Grška mitologija kot zgodovinski izvor
Avtor: Igor Pirnovar

Ozadje in ideje grške mitologije
Zelo verjetna povezava med grškimi in severno jadranskimi Veneti
Grška mitologija je nastala iz venetske in indo-egipčanske



Grška mitologija v venetski luči   ( Afrodita, Zevs, Tantal   ... )

 


 

Ozadje in ideje grške mitologije

Tukaj se bi želel dotakniti grške mitologije ne toliko zato, da bi govorili o mitoloških junakih in mitih ampak namesto tega kje, kdaj in predvsem zakaj je ta mitologija nastala. Za vse starodavne civilizacije je značilno, da je njihov nastanek in razvoj tesno povezan s takšno ali drugačno mitologijo. To je pač del psihe tedanjih prebivalcev na našem planetu, ko so ljudje izražali spoštovanje do mogočne moči naravnih pojavov po svoji najboljši presoji in moči. Grom blisk, potres, poplave, rojstvo, smrt, in ob razvoju poljedelstva, rast rastlin in poljedelskih pridelkov so edino lahko tolmačili s skrito čudežno močjo mogočnih nevidnih bitij, katerih prisotnost je opazna le po njihovih magičnih in včasih zastrašujočih dejanjih.

Grška mitologija v tem pogledu ni prav nič posebnega, vendar v njej vidim nekaj, kar zelo redko opazimo pri mitologijah drugih starodavnih narodov, namreč neko preračunljivo sistematičnost, s katero utemeljujejo svojo prisotnost v novih krajih ter njihovo povezanost z božanskim svetom. Človek po študiju grške zgodovine, katera je dostikrat tolmačena v nekih paralelah z mitologijo dobi občutek, da gre za zelo dobro premišljene in skoraj planirane povezave preteklosti z grško mistiko. To je mogoče le slučaj in posledica dejstva, da so med vrstami grških priseljencev takrat prihajali za takratne čase zelo dobro izobraženi in razgledani graditelji egipčanskih templjev in faraonskih grobnic. Ni dvoma, da so ti ljudje bili smetana takratnih izobražencev, saj so bili zelo blizu takratnemu vrhu egipčanskega duhovnega in religioznega sveta. Kljub vsemu pa sem mnenja, da vseeno gre za nek načrtni pristop takrat nastajajočega »tujega« vladajočega sloja, ki je svoje v egipčanski mitologiji prekaljene veščine s pridom uporabljal pri osvajanju naklonjenosti med venetskimi (pelazgovskimi) staroselci. Bogati prišleki so imeli dva problema. Prvi so bili domači vladajoči sloji, drugi pa podeželsko prebivalstvo, ki je bilo naravni zaveznik domačih gospodarjev.

»Pravi Pelazgi« (Veneti) so bili visoko razviti
Prepričajte se o visoki razvitosti staroselcev
Staroselci so pred prihodom bogatih migrantov imeli visoko razvito družbo s svojimi vladarji.
Vojaško šibkejši in manj številni premožni prišleki so se trudili, da bi prepričali domačine na podeželju, naj prestopijo na njihovo stran in jih sprejmejo za svoje vladarje. Za vsako ceno so se morali izogniti konfliktom, ki bi nedvomno vodili v oborožene spopade.

V teh okoliščinah, ko so prvotno hoteli najbrž le za nekaj časa odlagati oborožene konflikte s staroselci, se je verjetno izoblikovala veliko sprejemljivejša ideja o povsem miroljubni pridobitvi in predvsem tudi podreditvi lokalnega prebivalstva. Sebi v prid so premeteno izumili zelo prepričljive v božja verovanja »zavite« argumente, ki bodo zoreli še nekaj generacij med tem, ko bodo sami še dodatno počasi širili mite o svojih božjih prednikih kateri, da jih bodo domorodci sprejeli naj bi izvirala tudi iz staroselskih verovanj.

V ta namen so začeli prirejati religiozne obrede, procesije slavja in češčenja lokalnih božanstev, ki so jih polagoma začenjali oblačiti in oblikovati po svoji podobi. Tako si verjetno lahko razlagamo procesijo in obrede v čast boginji Demeter in dobro poznano legendo o »eluzianskih skrivnostih«. Demeter je po značilnostih prava kopija venetske Vesne in je zelo verjetno nastala iz te domorodske boginje. Seveda so se okoli nje spletle številne druge zgodbe in miti, predvsem ta, da je Demeter bila hči Kronosa in Ree, ki je sama bila hči Urana. Seveda, z Zevsom sta imela zelo slavno in češčeno hči Perzefono, katere zgodba dodatno osvetljuje povezavo boginje Demetre z našo Vesno, ko prisili bogove, da ji vrnejo ugrabljeno Perzefono tako, da prepreči prihod spomladi. Seveda, je podobnosti še nič koliko, takoj omembe vredno je dejstvo, da je tudi Zevs venetski in naš Slovenski bog Sijus, Usil, (sijati, sonce, Belin). Vse to in drugo bomo še srečavali na naši »raziskovalni« poti po sledeh grške mitologije.

Prišlekom je moralo vzeti kar nekaj generacij preden so uspeli splesti vse te mite o lasnih božjih koreninah na Peloponezu kot tudi severneje ter vzdolž obal Jonskega in Egejskega morja vse do makedonskih ozemelj. Seveda je v tem času verjetno še prerano govoriti o kaki organizirani makedonski tvorbi na severu, a povsem verjetna je teorija, da se je iz venetskega življa v teh krajih v naslednjih nekaj stoletjih vzporedno razvijala tudi ta makedonska etnija, ki je v klasičnem obdobju pridobila kontrolo nad tako visoko razvitim in dobro organiziranim jugom.

 

Zelo verjetna povezava med grškimi in severno jadranskimi Veneti

V tem času so nastale številne večje in manjše utrdbe po vsem ozemlju nekdanje mikenske Grčije, med drugim tudi slavne Tebe, ki imajo soimenjaka v Egiptu in seveda tudi Mikene same. Prav tako se je zavidljivo razbohotilo tudi življenje na otokih še posebej na Kreti, Rodosu, Cipru, Evbeji, Kikladah in drugod. Iz stališča grške mitologije je pomembno omeniti, da so takrat iz prišlekov nastajajoči novi vladajoči klani spretno vpletli svoje poreklo in svoje prednike v na novo nastajajoča religiozna pojmovanja. Danes vemo, da v Grčiji skoraj ni nobenega večjega kamna, ki ne bi bil na tak ali drugačen način povezan preko svojega »ustanovitelja« s katerim od velikih grških bogov. Tudi, če pazljivo primerjamo te grške mite med sabo so vsi več generacije starejši od kakih bolj oprijemljivih datumov, dogodkov ali pa malo bolj realnih oz. »pravih« zgodovinskih osebnosti. To je model, ki se venomer ponavlja v grški mitologiji! Ob vsem tem se človek težko otrese občutka, da so bogati prišleki vendarle v naprej planirali svoj končni prevzem oblasti od »barbarskih« staroselskih vladarjev, ki so se bili ali dolžni pokloniti in pokoriti novim z bogovi sorodnim oblastnikom ali pa postati njihovi vazali in pomagači.

Marsikateri premožnejši venetski mogotec se je raje vkrcal na svoje ladjevje in odplul v upanju najti primerne nove kraje in prebivalstvo, ki ga bo spoštljivo sprejelo, kot se je pokazalo možno v stari domovini »Pravih Pelazgov«, kjer se je domače prebivalstvo opredelilo za nove bogate gospodarje. Tudi v tem lahko vidimo razlog, da so arheologi v Grčiji našli ogromno zapuščenih utrdb in palač in ne nazadnje tudi povezave med pozno neolitskimi migracijami iz območja Grčije na področje severnega Jadrana, kjer so tudi prebivali »Pravim Pelazgom« sorodni »Veneti«

Ampak to je že prehitevanje poteka dogodkov, saj v resnici še nismo izčrpali vseh tem iz tega prvega obdobja takoj po prihodu migrantov iz jugozahodne Anatolije to je v času, ko so se na Peloponezu tujci počasi udomačili in, ko so spoznali, da imajo opravka z dobro organizirano družbo staroselcev, ki že ima svojo oblast, oblastnike in tudi nek red. V zgoraj opisani na novo nastali situaciji, ko so se dodatno k že obstoječim domorodnim oblastniškim strukturam začeli razvijati novi bolj učinkoviti a manj številni in vojaško neprimerno šibkejši vladajoči klani, ki jim je predvsem primanjkovalo delovne in vojaške ljudske sile, se je pojavil nov fenomen, ko se polarizira družbena nadgradnja in njeno vodstvo oz. oblastniki in se začne tekmovanje kdo na vrhu družbene lestvice bo pridobil ali na svoji strani obdržal večji del podeželskega in drugega prebivalstva iz spodnjih slojev. Kot smo že nakazali, se je bitka za »ljudstvo« iz materialne preselila v duhovno ali imaginarno sfero. Šibkejši in neprimerno bolj razgledani in izobraženi prišleki so se odločili na pomoč poklicati bogove in mistiko.

 

Grška mitologija je nastala iz venetske in indo-egipčanske

Nedvomno je, da so prišleki na Peloponez prinesli od domorodske pelazgovske (venetske) zelo različno mitologijo,

vendar pa ker niso predstavljali homogene etnične celote tudi njihova religija ni bila natančno določena. Prav to dejstvo je mogoče tudi zelo uspešno uporabiti kot argument v prid teoriji, da so »grški« prišleki dejansko nehomogena etnija.
Kot bomo kmalu videli pa je kljub temu, da so navzven mitološko in religiozno neenotni prišleki od katerih med večinskimi navadnimi vojaki so verjetno prevladovala venetska in azijska božanstva in verovanja pa so njihovi voditelji bili religiozno zelo izobraženi, čeprav verjetno ne tudi pretirano verni. Prav to izredno dobro poznavanje religije je vodilnemu sloju med prišleki dalo odločilno prednost, ko je prišlo do končnega večinoma neoboroženega obračuna med staroselskimi oblastniki in novo nastajajočimi tujimi oblastniki, na kar se bomo kasneje še nekajkrat vrnili.

Tukaj bi želel le poudariti, da so prišleki vendarle prinesli nova religiozna pojmovanja, ki pa jih med domačini niso niti poizkušali vsiljevati ali zamenjavati. Lahko bi rekli, da so se prišleki sami bolj prilagodili domačim religiozni pojmovanjem kot pa obratno. Toda to so storili premišljeno in končno dosegli prav obratno, kot bi bralec lahko na hitro zaključil po tem kar je bilo do sedaj povedanega. Namreč, v nekaj stoletjih se je religija na ozemljih, ki jih poznamo kot »Grčija« popolnoma preobrazila in postala tako samosvoja, da jo še več kot 2000 let pozneje imenujemo Grška religija ali mistika.

Ko sem rekel, da so zelo premišljeno prilagodili svoja religiozna pojmovanja staroselskim, naj takoj omenim, da so so prišleki izbrali religijo kot svojo metodo v boju proti domačim oblastem in vladajočim klanom. To ni prav nič presenetljivega, saj so se v Egiptu v faraonski službi dodobra seznanili z učinkom, ki ga ima javno mnenje na lojalnost nižjih družbenih slojev. Egipčani so se prvi v človeški zgodovini naučili zelo uspešno kontrolirati javno mnenje. Pravi mojster te nove družbene veščine je bil Ramzes II, čeprav so prve korake v smeri obvladovanja javnega mnenja Egipčani napravili že več kot 100 let prej ko je faraon Akhenaton sprožil veliko egipčansko družbeno in religiozno preobrazbo, ki so jo nasledniki (Tutankamon in Seti) prav tako uspešno izničili. Tako se je v obdobju dobrih sto let v Egiptu trikrat preoblikovalo javno mnenje in religija, ter ni nič čudnega, da so se prišleki na Peloponezu znali zelo učinkovito poslužiti prav teh metod obvladovanja lojalnosti podložnih tedanjim vladarjem skozi moč religioznega pojmovanja.

Zanimivo bi bilo odkriti kako jim je uspelo to naredili. Na razpolago so imeli dvoje: (a) naropano bogastvo in zlato iz faraonskih grobnic ter (b) svoje dobro poznavanje mistike in religije, ki kot so vedeli iz svojih egipčanskih izkušenj, imata obe globoko zasidrane korenine v ljudskih običajih in tradicijah. Popolno menjanje teh je, kot se je pokazalo že v Egiptu, obsojeno na siguren neuspeh. Vendar, da bi odvrnili lokalno prebivalstvo od domačih oblastnikov sebi v prid bi bilo potrebno vplivati na njihovo verovanje v taki meri, da bi ljudje videli prišleke kot varovance svojih staroselskih bogov. Edino v takem razmišljanju je bilo mogoče videti možnost, da bi lokalno prebivalstvo prestopilo na stran novih oblastnikov na osnovi »lastnega prepričanja« in to na povsem miroljuben način. Če je to moje razmišljanje pravilno in je odraz takratnih dogodkov, potem lahko z dokajšno mero gotovosti trdimo, da smo našli vzroke za tisto dvoličnosti grške mitologije, namreč, da vidimo izrazito prepletanje staroselske in mitologij prišlekov.

V naslednjih odstavkih bom nanizal nekaj primerov, kako so »egipčanski (in azijski) prišleki« z veščim manipuliranjem lokalne mitologije in narodne povesti počasi spreminjali javno mnenje v prid »z božjo krvjo oplemenitenih« oblastnikov, ki so pridno gradili svoje palače in utrdbe ter tako ob enem tudi skrbeli za blagostanje lokalnega prebivalstva, ki je na teh gradbiščih našlo zaposlitev in dobrodošlo nagrajevanje po opravljenem delu.

Kadmus in Tebe : V tej bitki za lojalno prebivalstvo nižjih slojev in seveda predvsem za podeželsko prebivalstvo je prišlekom bilo pomembno, da so svoje palače in rodbine povezali z bogovi ali božanstvi in drugimi božjimi bitji, ki so jih slavili in častili domačini. Čeprav primer Teb in Kadmusa še zdaleč ni edini primer, je eden od bolj tipičnih. Kadmus, ki ga je potem, ko je Zevs ugrabil njegovo sestro Europo oče Agenor, sam sin Pozejdona, poslal skupaj z bratoma Feniksom in Kiliksom, da jo najdejo, sicer pa se ne smejo vračati. Tako so praktično postali izgnanci, saj so njihove možnosti, da bi sestro Europo tudi našli bile praktično ničelne. V tem izgnanstvu je vsak od bratov ustanovil svoje mesto. Kiliks Cilicio, Feniks Fenicijo in Kadmus »Tebe«. Tukaj med drugim lahko vidimo afiniteto priseljencev z Egipčani in Afriko predvsem po Feliksovi strani. Seveda pa je za nas bolj pomemben model, po katerem je ustanovitelj mesta in začetnik kraljeve družine Kadmus božji potomec, katerega življenje se na veliko prepleta z božjimi potmi in o čemer je spletenih cel kup mitoloških zgodb, od katerih jih tukaj veliko še omenjamo ne.

Atreus in Mikene : Naslednji je primer mikenskega kralja Atreusa, ki je bil Pelopsov sin, po katerem je dobil ime dobršen del Grčije, namreč Peloponez. Pelops je bil Tantalov sin, ki je sam bil sin Zevsa: (kliknite za osvežitev spomina) Seveda je to spet del velike zbirke mitoloških zgodb in oseb od katerih rdeča nit vodi do mikenskega kralja in grškega poveljnika v Troji Agamemnona. Ni potrebno posebej poudarjati, da gre spet za naš model po kateri so prišleki potomci mikenske kraljevske družine, ki ima božje prednike.

Menelaus in Šparta : To je le podaljšek prejšnje zgodbe, saj je Menelaus vendar Agamemnonov brat in ima tudi božje poreklo. Kljub temu pa so s Šparto povezane še druge mitične zgodbe, vendar za nas tukaj niso tako pomembne, ker opisujejo še bolj zgodnje čase, ki so povezani z imenom mesta, ki je bilo imenovano po svoji ustanoviteljici Šparti. Vsekakor pa tukaj ponovno najdemo z božjo krvjo oplemeniteno špartansko dinastijo.

Boecia, Nicetus, Lykus in Dirce : V Boeciji je vladal kralj Athamas, ki je bil potomec mitičnega »Aeolusa«, prednika enega od štirih legendarnih grških ustanovnih plemen. Sicer pa se Mitološke zgodbe kraljevih družin v Boeciji prepletajo s Kadmusovimi in Tantalovimi potomci. Ti miti so zanimivi tudi zaradi mita o bratih Zetusu in Amfionu, ki se strahovito maščujeta nad mačeho Dirke, ki je ravnala z njuno materjo Antiopo kot s sužnjo. Dirke kaznujeta tako, da jo privežeta k rogovom podivjanega bika, ki jo nato v divjih dirkah tako pokonča. (Res je, da gre pri teh besednih podobnostih lahko zgolj za naključje toda teh »naključij« je zelo veliko?) Tudi okoli kraljevih družin v Boeciji je spletenih nič koliko mitoloških zgodb, ki so naprej povezane z drugimi miti povezanimi s Tebami, Mikenami, Tesalijo in Frigijo v Mali Aziji.

Argos, Acrisius, Danae in Perseus : Acrisius je bil starodavni kralj Argosa ki, ko je zvedel za prerokbo po kateri ga bo ubil sin njegove hčere Danae, jo je skril pred snubci v stolp na svojem dvoru.

Tudi ta imena bi lahko pomensko razlagali na venetski ali slovanski način: Acrisius pokril, skril, v sod zabil Danae pred dnevom skril, dal predal valovom, ...
Tam jo je našel Zevs in dobila je božjega sina po imenu Perseus (od Zevsa, Sijusa). Ko je za to zvedel kralj, ju je v zaboju predal morskim valovom. Rešil ju je ribič iz daljnega otoka. Perseusova mladost je polna dogodivščin prepletenih z mitološkimi osebami in bogovi. Nekega dne sta se z matero Danaeo odločila, da se vrneta k očetu / dedu kralju Acrisiusu. Na nekem atletskem tekmovanju je Perseusov disk po nesreči zadel kralja Acrisiusa in tako se je prerokba uresničila. Vendar Perseus ni hotel krone v očetovem kraljestvu ampak je odšel v Tirene (Tiryns) kjer je postal kralj in začetnik poznane dinastije »Perseidajev«. To je torej model, ki se v grški mitologiji nenehno ponavlja in nič ni nenavadnega, če človek pomisli, da gre za načrtno dvigovanje in plemenitenje na novo nastajajočih oblastnikov z »božjo krvjo«, da bi bili bolj sprejemljivi za vladanje nad domorodci, kot pa so bili njihovi lastni vladarji. Po drugi strani pa je na novo nastajajoča mitologija privlačevala tudi staroselski vladajoči sloj, da bi se pridružili novo nastajajoči družbi tujih oblastnikov, ki so govorili drugačen jezik in verjetno tudi imeli drugačne običaje ter interese od domačinov.

Tudi ta postopek poglabljanj ali razširjanja mitologije, da bi vključevala kot sestavni del novo nastajajoče oblastniške klane je imel imel dve fazi.

(1) V prvi je bilo potrebno spoznati in prilagoditi domorodsko mitologijo in religijo. O tem smo že slišali, ko smo govorili o Vesni in Demetri. Seveda se je to razširilo tudi na druga božanstva in mitološke osebnosti. Velikokrat smo že omenili, da je Zevs v resnici venetski Sijus, Agni, etruščanski Usil ali pa slovenski Belin (sijati, sonce). Prav tako je Kibele ali boginja anatolskih Venetov postala grška Gea. Nadalje venetska Abrodita je postala Grška Afrodita, venetski kurenti, gurenti, robanti so postali grški Curete. Grški Boreads so venetski krilati bojeviteži, grški Chimera je venetski ki/gi mera (smrt, pošast) in etruščanski Tinškvil (v obliki leva, kozoroga in kače), grške satire so paralela s slovanskimi leški, etc.

(2) V drugi fazi pa je bilo potrebno združiti te na novo spoznane in po »egipčansko (grško)« preoblečene bogove povezati z mitološkimi predniki prišlekov, od katerih so sedanji prebivalci palač podedovali božje pravice in seveda prejeli »božjo kri« (ne bi bil presenečen, če od tod ne izvira srednjeveški izraz »modra kri«). Poleg tega pa so se prišleki hoteli prikazati tudi kot izvirni staroselci in so v ta namen izumljali kraljeve dinastije in svoje prednike kot del staroselskih basni in staroselske folklore. Nastajati so začela »egipčansko izgovorjena« imena za junake iz ljudskih pripovedi.

Videli smo, da je pri nekaterih imenih bogov še vedno opazno, da imajo nekateri očitno naša venetska ali slovanska imena le, da jih izgovarjajo po grško. Kot boste videli v ustreznih poglavjih podobno drži tudi za indijske in hetitske bogove ter mitologije. V grški mitologiji pa je poleg venetskih imen bogov mogoče najti, še veliko več imen grških mitoloških junakov in junakinj z imeni, ki se jih da po slovansko razložiti. Podobno kot je s toponimi, saj so dobili svoja imena na prav isti način, namreč po opisu oblike ali funkcionalnosti lokacije, so prav tako junake v zgodbah imenovali po kontekstu zgodbe tako je recimo Sizif »zipušal« (spuščal) skalo, Atreus odrezal, rezala ali zrezal, Jokasta je jokala za sinom, Dodona je povezana s prinašanjem, Astidamea je sramočena ali sramota (SrHr.:stid) itd. Tukaj je nekaj imen, ki jih lahko na hitro naštejem in ji jih bom, v kolikor jih še nisem, dodatno razčlenili ob kaki bolj primerni priliki:

»Pelops, Atreus, Acrisius, Tantal, Sizif, Niobe, Dodona, Pelias, Perseus, Jazon, Dirke, Jokasta, Oedipus, Aegiptus, Danaus, Belus, Calidon, Dardanos, Pirithous (pirat), Oebadus, Orestes, Astidamea, Eteocles, Polynices, Ismene, Antigona, Adrastus, Epigoni«
od katerih, kot bomo videli, večini lahko najdemo smiselne venetske (slovanske) pomene.

 

 


Izbor glavnih tem (Veneti, Grki, Etr...)         Izbor glavnih tem

 

Document:
©2005 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: