Grška mitologija v venetski luči
(Primeri iz grške mitologije)

Avtor: Igor Pirnovar

Jezikovni primeri iz grške mitologije

Afrodita
Zevs
Sizif
Tantal, Pelops, Thyestes, Niobe, Sypilos, Oenomaus, Mirtilus in Hippodameia
Acrisius
Dirke
Adrastus
Epigoni
Jokasta, Oedipus, Eteocles, Polynices, Ismene in Antigona
Astydamea
Boreadi

Dodona, Pelias, Jazon, Aegiptus, Danaus, Belus, Calidon, Dardanos, Pirithous (pirat), Oebadus, Orestes, ...
o o o
o o o
o o o

Uvod: Grška mitologija kot zgodovinski izvor


 

Jezikovni primeri iz grške mitologije

Kot naslov oznanja, področje tega članka bolj ustreza temi jezikovnega študija stare grščine. Vendar ker se lepo prepleta z uvodom v grške zgodovinske tematike - bolj konkretno dopolnjuje članek »Grška mitologija kot zgodovinski izvor« jo uvrščam na kazalih obeh zgodovinske in jezikovne tematke. Tukaj bomo pregledali nekaj zelo zanimivih grških mitoloških imen in jih tolmačili na podoben način kot to počnemo s toponimi. To pomeni, da iščemo razlago besede, ki imena predstavlja ime na osnovi vsebine v kateri je ime uporabljeno, kar največkrat daje predmetu ali osebi, ki ga ali jo beseda predstavlja dodatno identifikacijo v smislu vloge v kateri se objekt ali subjekt v zgodbi nahaja ali pa jo igra. Poglejmo ...

 

Afrodita

Naj na začetku opozorim, da poznamo dve verziji te zgodbe (1) staroselsko in (2) »popravljeno grško«. To je lep primer, ki pokaže kako globoka je grška strast po helenizaciji, ki se ne ustavi le pri potvarjanju vsebine temveč se loteva celo fabrikacije jezika (izmišljanja besed).
Najbolj zanimiva stvar v zvezi z Afrodito je povezana z njenim venetskim (slovanskim) imenom, česar se verjetno večina Slovanov sploh ne zaveda. Gre za zelo podobno besedno transformacijo kot je betatizem, le da sta namesto črk »V« in »B« vpleteni sorodni črki »F« in »B«. Pa takoj poglejmo kaj se zgodi, če v besedi Afrodita zamenjamo to črko z »B«; - dobimo Abrodita. Ali ni presenetljivo, da je grško ime za »grško« boginjo »plodnosti, rodnosti in rojstva« po tej logični glasovni spremembi Abrodita? Tudi v sanskrtu lahko najdemo besedo, ki je blizu slovanskemu pomenu, { rasti, brsenja, vstajanja, vstajenja }, namreč:

Roditi »rotha« v sanskrtu
Sanskrt Slovensko Angleško
rodha brsteti, rasti, vzhajati, vstajati sprouting, growing, ascending, moving upwards

Kogar pa to še vedno ni prepričalo, da so Veneti in ali Grki resnično imeli v mislih rojstvo in plodnost, ko so poimenovali to boginjo »Abrodita«, pa ga povabimo, da si prebere po vsej verjetnosti pelazgovsko to je venetsko ljudsko basen, ki so jo Grki spremenili v svoj mit, kako so bogovi po vsem nehote ustvarili to boginjo rojstva in ljubezni: Mož in žena - in grška boginja »Gea« (Zemlja) mati in žena »Urana« (Nebo) sta imela veliko otrok: 6 sinov in 6 hčera titanov, kiklope, hekatone, erinije itd. Gea je že kar trpela pri tolikih rojstvih, če posebej po tem, ko je imela tri velikanske pošasti - gigante in se je odločila, da nemara imeti več otrok. Na nek način je morala onesposobiti plodnega in s poželenjem nabitega Urana. Za pomoč je prosila svojega sina titana Kronosa naj se skrije pod posteljo svoje matere in očeta ter, ko bo v posteljo h Geji prišel oče Uran, naj ga hitro kastrira in pobegne. Tako se je tudi zgodilo. Na begu iz spalnice svojih staršev, je Kronos vrgel očetove genitalije na zemljo kjer seje ob dotiku krvi in zemljo rodila Afrodita. Konec te zgodbe je po vsej verjetnosti kot je bilo v prvotni ali originalni starosekski zgodbi.

Obstaja pa še druga varianta te zgodbe, ki kaže tudi na problem imena Afrodita, katerega naj bi ga izvajali iz »grške« besede »afros (pena)«. Po tem nadaljevanju zgodbe naj bi Kronos na begu iz spalnice staršev, vrgel očetove genitalije v morje, ki se je silno razpenilo in iz pene je nastala Afrodita. Morje jo je odneslo vse do Cipra. Zato jo včasih sedaj tudi imenujejo Kypris. Iz vsega doslej povedanega je najbrž že jasno, da je to konec, ki so ga po svoje predelali predvsem afriški (egipčanski) priseljenci, ki so tvorili smetano novo nastajajočega grškega vladajočega sloja.

Zakaj dve verziji te zgodbe ?

Ali je mogoče verjeti, naj bi novo nastajajoči grški vodilni sloj spremenil to zgodbo samo zato da bi dodali grščini novo besedo za »peno (aphros)«? Najbrž to ni bil edini vzrok, bolj verjetno jih je motilo, da ime »Abrodita« spominja na staroselsko mitološko povezavo z rojstvom, rodovitnostjo in rastjo ob enem pa so verjetno hoteli tudi zabrisati sledi staremu staroselskemu verovanju, prisotnem pri »krvnih« daritvah in žrtvovanjih, ki so povezana z mitom, da imata kri in zemlja nek globlji onstranski ali božanski pomen, na katerega tako slikovito spominja tudi originalno staroselsko ime »Abrodita«. Zelo verjetno je, da so besedo enostavno samo popačili tako, da ne zveni več staroselsko in da ni več mogoče videti starega pomena.
Po vsem tem, verjetno res ne bi smelo biti več nobenega dvoma, da ime za našo Afrodito resnično izhaja iz venetske Abrodite! To tezo podpira tudi dejstvo, da najdemo besedo »pena« že v sanskrtu in je očitno bila tudi venetska beseda, saj se je ohranila v tudi slovanskih jezikih torej gre za indoevropsko besedo. Več o tem je napisanega v temi o grških toponimih, kjer vidimo, da se je v Grčiji ohranila ta beseda kot staroselski toponim, v obliki imena reke ( Peneus ).

 

Zevs

Končno smo prišli do slavnega grškega prebivalca Olimpa »Zevsa«. Marsikoga bo verjetno še najbolj presenetilo, da je Zevs v resnici venetsko oz. slovansko božanstvo. Da je temu res tako sem se po tem, ko sem že itak ves čas mislil, da beseda »Zeus« zaradi venetskega boga sonca »Belina« zelo verjetno lahko izvira iz naše besede »sij, sijati«, dobil najprej potrdilo pri Etruščanih končno pa povsem nedvomljivo pri Hetitih. Hetiti so namreč imeli božanstvo, ki so ga klicali "Sius", kar je nedvomno povezano z slovansko besedo "sijati". Ni bilo več nobenega dvoma da je tudi etruščanski "Usil" doma v Anatoliji in pri Venetih. Seveda je tudi grški "Zeus" član te družine.

Te povezave bodo postale še manj nesporne, ko vam povem, da imajo Hetitti tudi besedo "si-ya-a-ti", ki jo nemški hetitologi prevajajo kot "streljati, zalučati". Očitno gre za "bliskanje, bliske, strele", torej "metati ognjene strele", kar je počel tudi grški "Zeus", ki kot nam razkriva hetitščina s pomočjo venetskega besednjaka. Očitno vsa ta imena izvirajo iz venetskega okolja.

 

Sizif

Podobno kot sem že pokazal pri transformaciji besede »Afrodita«, gre tudi tukaj za zelo podobno besedno transformacijo. Tokrat sta namesto črk »V, F« in »B« vpleteni sorodni črki »F« in »P«. Ni takoj vidno kot pri »Abroditi« vendar, če pomislimo na to, da Sizif venomer poriva kamen po hribu navzgor, da bi ga »zipustil« (spustil) po drugi strani hriba spet v dolino, je naključje takoj malo manj očitno ...

Tantalove muke in Pelops

Lista zanimivih imen
ImePomen
Sipylos sipalo se je
Tantal tancajoči, tancal - plesajoči; tarnal
Pelops jedlo - pojedlo se bo / (Peloponez)
Atreus odrežeš, zrežeš, narežeš
Thyestes ti ješ, ti poješ
Niobe ne ubij
Oenomaus odjemalec, tisti ki vzame nazaj
Hippodameia Dati-konjeniku zmagovalcu (ipo=konj, damea=daj/dati)
Mirtilus umreti
Orestes odrešitelj, rešitelj časti

Mt. Sipylos
Okamenela in jokajoča Niobe
Okamenela in jokajoča Niobe, na gori Mt. Sipylos, kjer se je nekoč cedilo in mastilo, tj. »sipalo se je« ko je Tantalus stregel ambrozijo na številnih veselicah.
Pelops, je ena od zelo pomembnih oseb v grški mitologiji in to ne glede na to, da Grki radi mislijo, da je po njem bil poimenovan njihov južni in največji polotok Peloponez, kar bo postalo kar smešno, ko bomo videli kako se tudi da razložiti to njegovo ime. Seveda, bi to morda celo utegnilo biti res, če le je Pelops resnično nekoč bil dobro poznan kralj v Peloponeškem mestu Pisa in je med drugim bil tudi odgovoren za ustanovitev prvih grških »olimpijskih« iger. Sicer pa je Pelops bil člen v verižni tragediji, ki se je začela z grešnim življenjem in še posebej s pregreho njegovega očeta, Zeusovega sina »Tantala«, proti božji volji. Tragedija, ki se znese nad Tantala in njegovo potomstvo je trajala skozi pet generacij potomcev, otrok, vnukov in drugih bližnjih. Nesreče, ki tarejo Tantalove potomce se dokončno razpletejo v Agamemnovi družini, kjer se stvari začno napak odvijati, z Agamemnonovim namenom na oltarju žrtvovati svojo hčer Ifigenijo v prid svojim morskim in vojaškim avanturam in končajo, ko je Orest - [ grško: Orestes - venetsko: (odrešitelj, rešitelj - časti) ], končno očistil čast družine z umorom Agamemnonovega morilca Aegista in neverne matere Klitemnestre. Tudi grška dramatika je črpala iz teh mitoloških virov in nastal je cel opus dramskih del.

Torej, ne samo Pelops tudi Tantalovo hči Niobe je zadela tragična usoda. Ko se je tako v momentu brezbrižnosti na zabavi v čast Apolonovi in Artemisevi materi »Leto«, pohvalila s svojimi sedmimi hčerami in sedmimi sinovi ter zasmehljivo omenila, da je Leto imela le dva, v primerjavi s svojimi štirinajstimi ljubljenčki. Užaljena boginja je takoj »ta dva« (Artemis in Apolonana) nagovorila, da bo vseh štirinajst Niobinih »Niobe=ne ubij« otrok moralo plačati s smrtjo za ta spodrsljaj njihove matere, ko je v zanosu omalovaževala bogove.


Niobe - ne ubij : Ta motiv se v zvezi z Niobino tragedijo nekajkrat ponovi. Otroke sta namreč, po ukazu svoje matere Leto pokosila s svojimi lokovskimi puščicami Apolon in Aetemis. Prošnja najmlajšega od otrok »ne ubij me« je v mitu še posebej poudarjena, a nažalost je bilo že prepozno, ker je puščica že zapustila tetivo Apolonovega zlatega loka.
Smrt svojih otrok je hotel maščevati tudi njihov oče, Niobin mož - Amphion, a je obležal mrtev tudi sam. Popolnoma strta se je Niobe vrnila v deželo svojega očeta Tantala v Mali Aziji, kjer se je na gori »Sipylos« od žalovanja in jokanja spremenila v kamnito podobo, ki kot pravijo Grki še danes joka, ko po dežju skozi porozni apnenec prikaplja voda.
Mimogrede naj omenim, da je v pred-grškem času ta podoba baje bila češčena kot »Kibele« ali kot jo tudi poznamo »velika mati boginja«.
Tancajoči Tantal in Tantalove-muke
Tancajoči Tantal
Kralja Tantala v mestu »Sipylos« (sipalo se je) so bogovi kaznovali da, se tudi v jezeru pitne vode ne bo mogel odžejati in bo pod drevesom izobilja večno ostal lačen.
Tantalova osebnost in kazen sta bili obe izredno kruti, vendar to na prvi pogled ni opazno, ker je celotna zgodba razdrobljena na veliko epizod in raztegnjena preko več generacij, ki je sicer vsaka zase zelo tragična a se šele, ko vidimo celotno sliko in povezave med njimi, zavemo prave tragedije Tantalove družine in potomstva. Pelopsova smola, poleg njegovih lastnih pregreh, je bila da, je bil sin kralja Tantala, ki je v mestu »Sipylos« (sipalo se je) v vzhodni Anatoliji (Frigiji), kjer si je Tantalus pridobil neizmerno slavo in spoštovanje tamkajšnjih prebivalcev - navadnih smrtnikov, ker je redno prirejal velike zabave s pojedinami, na katerih so stregli ambrozijo - to je hrano in pijačo bogov, ki mu je kot Zevsovem sinu bila dostopna. Ko so za to izvedli bogovi, so Tantala kaznovali tako, da je bil obsojen na večno žejo in lakoto. V jezeru pitne vode se je lahko potopi do vratu a, ko je segel proti vodi, da bi jo pil je le ta usahnila. Podobno ima v dosegu rok veje polne slastnih sadežev vendar, ko se stegne, da bi katerega utrgal, se mu veje odmaknejo. Tako »Tantal« večno »taca« (tan[C=T]a) kot bi v vodi in pod vejami polnimi sadežev plesal in trpi večno lakoto in žejo.

Čeprav so vse zgodbe same po sebi izredno zanimive, pa skozi njihovo vsebino počasi spoznavamo številne in več kot naključne odvisnosti osebnih kot tudi krajevnih imen z vsebino. Še veliko bolj presenetljivo pa je, da so podobnosti vidne le skozi venetski in / ali slovanske jezike. Ne vem kaj je bolj šokantno ali prvo ali drugo, a saj vendarle eno brez drugega ni možno, kar pa človeka dobesedno osupne in ga pusti brez besed, da ni mogoče ugotoviti kje bo zmeda večja, na moji strani, kjer to pišem ali na vaši ko, boste to brali in se najbrž tolažili s tem, da imam veliko preveč bujno fantazijo (hi-hi-hi). Da bi lahko odkrili te špekulativne jezikovne intrige, pa je nedvomno potrebno spoznati vsebino teh mitov in dram, ki se začno s Tantalovim grešnim življenjem in kršitvijo božjih pravil.

Prva skrita zanimivost te tragedije je, da sta na začetku hrana in jelo osnovni motiv vseh največjih pregreh in zlodejstev. Zgodba se začne s Tantalom, ki se pregreši zoper pravila o božji hrani in je prav tako kaznovan na zelo krut način s hrano, to je pri obilici vode z žejo in ob množici okusnega sadja z lakoto. Celo nekaj najbližjih generacij njegovih potomcev je kaznovanih v obliki kanibalizma, ko jim je na gostijah postreženo z lastnimi otroci. V tem preobilju jedače in pijače ter dobesedno ostudnem žrtju ni presenetljivo, da je Pelopsovo ime mogoče interpretirati kot »Pelops« = »jedlo / pojedlo se bo«. (Opomba: v venetščini in etruščanščini kot v ruščini ter prav tako v mikenski grščini se glas »-E-« izgovarja kot »-JE-«!)

Ta motiv hrane kot greha se ponavlja le na začetku, čemer pa sledijo krvoskrunstva in umori. Tantalova pregrešnost v obliki hrane meji že na bolezen, saj je lastnega sina to je Pelopsa (pojedlo se bo) pripravil v obari in ga na pojedini postregel bogovom, ki so takoj, ko so to odkrili. Pelopsa vrnili k življenju in ga tokrat spremenili v enega najbolj čednih mladeničev. Bij je tako čeden, da so ga snubili celo bogovi. Ni bila skrivnost, da mu je Pozejdon iz ljubezni daroval krilati bojni voz. Pozneje je Pelops osvojil in uspešno s prevaro pobegnil s princeso Hippodameio (mikensko v linear-B [ »i-qo«/ikoko/ihaha/=konj ]: i-qo, i-ko, konj - damea = daj, dati), ki jo je kralj Oenomaus (odjemalec, tisti ki vzame nazaj) iz Pise ljubosumno čuval, ter vsem snubcem obljubil, da jo lahko dobijo le, če bodo uspeli z njo pobegniti, sicer pa jih čaka smrt. Prevarani Pelopsov pomagač Mirtilus (umreti) je, ko ga je Pelops pokončal namesto nagradil za pomoč, ob smrti preklel Pelopsovo družino - sinova, Atresusa in Thyestesa ter vnuka Agamemnona in Aegisthusa tako, da se tragedija še dodatno stopnjuje in nadaljuje v prihodnje rodove.

Po teh razburljivih dogodkih, je Pelopsovo življenje steklo relativno mirno. Iz Anatolije se je s svojo družico Hippodameio, preselil v Piso kjer je po svojem zetu kralju Oenomausu zavladal kot novi Peloponeški kralj. Po njem naj bi Poponez tudi dobil svoje ime. V mitologiji mu tudi pripisujejo, da je leta 776 pred n. št. postal ustanovitelj prvih olimpijskih iger.

Seveda pa razen Tantalove obare v kateri je bogovom postregel s svojim sinom Pelopsom nismo še omenili kako se je prekletstvo nad to družino nadaljevalo s Pelopsovim sinovoma »Atreusom« (»odrežeš, zrežeš, narežeš) in »Thyestesom« (ti ješ, ti poješ). Da bi razumeli razlago imen teh dveh bratov moramo spet razumeti njuno zgodbo. Prvi se je spet proti bogovom pregrešil, takrat že Mikenski kralj, Atreus, ker je pogoltnil obljubo, da bo na Artemisovinem oltarju žrtvoval najboljšega ovna iz svoje črede, ko je ugotovil, da je le ta bil zlat. Zlatega ovna je skril na žrtvenik pa odnesel navadno, čeprav najboljšo od preostalih živali. Drugi je grdo grešil njegov brat Thyestestes, ki je imel afero z ženo svojega brata Aeropo. Končno sta ga skupaj ukanila, da je moral predati mikensko krono Thyestestesu in Mikene za vedno zapustiti. S pomočjo bogov se je uspel vrniti in ponovno pridobiti mikensko krono. Toda, ko je potem spoznal, da ga je žena Aerope prevarala z bratom Thyestestes in, da sta ga skupaj ukanila tako, da je moral krono predati bratu sam pa oditi v izgnanstvo, se je odločil kruto maščevati. »Atreus« (»odrežeš, zrežeš, narežeš) je na drobne koščke je zrezal bratova sinova in vse razen njunih rok skuhal v omaki s katero je potem na banketu »sprave« med bratoma »Thyestesa« (ti ješ, ti poješ) pogostil. Ko je le ta vse pojedel, mu je Atreus prinesel ude, ki jih je sinovoma odrezal in prihranil za to priložnost, ko je bratu povedal kaj se je pravkar zgodilo, ter ga (Thyestesa) izgnal iz Miken. Seveda se je Thyestes ponovno maščeval, ampak o tem ne bomo več govorili, saj razen »Oresta« (odrešitelj, rešitelj – časti), kar sem omenil že na začetku, v tej zgodbi iz stališča jezika nimam več zanimivih odkritij.

 

Acrisius

O Akrisiusu, ki je pokril skril ali zaprl svojo hči, sem že spregovoril v temi »Grška mitologija kot zgodovinski izvor«. Ker je tukaj zbirnik vseh grških mitoloških imen, ki imajo možno razlago s pomočjo venetščine bom tistih nekaj vrstic še enkrat ponovil in jih malce dopolnil:

Argos, Acrisius, Danae in Perseus :

Acrisius je bil starodavni kralj Argosa. Ob oltarju je bil posvarjen, da ga bo ubil sin lastne hčere Danae. Zato jo je skril pred snubci v stolpu na svojem dvoru.

Tudi ta imena bi lahko pomensko razlagali na venetski ali slovanski način: Acrisius pokril, skril, v sod zabil Danae pred dnevom skril, dal predal valovom, ...
Tam jo je našel Zevs in jo dobesedno tuširal z zlatim dežjem. Po tem dogodku je rodila božjega sina, ki mu je bilo ime Perseus (od Zevsa, Sijusa). Ko je za to zvedel kralj, ju je v zaboju predal morskim valovom. Rešil ju je ribič iz daljnega otoka Seriphosa, kjer ju je pod svojo streho vzel kralj Polydektes. Kralj je kmalu vzljubil čedno Danae, ki jo je Perseus ljubosumno čuval. Da bi se znebil ljubosumnega Perseusa, ga je kralj poslal na zelo nevarno poizvedovanje na katerem bi moral najti smrtonosno čarovnico Meduzo, ki je tistega katerega je ujel njen pogled spremenila v kamen, in se vrniti z njeno glavo. Na pot sta mu pomagala Hermes in Atena. Najprej je ukanil Meduzine sestre Graeae, od katerih je dobil v pomoč leteče opanke, čepico, ki ga je naredila nevidnega in vrečo za nevarno Meduzino glavo. Ko je Meduzo prekanjeni Perseus končno našel, jo je pazljivo ogledoval le v odsevu svojega ščita, ter se tako izognil vsem njenim direktnim pogledom. Odsekal je njeno s s kačami poraslo glavo in jo takoj varno spravil v vrečo ter se podal na pot nazaj. Na poti nazaj je v afriški puščavi naletel na Atlasa, ki ga je Zevs ker se je uprl bogovom kaznoval, da je moral večno nositi svet na svojih plečih. Ko se je zapletel z njim v nesoglasju ga je rešila Meduzina glava v vreči, s katero je Atlasa spremenil v mogočno afriško gorovje. Perseus se je nato vračal preko Etiopije kjer je v preletu skalovja ob morju zagledal vklenjeno Andromedo. Rešil jo je in se z njo poročil. Imela sta sina Persesa, ki je (ZANIMIVO) postal prednik perzijskih kraljev. Nato sta se skupaj vrnila na otok Seriphoso, kjer je kralj Polydektes še kar naprej zasledoval Danaeo. Ponovno je uporabil Meduzino glavo in spremenil Polydeksa v kamen.

Kmalu za tem sta se z matero Danaeo odločila, da se vrneta k očetu / dedu kralju Acrisiusu. Na nekem atletskem tekmovanju je Perseusov disk po nesreči zadel kralja Acrisiusa in tako se je prerokba uresničila. Vendar Perseus ni hotel krone v očetovem kraljestvu ampak je odšel v Tirene (Tiryns) kjer je postal kralj in začetnik poznane dinastije »Perseidajev«.

 

Dirke

Dirce (Dirke) je bila kraljica (žena) kralja Teb Lykusa, ki je ob smrtni postelji svojega brata tedanjega Tebanskega kralja Nicetusa obljubil, da bo v Tebe vrnil Nicetusovo hči Antiopo, ki je bila srečno poročena s svojim rešiteljem časti kraljem Sicyona Epopeusom potem, ko jo je »onečastil« pohlepni »Zevs« in je tako z njim imela dva božja sinova - dvojčka Zetusa in Amfiona.

Ko je po bratovi smrti Lykus postal novi tebanski kralj, se je odpravil v Sicyon, ubil Antiopinega moža in kralja Epopeusa, ter se z Antiopo vrnil v Tebe. Dal jo je v oskrbo kraljici Dirce, ki je z Antiopo ravnala kot s sužnjo. Antiopi je končno uspelo pobegniti in se vrniti k sinovoma. Ko sta Zetus in Amfion izvedela kaj se je materi zgodilo sta odšla v Tebe in se nad Dirce strahotno maščevala. Dirke kaznujeta tako, da jo privežeta k rogovom podivjanega bika, ki jo nato v divjih dirkah tako pokonča. (Res je, da gre pri teh besednih podobnostih lahko zgolj za naključje toda teh »naključij« je zelo veliko?)

 

Adrastus

Ime Adrastus ima lahko v kontekstu zgodb kjer se to ime pojavlja več od naslednjih pomenov: { odrasel, zrasel, postaral }. To ime torej najdemo v dveh mitoloških zgodbah, od katerih eno je mogoče najti celo v Herodotovi Zgodovini.

(1) V prvi je Adrastus bil kralj Argosa. Svoji dve hčeri je poročil z dvema pregnancema iz Teb Tydeusom sinom Kaledonskega kralja Oeneusa in Polynicesem Oidipovim sinom, ki ga je za tebanski prestol ogoljufal brat Eteocles, ter ga izgnal. Da bi svoja dva zeta vrnil v Tebe je tja poslal vojno ekspedicijo poznano pod imenom »Sedmorica proti Tebam«. V bitkah v Tebah so padli vsi vojaški poglavarji razen Adrastusa, ki je umrl po vrnitvi domov od žalovanja po izgubi svojega sina v vojni, ki jo je sam povzročil. Po smrti so ga povzdignili v polboga v večih grških mestih.

(2) Drugi Adrastus pa je sin Frigijskega kralja Gordiasa, ki je po dveh nesrečnih umorih najprej svojega brata, nato pa kraljevega sina v mestu v Lydiji kjer mu je kralj ponudil zatočišče po nesrečnem uboju brata v Frigiji, še sam končal s samomorom. Dejstvo, da so Frigijci verjetno bili Veneti in, da najdemo to ime (Adrastus) tudi med njimi, povečuje možnosti, da je venetska razlaga imena povsem na mestu.

Zadnjo zgodbo lahko najdemo v prvem zvezku iz zbirke »Zgodovina«, kar daje povezavi imena Adrastus s Frigijo malo resnejši značaj. Sicer pa so na Frigijce Grki gledali z velikim spoštovanjem, Herodot jih je smatral za najuspešnejše, ljudstvo v Mali Aziji. V zvezi Herodotom in Frigijci je zanimiva tudi zgodba o egipčanskem kralju Psammetichusu / Psamtiku, ki jo je prevedel poznani slovenski jezikoslovec Anton Sovre. Zgodba je zanimiva iz dveh razlogov. (a) Prvič, ker pokaže, da so v Herodotovih časih smatrali Frigijce za najstarejši narod na svetu, (b) drugič pa zato, ker lahko vidimo, da je čas razgalil še do nedavnega celo pred jezikoslovci zakrite skrivnosti tudi nenujno jezikovno podkovanim bralcem prevodov antičnih tekstov. Poglejmo:

V Herodotovih »Zgodbah (v 2. zvezku Zgodovine §12)« najdemo zgodbo, kako je egipčanski faraon Psammetichus / Psamtik želel ugotoviti, ali so Egipčani res najstarejše ljudstvo na svetu. Ko kljub poizvedovanju ni uspel najti odgovora, je naredil znanstveni poskus: »Nekemu pastirju je dal v rejo dva novorojenčka. Zabičal mu je, da vpričo njiju ne sme nihče spregovoriti niti besede. Hranita naj se ob dve kozah.«

Faraon je oba otroka osamil od vseh vplivov kulture, ker je želel slišati, katero besedo bosta otroka izrekla najprej, ko bosta začela govoriti. Ko je pastir po dveh letih odprli vrata samice z otrokoma in kozami ter stopil, sta se dečka z iztegnjenimi rokami vrgla predenj in klicala »becos« - (pekos). Faraon Psametih je ukazal, da odkrijejo v kateri jeziku obstaja beseda »becos« in kaj pomeni. Zvedel, da Frigijci imenujejo tako kruh. Tako so Egipčani zaključili in priznali, da so Frigijci starejši od njih. (predelano po prevodu Antona Sovreta).

Seveda je druga točka (b) bolj zanimiva, ker dodatno opozarja tudi na zelo verjetno afiniteto Frigijcev z Veneti. Kdor še ni opazil naj tukaj si še enkrat ogleda ta Herodotov jezikovni ocvirek:

»becos« - pekos = kruh
(sanskrt:pac ... peči, peč; htetitsko:pa-ah-hur [p=p,b;h=g,h] ... ogenj;
nemkoško:backen, angleško:bake ... peči)

 

Epigoni

Za ime Diomedes sicer nimam venetske razlage, je pa njegova v njegovi zgodba možno najti nekaj povezav k drugim imenom, ki bi jih lahko videli in razlagali skozi našo venetsko prizmo. Najbolje je, da kar pogledamo del zgodbe, ki je za nas tukaj pomembna.

Diomedov oče je bil Adrastus njegov ded pa je bil kralj Kaledonije (Calydon) Oeneus. Njegova (Diomedova) zaščitnica je bila sama boginja Atena.

Diomedes se je pridružil ekspediciji sinov sedmih junakov, ki so pred njimi v ekspediciji »sedmih proti Tebam« tragično bili poraženi. Ekspedicija sinov se je imenovala »Epigoni«, kar helenisti prevajajo v angleščini »The After-born«, vendar menim, da je pravilnejša venetska (slovanska) interpretacija, namreč: »Epigoni«=»po-gonji«.

 

Jokasta (jokica - ki joka)

Lista zanimivih imen
ImePomen
Jocasta objokana, tista, ki joka
Oidipus oijde - ki bo / je odšel
Etocles od očeta preklet / očeta preklinja - ne spoštuje
Polinices poginičeš
Antigona anti-gonja, proti gonji
Ismene tudi mene zakopljite

Jocasta (objokana, tista, ki joka) je ena od bolj tragičnih oseb v grški mitologiji. Bila je slavna tebanska kraljica. Imela je veliko sorodnikov in bila prvotno poročena s kraljem Lauisom, kateremu je pri Apolonovem oltarju bog povedal, da ga bo ubil lastni sin. Ko se je rodil kraljevič Oidipus (oijde - ki bo / je odšel), ga je kralj dal odnesti globoko v gore in ga tam prepustiti v nemilost zverem. Oidip pa je nekako preživel in, ko je odrastel je v bitki nevede pokončal svojega očeta in se poročil s svojo materjo Jocasto. Imela sta dve hčeri Antigono in Ismene ter dva sinova Etoclesa in Polinicesa. Ko je končno Jokasta ugotovila kdo je njen drugi mož je naredila samomor. Oidip (oijde - ki bo / je odšel) je za vedno zapustil Tebe. Odraščajoča sinova se nista dosti menila za svojega očeta Oidipa v samo-izgnanstvu in ju je zato pred oltarjem v svetišču preklel. Ko sta dozorela za krono, sta sprejela odločitev, da se bosta na prestolu letno menjavala. Po prvem letu vladavine se Etocles (od očeta preklet) ni držal odločbe o menjavanju na prestolu in brata izgnal. Polinices (poginičeš) je poiskal še šest junakov (standardnih sovražnikov Teb) ter se s slavno vojaško ekspedicijo »sedmorica proti Tebam« odpravil v Tebe. Napadalci so bili grdo poraženi brata Etocles in Polinices (poginičeš) pa sta v boju z lastnimi rokami pokončala drug drugega.

Nad Tebami je zavladal njun stric Creon, ki je takoj ukazal, da Etoclesa, ki je branil Tebe s častmi pokopljejo, napadalca Polinicesa pa prepustijo mrhovinarjem.

Antigona (anti-gonja, proti gonji) se ni držala te Kreonove odločitve in priredila pogrebno ceremonijo za svojega brata Polinicesa (poginičeš). Ker je v Tebah takrat veljal zakon, da je vse kršitelje religioznih pravili potrebno privesti pred kralja, se je tudi Antihona znašla pred Kreonom, ki je odločil, da jo bodo živo zagradili v skalnato jamo. Antigona se je branila z argumentom, da civilni zakoni ne morejo zasenčiti božjih.

Ko je do Kreonoa prišel glas, da so bogovi z njegovo razsodbo zelo nezadovoljni je ukazal, da naj odkopljejo zazidano Antigono. Toda bilo je prepozno, Antigona je že končala svoje življenje. Tudi Antigonina sestra Ismene (tudi mene zakopljite) se je tudi upirala Kreonovi odločitvi, da jo bodo zazidali v skale. Zahtevala je da tudi njo zazidajo s sestro.

Zaključek

Ob vseh teh »besednih« naključjih, si nisem mogel drugače pomagati kot, da sem jih zbral na enem kupu in jih izpostavil v javno razpravo ter sodbo. Saj ni toliko pomembno kakšna naj bi bila ta sodba, bolj pomembno bi bilo, da beseda o vsem tem sploh pride do javnosti. Mogoče bodo te nenavadne in presenetljive možnosti, da med grščino in slovanskimi jeziki lahko res obstajajo veliko trdnejše vezi kot smo še do nedavnega verjeli, še koga pritegnile in motivirale, da se posveti tem vprašanjem. Materiala je še zelo veliko - kar cel slovar antične grščine!

 

Astydamea

Same po sebi zgodbe o Astydamei (SrHr:stid, stiditi - sramota, osramočena ) ni. Prepletena pa je s Pelejevo (Peliasovo), ki je bil skupaj z morsko boginjo Tetido Ahilov oče. Nimam namena pripovedovati celotne zgodbe, povem naj le to, da je Pelej (Pelias) bil srečno poročen s hčero kralja Phthie Euritona, ki ji je bilo tudi ime Antigona. Vanj se je zaljubila kraljica Astydamea, ki jo je ženi zvest Pelej zavrnil. Besna in osramočena Astydamea (SrHr:stid, stiditi) je s spletkami pripeljala Antigono do samomora. Po Antigonini smrti se je Pelej (Pelias) poročil z morsko boginjo Tetido.

Tukaj velja poudariti, da imamo pri tem primeru opravka s Srbsko besedo »stiditi«, kot jih tudi včasih lahko odkrijemo v sanskrtu. Torej to kaže na prelivanje različnih dialektov na področju Balkana kot tudi Indije že v času Venetov. Torej je verjetnost, da imamo Južni Slovani več skupnega, kot bi nekateri radi videli, tudi že ves čas na dlani. To nam lahko daje upanje, da bo mogoče nekoč v ne tako oddaljeni prihodnosti manj antagonizmov med temi jezikovni in v veliki meri politično motiviranimi frakcijami.

 

Boreadi

Boread - bojeviti severni veter
Boread - bojeviti severni veter
Boread - borec, tisti ki se bori; - nevarni in bojeviti severni veter

Boreas, boreios v grščini pomeni tako sever kot tudi severni veter. Dejstvo, da je v grški mitologiji tako ime tudi bogu severnega vetra me je poleg tega, da sem opazil grško skoraj prikrito spoštljivost do severa, to opozorilo na nek zalo zanimiv jezikovni fenomen, ki je tipičen za mlade jezike kar ves čas trdim je tudi grščina. Po branju o grški mitologiji sem pomislil, da ni slučaj, da je ta grška beseda podobna slovanski »boriti se, borba«. Najprej sem postal pozoren na to, da so Grki pogosto pripisovali bojevitost severnim ljudstvom, to je celo opaziti v mitologiji. Tako recimo so iz severa Grčije tudi bojeviti ali divjaški mitološki kentavri, ali pa divjaški Dorci, da ne govorimo o barbarih.

Zelo zanimivo se mi zdi odkritje, da je v jeziku lahko nek primarni ali prvotni pomen, kot je smer ali stran neba sekundarna, tj. da so sever poimenovali po bojevitem in nevarnem bogu severnem vetru. Če moja ugotovitev ni le plod domišljije, potem to tudi potrjuje teorijo, da grški jezik ni nastal po naravni poti z razvojem iz neke bolj preproste začetne oblike govora, ampak z spajanjem že izoblikovanih govoric.

Sicer pa se vrnimo k našem prvotnem namenu, iskati venetske ali slovanske usedline v mitoloških pojmih. Na mreži sem našel naslednjo omembo grških mitoloških bitij:

The Greek god of the North Wind who lived in Thrace. He is depicted as being winged, extremely strong, bearded and normally clad in a short pleated tunic. He is the son of Eos and Astraeus, and the brother of Zephyrus, Eurus and Notus.

Boreas has two sons, two daughters and twelve mares which can race over the ground without destroying the grain. When the Persian navy of Xerxes threatened the city of Athens, the Athenians begged his assistance. The Great Wind of the Wintery North blew his anger at the Persians and 400 Persian ships sank immediately. Among other violent acts he abducted Oreithyia, the daughter of the king of Athens, when she was playing on the banks of the Ilissus. In Latin, he is called Aquilo.


Calais and Zetes were the sons of Boreas by Oreithyia. They were winged heroes who accompanied Jason on the voyage of the Argo.
Grški bogovi vetra so bili upodabljani kot krilata bitja v človeški podobi. Kot vidimo v prvem delu zgoraj (nad črto) je Boreas v grški mitologiji predstavljal boga severnega vetra. Toda češčenje boga vetra in z njim povezanih božanstev lahko najdemo tudi pri Fincih, v njihovem ljudskem epu »Kalevala« je glavni junak »Väinämöinen (Vjanemejnen)« sin deve Ilmatar, ki je bila hčer divjega boga vetra-burje.

Tukaj pa bi rad opozoril predvsem na zadnji opisi pod črto zgoraj, kjer vidimo, da gre za ta krilata bitja, ki so zelo zelo močna in očitno vešča v bojevanju, skratka so bojevniki. Ali je v tem primeru grško ime Boreads res slučaj?

Ali sta z Grško besedo Boreads lahko povezani obe slovanski besedi / pomena boriti se in burja?


OPOMBA: O finskem ljudskem epu : Prej omenjeni finski ljudski ep o Vjanemejnenu je zelo zanimiv, ker kaže, da je nastal po železni dobi (opisuje železne predmete), čeprav ga lahko povežemo s trojansko vojno in Antenorjem. Jasno tudi pokaže, da so takrat runske pismenke (venetska pisava) imele obredni (magični) pomen. Iz zgodbe je zelo zanimivo tudi razvidno, da so takrat severnjaki (Finci in Veneti) smatrali izdelovanje (gradnja) plovil ali ladij (Rus:lad'ya), kot magično (posvečeno) opravilo. Ep so širili ljudski pevci ob spremljavi »kantele(starodavni instrument; Lat:cano, canto, It:cantare)«. V zvezi s tem epom sta omenjena tudi Orfej in Sadko (Sadok). Orfej je bil grški potujoči pevec iz Trakije, Sadok pa slovanski pevec iz Novgoroda ob Ilmanskem jezeru. Povezavo tega epa z Antenorjem, trojansko vojno in severnim Jadranom je možna s s pomočjo drškega trageda Sofoklesa (497-406 BC) [glej:Legenda o Antenorju (LV/JP-p:129)]

Ep je zanimiv tudi ker kaže na povezavo finskega in slovanskega ljudskega izročila. To je na kratko obdelano v knjižici Pavla Tulajeva z naslovom Veneti predniki Slovanov (str.:85).

 

o o o

 


Izbor glavnih tem (Veneti, Grki, Etr...)         Izbor glavnih tem

 

Document:
©2005 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: