščato urejena družba enakopravnih dosti pred venetsko-indijskim kontaktom! Če kaj, potem je to zelo zgovoren dokaz, da je potrebno dobo v kateri so živeli naši predniki Veneti bistveno raztegniti v smeri preteklosti, daleč v prazgodovino!
Naj še enkrat poudarim, da tukaj govorimo o predantičnem času vsaj kakih 1500 let pred nastankom antičnih Grčije in Rima, vendar pa kot nam zatrjujejo jezikovne analize verjetno še o prejšnjem, torej tudi dosti daljšem obdobju, ki naj bi se začelo še nekaj tisočletij poprej. Ko so začele nastajati etruščanščina, grščina in latinščina, kot posledica prihoda bogatih prišlekov, se je organizacija družbe začela spreminjati v hierarhično, prav obratno pa se je zgodilo z jezikom, ki se je s spajanjem prej obstoječih in že relativno dobro razvitih jezikov staroselcev razvil v enostavnejše nove jezike. Skozi te postopke se začenjajo uveljavljati nove ortogonalne organizacije tako v nastajajočih novih jezikih kot v družbi.
Kdor se je seznanil z razpravo o strukturi jezikov in o ortogonalnosti v sestavku o jezikovnih organizacijah (novo okno), se mogoče spominja tamkajšnje ugotovitve, da je v preteklosti med jezikom in družbo, ki je ta jezik govorila, obstajala relacija ortogonalnosti. Nasprotno, kot za razvoj jezikov s ploščato organizacijo, ki praviloma nastanejo z združevanjem več besednjakov iz različnih jezikov in z poenostavljanjem združujočih se slovnic, jeziki z globoko razvejanimi slovničnimi in semantičnimi strukturami ne morejo nastati v tako kratkem času. V tem pogledu torej ni mogoče nasprotovati tezi, da je prazgodovinska venetska civilizacija, vsaj po današnjih merilih, morala obstajati izredno dolg čas, kar kot vidimo potrjuje tudi jezikoslovje, kako bi si sicer razlagali prostorsko tako širok jezikovni venetski odtis.
Čisto nič ni presenetljivo, da so po principu ortogonalnosti, v starodavnih družbah, ki so se razvile na začetku razvoja nam poznanih in zgodovinsko izpričanih civilizacij, za katere vemo je bila tipična hierarhična ureditev (Grki, Rimljani), govorili jezik, ki je po naravi imel ploščato organizacijo. Družbena organizacija prejšnje venetske civilizacije, ki so jo počasi izrinile etruščanska, grška in rimska, pa je bila ploščata, med tem, ko je njihov venetski jezik imel piramidno strukturo. Na drugi strani pa v grški in rimski to je v hierarhično organiziranih družbah najboljši govorniki ali smetana v teh družbah govori jezike, ki so začeli težiti v smeri ploščate jezikovne strukture. Torej so takrat najboljši poznavalci novo nastalih ploščato organiziranih jezikov bili na vrhu družbene hierarhije (ali ni morda res, da je veliko poznanih grških in rimskih vodilnih osebnosti bilo zelo dobro podkovanih v retoriki in celo filozofiji), tisti pa, ki so so govorili najslabše pa so bili na dnu družbene lestvice. V ekstremni situaciji gre za barbare, ki ne govorijo grško ali latinsko. Sicer pa to za nas niso novi koncepti, na njih sloni zahodna kultura in lahko bi rekli tudi etika, ki je upravičeno v zadnjem času doživela veliko neodobravanje in izziv.
Nastanek grščine in etruščanščine skozi jezikovno prizmo. Naj "prevedem" dele zadnjega odstaveka v normalno slovenščino. Pred-antična venetska družba enakopravnih članov je bila po naravi ploščato urejena, vendar pa je za jezik in strukturo venetskega jezika veljalo ravno obratno in je imel piramidno organizacijo. Ko sta se v antiki razvijali grška in rimska civilizacija, ki sta nastajali z asimilacijo staroselskih Venetov (Pelasgov), ko so se spojili že sorazmerno dobro razviti besednjaki iz jezikov prišlekov in domačinov, sta v teh na novo nastalih hierarhičnih družbah nastala nova ploščato urejena jezika, v Grčiji grščina in v Italiji latinščina. V resnici se je v obeh primerih združilo več jezikov, v Grčiji anatolski, severnoafriški in jezik Pelasgov (Venetov); podobno je bilo tudi v Italiji, kjer je v času, ko je v Grčiji nastajala grščina v Etruriji nastajala etruščanščina s spajanjem maloazijskih, severnoafriških jezikov in jezika Venetov (Pelasgov). Kasneje v času nastajanja Rima najprej kraljevine in nato in rimske republike vemo, da so se združili najmanj trije jeziki, namreč venetski, etruščanski in italski.
Naslednja očitna ortogonalnost, ki se ponuja je dejstvo, da ko je bila na vrhuncu družba s ploščato organizacijo, so bili na oblasti govorniki jezika z ravno obratno, piramidno organizacijo jezika. Ko pa so se te karakteristike spreobrnile, so se zgodile v celoti in povsem ortogonalno, namreč tisti, ki so prej bili podrejeni postanejo nadrejeni ali oblastniki, bivši oblastniki pa postanejo podjarmljeni ali zasužnjeni. Preteči je moralo nekaj, tisočletij, da se je situacija ponovno začela popravljati in se bo teoretično sprevrgla v svoje zadnje nasprotje, kar se mi zdi, je zelo naravni proces večnega nihanja, kot je končno tudi z vesoljem in z vsem v naravi. Težava je v tem, da so se jezikovne organizacije v zadnjih tisočletjih in predvsem v zadnjih stoletjih začele bolj intenzivno prelivati kot poprej. Najbolj je to vidno z zlivanjem besednjakov, kar se dogaja pod vplivom medijev in virtualnega pomanjševanja razdalj med različnimi kulturami in v vseh jezikih kot posledico opažamo tokrat zelo naravni pojav stapljanja (internacionalizacija). Kljub temu pa to ne zmanjšuje pomembnosti povezave jezikoslovja z zgodovino, še posebej ne v pred-antičnem in antičnem času, ko jezike lahko vidimo dobesedno kot časovne kapsule.

V današnjem času zgleda, da ta ortogonalna vez med družbo in jezikom ni več veljavna. Vendar pa kot je razvideti že iz prejšnjega stavka, kot tudi iz doslednosti, ki se vselej manifestira ob primerni uporabi prej omenjenih in pri jezikovnih ter družbenih analizah uporabljanih [OT] metodologijah, katere kot vemo nam omogočajo bolje obvladovati kompleksne sisteme, je ta povezava v preteklosti, pred pojavom "internacionalizacije" in / ali "globalizacije" vselej bila prisotna. Na primer, če površno sklepamo iz vsega kar razlagam, lahko nepravilno zaključimo, da ti prehodi iz hierarhičnih, piramidnih organizacij v ploščate začno z enakopravno ploščato organizirano družbo, za katero najbolje ohranjeni predstavniki so Veneti. Toda prav po principu ortogonalnosti lahko sklepamo, da je pred njimi vendarle obstajala hierarhično organizirana družba. Proces je dosledno večen. Konča se edino, ko potrebe po več jezikih, ker ni več različnih narodov, izginejo (globalizacija). Kogar moti ideja, da so bitja na manj razviti stopnji lahko bila hierarhično urejena naj kar pogleda v naravo, kjer lahko najdemo številne primere obeh organizacij. Volkovi so tipična hierarhično urejena skupnost, medtem ko je jata rib tipična ploščato urejena. Torej gre resnično za "večni" naravni proces nihanja, kjer je z relacijo ortogonalnosti izražena tista polarnost, ki je potrebna za vsako nihanje.

Toda, da ne zaidemo predaleč od osnovne teme, ki je tudi na nek način povezana z nihanjem, gre namreč za izmenjavanje dominantnih in podrejenih civilizacij, kultur, narodov, plemen, hord, skupin, itd., se v naslednjem razdelku vrnimo k Venetom, da se bomo končno spoprijeli s problemom navidezne slovanske podrejenosti dominantnim narodom Evrope v zadnjih tisoč letih ali malo več.

 

Zaton Venetov
»kjer je dim je tudi ogenj«

Končno smo prispeli do zadnjega dela tega sestavka, kjer se bomo seznanili z nekaj zapisi antičnih avtorjev, ki nam osvetlijo obljubljene skrite kotičke na spodnji strani družbene lestvice tedanjega časa. Po dolgem uvodu in pripravah na temo tega sestavka se torej sedaj vrnimo v antični čas, ko so Veneti že v zatonu in se tokrat, gledano skozi prizmo tradicionalne zgodovine začenjajo pojavljati obrisi neke njihove podrejenosti, ki kot sem že nakazal, lahko celo vodijo do interpretacij o Slovanih - sužnjih, kar smo že videli v prej omenjenih navedbah kot so: "Servus"=Srb in [Ang. slovar Lat:"Sclavus" - Slav (captive), "slovanski"=slave: suženj] , itd. Nenazadnje, pa v povezavi pomenov Slavs in slave ne ponavljam besed: »kjer je dim je tudi ogenj« le zato, da bi razdražil peteline na vrhu gnoja!

Naj še enkrat poudarim resnost takega sklepanja, ki ni le nekaj s čemer bi zgolj skušal ohraniti budnost udeležencev v priložnostnih diskusijah, ampak so te misli prisotne večino časa, kadarkoli človek išče naše mesto v zgodovini vse od antičnega časa naprej med mogočnimi Grki, Rimljani in enigmatičnimi Kelti ter seveda kasneje med Germani, pa vse do renesanse ali do časa prebujanja narodov v 19. stol., ko se Slovanov (Venetov) končno v svetu ne da več ignorirati, kot vse dotlej. V pravkar povedanem je potrebno videti dva problema. (1) Prvi je, da uradna znanost ne priznava, da so Slovani potomci Venetov, (2) drugi pa je venetska kontinuiteta, ali bolj natančno, nepretrgana prisotnost Venetov v Evropi že od predantičnih časov, vse do časa Karantanije, ko naj bi se "prelevili" v "Slovince" (Slovane). Tudi ta preobrazba je v zraku lebdeča akademska konstrukcija, saj so vendar Veneti vedno bili "Sloveneti", torej "Sloveneci, Slovinci, Sloveni"; (kdor ima s tem problem mu priporočam pogled v članek Od kod beseda Venet (novo okno)).

(1) O prvem delu tega problema je bilo povedano že dovolj, tukaj ga omenjam le zaradi celovitosti argumenta, ki lahko po nepotrebnem zaide v stranske vode, če slepo sprejmemo zaključke "strokovnjakov", ki so nasedli psevdo-znanstvenim IE teorijam.

(2) venetska kontinuiteta je tudi večplastni problem. Tukaj se bomo posvetili predvsem nekaterim zgodovinskim dejstvom, ki podpirajo sliko o zatonu Venetov, kateremu je končno sledilo karantansko prebujenje. Prebujanje preostalih "Venetov, Vendov, Vindov,..." v obliki nove etnije "Slovenov" se ni zgodilo na enkrat, kar je dodatno potrdilo, da so predstavniki teh skupnosti od vsega začetka poseljevali zelo velik prostor, toda to je tokrat že izven našega zanimanja. Če privzamemo metode zgodovinarjev, ki so razlagali čas nastanka Rima bomo namesto "le nekaj teh zgodovinskih dejstev" odkrili bogato rudišče venetske preteklosti, česar se bolj resno dotaknem v temah, ki govorijo o Etruriji, Grkih in o Rimu. Tukaj nas bolj zanima druga stran medalje, ki skriva takrat podrejene, potlačene in nevidne, kar bo dalo odgovore tistim, ki trdijo, da so Veneti za časa Rima praktično izginili! Dejstvo je namreč, da to ni res in, da v takem kontekstu lahko dobi smisel tudi ideja o "slovanskem manjvrednostnem kompleksu", prav tako kot tudi ideja o ponovnem slovanskem prebujanju (panslavizmu). Malo prej je beseda "etnija" verjetno bila uporabljena malo ponesrečeno, ker je v navedenem smislu njen pomen preozek, saj sem mislil na vse-Slovansko prebujanje in na skupno Slovansko zavest. Dejstvo je, da Slovani kot samostojni narod resnično niso nikoli obstojali, in ta beseda označuje celotno družino vseh slovanskih narodov.

Ob tej priliki se mi zdi vredno omeniti, da nekateri vidijo v Slovanih neko umetno akademsko abstrakcijo. S tem se v principu lahko strinjamo, če razširimo pojem ljudstva ali etnije preko vseh slovanskih skupnosti. Vendar kaj takega ne more biti bolj izkrivljeno kot ideja, da so edino Slovenci potomci Venetov. Te skrajne in nevzdržne pozicije so se razvile zaradi več kot dvesto letnega akademskega potvarjanja zgodovine in jezikoslovja, ki se je in se še vedno opira na - "na zahodu skovane lažne znanstvene IE teorije". Na žalost se z odpravo totalitarnih režimov vzhoda koncem XX. stol. ni prav nič spremenilo na zahodu, ki če kaj je upravičeno ali ne, edino potrdil osnovno idejo IE teorij o nesprejemljivi superiornosti zahoda nad vzhodom. Ni slučaj, da tudi tukaj vidimo pri delu relacijo ortogonalnosti, ki se očitno izraža v nenehni napetosti in antagonizmu med sistemi s ploščato in piramidno organizacijo.

V luči te ideološke delitve desničarski ekstremisti na eni strani tako ironično trdijo, da Slovanov nikoli ni bilo in razlagajo panslavizem kot neko politično propagando levice medtem, ko na drugi strani levičarji skušajo prikazati delo venetologov, kot neko iracionalno nacionalno gibanje sloneče na idejah nacizma in fašizma. Kot posledica teh ideoloških razprtij se v javnosti pojavljajo nesmisli kot je recimo definicija po kateri Slovenci niso Slovani, na drugi pa ekstremisti z druge strani trdijo, da so Karantanci Srbi in Celjski grofi predniki jugoslovanske kraljeve dinastije Karadjordjevićev. Vprašanje etnične pripadnosti slovanskih narodov je tako postalo ideološko. Kot zmagovalci v zadnjem ideološkem konfliktu trenutno desničarji vidijo slovensko davno preteklost kot neko svojo lovoriko medtem, ko levica ironično še naprej podpira najbolj reakcionarne desničarske ideje skrite v na zahodu izumljenih psevdo znanstvenih IE teorijah. Žrtev te situacije pa je zgodovinska resnica, ki je postala sekundarnega pomena in sredstvo za podžiganje javnega mnenja na obeh straneh te ideološke delitve.

Upal bi si celo trditi, da prav zaradi doslednih podobnosti med različnimi slovanskimi skupinami, ki so se ohranile vse od pradavnine do danes, lahko določimo vzroke ali izvore razlik med nami z dosti večjo gotovostjo, kot lahko ugotavljamo podobne izvore razlik tako med germanskimi kot romanskimi narodi in jeziki. Temu je tako predvsem zato, ker so se nekateri od teh (germanskih in romanskih) jezikov v zadnjih 2000 letih toliko spremenili, da so po vsem izgubili svoje prvotne oblike medtem, ko so jih slovanski jeziki v veliki meri obdržali. Kot lahko vidimo v primeru angleščine in francoščine sta se germanska in romanska jezikovna skupina medsebojno celo tako močno pomešali, da lahko upravičeno podvomimo, če so Angleži resnično Germani, kot nam zatrjujejo "strokovnjaki". Ti tako imenovani "strokovnjaki" in "jezikoslovci" v veliki meri zanemarjajo antične grške, rimske in tudi etruščanske jezikovne vplive na jezik staroselcev britanskega otočja, ki se je po vdoru Skandinavcev razvil v "staro angleščino", pri tem pa na veliko precenjujejo ali pa celo napihujejo vpliv francoščine od 11. do 13. stol. n.e. Dejstvo je, da je v angleščini mogoče zaslediti celo venetske (slovanske) usedline - in beseda "slave" (suženj) je izvrsten primer iz naše zbirke le teh. O tem sem se bolj natančno razpisal v rubriki izvor angleškega jezika (novo okno), sicer pa je vse to, razen omembe besede "slave" (suženj), tukaj že krepko izven našega zanimanja.

V "zgodovinskem" delu tega sestavka, ki se je začel oblikovati potem, ko me je iz mrtve točke premaknil prej omenjeni stavek, namreč, da »Slovani niso narod sužnjev, ampak so potomci "vedno" svobodnih Venetov«, sem med drugim imel v mislih nanizati številne navedbe iz svoje zbirke zapisov, ki govorijo o dogodkih v katerih so sužnji igrali glavno vlogo in, ki nas, kot jih opisujejo antični avtorji kot so Livy, Kassius Dio, ali pa Pavel Diakon, na tak ali drugačen način spomnijo na v ozadju vedno prisotno idejo o delitvi zahodne in vzhodne evropske zgodovine vzdolž mejnikov med svobodnimi in podrejenimi ali celo zasužnjenimi. Kljub temu, da posamezne navedbe antičnih avtorjev vsaka zase nimajo neke posebne zgodovinske vrednosti, si jih je vredno od bliže ogledati, saj dosledno potrjujejo model takratne venetske prisotnosti in podpirajo teze o dosti bolj bogati preteklosti Venetov in Slovanov, kot je tisto kar priznavajo ali pa poznajo, uradni Slovanom že stoletja nenaklonjeni, zgodovinarji in jezikoslovci.

Če verjamemo, ali vsaj poizkušamo verjeti v pred-antično veličino Venetov, potem jih moramo pogrešati v času antike, ko jih zgodovina razen v zanemarljivih oblikah in obsegih ne omenja. Če nič drugega, bi se morali ohraniti vsaj v neki podrejeni vlogi! Severnoitalijanske Venete, ki jih skoraj romantično opevajo slovenski venetologi sicer drugi zgodovinarji malodane ne vidijo. Tudi Liviy jih le bežno omenja na dveh mestih v svojem delu kot neko izredno majhno skupino na severu Italije. Že res, da nam "med vrsticami", predvsem v nekem mitološkem smislu prav Liviy odkriva možnost obstoja dosti bolj mogočnih Venetov na veliko širšem geografskem področju, toda zaradi nezanesljive narave teh navedb, v katerih venetsko veličino lahko vidimo le skozi domišljijo interpretacij, je raziskovalec prisiljen brskati tudi v najbolj skritih in manj zavidljivih dejstvih, kot so ta, katera raziskujemo tukaj. Tako je na primer mojo pozornost pritegnil tudi odstavek v Kassius Diu, kjer je zapisano, da je v 5. stol. pred Kr., ko je nastajala rimska republika "sovražnik živel na podeželju"!? Poglejmo angleški prevod:

[kD-04-00-(14)]:   And the populace was all the more provoked to revolt. As for the money-lenders, by insisting in the case of debts upon the very letter of the agreement and refusing to make any concession to the debtors, ... For poverty with the resulting desperation is a grievous curse, and is, if shared by a large number of people, very difficult to combat. Thus the uncompromising attitude at this time of the rich toward the poor was responsible for very many ills that befell the Romans... in frequent hopes frequently entertained, and the debtors were repeatedly abused and maltreated by the money-lenders, they became inflamed to such a pitch of fury that many of the destitute abandoned the city or withdrew from the camp, and like enemies lived on the country.
Da bi v antičnem času morali Venete iskati na spodnji strani hierarhij takrat nastajajočih družb, nam narekuje tudi princip ortogonalnosti o čemer, če se še niste seznanili lahko to storite tukaj s klikom na povezavo v članek z naslovom Organizacija jezikov (novo okno). Seveda do preobrata v katerem so začele nastajati mestne kraljevine ni prišlo preko noči. Dlje v preteklost ko pogledamo, daljša zgodovinska obdobja posameznih kultur bomo odkrili. Hierarhične družbene organizacije so začele nastajati že v času Mezopotamcev, Egipčanov in Hetitov, preden so se razvile v Grčiji in Italiji. To prehodno obdobje je trajalo nekaj tisočletij in v njem so stara venetska, grška, etruščanska, in druge italske civilizacije morale biti bolj ali manj enakovredne. Da bi torej odkrili karkoli iz tistega časa moramo pogledati tako v čase pred antiko k Hetitom in v čase nastajanja vseh dobro poznanih sredozemskih antičnih kultur, predvsem začetkov grške in rimske. Zadnja se na začetku tako močno prepleta z etruščansko, da ju je težko ločiti. Etruščanska kultura pa se prvotno tudi na isti način do neprepoznavnosti prepleta z venetsko. Prav take podobnosti najdemo tudi na vzhodu tako v Anatoliji kot v Grčiji kjer je zelo jasno viden dobro prepoznavni venetski arheološki in jezikovni pečat.

Zanimivo je, da že v prvih nekaj stavkih Liviy-evie Zgodovine Rima, ki je ob enem tudi ena od najstarejših zgodovinskih knjig o evropski zgodovini, najdemo omembe Venetov. Vendar pa razen neke simbolike, ki postavlja Venete med prve omenjene Evropske narode, samo na osnovi tega ni mogoče prav veliko graditi. Poleg tega pa nekateri strokovnjaki celo dvomijo v venetsko avtentičnost, predvsem jim je problematična venetska etnična pripadnost. Mnogi se namreč s pomočjo psevdo-znanstvenih IE teorij trudijo dokazati, da Veneti in Slovani niso sorodni, ker pač naj bi Veneti spadali v "zahodno" to je kentum jezikovno skupino. Sicer pa smo doslej zbrali toliko dokazov, o njihovem obstoju kot tudi o njihovi identiteti, da skepticizem ni več upravičen. Najbolj zgovorni od vseh dokazov glede njihove identitete so jezikovni odtisi, ki so jih pustili ne le v slovanskih ampak tudi v vseh antičnih kot tudi drugih evropskih jezikih, ter jih ovekovečili na številnih venetskih napisih. Nekateri sicer na osnovi napisov, ki so nastali po prevladi Latincev v Umbriji severozahodno od Rima in na osnovi jezikov, ki so se je ohranili v Benečiji in med nekaterimi retoromanskimi skupinami v Alpah vse do Švice trdijo, da je venetski jezik bil romanski. Vendar vsaka malo resnejša analiza vseh teh jezikov vselej razkrije afiniteto s slovanskimi jeziki. Ne le, da so retoromanski jeziki popačena venetščina, vsi italski jeziki kot tudi in latinščina so nastali s spajanjem jezikov afriških in azijskih prišlekov z venetskim (pelasgovskim) jezikom. Kdor je pozabil naj si osveži spomin na sledeči ponovitvi razlage izvora besede "seme" v latinščini: Rus: semy'a - "семья, семейство (род)" [družina (family)] < Rus: semya - "семя, семечко (зерно)" [zrno (seed, grain)] > latinsko in angleško "semen".

Prav zaradi "venetske (slovanske) podrejenosti" v evropskem prostoru o kateri smo začeli govoriti v tem članku, pa je pričakovati, da so si v zadnjih 2000 letih govorniki ne le retoromanskih, ampak vseh evropskih ne-slovanskih jezikov prizadevali znebiti se vseh elementov, ki so jih identificirali kot ostanke jezika podrejenih Venetov ali Slovanov (sužnjev). Zato je danes verjetno dosti lažje dokazovati, da so antični Sabinci in Umbrijci bili sorodni Venetom kot pa, če to poizkusimo dokazovati za njihove današnje potomce, kateri se verjetno tej ideji upiralo zelo podobno, kot se Slovenci, Hrvati in Srbi morda nekaj manj upravičeno, upirajo ideji o skupnih prednikih.

Zanimivo je, da je s pomočjo jezikoslovja mogoče povsem nepristransko razjasniti vse pravkar omenjene nejasnosti, zablode in razprtije. Drugo vprašanje je, koliko je za to zanimanja. Zgleda, da je v evropski psihi ideja o razdelitvi na superiorni zahod in inferiorni vzhod kot tabu še vedno med nami in nam bo še nekaj časa onemogočala objektivno govoriti o naši preteklosti. Do takrat nam ne ostane drugega kot upanje, da z brskanjem po 2000 let starih spoznanjih in mnenjih antičnih piscev odkrivamo doslej spregledane sledove do zamolčane preteklosti. Za začetek začnimo z zanimivim Livy-jevim navedkom [livy-2.5], v katerem preko venetskega imena odkrijemo jezikovno povezavo do verjetno več kot 2500 let stare "suženjske" zgodbe, katera se je ohranila ovekovečena v latinskem jeziku in preko francoščine ter angleščine postala mednarodna.

Beseda "vindikacija" [livy-2.5] : V prvem tisočletju pred. n. št. se je v Italiji začela sreča Venetov nagibati v nasprotno stran kar vidimo tudi med vrsticami prej obljubljenega Livy-jevega navedka, kjer opisuje dogodke približno iz leta 500 pr. n. št. V tem odstaveku nam Livy namigne nekaj zelo zanimivega. Pravi namreč, da latinska beseda "vindicio" angleško vindicate izvira od sužnja, ki mu je bilo ime "Vindicius". To pa je ime pod katerim poznamo Venete (Vinde) v "zahodni Evropi". Dogodek, ki ga pripisujejo sužnju "Vindicius-u" je tudi iz sredine prvega tisočletja pred Kr. Poglejmo Livy-jeve besede:
[livy-2.5]:   He is said to have been the first to be made free by the "vindicta". Some suppose this designation to have been derived from him, his name being Vindicius. After him it was the rule that those who were made free in this way were considered to be admitted to the citizenship.
V latinskem slovarju najdemo naslednje razlage:

Latin Slovene English
vindicio braniti; oprati čast; rešiti, osvoboditi; ([glej:livy-2.05] vindicate, lay legal claim; save, preserve, free; ([see:livy-2.05])
vindicta Slovesnost v kateri razglasijo krivično zasužnjenega človeka kot svobodnega in polnopravnega državljana Rima; ([livy-2.05] beseda izvira iz časa, ko so osvobdili sužnja Vindicius-a, ki je razkrinkal pripravo državnega udara, ki bi kralja Tarquinija vrnil na prestol.) The ceremonial act of claiming as free one who contends he is wrongly held in slavery; ([livy-2.05]: originates from the ceremony when slave Vindicius reported the plot to help the exiled king Tarquin to return and retake the throne.)

Kot vidimo, ne gre le za besedo "Slovani" (Slavs / slave), ali "Srb, Serb" (servus), celo beseda Vindi (Veneti) ima povezavo v te neprijetne pomenske zveze, ki na tak ali drugačen način lahko vodijo do tolmačenja naših imen iz podrejenih družbenih plasti ali kast od antike naprej.

V zgodovini Rima je mogoče odkriti številne dokaze o prisotnosti Venetov (Slovanov). Dejstvo, da jih odkrivamo že v najbolj zgodnjih obdobjih pa potrjuje teze venetski kontinuiteti v Evropi. Ker pa so Veneti v antičnem času že bili v veliki meri podrejeni in s strani zgodovine v glavnem tudi že zanemarjeni ter večinoma neomenjeni se je z namenom, da odkrijemo potencialno venetske protagoniste in zgodbe, smiselno posvetili iskanju omemb podrejenih in seveda tudi zasužnjenih. To sicer ne pomeni, da v zgodnji zgodovini Rima ni bilo venetskega vladajočega sloja in plemstva ampak, da nas tukaj ne zanima toliko pogled "z vrha", kot tisti "z dna" takratne družbene lestvice. Primere tedanjega venetskega vladajočega sloja in plemstva, najdemo med mitološkimi osebami kot sta Enej in Antenor, kot tudi med vrsticami antičnih avtorjev, naj recimo opozorim le na "Tarquina Priscusa" in "Serviusa Tulliusa", ki ju omenjamo tudi malo kasneje tukaj.

Sicer pa se tukaj ne poglabljamo v bolj ali manj svobodne Venete na severu Italije, Venete v Alpah, v Noriku ter drugod. Če naj bi bilo karkoli na tem, da je je tudi venetski jezik eden od ustanovnih jezikov iz katerega je s spajanjem nastala latinščina, potem morajo o tem obstajati sledovi tudi v najstarejši Rimski zgodovini v času rimskih kraljevin in vojn, ki jih zgodovinarji razlagajo ali kot vojne med italskimi plemeni ali pa rimske vojne z Etruščani in vojne z Galci. Iz našega stališča v zgodovinskih omembah teh dogodkov manjkajo Veneti, kar je sicer bolj natančno obdelano v temi "Etruščani" pod naslovom Etrurija ob rojstvu Rima medtem ko, tukaj brskamo med omembami zgodovinskih dogodkov in osebnosti, ki so se takrat znašli na dnu družbene lestvice.

Antični in venetski oz. slovanski jeziki: V naslednjih nekaj vrsticah se lahko prepričamo, da so antični jeziki nastajali z mešanjem staroselskega jezika z jeziki prišlekov. Istočasno tudi lahko vidimo, da so na staroselce prišleki gledali zviška. Poglejmo dva Livy-jeva odstavka, v katerih omenja dogodke na dnu družbene lestvice, kamor so nedvomno v tistih časih zdrknili tudi venetski staroselci (Pelasgi) širom Apeninskega polotoka in kateri so verjetno bili večkrat napačno imenovani za Italce, kot so recimo { Carni, Caeni, Antemnai, Crustumerii, Sabini, Samniti, Gabii, Aequi, Fidenae, itd. }
[0108-lvy]: Že starodavna taktika ustanoviteljev novih mest je bila, zbirati in privabljati najrazličnejša ljudstva nepoznanega izvora in pripadnike nižjih slojev med katerimi so potem razširjali fiktivno idejo ter govorice, da so "otroci zemlje"!

[0201-lvy]: Ni dvoma, da če bi kakor je sedaj Brutus, ki si je pridobil slavo s pregonom Superbus-a (Tarquinius-a), kdorkoli kdaj poprej poizkusil kaj podobnega s katerimkoli od predhodnih tiranskih kraljev, bi s tem povzročil nepopravljivo škodo rimski državi, če bi na tak način odvzel suverenost kateremu od predhodnih tiranov, pa čeprav z namenom vrniti svobodo potlačenim, preden so za kaj takega bili zreli. Rezultat take akcije bi bil popolni kaos med hordami pastirjev in priseljencev, t.j. beguncev iz svojih rodnih krajev, ki bi se podivjani lahko zatekli pod okrilje prevratnika,...     ... v mestu v katerem so se znašli kot tujci, preden bi preteklo dovolj časa, da bi se udomačili ter, da bi se jim razvil čut rodoljubja ...     Mlada država bi se ob notranjih sporih sesula.

V zgornjih dveh navedbah lahko vidimo, kako so v pred-antiki nastajala nova ljudstva katerim, če ignoriramo staroselsko komponento, pravega porekla ni mogoče določiti. Vidimo tudi, da je tako nastalo celo večinsko prebivalstvo Rima. Ta model lahko mirno razširimo tudi na Etruščane in na Grke. Nedvomno so v času nastanka Rima, ko v novi tvorbi še niso imeli dovolj velike lastne vojske, ki bi v mesto lahko privedla vojne ujetnike in sužnje, bili najbolj množični predstavniki ustanovnih ljudstev in plemen prav bližnji in daljni staroselci. Kot vidimo ni prav nič čudno ali neverjetno, da v tistih pogojih ni nastajal le novi narod Latincev (Rimljanov) ampak tudi njihov jezik. Če so Pelasgi resnično bili podobni ali morda celo sorodni z Veneti, bi se to dejstvo moralo odražati v takrat nastajajočem latinskem jeziku. Tukaj se sicer z jezikom ne bomo ukvarjali, vendar pa je vzpodbudno dejstvo, da na osnovi analize Livy-jevih izjav lahko sklepamo, da nam tudi zgodovinske raziskave ponujajo dovolj razlogov, da Venetov in Slovanov ne izključujemo iz jezikovnih analiz antičnih jezikov!
V naslednjem razdelku ne bomo našli ničesar kar bi bilo direktno uporabno v kontekstu tega sestavka, vendar pa je na zelo prefinjen način mogoče odkriti številne zanimivosti, ki kažejo na situacijo v zgodnji rimski zgodovini, ko ni mogoče govoriti o neki rimski etniji. Predvsem želim poudariti, da kljub temu, da so o takratnih dogodkih poročali kasnejši rimski in grški pisci, se je vendarle ohranilo dovolj dokazov o ustanovnih elementih novo nastajajoče skupnosti, ki nam kažejo dosti več kot priznavata uradna zgodovina in jezikoslovje. O vsem tem boste našli več v prej že omenjenem članku Etrurija ob rojstvu Rima, ki je obvezno dopolnilo omembam na tej strani. Če ne drugega vas bo tam pritegnila razlaga imen, ali bolje kritika razlag prvih latinskih imen, med katerimi se pojavi tudi ime "Prisci Latini" - (Prišleki Latinci).

Prišlek Etruščan, prišleki Latinci in izvor imena Servus: Tako pri Livy-u, kot v "Rimski Zgodovini" Kassius Dia, najdemo obsežni opis rimskih kraljev "Lucius Tarquinius Priscus-a" etruščanskega oz. grškega porekla in "Servius Tullius-a", ki je po Kassius Diu bil sin prvega, namreč "Tarquina Priscus-a" in sužnje medtem, ko Livy ugiba, da je bil sin v vojni poraženega in ubitega kralja sosednega mesta, in se je rodil zasužnjeni kraljici ubitega kralja v suženjstvu, katero je iz suženjstva rešila rimska kraljica (žena "Tarquina Priscus-a"). Glavni razlog tukaj, za omembo teh dveh zgodnjih rimskih dinastij ("Tarquin Priscus" je po legendi peti rimski kralj po Romulus-u), je predvsem "Servius Tullius" katerega ime odseva dejstvo, da je sin "sužnje". Omenja ga tudi rimski cesar "Tiberius Claudius", ki je tudi avtor Etruščanske zgodovine. Claudius zatrjuje, da je etruščansko ime "Servius Tullius-a" bilo Macstrna. Pod tem imenom ga najdemo na freski v znameniti etruščanski grobnici imenovani "François Tomb" v mestu Vulci.

Vendar pa je zanimiv tudi Tullius-ov predhodnik Tarquin, katerega premožni oče je emigriral v Etrurijo iz Grčije. Poleg tega, da je Tarquin iz Etrurije prinesel svoje ime "Priscus", kar je podobno našemu Prišlek, je zanimivo tudi, da je rimski kralj postal Etruščan grškega porekla, ki nato za prestolonaslednika ni izbral nobenega od svojih sinov ampak sina "sužnje", katerega ime (Servus) v prevodu pomeni prav suženj.

Čeprav ne moremo trditi, da te omembe tukaj na kakršen koli način omenjajo Venete v kontekstu podrejenih ali pa sužnjev, pa vendar menim, da ni zanemarljiva možnost, da je premagani kralj mesta Corniculum - Tullius-ov oče bil po rodu Venet ali pa Etruščan. Tarquin-ov oče je bil po rodu iz Korinta (Korita), od koder so anatolski prišleki - gusarski "Ljudje morja" izrinili grške Pelasge (Venete), ki so odpluli "s trebuhom za kruhom" in našli zatočišče v "sorodni" Etruriji. Za nas tukaj je pomembno dejstvo, da Livy omenja bogatega begunca iz grškega Korinta (tj. venetskega Korita), ki konča na dnu družbene lestvice v Etruriji in se povzpne na vrh v Rimu kot premožni in izobraženi tujec.

[kD-54.23]   Osvobojeni suženj (freedmen) Vedius Pollio [Eng:lamprey=morema, Latin:murena, muraena < Greek:muraina]: Še enega sužnja najdemo pri Kassius Diu, ki pa razen možne slovanske/vedske interpretacije imena (Vedius Pollio="pozna polje") ni zanimiv iz stališča Venetov ali Slovanov na dnu družbene lestvice, čeprav pokaže, v tem primeru sicer, upravičeno rimsko vzvišenost nad ljudmi nižjega sloja, katerih življenske in etične norme so nižje od norm takratne rimske aristokracije. Zgodba je tudi zanimiva zaradi besede (imena) morilske ribe "morene", ki skozi to zgodbo postane jezikovno zanimiva za nas, saj se pred tem marsikdo najbrž ni zavedal morilske karakteristike te ribe, katere ime opisuje to lastnost.

Vzdevek Vedius Pollio je ta osvobojeni suženj verjetno dobil od drugih sužnjev, s katerimi kot nam pove zgodba, ki je sicer tukaj ne bom omenjal, je ravnal skrajno kruto in ga zato v zgodbi očrni celo sam rimski cesar Augustus. Če je interpretacija imena tega primitivnega mogotca, ki se je povzpel iz dna takratne rimske družbe pravilna, se v njej lahko skriva dejstvo, da so na dnu govorili venetski - slovanskim jezikom podobni jezik! Moja interpretacija vzdevka Vedius Pollio ("pozna polje") sloni zgolj na zanimivi podobnosti besed s slovenskim pomenom kateri tudi ustreza osebnosti tega karakterja in okoliščinam v katerih lahko vidimo sužnje iz katerih se je v njihovega gospodarja povzpel eden od njih in postal bolj krut kot katerikoli od bivših gospodarjev. Vendar pa tudi, če upoštevamo dejstvo, da moja razlaga tega imena ni najbolj zanesljiva, je vendar statistično gledano veliko več latinskim imenom in tudi besedam mogoče najti pomene s pomočjo slovanskih imen kot pa v sami latinščini. Poglejmo recimo besedo "morena".
Beseda morena: V zgornjem navedku iz Kassius Dia, kateri govori o osvobojenem sužnju Vedius Polliu je omenjena beseda "morena" [Eng:lamprey=morema, Latin:murena, muraena < Greek:muraina], ki je izvrsten primer v katerem s pomočjo jezikoslovja lahko pokažemo, da je venetski jezik starejši od latinščine. Res je, da najdemo tudi latinske besede "mortuus, mortalis, mortifer", ki tudi pomenijo smrt, vendar pa nam že hiter pogled v latinski slovar pokaže, da so te besede tuje latinščini sami, saj so pomešane z drugimi besedami, ki se začno s korensko osnovo "mor-" in imajo popolnoma druge pomene. Poleg tega pa je tudi oblika besede "morena" smiselno slovanska pridevniška oblika, ki v latinščini nima drugega smisla in služi le kot končnica ženskega spola.
Jezikoslovci se že dolgo praskajo za ušesom v zvezi z besedami kot so "morje" in "mrtev". To so očitno stare besede in preko Keltov, ki so itak govorili venetski jezik, kot si lahko ogledate s klikom na naslednji povezavi, bi jih "zahodni jezikoslovci" radi pogermanili Mešetarjenje z imenom Pomeranija (novo okno).
Namen zgornjega kratkega ovinka v jezikoslovje je bil na primeru demonstrirati, da neglede na ugibanja in prikazovanje smiselnih in drugih jezikovnih podobnosti med posamičnimi primeri kot je bil Vedius Pollia, [ki pozna polje] je v latinčšini toliko takih primerov, da je že samo na osnovi statistične metode mogoče zaključiti, da ne gre za slučaj. Jezikovna analiza pa nam pokaže, v kateri smeri so besede vplivale na nastanek novih besed, torej kateri jezik je v glavnem sprejemal besede iz drugega jezika, in s časoma izgubil originalno semantiko izvornega jezika!

Sin langobardskega kralja in sužnje [Diakon:k-04c45-51:46]: Končno pa se ustavimo še pri Pavlu Diakonu. Tudi pri njem v je mogoče najti zanimiv primer sina sužnje in langobardskega kralja Grimualda po imenu Romuald, ki se dvigne na vrh družbene lestvice in katerega ded knez Raduald je celo govoril Slovensko!

Ali sužnji živijo na deželi (slave=Slovan - Venet); [Diakon:k-05c01-04:02] : V odstavku kjer Diakon opisuje kako je suženj pomagal pri pobegu langobardskega prestolonaslednika Perctarit-a jasno navaja, da "sužnji živijo na deželi" (...as if he were a slave from the country...)

Primerjajmo to z odstavkom iz uvoda tega razdelka zgoraj, ko omenjamo navedek iz Kassius Dia [kD-04-00-(14)], kjer je zapisano, da je v 5. stol. pred Kr., ko je nastajala rimska republika "sovražnik živel na podeželju"!?

Podeželje tako v Grčiji kot v Rimu je bilo zelo dolgo poseljeno z Veneti, ki se jih je sicer bolj prijelo ime Pelasgi. Za polovico te trditve v Italiji najdemo potrdilo tudi pri Livy-ju, ki omenja staroselsko italsko pleme po imenu Rutuli in, ki jih današnji poznavalci ali "strokovnjaki" smatrajo za potomce Umbrov in Pelasgov. Njihovo glavno mesto je bilo okoli 30 km jugovzhodno od Rima. Da bi bilo na nekaj kilometrih ozemlja okoli Rima toliko različnih narodov, kot nas prepričujejo zgodovinarji je zelo neverjetno. Že večkrat sem nakazal, da smatram, da narode kot so { Carni, Caeni, Antemnai, Crustumerii, Sabini, Samniti, Gabii, Aequi, Fidenae, itd. } in, ki so večinoma bili poljedelci, živinorejci in pastirji pomotoma imenujejo "Italce". Tudi sam Diakon v [Diakon:k-04c45-51:46] potrjuje, da so Samniti (Samnites), ki so bili agrarno ljudstvo še v 6. stol. po Kr. živeli na podeželju. (Kot zanimivost naj le omenim, da imajo v svojem grbu kravo ali bika.) Sam močno sumim, da je večina podeželskega prebivalstva v Italiji v davnini, morda kar tja do sredine zadnjega tisočletja bila sorodna Venetom. Tudi v Panoniji odkoder imamo veliko Rimskih vojskovodij in celo cesarjev in nekaj poznanih mislecev "barbarskega" porekla, ki jih zgodovinarji kasneje radi prikazujejo kot "Gote" so verjetno potomci staroselskih agrarnih Venetov.

Veneti so že na začetku prvega tisočletja pred Kr., pod pritiskom njim nenaklonjenih družbenih sprememb začeli migrirati proti severu, kjer so že od konca neolitika naprej živela druga njim sorodna venetska plemena, ki so obvladovala jantarsko in kositrovo krožno pot iz Anatolije do severnega Jadrana in Baltika ter so prodrli vse do osrčja Rusije, ker so po rečnih poteh tudi povezali Baltik s Črnim morjem. To zadnjo tezo podpira tudi dejstvo, da v okolici Novgoroda najdemo "sloviensko" manjšino, za katero je značilen izrazit slovenski pečat [poglej: Slovieni - Veneti v Rusiji (novo okno)].

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2007, 2008 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: