Dileme grške zgodovine
Avtor: Igor Pirnovar

Uvod

Mikensko obdobje
Kaj vemo o mikenski dobi
Temačna doba - skozi prizmo Venetske teorije
Troja in Frigijci
Levja vrata
Grška kolonija Sicilija
Vojne arheologov rezultat goljufij
Predlogi za pomlajšanje mikenske dobe so bili zavrnjeni
Goljufije v Tel el-Amarni
Predlog za popravek egipčanske kronologije
Skiti (Scytians)
Razlogi za fantomska obdobja
Nestorjev Pilos
»Stari« Mikenski dialekt
Ali so Grki Indoevropejci?

 


 

Uvod

Naslednji citat sem vključil že v svojem glavnem uvodu v to e-knjigo, vendar v resnici osvetljuje problem, ki ga ne bi bilo, če bi zgodovina Grke obravnavala bolj objektivno. Da, si osvežimo spomin bom citat vstavil še tukaj, kamor v resnici tudi spada.

Pesnik in pisatelj, D. H. Lawrence se v svojem delu Etruscan Places sprašuje: "Zakaj ljudje pričakujejo, da mora vse kar je označeno z označbo pred n.š. in ni grško, verjetno moralo biti grško?"
Grška zgodovina je polna protislovij in napak, ki bi jih bilo potrebno prvič preveriti in tiste, ki se pokažejo kot dokazljivo nesprejemljive tudi odpraviti. Seveda to ni enostavno in mogoče ne bo nikoli izvedljivo do take mere, kot bi bilo prav, a še bolj narobe bi bilo, če bi to dejstvo povsem ignorirali! Nekatere nepravilnosti sicer bolj spadajo v jezikovno kot zgodovinsko disciplino, a so v resnici neločljivo povezane. Zato se ne bomo preveč ozirali na kategorije katerim kakšna disciplina pripada, ampak bolj problematikam in vsebini, ki jih lahko gledamo iz različnih zornih kotov, kar je v bistvu značilnost vsakega multidisciplinarnega pristopa.

Ko tako uvodno razmišljam kaj so in pravzaprav katere sploh so dileme grške zgodovine, največji in daleč najbolj pereč ter v oči bodeč problem predstavlja celotno obdobje, o katerem je znanega tako malo, da ga je v resnici že zaradi tega mogoče spregledati. Vendar pa kar je o tem obdobju znanega je to, da bi moralo to nepoznano, nevidno in ali na kakršenkoli drugi način nezaznavno obdobje trajati več kot pol tisočletja. To pa je absurd, paradoks, oksimoron oziroma sploh ni najti besede, ki bi ustrezno ponazorila kako nemogoče je, da je celih pet stoletij izginilo v popolni temi brez vsakršnega sledu in pravih razlag!

Drugi problem podobnega velikostnega reda je povezan z izvorom Grkov, z njihovimi predniki ter njihovo prvotno domovino. To so težave, ki zelo spominjajo na težave s Slovani le, da nas pritiskajo v diametralno nasprotni miselni smeri od slovanske nepomembnosti, podrejenosti in celo dvomov o slovanskem predantičnem evropskem obstoju. Torej, nasprotno kot pri Slovanih gre za izredno veliko zgodovinsko pomembnost Grkov, njihovo vodilno vlogo in popolno kulturno in moralno dominacijo nad vsemi dotedanjimi civilizacijami, kar je večina uglednih in priznanih zgodovinarjev in jezikoslovcev na žalost slepo sprejela, kot absolutni ali celo aksiomatični model, ki je postal konstanta v abstraktni indoevropski zgodovinski dogmi.

Ta dva problema skupaj sta vzrok neštetim drugim težavam od jezika do datiranja arheoloških najdb ter preko tega do interpretacij sorodnih, ali pa vzporednih zgodovinskih dogodkov in pojavov. Prav zaradi teh navidezno aksiomatičnih in temeljnih značilnosti grške zgodovine, katere do absurdnosti neverjetno problematičnost so se uradni zgodovinarji zaradi svoje navezanosti na židovsko -krščansko miselno in kulturno tradicijo, odločili tolerirati, je večina evropske zgodovine tudi prav tako problematična.

Tretji problem, je grški jezik in je tudi povsem spregledan. Preden pa nadaljujemo, moram tukaj bralca opozoriti, da bom v teh nekaj odstavkih najavil svoje za marsikoga težko sprejemljive teze, morda celo šokantno ne v zvezi z Makedonci ampak v zvezi z grškim odnosom do grščine, kar bralca lahko celo odvrnejo od nadaljevanja branja tega mojega elaborata. V resnici smatram, da je že skrajni čas, da se te stvari predstavijo širši javnosti, ker se za njimi skriva zelo iskrena in poštena kritika prikritega in zato dostikrat toleriranega nacionalizma in nestrpnosti do manjšin in v primeru Grkov tudi do večinskih narodov, katerim v imenu helenizma odrekajo svojo zgodovinsko identiteto. Čeprav bomo tematiko grščine obravnavali veliko bolj obširno z jezikovnega stališča, se bomo v zvezi s tem, ne da bi se avanturistično podajali v politične sfere, dotaknili tudi problematike Aleksandra makedonskega in Makedoncev. Torej vrnimo se h grščini in na začetku omenjeni "povsem spregledan problem grščine". Ne le, da o tem nikoli ne slišimo nobene stvari od poznavalcev grške zgodovine in zgodovinarjev, celo jezikoslovci in specialisti za grščino o tem nikoli ne govorijo. Delno je temu tako zaradi prav istih vzrokov omenjenih zgoraj pri prvih dveh težavah grškega zgodovinopisja, delno pa zato ker grščino napačno razlagajo celo Grki! Povedal sem že, da se zavedam šokantnosti zadnjega stavka in resnično upam, da zaradi njega ne bom izgubil bralcev.

Naj takoj stvar pojasnim, kasneje pa upam, da bom s primeri iz grščine še koga uspel tudi prepričati, da imam mogoče prav. Dve stvari porivata Grke stran od lastnega jezika. Za prvo so krivi sami, ker so se v stilu svoje strategije zanikovanja kakršnekoli povezanosti z "barbarskimi staroselci" v imenu helenizacije odtujili od večjega dela lastnega antičnega na staroselskih podlagah slonečega jezika.

Drugi razlog za odtujitev od pravilnega tolmačenja lastnega jezika pa je iskati v srednjem obdobju grške preteklosti, ki ga imenujemo klasično ali "rimsko in obdobje krščanstva". V tem obdobju je grščina prestala najprej prečiščevanje pri prepisovanju iz v starem črkopisu in staroselcem bližje grščine v vsebinsko in "moralno čistejšo" srednjeveško grščino, nato pa še skoraj tisočletje trajajoče spremembe in popravke ter moralna prečiščevanja ob ročnem prepisovanju in razmnoževanju knjig v službi pokristjanjevanja dokler se niso razvile oblike tiska. Vendar pa je vse to povezano tudi z razvojem jezikoslovja. Kot namreč vemo, je jezikoslovje komaj kakih 200 let stara veda, kar je najmanj 3000 let manj kot je starost grškega jezika, ki se je v času od nastanka pa do 19 stoletja večinoma nasilno in nenaravno spreminjal. Nasilno pravim zato, ker so z njim v zadnjih 2000 letih “operirali” večinoma jezikovno slabo podkovani možje v božji službi, ki so po vrhu vsega bili še tujci in ne Grki! Zato tudi lahko smatramo transformacije, ki jih je grščina v tem obdobju prestala kot nenaravne, saj so jih večkrat kot ne naredili v senci materinega jezika, res da, verjetno za takratne čase zelo jezikovno in tudi drugače dobro razgledanih svečenikov, menihov in samostanskih pisarjev. Vendar je prav dejstvo, da jim je grščina kljub vsemu pomenila le neke vrste službeni jezik, ki so ga brali in tolmačili pod vplivom lastnih recimo germanskih, romanskih, hebrejskega, slovanskih, verjetno arabskih in drugih jezikov in narečij. To “večno” skoraj 3000 let trajajoče prepisovanje je nedvomno pustilo veliko jezikovnih brazgotin in tujkov v prepisih kot tudi v dodanih popravkih in novih besedilih.

Pod pritiski teh trendov tujega ne-grškega vpliva se je razvila tudi grška slovnica, ali bolje rečeno grški jezikoslovci iz zahodne Evrope, o katerih z redkimi izjemami tudi nimam preveč dobrega mnenja. Njihove pomanjkljivosti so povsem iste kot pomanjkljivosti drugih tradicionalistov, ki izhajajo iz zahodno evropske zgodovinske šole, vendar je njihova pomanjkljivost še potencirana z dejstvom, da jim je koncept globoko strukturiranih starih jezikov tuj. O tem več napisanega v članku o etruščanskem jeziku, kjer boste našli natančnejšo analizo o starih globoko strukturiranih in mlajših ploščatih jezikovnih organizacijah, kot tudi marsikatero pripombo na račun zahodnega jezikoslovja, ki velja tudi za njihove interpretacije grškega jezika in slovnice.

 

Mikensko obdobje

Mikensko obdobje je čas v katerem se je izoblikovala grška ali bolje rečeno helenska identiteta. Zanimivo je, da je Homer pesniško to ovekovečil pol tisočletja kasneje in celo postavil v dobo, ki je sledila mikenski Grčiji. Kakorkoli, mikenska doba naj bi po splošno sprejeti časovni razpredelnici trajala od 16 stol. do 12 slol. pr. Kr., to je do trojanske vojne. Seveda, je to datiranje problematično in bo potrebno slej ali prej temeljito proučiti kje v zgodovinopisju je napaka, ker so prav zelo natančne raziskave grške zgodovine obelodanile ta časovna protislovja, ki so tako velika, da imajo lahko za posledico popolno razveljavitev sedanjih časovnih zgodovinskih tabel. Ampak pustimo to za poglavja, ki se malo natančneje lotijo te problematike. Tukaj je omenimo, da so arheologi v Grčiji med sabo začeli prave akademske vojne o tem kdo pravilno ocenjuje in datira arheološke najdbe in, da eni zatrjujejo, da sta ionsko obdobje in klasično obdobje sledila padcu troje ter, da ni bilo pred tem nikakršne temačne dobe.

To ima lahko za posledico, da je trojanska vojna bila šele v 8 ali 7 stol. pr. n. št. ali pa, da so marsikatere datacije kot recimo venetski žarni pokopi ali pa recimo nastanek Frigije kot še cela množica drugih dogodkov na evropski celini, datirani celo do 800 let prepozno. Ampak tukaj se s tem ne bomo ukvarjali, saj za našo analizo ni direktno pomembno ali so si Egipčanski priseljenci izmislili bajko o feničanskem princu Kadmosu in Tebah dve generaciji preden so jo začeli širiti okoli Teb v 8., 10., ali pa v 14. stol. pr. n. št. Najprej je potrebno videti ali so teze o nastanku teh mitologij sploh smiselne v kontekstu prvega nenasilnega obdobja helenizacije. Tudi nastanek grške piktografske pisave ni vezan direktno na čas nastanka, čeprav nam bosta jezik in vsebina na tablicah kasneje omogočila zožiti krog špekulacij o času v katerem so to vsebino zapisali. Predvsem velja za vse arheološke dokaze najdene iz tega obdobja, da je njihova datacija lahko za od 400 do 800 let prezgodnja, in ne smete se začuditi, če se bomo z nekaterimi vsebinami tukaj srečali ponovno v kasnejših poglavjih, kjer bo poudarek na časovnih opredelitvah. Tukaj se bomo dotaknili le vsebine arheoloških in drugih dokazov iz mikenske dobe.

Kaj vemo o mikenski dobi

Da si osvežimo spomin, naj omenim, da so za to obdobje značilne počasne migracije premožnih beguncev (roparjev faraonskih grobnic), ki so se začasno zbirali na južnih otokih egejskega morja v okolici Krete in vse tja do Cipra, kjer so prišli v stik z pregnanimi upornimi hetitskimi vazali in njihovimi pomočniki. Obdobje je trajalo vsaj pol tisočletja, zelo verjetno pa kar celo tisočletje. Peloponez in Apenini ter severni Jadran so bila stalnejša pribežališča, ki so se počasi spremenila v nove domovine z novim jezikom in kulturo, namesto one druge oblike, ki se imenuje kolonizacija in kolonija, kjer se jezik in kultura priseljencev ohranita. V teh novih domovinah so priseljenci gradili utrjena naselja za kar so uporabljali lokalno delovno silo, ki so jo, ker so bili zelo premožni tudi nagrajevali in plačevali predvsem zato, da so jih staroselci rade volje sprejeli in, da se med njimi niso razvili nestrpnosti in sovražnost. Tako imamo v tem obdobju verjetno tri razrede ljudi. Vladajoči domorodski klan, staroselsko podeželsko prebivalstvo in nastajajoči, tehnološko in materialno veliko bolj mogoči klan prišlekov, ki so se jim pridružili lepo nagrajenih oz. plačani pomagači (podoficirji in poročniki) iz vrst domorodcev (poglejte kako smiselni je slovanski pomen za najnižji oficirski rank, nemško ali kar germansko pa je to tisti oficir, ki je blizu ljudstvu - 'loite...' in etruščansko je »loite« suženj). Od tod tudi slovanska beseda »plačanec« ali nemško »soeldner«. Zanimivi sta angleški verziji , »mercenary, hireling«, kjer prva beseda kaže afiniteto z pomenom »usmiljenje«, ki se ga da na veliko načinov povezati z domorodci pomagači tujcem.

(Mikensko obdobje bomo obravnavali bolj podrobno še na drugih mestih, predvsem pod temo »Jezik« in pod naslovom »Razvoj Grščine«, ker imamo iz tega časa zajeten kup pisanega dokaznega gradiva glinastih ploščic v starodavni pisavi imenovani »Linear B«.)

 

Temačna doba - skozi prizmo Venetske teorije
(po mikensko - pred klasično odobobje)

Ta članek sem priredil po e-knjigi Immanuela Velikovskega (Thr Dark Age of Greece). V njej sem se prvič seznanil z razlagami, da je zaradi nepravilnosti pri datacijah grške zgodovine predvsem iz časov ti. »grškega temačnega obdobja« v tradicionalnih zgodovinskih časovnih razpredelnicah večina datiranj vsaj za pol do tričetrt tisočletja prezgodnjih. Opozoriti pa moram, da se je z nekaterimi svojimi deli Immanuel Velikovsky resno strokovno kompromitiral in ga zaradi tega nihče med akademiki ne jemlje resno. Tudi sam smatram, da ga akademski svet upravičeno smatra za ekscentrika, vendar pa je v tej e-knjigi večinoma presenetljivo dosledno in brezhibno obdelal probleme zaradi katerih moramo resno dvomiti o korektnosti tradicionalnega datiranja zgodovine od neolitika naprej. O njem lahko zveste več tudi na naslednji spletni strani: (http://www.knowledge.co.uk/velikovsky ).

Sam pa bi rad pripomnil, da sem po študiju okoliščin iz časa od padca Troje pa do nastanka Rima ugotovil, da je možno tudi obratno, namreč, da se je ta čas izmuznil zgodovinarjem izpod rok ter, da so datiranja, na katera opozarja Velikovsky morda napačna v škodo njemu samemu!? (Kogar to bolj zanima naj si v članku "Etrurija ob rojstvu Rima" ogleda moje razmišljanje: Manjkajoče rimsko temačno obdobje ).

Avtor: Igor Pirnovar

 

Problem grškega temačnega obdobja je zelo važen in tako pomemben, da prav nič ne bo škodilo, če nekatere stvari v zvezi s tem omenimo večkrat. Zgodovinarji ga, kot še marsikaj drugega v zvezi z Grško zgodovino, raje slepo prepuščajo domišljiji, temelječi na 2000 letni tradiciji verovanja, kot pa resnim znanstvenim raziskavam in preverjanju. V resnici grška temačna doba predstavlja pravi in dobesedno največji absurd grške zgodovine in je povsem nedokazana in polna nepojasnjenih protislovij, ki jih uradni zgodovinarji razen redkih, kateri se ne bojijo biti “zmerjani” z besedo avanturist, popolnoma ignorirajo. To je vzrok, da je grško zgodovinopisje praktično postalo bolj podobno religioznemu verovanju kot pa na dokazih in resnici temelječi znanosti.

Naštejmo nekaj najbolj spornih področij :

  1. Pomanjkanje kakršnihkoli arheoloških najdb – (500 let praznine).
  2. Izgleda kot bi Grki za 500 let pozabili pisati?
  3. Ni nobenih dokazov invazije barbarov s severozahoda v Anatolijo.
  4. Homerjevo vprašanje v kontekstu grške temačne dobe.
  5. Homerjevo naštevanje Piramovih zaveznikov za 500 let skregano z obstojem omenjenih etnij.
  6. Enejevo potovanje in časovno neskladje med ustanovitvami Rima in Kartagine.
  7. Olimpijske igre niso obstajale v času trojanske vojne (tudi 500 let prezgodaj).
  8. Primerjanje tehnik zidanja v Troji in Gordionu ter levjih vrat v Gordonu in Mikenah.
  9. Preživetje mikenskih obrti in umetnosti v 500 let mlajših grških kolonijah na Siciliji.
  10. Podobnost etruščanskih kupolastih grobnic in keramike z mikenskimi (500 let razlike).
  11. Vzroki različnim interpretacijam arheologov so verjetno rezultat goljufij.
  12. Podobnosti Mikenske arhitekture in umetnosti s skitskima arhitekturo in umetnostjo.
  13. »Na Linear B« glinastih ploščicah iz Pilosa najdemo imena mest iz Iliade.
  14. Kako se je lahko ohranil 500 let star Mikenski dialekt.

 

  1. Pomanjkanje kakršnihkoli arheoloških najdb – (500 let praznine).
    Z razliko nekaj črepinj trakaste glinaste posode, ki je tehnološko korak nazaj od veliko bolj napredne mikenske izdelave lončenine s pomočjo kolesa, niso za obdobje od 1200 pr. n. št. do (800-750) pred n. št. našli prav ničesar. Kako je mogoče, da je nastal ta 500 letni vakuum, ki ga zapolnjuje neka posoda barbarov iz severa? Če ne bi bilo drugih neskladij in protislovij ter bi ta trakasta posoda resnično obstajala v času in prostoru, ki ga določa grško temačno obdobje, potem je veliko verjetneje, da so to posodo izdelovali staroselski »Pravi Pelazgi« torej »Veneti«. Z ozirom, da se arheologi še vedno prerekajo o datiranju veliko bolj razkošnih izdelkov iz mikenskih palač in utrdb ter, da se njihova mnenja razhajajo skoraj za tisoč let, nihče ne more dvomiti, da so tudi tistih nekaj staroselskih črepinj pomotoma ocenili za sorodne s posodo iz zgornje panonske nižine in centralne Evrope. Ta povezava sicer najbrž obstaja vendar pa je po vsej verjetnosti iz veliko bolj daljne preteklosti, kot pa jo vidijo pro-helenistični znanstveniki.

    Ampak glavni problem ni ta trakasta lončena posoda, ki ne spada ne v tisti čas niti prostor, saj se jo v skrajni sili da razložiti kot produkt podeželskih staroselcev, temveč je glavni problem videti v podobnostih posode in drugih obrtnih ter umetniških izdelkov iz mikenske dobe, ki jih ločuje 500 letni vakuum od leta 1200 pred n. št. nekako do leta 750 pred n. št., torej z izdelki ionske in klasične dobe, ki sta 500 do 800 let mlajši. Podobnost artiklov in načina njihove izdelave, kateri so nastali neodvisno drug od drugega pol tisočletja narazen je tako sporna, da je razdelila arheologe in zgodovinarje v dva skoraj sovražna si tabora. V primeru, da v resnici ni bilo tega 500 letnega vakuuma imenovanega »grška tema«, bi to pomenilo tako monumentalne spremembe v tradicionalnem zgodovinskem pojmovanju, da so se celo tisti, ki zagovarjajo idejo o nesmiselnosti grškega temačnega obdobja raje sprijaznili z statusom quo kot pa, da bi vztrajali in povzročili nepojmljivi kaos, iz katerega bi zgodovinska znanost le s težavo okrevala do današnjega položaja, ko skoraj absolutistično in marsikdaj s pomočjo dogme vlada med zahodnimi družboslovnimi vedami. Ni čudno, da se malokdo v javnosti zaveda tega spora med akademiki, še manj pa dejstva, da gre za grško zgodovinopisje in arheologijo in marsikdaj za jasne soodvisnosti med Grki in Veneti.

     

  2. Izgleda kot bi Grki za 500 let pozabili pisati?
    Kot boste kmalu spoznali, je centralna točka nesoglasij datiranje. Tako je tudi z najstarejšo grško pismenostjo, ki jo samo zato ker uradna zgodovina trdi, da se je mikensko obdobje končalo okoli leta 1200 pred Kr. in ne zato ker bi to potrjeval še kakšen drug dokaz, smatrajo 500 do 800 let starejšo od pismenosti v Ionskem ali Klasičnem obdobju. Res, da sta obe pisavi bistveno drugačni. Prva in starejša je piktografska in zlogovna in jo poznamo pod imenom »Linear A in B«, druga je pisana v 500 do 600 let mlajši, venetskemu ali etruščanskemu črkopisu podobni, stari grški pisavi. Najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da je jezik v obeh primerih isti, ali tako vsaj trdijo tisti, ki so razvozlali napise iz mikenskih časov. Sam sem prepričan, da so njihove interpretacije večkrat kot ne privlečene za lase, ampak to je že druga tematika, ki spada v jezikoslovno temo o razvoju grščine. Sicer pa je dovolj že dejstvo, da so Grki okoli leta 1200 pr Kr. na enkrat pozabili pisati in so morali čakati pol tisočletja na ponovno prebujenje svoje pisarske žilice. Seveda je ta črno bela slika netočna, ampak zagovorniki ta kulturni vakuum razlagajo z propadom bronaste dobe, ko se je zrušila večina tedanjih utrdb in mest, katerih prebivalci so za vedno zapustili Grčijo. Če bi to bilo res, kdo naj bi ohranil njihov jezik? Staroselci prav gotovo ne pa naj bi bili samo »grški mitološki« Pelazgi ali pa »Pravi Pelazgi« - Veneti«. Seveda, če so staroselci bili kar Grki tega problema ne bi bilo, kar pa nam lahko resno vzbuja sum, zakaj helenisti rabijo 500 letno grško zatemnitev ali spanje.

     

  3. Ni nobenih dokazov invazije barbarov s severozahoda v Anatolijo.
    Helenisti rabijo vzroke za propad mikenske Grčije po padcu Troje. Že na vse mogoče načine so poskušali tako utemeljiti kot tudi zapolniti 500 letno praznino, ki jo potrebujejo, da bi se njihove helenistične teorije ohranile in tudi obdržale. Seveda bi jim najbolj ustrezalo, če bi lahko trdili, da so se spopadala različna grška plemena in ob pomoči naravnih katastrof sprožila propad pred antične Grčije. Toda kako razlagati različne stopnje razvoja in tehnologije, ki so jih odkrili na svojem ozemlju od katerih je za grški delež verjetno večina laikov kot tudi Helenistov prepričanih, da je superioren v odnosu do vseh ostalih. Seveda o kakih Pelazgih helenisti nočejo nič slišati, ker je od njih pa do »Pravih Pelazgov« le korak, kar pa vsi vemo je za Grke, ki so iztrebili vse »ne«-grško, največja mora. Zato morajo na nek način razložiti kakovostna odstopanja v smeri »primitivnejše« poljedelske staroselske kulture, na katere opozarjajo številne arheološke najdbe. Tako je prišlo do teorij o barbarskih vdorih s severa, ki so se kmalu pokazale za popolnoma nevzdržne, a vendar jih še vedno vsi omenjajo kot neko možno varianto. Najbolj se je danes sicer uveljavila teorija o ti. dorski invaziji, ki jo obravnavamo na drugih mestih in je prav tako zelo sporna ter, upam si trditi, prav za lase privlečena.

    Na žalost so tudi nekateri venetologi nasedli tem grškim bajkam o selitvah in vdorih s severa, ter jih razvijajo ali nadgrajujejo s svojimi teorijami o selitvah Tračanov, ali bolj konkretno Brigov, iz območja Donave v Anatolijo, kjer naj bi ustanovili Frigijsko kraljestvo. Te teorije so obžalovanja vredne, ker Venetom ni bilo potrebno okupirati Anatolije v 9. ali 8. stol. pred Kr., saj so vendar v tem kontekstu anatolski staroselci, vsaj toliko časa, če ne še več, kot Hetiti! Kot vidimo, so helenisti in tradicionalisti dosegli svoj cilj – to je razširiti izmišljotine o barbarskih vdorih s severa s katerimi so Slovane praktično prikazali kot barbare, ki so na Grško ozemlje prišli pozneje kot neki divjaki s severa, ko je vendar resnica čisto drugačna, namreč, da so Grki nastali na staroselskem venetskem ozemlju, saj Grki pred tem kot etnija sploh niso nikjer obstajali.

     

  4. Homerjevo vprašanje v kontekstu grške temačne dobe.

    Nestorjeva čaša z goloboma
    Nestorjeva skodelica z goloboma na ročajih
    Homer je pel o čaši ki je bila skrita pod zemljo
    Resnost tega vprašanja je neprimerno večja, kot priznavajo strokovnjaki, ker je popolnoma nemogoče, da bi se v okoliščinah, s katerimi opisujejo »grško temačno dobo« ohranile kakršne koli informacije izpred pol tisočletja, kaj šele podrobnosti, ki jih bomo kmalu omenili, če ni bilo nikogar, ki naj bi to informacijo prenašal iz stoletja v stoletje, saj so vsi »kulturni« Grki za vedno zapustili Grčijo. Zelo malo je verjetno, da bi katerikoli podeželski staroselci, ki kot jih tukaj vztrajno skušamo prikazati, niso niti znali govoriti po grško, bili sposobni ohranili neko »grško« ustno sporočilo. Seveda, če se motimo in so staroselci bili Grki potem, kot že vemo, tega problema res, da ni več. Toda, jezikovne in antropološke raziskave sploh ne podpirajo te zadnje možnosti in ni slučaj, da so se arheologi in zgodovinarji zaradi teh problemov sprli in ustvarili dva, ter kot smo tudi že videli, nasprotna in skoraj sovražna si tabora.

    Kako naj bi torej bilo mogoče, da so se v tem 500 letnem vakuumu, ohranili podatki kot so recimo, natančni opisi obleke, brošk, sponk, gumbov, orožja ali pa natančnega opisa »Nestorjeve skodelice« z golobi na ročajih, ki so jo v resnici izkopali na arheološko označenem nivoju mikenske kulture, ki je datirana 5 stoletij pred homerskimi časi, v katerih so ob ponovnem grškem prebujenju kar naenkrat spet vedeli za vse te 500 let stare stvari skrite pod zemljo. Ali pa so morda Grki takrat tudi že poznali arheologijo. Tudi, če bi ta sarkastična opazka bila na mestu, kolikor nam je znano za to Nestorjevo čašo ni mogel nihče razen Homerja in ljudskih pevcev, ki so med Pelazgi razširjali grško poezijo vedeti kakšna naj bi ta čaša v resnici bila pol tisočletja pred njihovim življenjem. Pa šalo na stran, zlato »Nestorjevo čašo« mikenske izdelave so odkrili 3200 let po tem, ko so jo zadnjič uporabljali. Če bi šlo samo za čašo, bi človek še dopuščal vsaj teoretično možnost, da se je podoba o njeni obliki na nek prečuden način ohranila. Toda lista predmetov, za katere po 500 letih niso niti slučajno več mogli poznati potankosti, kot jih je kasneje potrdila arheologija je dolga.

     

  5. Homerjevo naštevanje Piramovih zaveznikov za 500 let skregano z obstojem omenjenih etnij.

    Čeprav Homerjevo delo ni najbolj hvaležno in ne zanesljivo kot zgodovinski vir, je dejstvo, da brez njega ne bi našli Troje in še marsičesa drugega ne. Tako je jasno, da so napadalci troje Ahajci tudi imenovani Danajci, za katere je mogoče določiti celo posamezne grške mestne državice skupaj z njihovimi voditelji ali kralji vključno z njihovi vrhovnim poveljnikom mikenskim kraljem Agamemnonom, ki je vodil združeno grško vojsko Špartancev z Menelausom na čelu, Itačanov in njihovim vodjo Odisejem ter borcev iz državice Pilos, katerim je poveljeval Nestor. Za napadalce je v glavnem splošno sprejeto mnenje, da so predstavniki zgodovinskih mikenskih Grkov. Medtem pa Homer nikjer ne omenja etnične identitete Trojancev, katere poznamo le kot Piramovo ljudstvo. Nekoliko si lahko pomagamo s trojanskimi zavezniki, ki so malo bolje opisani, tako med njimi najdemo Frigijce in Etiopijce.

    Frigijci

    Najbolj pomembni podatek, ki ga lahko izluščimo iz tega zavezništva je datiranje spopada. Tako vemo da o arheologija prvič odkrije Frigijcih v sredini osmega stoletja pred našo ero, pred tem časom to je pred 750 pr. n. št. arheologija nima nobenih podatkov o tej kulturi ali narodu.

    Kot prvrga Frigijskega kralja poznamo Gordiasa, ki je zaslovel z legendo o gordijskem vozlu. Njegov sin Midas je legendarno še bolj poznan, kot človek, ki spremeni v zlato vsako stvar katere se dotakne, in ima oslovska ušesa. Kronist Hieronimus piše, da je vladal od 742-696 pred n. št. Frigijci so se spopadli z asirskim vladarjem Saragonom II, ki je vladal od 726-725 pred n. št. V Gordonu so odkrili tri Frigijske grobove kurganskega tipa, ki so sorodni ali povezani s kimersko kulturo. Kimerci so končno tudi uničili Frigijsko kraljestvo z zasedbo Gordona v leta 687 pred n. št.

    Tukaj je dovolj datumov, ki se jih da usklajeno preveriti z drugimi viri, ki govorijo o sorodnih in paralelnih dogodkih, recimo o Asircih, Kimercih, itd. Tako lahko dosti zanesljivo zaključimo, da so Piramovi zavezniki iz zaledja Troje, ki so sami bili pod pritiskom Kimercev iz severnih črnomorskih obal in Krima z okolico, na katere so spet pritiskali še bolj v ozadju Skiti sodelovali v Trojanski vojni nekje v času med 720-687 pred Kr.

    Etijopijci

    Piramovi zavezniki so bili tudi Etiopijci. V zgodovini so Etiopijci poznani kot eden od zelo spoštovanih narodov tedanjega časa, ki so bili še posebej znani kot imenitni vojščaki ter so imeli zelo dobro organizirano in izredno sposobno vojsko. V resnici je njihovo ime zmotno ter so takratni Etiopijci v resnici bili Sudanci. V egipčanskih zgodovinskih arhivih je imenovana kot najbolj sloveča etiopska dinastija dinastija na vrhuncu svoje moči v času med 712-663 pred n. št. Vemo, da je pričel konec etiopske slave leta 663 pred Kr., ko je Asirski vodja Ashurbanipal faraona Tirhaka pregnal iz Egipta.

    Zaključek

    Izgleda torej, da so vsi udeleženci v trojanski vojni iz osmega ali sedmega stoletja. Homer za katerega mislijo, da tudi živel prav v tem času, je torej bil ali sodobnik ali pa največ eno generacijo mlajši, kot udeleženci vojne. To v kombinaciji z drugimi podobnimi analizami so močni argumenti v prid tezi, da grškega »temačnega obdobja« v resnici ni bilo.

    Pogled na kritike skozi venetsko prizmo.

    Zanimivo je da Homerjevo omembo Frigijcev, ne pa Etiopijcev, nekateri omenjajo kot anahronizem češ, da je trojanska vojna bila v 12 stol. pred n. št. ne pa v 8. To je tipično za vse zgodovinske navedbe, ki imajo neko afiniteto z Veneti. Namreč, da se lomijo kopja na dejstvih, ki izgledajo trivialna, a v resnici protislovja nasilno vnašajo nasprotniki venetskih teorij. Če bi namreč Frigijci res sodelovali v trojanski vojni, bi to ne le dovoljevalo, da so Frigijci bili Veneti to bi v luči razvozlanja frigijskih venetskih napisov bilo neizpodbitno. Seveda za Etiopijce se nihče ne zmene, kljub temu, da njihovo udejstvovanje v trojanski vojni prav tako, če ne še bolj naravnost postavlja trojansko vojno v čas slavnega etiopskega faraona Tirhaka (712-663 pred n. št.), ki pa ni na noben način direktno povezan z Veneti, torej ga ni treba omenjati kot anahronizem, saj bi to prikazalo problem datiranja grške zgodovine veliko resnejši luči, in dodatno potrdilo, da ni nikakršnega frigijskega protislovja!

     

  6. Enejevo potovanje in časovno neskladje med ustanovitvami Rima in Kartagine.
    O Eneju se je na široko razpisal Virgil, ki je za svoje delo črpal od drugih antičnih grških avtorjev. Na kratko; - Eneja je pot po obisku Krete zanesla v Kartagino kjer je onesrečil kraljico Dito, od tam v Latinum v Italiji, kjer naj bi postal prednik Rimljanov preko svojega sina Ascaniosa, ki naj bi bil prvi kralj v glavnem mestu Latinuma - Alba Longa, s katerim je bilo v sorodni odvisnosti mesto Rim. Obstaja kar nekaj legend o nastanku mesta Rim. V eni naj bi bil ustanovitelj celo sam Enej, včasih je najti Romulusa kot Enejevega potomca...
    Rim : Eden od treh rimskih slavnih mož z imenomVarro, verjetno Marcus Terentius Varro (116–27 pred Kr), tudi poznan pod imenom Varro Reatinus, ki je bil znani Rimski vedec in učenjak je postavil nastanek rima v leto 753 pred n. št.

    Kartagina : V glavnem smatrajo, da je to mesto bilo ustanovljeno v drugi polovici   9. stol. pred n. št. Grški pisec Philistos (435 pred Kr.) je postavil nastanek mesta Kartagina za eno ali dve generaciji pred konec trojanske vojne. To pa pomeni, da bi morala trojanska vojna biti nekje v 8. stol. pred n. št. Timaios, pa vidi ustanovitev tega mesta v letu 814 pred n. št. Tukaj je omembe vredno, da je ta Grk tudi prvi zapisal kdaj so bile prve olimpijske igre.

    Torej, trojanski begunci ne bi mogli najti niti Rima in ne Kartagine v 12. stol. pred n. št., kot ga datirajo po tradicionalnih časovnih razpredelnicah. Vedno znova pridemo do istega zaključka, namreč, da vse analize Homerjevega dela, kot tudi interpretacij kasnejših antičnih piscev nas vedno vodijo do zaključka, da nikakor ne moremo najti argumentov v prid obstoju problematičnega grškega »temačnega obdobja«.

     

  7. Olimpijske igre niso obstajale v času trojanske vojne (tudi 500 let prezgodaj).
    Med zgodovinarji ni nobenih nesoglasij o tem, da so v stari Grčiji merili ali beležili dogodke in čas po olimpijskih igrah, ki so se odvijale vsaka štiri leta. Dobro je raziskano da so prve igre bile v Olimpiji na zahodu Peloponeza v Elisu leta 776.
    Zanimivo je, da je ustanovitelj iger po eni od anekdot bil Frigijski imigrant Pelops. O njem je nekaj več napisanega v temi »Grška mitologija v pomoč«; lahko se prepričate s klikom na Pelops.
    Po drugi Herkules ... Ena od najpomembnejših tekmovalnih disciplin je bila dirka bojnih voz s konjskimi četverkami. Homer v Iliadi omenja tak bojni voz s štirimi vprežnimi konji, ki bi ga moral oskrbeti za tekmovanje za tri-nogo stojalo (tripod), tj. nagrado na olimpijskih igrah, Nestorjev oče in kralj v Pilosu - Nelus.

    Da pri tej omembi v Iliadi gre za olimpijske igre je bilo znano že v antičnih časih, kar vemo iz pisanja Strabona. V Iliadi torej Nestor govori o Olimpijskih igrah, ki jih v 12 stol. pred n. št. še ni bilo, iz česar ponovno vidimo naš razvpiti problem o problematičnih 500 letih, ki v Homerjevem delu nenehno skrivnostno izginjajo. Seveda, marsikdo in tudi jaz sam gledam na ta argument v zvezi z omembo Olimpijade v Iliadi dokaj skeptično, saj vendar gre za umetniško delo in ne za zgodovinsko poročilo, pa vendar, kot smo že tolikokrat in bomo še dostikrat videli, je kar je tukaj Homer zapisal, podprto še z drugimi dosti bolj konkretnimi arheološkimi dokazi in tudi zgodovinskimi dejstvi.

     

  8. Primerjanje tehnik zidanja v Troji in Gordionu ter levjih vrat v Gordonu in Mikenah.

    Tukaj bomo govorili o relacijah med anatolskimi mesti Trojo in frigijskim Gordionom, kot tudi Mikenami na Peloponezu. Seveda pa so datiranja v zvezi z Trojo odvisna predvsem od egipčanskih časovnih tabel. V Troji so namreč odkrili več kot štirideset različnih arheoloških plasti, od katerih prve segajo celo več kot 4000 let nazaj. Kogar ne zanimajo podrobnosti datiranja naj kar preskoči »drobni tisk« tukaj spodaj.
    Schlieman, ki je z »Iliado v roki« iskal trojo tudi po Črni gori, in jo je končno tudi res prvi odkril tam kjer je bilo najbolj logično, se je prvi zmotil, ko je» II. arheološko plast Troje« razglasil za plast iz časa trojanske vojne. Izkazalo se je namreč, da je ta plast sovpadala z starim Egipčanskim kraljestvom iz časa 2650 do 2152 pred n. št. Wilhelm Doerpfeld je bolj natančno identificiral nivo VIIza nivo Iliona, le ta je sovpadal z sredino 18. dinastije ti. novega egipčanskega kraljestva, kar je pomenilo časovni okvir 1539 – 1295 pred n. št. in je torej še vedno prezgodaj za Piramo Trojo. Ker je Trojo VI porušil potres so vedeli da morajo iskati ruševine, ki kažejo sledove bitk in vojne. Carl Blegan je odkril točno to in arheologi so ta nivo poimenovali »Troja VIIa«.
    Torej Troja VI sovpada z 14. - 12. stol. pred n. št., to je datiranje, ki je končno odvisno od egipčanskih časovnih tabel. V tem času je bila Troja po potresu ponovno zgrajena in popravljena. Za nas je ta podatek izrednega pomena, ker se nanaša ali povezuje z opažanji arheologa Rodneya Younga pri izkopavanjih v mestu Gordion. Možakar je zapisal naslednje:
    »Zidovi frigijskih vrat v Gordionu so zgrajeni na zelo podoben način kot zidovi »Troje VI«. To velja tako za tehniko zidanja kot za analize ometa in malte. Toda po tradicionalnih časovnih razpredelnicah ti dve konstrukciji ločuje prepad šestih stoletij
    Kljub tej časovni razliki moramo dopustiti, da je pač to bil način izgradnje v pred antični Anatoliji, vendar težava je v tem, da doslej niso našli nikjer več takega načina izgradnje! Kot vemo, je Frigijsko kraljestvo bilo na vrhuncu 8. stol. pred n. št. Takrat se je razširilo vse do pogorja Taurus, kjer je prišlo v stik y Asirijo. Gospod Young je zapisal, da je pričakovati, da so olepšave in utrjevanje naselja prav iz tega časa.

    Vse to pa kaže, da je izgradnja obzidja in vrat v frigijskem mestu Gordion iz osmega stol. pred n. št. natančno podobno Troji iz trinajstega stol. pred n. št., vendar pa niso doslej uspeli najti nikjer v Anatoliji tega posebno svojevrstnega načina tehnike gradnje!? Ampak to ni vse, arhitektura in umetnost v teh dveh mestih in celo v Mikenah nam odkrivajo nove uganke in presenečenja.

    Levja vrata v Gordionu in Mikenah

    Ideja, da levi čuvajo vhodna vrata je prav gotovo anatolska in je bila zelo tipičen hetitski motiv. Razlika je le, da »hetitski« levi niso bili obrnjeni v rjoveči pozi drug proti drugemu, kot je primer z frigijskimi in mikenskimi levi, temveč so bili obrnjeni proti obiskovalcu - tj. tistemu ki je hotel skozi vrata vstopiti.

    Levja vrata 500 let narazen ?
    Nestorjeva skodelica z goloboma na ročajih
    Levo: Gordion - Desno: Mikene

    Škotski arheolog Sir William Mitchell Ramsay (1851-1939) je zapisal: »Idejna zamisel je popolna«. Njegove misli so tudi: »Motiv teh dveh levov je tako tipično frigijski, da nam ni težko priznati, da ni mogel biti kopiran po nekem vzorcu od kje drugje«. Zaključil je celo, da so mikenski umetniki ali bili Frigijci, ali pa so Mikenci idejo kopirali od njih. Dodal je »Nikakor ni dopustno, da bi nastanek mikenskih in frigijskih spomenikov ločevala 500 letna časovna razlika«. Po njegovem mnenju frigijski spomeniki spadajo v 9. ali 8. stol. pred n. št.

    Vemo, da so konec frigijskega kraljestva povzročili napadi črnomorskih Kimercev iz Krima s širšo okolico leta 675 pred n. št., kakor potrjuje tudi arheologija z dokazi o zatonu frigijske kulture in umetnosti. Naj še dodamo, da je Sir Ramsay ob tej priliki dejal naslednje:

    »Prepričan sem, da mikenska vrata ne smemo smatrati za starejša od 9. stol. in mogoče še verjetneje v 8. stol. pred n. št.«.

    Nova spoznanja so me prisilila k oblikovanju mnenja, da so med Argosom in Malo Azijo v 8. stol. pred n. št. cvetelo obojestransko sodelovanje; v tem času so se Argovci naučili frigijskih zidarskih in umetniških veščin ter so utrdili svojo trdnjavo v frigijskem stilu z levjim parom nad vrati.

    Vse to se je odvijalo v 1880-ih, in opozarja na resnost problema datacije. Čeprav se je prof. Ramsay omejil le na arhitekturo obrambnega obzidja in levjih vrat, ter je izrecno odklonil vsak komentar o starosti mikenske lončene posode in grobnic, je kljub temu že takrat izzval ogorčeno zavračanje ideje o napačnem datiranju. V naslednjih letih pa so se antagonizmi med arheologi še samo povečali ter potisnili v ospredje problematično vrinjeno grško temačno obdobje v tradicionalnih zgodovinsko časovno tabelo. Sam sem mnenja, da so se v teh bitkah nekateri akademiki spustili na zelo nizek praktično neakademski nivo in morda celo prekoračili vse moralne in zakonite meje obnašanja ter se zapletli v potvarjanju in podtikanju dokazov in dokaznega gradiva. Za to obstajajo celo dokazi, ki jih bomo osvetlili v nadaljevanju.

     

  9. Grška kolonija Sicilija.

    V kot vidimo po arhitekturi slavnih mikenskih kupolastih grobnic je bila v mikenskih časih na Siciliji cvetoča civilizacija. Problem je le, da vse kar je na Siciliji datirano ni starejše od 7. stol. pred n. št. Prvo grško naselje na Siciliji je bilo mesto »Gela« na južni obali, ki so ga ustanovili migranti iz Krete in Rodosa v času, ki so ga letopisci postavili v leto 689 pred n. št. Po anekdoti, je bil ustanovitelj mesta grški heroj iz Troje »Antiphemos«. Virgil je tudi napisal, da so z »Enejeve« barke, ko je plula mimo južnih obal Sicilije, občudovali cvetočo Gelo in še drugi dve grški naselji, ki tudi pred 7. stol. še nista obstajali. Poleg dokazov o možnih časovnih okvirih trojanske vojne, ki verjetno povezujejo čas grške kolonizacije Sicilije s koncem mikenskega obdobja, nam ti podatki o kolonizaciji lahko osvetlijo in mogoče tudi pomagajo pojasniti, kako so lahko na Siciliji vse do 7. stol. pred n. št. preživele marsikatere mikenske obrtne in umetniške veščine izpred 500 let. Gre za že prej omenjeno tehniko zidanja mikenskih kupolastih grobnic, za pečatne prstane, ki po stilu izdelave vsi izvirajo iz »mikenske šole«. Vendar pa ne grobnice in nobeden od najdenih predmetov ni starejši od 7. stol. pred n. št.?

    Uganka je, kako je možno, da so živalski motivi na zlatih prstanih, ki so tako zelo podobni mikenskim motivom in nimajo nič skupnega s takratnimi grškimi motivi in modeli, mogli preživeti 500 letni vakuum imenovan »grška temačna doba«, v katero se je očitno pogreznila tudi Sicilija? Prav na Siciliji je za to obdobje od konca mikenske dobe v 12. stol. pred. n. št. pa do 7. stol. značilna popolna arheološka tema ali praznina, v kateri se ni pojavila niti »proto geometrična« ali pa »geometrična« lončena posoda, za katero trdijo, je drugod v času temačne dobe vsaj delno zapolnila to arheološko praznino. Le »pozna geometrična« lončena posoda se je pojavila z prihodom grških kolonistov v 7. stol., po vrhu vsega pa so dekorativni elementi na tej posodi pod močnim vplivom že 500 let mrtve mikenske kulture. Še bolj presenetljivo pa so v Geli pogostokrat naleteli na še starejše minoiske motive.

    Moram vas opozoriti, da so odkrili črepinje ki so jih našli celo v »Tel el-Amarni«, glavnem mestu Amenotepa IV. iz 14. stol. pred n. št., kar kot bomo videli je zelo sumljivo in sam sumim, da gre za goljufijo!

     

  10. Podobnost etruščanskih kupolastih grobnic in keramike z mikenskimi (500 let razlike).
    Etruščani naj bi prispeli v Italijo nekje koncem 8. stol. pred n. št.. Na področjih njihovega prihoda je mogoče najti ostanke obokanih objektov, ki so značilni za mikensko arhitekturo. Ta arhitektonska relacija med Etrurijo in Mikenami je jasna in popolnoma nesporna. Tudi v etruščanskih grobnicah obokane sobane spominjajo na mikensko arhitekturo, prav tako kot mnoge druge etruščanske zgradbe iz 7. in 6. stol. pred n. št. Ostanki mestnega obzidja v Popluni (Populonia) severovzhodno od otoka Elbe, in v Vetuloniji kažejo očitne podobnosti mikenskega načina gradnje obrambnih zidov z iz vekih kamnitih blokov in niso datirani veliko prej kot 5., mogoče konec 6. stol. pred n. št. Vhodi so imeli oboke podobne onim iz predmestja Veii, ki je bil postavljen v drugi polovici 7. stol. pred n. št. in predstavlja eno od najzgodnejših s freskami okrašenih grobnic v Etruriji.

    Aristonothosove lončarske šole 500 let narazen
    Mikenska posoda Aristhonosova šola Aristhonosova vaza iz cer

    Poznamo tudi nič manj resno dilemo v zvezi z vazo grškega lončarja Aristonothosa, na kateri je njegov podpis iz obdobja med leti 675 - 650 pred n. št.. Aristonothos je študiral v Atenah, emigriral v Sirakuzo na Siciliji in končno v Toskano (Tuskanio) severovzhodno od Tarkvinije v Etruriji. Vazo so našli v Cerah (Cerveteri) v južni Etruriji. Toda bolj pomembna je povezava med Aristonothosovim dizajnom lijaka in drugo 500 let starejšo posodo, ki jo je identificiral v Enkomi na Cipru Dr. Murray, to je vaza imenovana po glavni podobi na njej kot »the Warrior Vase of Mycenae«. Vidimo, da postaja vedno bolj jasno, da je mikensko dobo potrebno približati ionski in s tem tudi klasični grški dobi.

     

  11. Vzroki različnim interpretacijam arheologov so verjetno rezultat goljufij.

    Tokrat, za razliko, pa smo prišli med drugim tudi do arheoloških dokazov, ki pričajo v prid sumljivi temačni dobi, torej tradicionalnim datacijam, ki vključujejo temačno obdobje in podpirajo teze, da mikenska kultura spada v obdobje od 16. do 12. stol. pred n. št. Vendar pa ne gre brez zapletov, ki kot sem že nakazal so sprožili velike arheološke vojne med velikani arheologije. Šele tukaj se bomo spotaknili ob problem napačnega datiranja v pravi in ne preveč vzpodbudni luči. Immanuel Velikovsky je sicer mnenja, da je napako potrebno iskati v egipčanskih časovnih tabelah.
    Moje mnenje pa je, da do zmede ni prišlo samo zaradi »egipčanske goljufije«, ampak dosti prej zaradi goljufij in podtikanj sodobnih prevarantov, čeprav arheološki dokazi kažejo, da imamo lahko opravka tako z več tisočletij staro kot tudi sodobno goljufijo. Temu v prid govori dejstvo, da na ta fenomen, ko »dokazi« nedvoumno govore v prid tradicionalnemu datiranju, naletimo izredno malo krat in, da so količinsko in prostorsko izjemno omejeni, ker bi sicer goljufija bila tako draga, da si je ne bi mogli privoščiti niti najbogatejši.

    Avtor: Igor Pirnovar

    Večino krat, ko se udarijo velikani arheologije gre le za različne interpretacije in mnenja, ki jih ni mogoče podpreti z neoporečnimi dejstvi, marveč le z nekimi abstraktnimi in slabo argumentiranimi teorijami, v glavnem slonečimi na osebnih prepričanjih. Zato se pa tudi kregajo, ker nimajo pravih dokazov in ne argumentov. To pa so idealne okoliščine v katerih bo marsikateri vročekrvnež zdrsnil na nezavidljivo nizek nivo in se lotil kakršnih koli trikov in goljufij.

    Škandal iz vasice Enkomi na Cipru:

    Vrivanje fantomskih tj. neobstoječih stoletij v Egipčansko zgodovino mora obvezno kot za posledico imeti podaljševanje grške-mikenske zgodovine prav za toliko fantomskih stoletij. Na Cipru kjer je egejska kultura redno prihajala v kontakt z egipčansko, so arheologe čakala zelo neprijetna celo sram vzbujajoča presenečenja. Eden od največjih grških arheoloških škandalov je povezan z izkopavanji leta 1896 na Cipru v vasici Enkomi pod nadzorom škotskega arheologa dr. A. S. Murraya v pokroviteljstvu britanskega muzeja. Dr. Murray je bil zelo ugledni arheolog tedanjega časa in je bil tudi kurator grških in rimskih antičnih oddelkov v britanskem muzeju. Zaslovel je po svojem arheološkem delu na Cipru, kjer je končno skušal zbližati grško mikensko obdobje z ionskim in klasičnim obdobjem, Seveda gre za 500 letno razliko, ki pa je ni mogoče premostiti brez ustreznih popravkov tudi v egipčanski kronologiji, česar pa se Dr. Murray ni hotel ali pa upal dotakniti. Temu se je skušal izogniti tako, da je hotel grško kronologijo ločiti od egipčanske, kar je na koncu priznal je predstavljalo nerešljiv problem. Začnimo torej v Enkomi:

    »... raziskali so celo vrsto grobnic in ni bilo prav nobenega dvoma, da je celotno grobišče ni nastalo v več kot času enega samega stoletja, in sicer spadalo v grško mikensko obdobje, katerega karakteristike so že zelo dobro poznane iz grobnic v Mikenah, kot tudi iz cele vrste drugih najdišč raztresenih po grških otokih in v Egiptu.«

    Vendar pa glinasta posoda, nakit, stekleni in slonokoščeni predmeti, ter predmeti iz jantarja, brona in zlata najdeni v grobnicah vsi predstavljajo en in isti problem. Namreč za egiptologa so predmeti iz časa Amenhotepa III. in Akhnatona očitno iz 15. in 14. stol. pred n. št. Iz stališča raziskovalca asirske, feničanske in grške arheologije in zgodovine pa vsi ti predmeti spadajo v 9. 8. in 7. stol. pred n. št. Ker so predmeti nedvoumno spadali v mikensko grško obdobje, so arheologi začeli sumiti v korektnost datiranja obdobja mikenske kulture. Ampak ker je mikenska doba povezana z egipčansko kronologijo so se arheologi znašli v neverjetni zagati.

    V upanju, da bi se rešil iz zagate, je Dr. Murray vazo, ki je bila tipična za grobnice iz vasice Enkomi, predal temeljiti raziskavi. Ugotovili so, da je bila delo znamenite šole Etruščanskega mojstra sicer po rodu Grka Aristonothosa iz 7. stol. pred n. št. kar torej določa časovne okvire grobnic kjer so našli te predmete! Ta povezava Aristonothosove vaze z Mikenami je sprožila razdor celo med tistimi, ki so bili vroči zagovorniki visoke starosti mikenske kulture, ki je možna le, če vrinemo v sliko grško temačno obdobje.

    Problem lončene posode, katera izgleda, kot bi pripadala dvema več 5 do 8 stoletij oddaljenim dobam, se ponovi s slonokoščenimi predmeti. Tako so motivi na slonokoščenih predmetih najdenih v grobnicah v Enkomi zelo podobni motivom na slonokoščenih rezbarijah iz antičnega asirskega glavnega mesta Nimroud.

    »... možakar, ki slovi po svojem pod bradnem pritrdilnem paščku na čeladi. Motiv s tako prikazanimi čeladnimi paščki se zelo pogostokrat pojavlja na feničanskih kovinskih bovlah in so ga našli na dveh slonokoščenih izdelkih v palači v asirskem Nimroudu. Palača je iz let 800 – 750 pred n. št.«

    V poglavju »The Scandal of Enkomi« v svoji e-knjigi Thr Dark Age of Greece, akademik Immanuel Velikovsky našteva in pojasnjuje še veliko več primerov arheoloških najdb, ki vse nedvomno spadajo v obdobje od največ 9. - 7. stol. pred n. št.. Lahko se tudi sami prepričate s klikom na zgornji povezavi.

    Kot sem že omenil na začetku tega poglavja, so našli tudi dokaze v prid tistim iz nasprotnega tabora, ki zagovarjajo tezo o starejši, tj. mikenski kulturi, ki spada v obdobje od 16. do 12. stol. pred n. št. Med prej omenjenimi predmeti so našli tudi nakit običajnega pred mikenskega in mikenskega tip. Recimo obeske v obliki hrošča »govnača«, ki nosijo znak (kartušo) egipčanskih faraonov Thi (Tiy), in kraljice Amenophis (Amenotepa III), ki jih moramo uvrstiti med kartuše ki so jih našli na otoku Rodos in tudi v Mikenah, ki so igrale odločilno vlogo pri vzpostavitvi » starejšega« datiranja mikenske civilizacije.

    Dodatno, je dr. Murray v enkomskih grobnicah odkril steklene vaze, ki so tako po sestavi stekla, kot oblikovno zelo podobne celi seriji takih vaz iz v grobnic v mestu Kameiros na Rodosu. Tudi te so datirane v 7. in 6. stol. pred n. št. in nekatere mogoče še kasneje. Kot pa smo že navajeni, nas vselej predmeti iz grobnic v Enkomi pripeljejo do Egipta in primerjavam z najdbami od tam. Tudi te steklene vaze imajo dvojnika v Egiptu. Odkril jih je prof. Flinders Petrie in jih datiral v leto 1400 pred n. št. Če je njegova datacija pravilna, potem to potegne za sabo tudi vaze iz Enkome. Prof. Petrie je v Egiptu (Gurob) našel nekaj steklenih koščkov s karakteristikami prej omenjenih, poleg porcelanskega obeska, ki je bil del amuleta s pečatom Tutankamona - od tod torej datacija 1400 pred n. št.

    Dr. Murray je prišel do spoznanja, da so steklo iz Enkome prav tako kot iz Egipta v Gurobu feničanske izdelave in so njihovi izdelki odromali istočasno tako v Egipt kot na Ciper. Raziskovalec v Enkomi se je izognil komentarja o protislovnih časovnih okvirih z izjavo, da je mikenska kultura v resnici bila feničanska, ki se pač 7 stoletij ni popolnoma nič spremenila!? Presenečenja so arheologe čakala tudi v Egiptu v grobnici v Tebah, kjer so leta 1896 odkrili v krstah bronasto posodo, ki je obliki in dekoracijah sodeč nedvomno feničanska iz 6. in 5. stol. pred n. št. in je očitno že takrat uvožena v Egipt?! Mnogi so bili do osuplosti presenečeni, ko so ugotovili, da gre za grobove iz časa Amenotepa IV (Akenatena), ki je vladal od 1335 do 1334 pred n. št. kar pomeni, da smo ponovno soočeni s časovno razliko 7. stoletij v katerih ni opaziti nobenih sprememb tako v načinu izdelave kot oblikovno!? »Izgleda, da so arheologi molče sprejeli neko mistično stanje 7 stoletij trajajoče hibernacije.«

     

    Predlogi za pomlajšanje mikenske dobe so bili zavrnjeni.

    Predlogi za zamik »mikenske dobe« proti grškemu »obdobju tiranov« - (Age of Tyrants) osmega stoletja tako, da bi postala neposredni predhodnik »ionskega obdobja« v 7. stol. pred n. št. so torej bili brezkompromisno in skoraj brez vsakega argumenta, razmisleka ali pa debate zavrnjeni. Koncem 19. stol. je bil sir Arthur J. Evans poleg Dr. Murraya eden od najbolj uglednih arheologov. Na žalost se je odzval dokaj nekorektno in s tem sprožil val nepravičnih napadov manj znanih akademikov na dr. Murraya, od katerih so ga nekateri po vsem neupravičeno obsojali nekompetentnosti češ, da je med sabo pomešal dokaze iz pokopov v različnih časih, kar moram še enkrat poudariti, absolutno ni bilo res in se bomo na to še vrnili malo kasneje.

    Čeprav dokaj plitka, je bila prav kritika »sir Evansa«, ki je je ravno takrat začel intenzivna izkopavanja v Knososu na Kreti, za končno zmago tradicionalne kronologije nad revizionističnimi teorijami izredno pomembna, ampak ne zato, ker bi uspel karkoli ovreči ali pa morda celo dokazati kako nasprotno trditev, temveč je njegov argument prevladal le zaradi prestiža, ki ga je sir Evans užival v takratnem akademskem svetu.

    Povedal ni čisto nič novega, le ponovil je kar je pred njim itak že oznanjal dr. Murray sam. Torej, sir Evans je le poudaril tista dejstva, ki govore prvi polovici argumenta v prid, drugo pa je ignoriral in jo na koncu bežno vključil v eno samcato misel, »namreč, da je v kasnejši ionski tradiciji res zaslediti mikenske vplive«. Ni razumljivo kako je mogoče, da je akademski svet sprejel tako površne in plitke zagovore v prid »sir Evansovi« strani, ki skorajda ni uspela drugega, kot povedano metaforično, spremeniti nekatere trdilne stavke »dr. Murraya« v nikalne. Seveda je »sir Evans« izhajal iz povezav mikenske in drugih egejskih kultur z Egiptom in egipčansko kronologijo, ki bi sicer sama morala biti na zatožni klopi! Takemu izidu je bil delno kriv dr. Murray sam, ker ni bil dovolj odločen in si ni upal javno sprožiti vprašanja o korektnosti datiranja na osnovi egipčanskih časovnih razpredelnic!

    Sir Evans je tako paradiral s sledečimi ponovitvami že znanega:

    • Stekleničke iz grobnic v Enkomi so skoraj tako številne tudi v egipčanskih grobnicah 18. dinastije, tj. iz obdobja 1539 - 1295 pred n. št.
    • Zlati ovratnik iz Enkomi, ima 9 različnih vzorcev od katerih jih je 8 dobro poznani iz časa Amenotepa IV.
    • Kovinski prstan s pečatom krivoverskega Akhnatona, ki ga zaradi njegove nepriljubljenosti niso imitirali po njegovi smrti, je zelo pomemben, ...
    Kot vidimo, vse zgornje navedbe se naslanjajo na dejstvo, da jih po egipčanski kronologiji uvrščamo v 14. stol. pred n. e. To je ni nikakršno novo razodetje a tudi ne nek dokaz, ali pa protidokaz. Kar pa je, je dejstvo, da sloni na tistem kar je jedro spora, namreč možnost, da je ta datum 14. stol. pred n. e. napačen!

    Zlati skodelici iz grobnice Vapheio
    Možje na lovu bizonov
    Možje na lovu bizonov
    Naslednja navedba se mi zdi še posebno lep primer, kjer sir Evans, zagovornik sporne starosti mikenske dobe navaja prav to sporno mikensko dobo kot dokaz, da so njegove trditve brezhibne. Pri tem se verjetno naslanja na svojo domnevo, da skodelici iz grobnice Vapheio [slika desno], če ne po videzu pa na nek nam nepoznan metafizični način, potrjujeta starost mikenske dobe. Metafizični pravim zato, ker ni predložil nobenega dokaza ali paralele v potrdilo tej svoji domnevi, kar je v bistvu isto kot bi rekel »je ker je«.

    Danes bi prav to sir Evansovo izvajanje tukaj spodaj, o avtentičnosti in »samoumevne« starosti mikenske umetnosti, ki jo predstavljata ti dve skodelici iz Vapheie v katerih opisu, kot v nekem dokaznem materialu indirektno in napihnjeno sir Evans »med vrsticami«, slavnostno poveličuje starost mikenskega obdobja, v resnici lahko uporabila kot osnovo za protidokaz nasprotna stran, katera skuša dokazati spornost tradicionalne kronologije. Le, da je takrat proti koncu 19. stol. bila težava v tem, da o Skitih, ki jih danes lahko s pridom uporabimo kot referenco v poznan časovni okvir od 8. do 6. stol pred n. št., ni bilo skoraj nič znanega. Izkazalo pa se je, da lahko brez pomislekov tako motivno kot tudi po tehniki izdelave s tem časovnim okvirom povežemo naši dve zlati skodelici iz grobnice Vapheio.

    Nasprotno pa naj poudarim, da je iz omenjenega sir Evansovega pisanja razvidno, da ni mogel na podlagi nobene poznane objektivne metode raziskovanja iz ničesar izluščiti starosti mikenske dobe, še manj pa iz že tolikokrat omenjenih skodelic iz Vapheie. Da bi njegov glavni cilj, ki ga skuša podpirati ali morda celo dokazovati namreč, da je med »mikenskim obdobjem« in grškim »obdobjem tiranov« - (Age of Tyrants) 500 letna časovna razlika, bi moral prvenstveno eliminirati vsakršen sum, da temu ni tako. V resnici pa v sir Evansovih in na žalost tudi ne v Dr. Murrayevih argumentih sploh ni zaslediti te težnje kot, da z datiranjem sploh ne bi bilo problema, ampak gre za napako nekje drugje - najverjetneje v strokovnih spodrsljajih ali pa celo, kot so zaključili nekateri vročekrvneži v strokovnosti raziskovalca samega.

    Končno pa še poglejmo to sir Evansovo izjavo o zlatih skodelicah iz grobnice Vapheio:

    • Ena od srebrnih vaz v Enkomi, piše sir Evans, je prav tako zanimiva, ker je idejno in oblikovno zelo podobna zlatim skodelicam izdelanim v »negativ-reliefni tehniki« iz grobnice »Vapheio« v bližini Sparte, ki predstavljajo najbolj tipično mikensko umetnost iz časa, ko je ta kultura bila na višku. Najdbe v Enkomi so iz prav tega vrhunskega obdobja mikenske kulture in torej ne morejo biti iz 8. ali pa iz 7. stol. pred n. št.

    Če bi zgornje bilo izrečeno na kakšni dandanašnji tiskovni konferenci, bi upravičeno kdo od prisotnih zavpil: »Toda Sir Evans in samo kakši argument jo to?«

    Skitska umetnost in tehnika izdelave je tudi podobna srebrni vazi iz Enkome
    Boj živali (Kliknite za povečano)
    Divjad v bitki (Kliknite za povečano)
    Konjenik lovec (Kliknite za povečano)
    Konjenik s sulico (Kliknite za povečano)
    Konjenik v napadu (Kliknite za povečano)
    Krotenje konja (Kliknite za povečano)
    Tiger napade jelena (Kliknite za povečano)
    Tigri napadli jelena vaza (Kliknite za povečano)
    Primerjajte te skitske živalske motive in motive boja z živalmi z motivom »mož na lovu bizonov« na zgornjima zlatima skodelicama iz grobnice »Vapheio«

    ... Prav toliko močan kot sir Evansov, da je srebrna vaza iz grobnice v Enkomi podobna skodelicam iz grobnice »Vapheio«, je lahko tudi argument, da so mikenski umetnostni motivi in način izdelave zelo podobni skitskim živalskim motivom in v tem primeru tudi motivom človekovega boja z divjadjo v lovu. Kar nekaj poznanih raziskovalcev je že opozorilo na neverjetne podobnosti skitske umetnosti in predvsem motivov živali in lova, kot tudi tehnike izdelave podobnih izdelkov in umetnin v mikenskih in minoiskih obrtnih ter umetnniških delavnicah. Ali je to dovolj, da minoisko in mikensko kulturo časovno približamo ali morda celo izenačimo s skitsko, ki sodi v 8., 7. in 6. stol. pred n. št.?

    Vidimo, da Sir Evans trmasto vztraja na svojih stališčih, kot bi imel dokaze, da je egipčanska kronologija zanesljiva in dokončna kljub temu, da mirno priznava, da obstojajo številne nepojasnjene podobnosti in kontinuitete med ionsko in mikensko kulturo. Res, da on sam sicer nikoli ni uporabil tako močnega jezika pri opisu teh podobnosti, a to ne zmanjšuje dejstva, da take podobnosti vendarle obstajajo. Veliko preveč je indikatorjev, ki vsi na enak način kažejo na možno napako od petih do osmih fantomskih stoletij. Tako brezbrižno in neakademsko obnašanje Sir Evansa sigurno ni bilo njemu v prid ter je zelo vprašljivo in bi moralo biti nedopustno tako na koncu 19. stoletja kot danes.

    Končna sodba arheološkemu delu v Enkomi na Cipru je bila, da so izkopavanja britanskega muzeja tam obelodanila grobnice polne predmetov minoiske in mikenske umetnosti, večina katere ne more biti poznejša kot 14. oz. 13. stol. pred n. št. Egipčanski predmeti, ki so bili poleg v grobnicah, tudi vsi spadajo v ta čas tj. čas 18. in 19. dinastije. Tako tukaj kot v Mikenah so našli prstane Akhenatena (tj. Amenotepa IV.) in zlate hrošče »govnače« s pečatom njegove matere Teie (Tiy). Prav tako je egipčanska ogrlica iz Enkomi po stilu pripadala 18. ali 19. dinastiji. Tudi zlata tiara (pokrivalo kot papeška krona) iz grobnice v Enkomi popolnoma ustreza enakim najdbam v mikenskih grobovih. Vsi ti predmeti ne morejo biti poznejši od 14. stol. pred n. št. Toda istočasno so našli tudi predmete poznejšega časa, kot je»tronog« (tripod), ki ne morejo biti starejši od 8. stol. pred n. št.
    Arheološke najdbe v Enkomi niso osamljen primer, predstavljajo le najbolj razvpit primer, kjer so prišla do izraza zelo nasprotna mnenja dveh vrhunskih znanstvenikov in arheologov o eni in isti stvari. Prvi je videl bližjo povezavo med mikensko in grško umetnostjo 7. stol. pred n. št., drugi pa je videl iste mikenske predmete izkopane v Egipčanskih grobnicah Akhenatenovega časa, datirane v 14. stol. pred n. št. Na zatožni klopi se je po krivici znašel dr. Murray, ki so mu nekateri očitali, da ni znal ločiti predmetov starejše dobe od predmetov, ki so bili dodani kasneje. To izrecno ni res, saj je nič kolikokrat sam izjavil, da gre za ene in iste predmete, ki jih istočasno lahko vidimo v dveh različnih časih, tj. datiramo v 14., ali pa v 7. stol. pred n. št..

    Eno generacijo kasneje po prej omenjenih izkopavanjih v Enkomi, leta 1896, so ponovno začeli kopati in odkrili vrsto novih grobnic in izrekli sledečo sodbo, ki jo tukaj navajam zelo točno in dobesedno zato, da boste videli kaj pomeni mlatenje prazne slame na akademski način:

    Pokopi spadajo v drugo »bronasto dobo« njeno »pozno« ali »tretje obdobje«, drugi del (od treh) tega »tretjega obdobja«, bolj natančno razdelitve »A (9 grobov)«, »B (10 grobov)« in »C (8 grobov)« tudi nekateri spadajo v »pozno bronasto obdobje IA in IB«. Torej grobovi so bili vsi grobovi v akropoli med seboj pomešani.
    Vir : E. Gjerstad and others, The Swedish Cyprus Expedition, 1927-1931 (Stockholm, 1934), I. 575.
    V tekstu, od kjer sem to prevajal je bil na koncu komentar: »In kaj vse to pomeni?« Odgor je bil: »Nič drugega kot to, da je glavno vprašanje zasenčeno z nomenklaturo ali nekimi abstraktnimi označbami.«

     

    Goljufije v Tel el-Amarni
    Črepinje mikenske posode so odkrili v Tel el-Amarni (datiranje je 800 let prezgodaj).

    Kot smo že omenili, je dr. Murray izgubil svoj argument predvsem zato, ker ni dovolj odločno zavzel stališča, da bi bilo potrebno ponovno preveriti egipčansko kronologijo. Njegov poraz je pospešilo še odkritje mikenskih črepinj v Tel el-Amarni, ki je bila zgrajena in tudi porušena v 14. stol. pred n. št. Prav to najdbo sam smatram za zelo sumljivo, saj ni nikakršnih dokazov, da je res avtentična. Spomnimo se, da so za te črepinje ugotovili, da so iste kot one, ki so jih našli na Siciliji in datirali v 7. stol. pred n. št.! Kar se mene tiče, gre lahko tudi za raztresene, nepovezane in toliko različne koščke lončene posode, da je povsem nemogoče verificirati, da črepinje niso bile podtaknjene.

    Za Tel el-Amarno arheološke goljufije in podtikanja niso nič novega, namreč, leta 1887 so odkrili »akadske« klinopise a, ko jih je pregledal francoski strokovnjak za asirski jezik Jules Oppert, je spoznal, da so ponaredek. Prav iz tega časa so tudi naše prej omenjene črepinje mikenske lončene posode. Kdo zagotavlja, da vse skupaj ni bilo delo ene in iste osebe ali organizacije? Zato se ne gre preveč zanašati na osamele in količinsko in kvalitetno zelo plitke ali pa neznatne najdbe.

     

    Predlog za popravek egipčanske kronologije

    Da se vrnemo k naši glavni temi - torej, obstaja dovolj veliko zelo doslednih indikatorjev, če ne kar dokazov, da se obdobja:

    • 18. egipčanske dinastije od 1539 - 1295 pred n. št.,
    • mikensko obdobje 15. do 12. stol. pred n. št. in
    • obdobje tiranov (ter začetek ionskega obdobja) od 8. do 7. stol. pred n. št.

    prepletajo. Kje in kako je prišlo do napake ni še jasno, vse pa kaže, da imamo opravka s fantomskimi stoletji v egipčanski kronologiji, ali pa so datiranja nekaterih dogodkov, kot recimo skitski vdor v Anatolijo, nastanek in zaton Frigije itd., tudi verjetno napak, to je, vsaj kakih 500 let prepozno datirana. Vse torej kaže, da je napako potrebno iskati nekje v času od 19. do 30. dinastije kar pomeni časovne okvire od 1295 - 343 pred n. št. in sledi, da bo potrebno popraviti egipčansko kronologijo nekje vzdolž naslednjih popravljenih ali spremenjenih časovnih mejnikov:

    • Amenotep in Tutankamon nista živela v 15. ampak v 9. stol. pred Kr.,
    • Seti in Ramzes II nista živela v 14. ampak v 8. stol. pred n. št. itd ...
    • Hetitsko kraljestvo ni bilo ustanovljeno 17. ampak v 11. stol. pred n. št.,
    • trojanska vojna ni bila v 13. ampak v 7. stol. pred n. št., itd, itd. ...

    Seveda, ni dovolj »na pamet« spremeniti časovne okvire egipčanskih dinastij in obdobja faraonov. Potrebno je poiskati fantomska ali vrinjena leta in morda tudi faraone. Za razliko ne tako redkih raziskovalcev grškega zgodovinopisja, ki so opozorili na »stoletja katera nikoli niso obstajala«, doslej še nisem zasledil resnih kritikov iz vrst egiptologov, ki bi se hoteli vsaj pozabavati z mislijo o fantomskih letih v egipčanski kronologiji. Prav tako tudi še ni bilo nobenega resnega namiga kje naj bi napako ali goljufijo začeli iskati. Po vsem tem kar je tukaj navedenega lahko z zanesljivostjo trdimo da, če 500 ali še več letni problem fantomskih let resnično obstaja ga je potrebno, kot sem že maloprej omenil - kar je vredno še večkrat ponoviti, iskati v času od 19. do 30. dinastije, tj. od 1295 - 343 pred n. št.

     

  12. Skiti (Scytians)
    Podobnosti Mikenske arhitekture in umetnosti s skitskima arhitekturo in umetnostjo.

    Skite (Scythians), ali kot so jih klicali Slovani »Čute« in, ki jih lahko najdemo celo v angleško -sanskrtskem slovarju kjer je naslednji vnos: (Saka = Scythians - svetlopolto ljudstvo), omenja tudi grški zgodovinar Herodotus in pravi, »da so se imeli za najmlajše ljudstvo« (Velikovsky DA:Mycenae and Scythia). To Herodotovo izjavo je potrebno jemati z rezervo, saj so se Grki že v Herodotovem času zelo načrtno trudili dokazovati svojo prvobitnost, kar je skozi tisočletja pustilo, vsaj s stališča zgodovine in, če hočete resnice, zelo negativne sledove. Edino kar je novega v zvezi s tem je, da je ta grški odnos do sveta okoli njih dobil sodobnejše ime, namreč »helenizacija«. Kadar Skite omenjajo sodobni zgodovinarji smo navajeni opisov kot je naslednji:
    Veliki nemiri in premiki narodov v 8. in 7. stol. pred n. št. so bili povod in vzrok, da so se iz azijskih globin nenadoma na pragu tedanjih civiliziranih narodov, kot so bili Asirci, Grki in Egipt, pojavila nomadska plemena »Skitov«. Pred tem so živeli vzhodno od reke »Araxus« to je, ali afganistanske reke »Oxus«, ali pa »Volge«. Njihovo prvo naselitev v južni Rusiji datirajo proti koncu 8. stol. to je v času, ko so se blizu jezera »Urmija« jugo zahodno od kaspijskega morja prvič z njimi spopadli tudi Asirci. V naslednjih nekaj desetletjih, so Skiti doživeli silni razcvet in na svojem vrhuncu ogrožali celo Egipt in pripomogli k razsulu Asirskega kraljestva. Končno so jih Perzijci uspeli ukrotil in jih potisniti nazaj v stepe za Kavkaz.

    Skitsko lončarstvo
    Presenetljiv primer sumljivo kvalitetnega skitskega lončarstva Enostavnejša skitska lončena posoda
    Levo: Presenetljiv primer sumljivo kvalitetnega skitskega lončarstva! Desno: Primer skitskega lončarstva, ki bolj ustreza temačnemu obdobju, oz. kot zgodovinarji radi degradirajo ne-grške izdelke - barbarski, trakasti lončeni posodi.

    Zgornji opis Skitov je verjetno le delno točen. Predvsem so v zadnjih dveh stoletij odkrili, da je to »nomadsko ljudstvo« bilo zavidljivo visoko razvito. Njihova tehnika izgradnje obokov na identičen način kot so to znali Mikenci in Etruščani, kot tudi njihove zavidljivo visoko razvite metalurške obrti ter zlatarstvo kot tudi lončarstvo in umetnost so vzrok za resne dvome o točnosti zgornjega tisočletja starega grškega klišeja o nomadskih Skitih.

    Skitiski začetki arhitekture
    Skitski začetki arhitekture #1 Skitski začetki arhitekture #2 Skitski začetki arhitekture #3
    V južni Rusiji in Ukrajini so na obalah severnih obal črnega morja in okolici odkrili številne zgradbe iz megalitov, ki so dostikrat postavljeni v tehniki imenovani »zvonasti obok« (corebell vault) - to tehniko so uporabljali tudi mkikenski Grki, do popolnosti pa so tehniko dodelali Etruščani.

    Sicer je pa, ne toliko v kontekstu Venetov ampak, v kontekstu prastarih in veliko preveč ohlapno identificiranih evro-azijskih kultur potrebno gledati na stepe nad Kavkazom in na sibirski prostor dosti bolj pozorno, ker resnično izgleda, da je že v času srednjega neolitika tam cvetela kultura »stalnih naselij«, kar je v nasprotju s popularnim mnenjem in mnenjem velike večine znanstvenikov, da je šlo za nomadsko pastirske skupnosti. V končni fazi bomo najbrž spoznali, da je res šlo za Venete oz. Arijce, ali pa za neko njihovo skupno genetsko in jezikovno deblo, katerega karakteristike so razširjene tako med Indijci na indijskem podkontinentu kot med Slovani po vsej Evropi, o čemer pričajo številne genetske in jezikovne analize evro-azijskega prostora, ob katerih je potrebno omeniti, da raziskovalci razširjajo časovne okvire svojih hipotez vse do pleistocenskih časov tj. obdobja med in neposredno po zadnji ledeni dobi.

    Torej, rad bi opozoril na tiste primitivnejše oblike gradnje s pomočjo megalitskih blokov, iz katerih se je polagoma razvil poznani mikenski in etruščanski »zvonasti obok« - ti. »corebelled vault«, ki so ga najprej dopolnili pri gradnji mikenskih in etruščanskih grobnic in so ga nato razvili do absolutne popolnosti Etruščani, ki so svoje znanje predali Rimljanom, kateri pa so končno to metodo gradnje razširili po vsem antičnem svetu z gradnjami akvaduktov, viaduktov in amfiteatrov, ki vsi slonijo na tem principu skitskega »zvonastega oboka«.

    Hetiti, Mikenci in Etruščani gradijo na skitskih temeljih
    Hetitska levja vrata (Bogazkoy) Hetitski vhod v kopališče (bazen) Etruščanski vhod v grobnico (Cortona)
    Levo: Hetitska levja vrata (Bogazkoy) Seredina: Hetitski vhod v kopališče (bazen) Desno: Etruščanski vhod v grobnico (Cortona)

    Naj povem, da so v na jugu Rusije in Ukrajine, v Ruskih stepah nad Kavkazom ter v okolici kaspijskega morja, odkrili ogromno takih zgradb iz monolitov. Če primerjamo način izgradnje, je jasno vidno, da je skitski način gradnje preprostejši in verjetno prvotni ali izvirni, kar pomeni, da je zelo malo verjetno, da bi se Skiti naučili graditi od Hetitov, Grkov ali pa celo Etruščanov. Torej, če sklepamo po arhitekturi in razvoju metod gradnje so skitska naselja nastala pred hetitskimi in se razume pred grškimi. Toda kako je to mogoče, če so se Skiti pojavili šele v 8. stol. pred n. št., to je okoli 800 ali 900 let po ustanovitvi mikenske kulture. Ali pa pomislimo zakaj je že Herodot širil »helenistično propagando«, da so Skiti najmlajši narod na svetu.

    Kaj se je zgodilo v zibelki sodobne civilizacije v času od leta 14 000 do 3500 pred n. št., kjer naj bi se razvili Arijci, Grki, Italci, Kelti in Germani potem pa so okoli leta 900 pred n. št. prevzeli njihovo neolitsko kulturo divjaški Skiti iz Sibirije in se naučili metalurških, zlatarske in lončarskih obrti na nivoju Egipta in najimenitnejših mikenskih in minojskih delavnic. Očitno je nekaj tu narobe! Nekdo je nekoč in nekje začel pisati zgodovino, ki se nikoli ni zgodila.

     

    Razlogi za fantomska obdobja

    Razloge za to bomo našli pri Egipčanih, ko jih je okupiral Aleksander makedonski. Takrat so poraženi Egipčani začeli napihovati svojo preteklost, da bi pokazali Grkom, kako jih še nikjer ni bilo, ko so oni vladali svetu. Da sodobni zgodovinarji in drugi znanstveniki niso videli tega napihnjenega balončka je skoraj neverjetno. Pa vendar izgleda, da je že začel spuščati zrak in bo kmalu tudi počil. Ob upoštevanju vsega tega ne smemo biti presenečeni, če nekateri naznanjajo nepredstavljive revizije našega pojmovanja zgodovine, čemur se nasprotniki teh sprememb fanatično upirajo, kar samo potrjuje, da bodo spremembe za marsikaterega »tradicionalista« zelo, zelo neprijetne.

    V luči popravljene kronologije, se vdori Skitov v Anatolijo in proti Egiptu grobo ujemajo s prelomnimi časi, ko je propadla mikenska kultura, sledila trojanska vojna, nastalo Frigijsko kraljestvo ...

    Sam sem se začel nagibati k ideji, da so Skiti lahko sorodni večnim hetitskim sovražnikom z imenom Kaška ali Gašga iz severovzhodnih goratih predelov Anatolije. Velikokrat je o njih govora v hetitskih klinopisih, na žalost samo iz hetitskega zornega kota, ki jih slika le kot vojaško pomembnega in veščega sovražnika s katerim se venomer bojujejo za kontrolo severovzhodnih ozemelj, da jim je enkrat celo uspelo uničiti hetitsko glavno mesto sicer pa, da jih Hetiti vendarle kljub občasnim težavam vendarle držijo ves čas v šahu. Omenjeno je tudi poznajo nekatera njihova božanstva.

     

  13. Nestorjev Pilos
    »Na Linear B« glinastih ploščicah iz Pilosa najdemo imena mest iz Iliade.

    Nestorjevo mesto Pilos na zahodnem Peloponezu je samo na podlagi Homerjevega dela, leta 1939 po prvem poizkusu odkopavanja, odkril Carl Blegen. Po njegovi presoji je to bil najbolj prikladni vrh za kraljevo palačo, ki je imel imenitni razgled in ni bil daleč od morske obale. Njegov instinkt ga je očitno služil zelo dobro, saj so v ruševinah odkrili na stotine glinastih ploščic, ki jih je požar, nasprotno kot bi bralec utegnil pomisliti v resnici rešil pred uničenjem. Arheologi so se tudi kmalu prepričali, da je res šlo za Nestorjevo glavno mesto, kot so to so kasneje tudi potrdile glinaste ploščice, na katerih so bili zapisi v ti. »linearni pisavi A in B« in se ime mesta Pilos pojavilo na mnogih izmed njih. Ne samo to, na ploščicah so našli nanizanih sedem imen obalnih mest, ki jih v tem vrstnem redu navaja tudi Homer v Iliadi, od katerih niso odkrili le dveh saj jih je Homer naštel devet in ne sedem. Kot smo že slišali so mesto Pilos, našli zapisano na večih ploščicah, manjka pa Nestorjevo ime, ki ga ni na nobeni od več stotih ploščic. Sicer pa je prav to odkritje največjega števila ploščic na enem samem mestu v celinski Grčiji, skupaj s še nekaj manjšimi najdišči na drugih mestih prav tako v celinski Grčiji, poleg najdišč na Kreti in Cipru, prepričalo arheologe, da ta pisava ni le Minojska, ampak gre za širšo grško pismenost in zato pisavo včasih imenujejo kar mikenska po imenu, ki označuje vso prazgodovinsko grčijo.

    Ploščice ne vsebujejo opisnih ali literarnih tekstov temveč le arhivske podatke in kartoteke inventarja in lastnikov predmetov, živali, dolžnikov in upnikov, trgovcev, kupcev in delovne sile od pastirjev in obrtnikov do sužnjev. Ploščice so bile lokalni in začasni zapisi, ter niso bile žgane kot lončena posoda ampak le koščki posušene gline. Da se je toliko ploščic ohranilo, se imamo zahvaliti požaru v katerem so se ploščice spremenile v pečeno glinasto obliko, ki ji zob časa ni mogel tako enostavno kljubovati.

    Za nas najbolj zanimiv je spisek 7. obalnih mest, ki jih Homer ne bi mogel poznati, če bi Pilos in vsa ta druga mesta bila zapuščena in uničena pol tisočletja preden je on napisal Iliado in bi v tem času dežela izgubila skoraj vse prebivalstvo kot trdijo zgodovinarji, ki vključujejo ta fantomska leta v grško zgodovino.

     

  14. Kako se je lahko ohranil 500 let star Mikenski dialekt.

    V e-knjigi »Thr Dark Age of Greece« Immanuela Velikovskega lahko preberemo da, ko je Michael Ventris razvozljal pisavo na glinastih ploščicah iz Miken in Knososa imenovano »Linear B« so mislili, da predstavlja arhaično grščino vsaj 500 led starejšo od Homerjevih časov. Za »stari« jezik so celo predlagali posebno ime, »stara ahajščina«. Toda, ko so ta mikenski jezik bolj natančno raziskali, so zaključki raziskovalca A. Tovarja poznavalce kar osupnili. A Tovar pravi:
    »Toda nasprotno kot smo pričakovali od grških dokumentov iz 14. stol. pred n. št., mikenski dialekt ni prav nič bližji proto-grščini, kot sta ji Homer ali pa Thucydides. Če včasih izgleda, da so nekateri elementi stare mikenščine zelo primitivni, pa so drugi celo bolj popolni, kot grški dialekti iz prvega tisočletja.«
    Prav v tej izjavi A. Tovarja, ki jo v svoji e-knjigi posreduje Velikovsky, se skriva potrdilo, da je moj sum o korektnosti interpretacij in prevodov glinastih ploščic iz Pilosa in Krete upravičen. Ampak na to se bomo še vrnili v tematiki o jeziku. Tukaj se želim le ustaviti pri vprašanju smiselnosti ideje, da se je ohranil 500 let star jezik skoraj v nespremenjeni obliki in, da o opazki, kako je celo popolnejši od svoje inkarnacije 500 let kasneje, sploh ne govorim!

    Še prej pa si poglejmo še nekaj primerov, ki nazorno ilustrirajo, kako je napredovanje pri razvozlavanju ti. »linearne pisave B« imelo za posledico, da so raziskovalci spremenili svoje mnenje o starosti mikenske grščine. To ne pomeni, da je njihovo razumevanje ali spoznanje nekaj absolutnega temveč, natančno to, da moramo njihov končni rezultat upoštevati še vedno z dokaj veliko tolerantnostjo za napake in morda celo zmoto! Torej poglejmo kako je odreagiral še drugi jezikoslovec, tesni M. Ventrisov sodelavec pri razvozlavanju pisave z glinastih ploščicah iz Pilosa, John Chadwick, ki je med drugim zapisal:

    »Od leta 1952 naprej, so pomembne nove raziskave vplivale na splošno razumevanje (starega jezika) do take mere, da so povzročile spremembo poudarka ali fokusa raziskave (iz etruščanščine h grščini), kar dodatno pojasnjuje tudi opustitev predlaganega imena za ta dialekt, namreč, "stara ahajščina", kar nedvoumno potrjuje, takratno prepričanje raziskovalcev, da ne gre več za starodavno temveč za že dobro poznano grščino iz Homerjevih časov.«
    Zanimivo je, da so »jezikoslovci« odkrili, da se je prav na Cipru stari mikenski dialekt najbolje ohranil, ki se je bistveno razlikoval od ionsko-atiških dialektov.

     

    Akademsko mlatenje prazne slame:

    Tako je spornost teorije, da je mikenščina bila predhodnica vseh grških dialektov izražena v naslednji izjavi:

    »Mikenščina predstavlja veliko dialektičnih fenomenov iz dokaj poznih ali sodobnih časov, vendar pa na določenih področjih tudi tako daleč od splošne (stare) grščine kot dialekti poznani tisočletje pozneje (Tovar, stran: 146.)«

    Originalni tekst: “But Mycenaean presents many dialectal phenomena of quite recent aspect and is in some traits as far from ‘common [early] Greek’ as the dialects known a millennium later.” (Tovar, p. 146.)
    Originalni tekst navajam zato, da se lahko ponovno prepričate, o praznem akademskem govorjenju, katerega namen ni nič drugega, kot narediti vtis, o nekem temeljitem, kompleksnem in predvsem dokončnem zaključku kot, da bi tam zgoraj na vrhu, kamor povprečni bralec tudi slučajno ne bo mogel seči, kaj šele kako stvar preveriti, bilo vse popolnoma jasno. Jasno pa je le, da je to daleč od resnice. Da Angleži in zahodnjaki razlagajo Grkom grščino in neke dialekte izpred skoraj 3000 let, ko so komaj dojeli kako se bere posamezne zloge, oni pa so takoj postali nedosegljivi poznavalci takratnih grških dialektov je nezaslišano.

    Ves ta akademski balast ima predvsem namen vzpostavitve dvoumne in nejasne platforme, na kateri je možno graditi protislovne trditve, predvsem o tem kaj je staro in kaj novo. To je takoj vidno saj je zgornja izjava tako zelo zamotano in dvoumno oblikovana prav vzdolž opisov in identifikacije o katerih dialektih izjava prav za prav govori, namreč o starih ali novih, oz. o primitivnih ali izpopolnjenih.

    Marsikdo, ki je navajen zaupati s prestižem okitenim akademskim institucijam se bo vprašal, kaj imam v dokaz svojim trditvam. Odgovor je preprost. Ko pogledamo »grščino« iz mikenskih glinastih ploščic bomo videli, da je večina, in poudarjam večina, besed samo približek in dostikrat še manj kot to, grškim besedam današnje grščine interpretiran skozi prizmo sodobnih grških jezikovnih pravil. Tako je recimo beseda chruso-worgos razložena kot zlatar-kovač medtem, ko te besede sploh ni nikjer na ploščicah, niti v glosah in slovarjih knjig, ki na dolgo in široko razlagajo o tem zlatarju-kovaču in je edino kar resnično lahko v tekstih in razlagah najdemo, le približek za besedo zlato - ku-ru-so. Res je, da je ku-ru-so podobno grški besedi »chrusos« ( χρυσοσ ), sploh pa še od daleč ni sigurno, da je to tudi pravi prevod, kot tudi ne interpretacija konteksta ali vsebine v kateri se ta beseda nahaja. O tem sem bolj na široko spregovoril v temi o grškem jeziku v članku z naslovom: Grški besedi križ in zlato.

    Seveda so za to klavrno jezikovno situacijo krivi Grki sami, ki se še vedno ne znajo odreči svojim helenističnim idejam o njihovi nekdanji superiornosti in prvobitnosti, ter so tako pripravljeni žrtvovati svoj jezik in resnico o svoji pravi identiteti neukim zahodnim jezikoslovcem, v zameno za blestečo titulo, ki jih formalno priznava za začetnike sodobne civilizacije in jim jo v zameno za polomljeno in pokvečeno grščino podarjajo vrhunski »strokovnjaki« vodilnih sil te sodobne civilizacije.

    Ampak vrnimo se na mašo osnovno temo, ki sem jo na začetku oznanil z besedami, da se želim posvetiti vprašanju o smiselnosti ideje, da se je ohranil 500 let star jezik skoraj v nespremenjeni obliki. Zgoraj v podnaslovu »Akademsko mlatenje prazne slame« sem že napovedal, da se med helenisti in jezikoslovci lomijo kopja o tem ali je mikenska grščina predhodnica vseh drških dialektov ali ne. Dejstvo, da je prišlo do teh protislovnih pogledov je v dveh različnih težnjah ki, jih gojijo na vsaki strani tega nesoglasja. Zgodovinarji bi predvsem radi videli, da bi obstajal dokaz za tistih 500 fantomskih letih, torej želijo na vsak način dokazati da je mikenščina predhodnica krškega jezika. Medtem, ko tisti, ki jim zgodovinski aspekti niso intimno poznani, želijo slepo razglašati ga so pač našli grščino, in ne nek drugi, sumljivo slovanskim jezikom podobni jezik! Oglejmo si malo od bliže še ta argument:

    Proti mnenju E. Rischa, da je mikenščina proto-grščina ali »stara ahajščina« sta se oglasila Tovar in E. Benvenitste z besedami:

    Tovar: »Šibka točka Rischevega argumenta je, da ignorira dejstvo, da se v mikenščini pojavlja mnogo» inovacij« medtem, ko v ahajsko-ciprski ionščini najdemo najdemo mnoge prastare oblike.«

    Benvenitste: »Priznati je potrebno, da po se je morala po Rischevi hipotezi med časom grškega temačnega obdobja ohraniti praktično skoraj nemogoče nespremenjena mikenščina medtem, ko so se v ahajsko-ciprskem dialektu zgodile prefinjene spremembe. Ali ni bolj verjetno, da se je ionščina (katere primera nimamo na glinastih tablicah) že v času »linearne pisave B« bistveno razlikovala.«

    Ponovno lahko vidimo, da so te izjave protislovne že s samimi dejstvi in ugotovitvami katere naj bi branile, kaj šele z nasprotnimi mnenji. Ionščina naj bi ohranila starejše oblike in hkrati naj bi se bistveno spremenila (ali v obratni smeri razvoja?) med tem, ko naj bi se po mnenju Tovarja zgoraj, v mikenščini pojavile številne »inovacije«!? Potem pa to primerjajte s Benvenitstejevo izjavo in videli boste zmedo, ki ne potrebuje komentarja.

    Torej o neki smiselnosti ideje o 500 letni stagnaciji jezika brez kakršnega koli razvoja ni mogoče govoriti, saj je jasno, da so v zvezi z našim vprašanjem raziskovalci še vedno razdeljeni v dva tabora ter izgleda, da ne ena in ne druga stran nima pravega odgovora. Človek ne ve ali naj zmedo pripisuje tistim fantomskim stoletjem, ali napakam in zmotam pri tolmačenju mikenske grščine oz. »linearne pisave B« iz glinastih ploščic. Čeprav I. Velikovsky sploh ne ocenjuje ali sumi korektnosti dela jezikoslovcev, sem sam prepričan, da imamo ne majhen problem z obema. Če nič drugega nam zgornja razprava jasno pokaže, da nas čaka še ogromno dela, preden se bomo uspeli dokopati do manj protislovnih teorij o naši preteklosti!

 

Ali so Grki Indoevropejci?

Po vsem kar smo doslej obdelali najbrž odgovor na to vprašanje ne bo težak, ali pa presenetljiv. Na žalost pa odgovor ni enostavni »da ali ne«. Takoj lahko sicer rečemo, da Grki niso tisti ali taki indoevropejci, za katere jih ima uradno zgodovinopisje. Videli smo namreč, da Grki po nespremenjeni ali nepopravljeni kronologiji pred letom 1700 pred n. št. oziroma po kronologiji, ki ne upošteva temačne dobe pred letom 1200 pred n. št. sploh še niso obstajali. Še več, celo narodi iz katerih so nastali razen staroselskih »Pravih Pelazgov« ne predstavljajo homogene etnije.

O izvoru etnij iz katerih so nastali Grki smo na široko govorili že v poglavju Tri grške ere in trije grški narodi in sicer v članku z glavnim naslovom »Pred rimsko in zgodnje rimsko obdobje«, ki pa vsebuje naslednja podpoglavja:

  1. Grki prišli v dveh valih ?
  2. Prva selitev na Peloponez
  3. Druga selitev na Peloponez
    1. Dorci - izmišljen narod in plod domišljije
    2. Zametki Ahajcev vidni skozi slovenščino pri Hetitih
  4. Zaključne misli o mikenski Grčiji
Vse to združiti v nekaj stavkov je nemogoče in kdor želi problematiko razumeti bo moral vsaj pregledati zgoraj omenjeno vsebino. Na hitro pa lahko poizkusimo izpostaviti naslednja dejstva:

Predvsem lahko resno dvomimo v vse teorije, ki temeljijo na migraciji neke homogene proto-grške etnije iz celinske Evrope. Vse te teorije so se razvile na osnovi nerealne ideje o Helenih kot potomcih mitoloških Deucaliona in Pyrre - staršev Hellena, ki je imel sinove:

  1. Aeolusa očeta Aeolcev
  2. Dorusa očeta Dorcev in
  3. Xuthusa očeta Ioncev in Ahajcev
Dvomimo lahko tudi v vse teorije, ki slonijo na nekih migracijah Dorcev iz severnih območij nad Grčijo ali pa iz severa Grčije same. Dorci so nehomogena etnija pretežno iz jugovzhodnih egejskih otokov, vključno s Kreto, iz jugozahodne Anatolije in južno anatolskih otočij vključno s Ciprom.

Ta ljudstva se dostikrat pojavljajo organizirano pod skupnim imenom »Ljudstva z morja«. Med njimi so pomešani bogati roparji egipčanskih grobnic, potomci pobeglih in upornih hetitskih vazalskih kraljev skupaj z njihovimi pomagači iz vrst upornih in nezadovoljnih domorodskih anatolskih etnij, ki so Hetite videli kot tujce, s tujimi vzhodno azijskimi običaji narečji in delno tudi njim tujimi božanstvi. Za nas pomembni faktor je dejstvo, da smo med vso to afriško - azijsko mešanico ljudstev našli venetske usedline, ki se prav skozi »grške« Ahajce (Ahhiyawa) pokažejo jezikovno blizu tudi drugim anatolskim etnijam kot so prebivalci Arzawe, Wilusie, »Dežele reke Shea« (Shea River Lands), Luke (Lukka), ter verjetno tudi Paflagoncem in plemenom Kaška iz paflagonskih gora. Jezikovno so verjetno na koncu prevladali bogati poglavarji in voditelji teh gusarskih tolp, ki so preko stoletij uvajali močne egipčanske in indijske jezikovne lastnosti med svojimi podrejenimi, ki so kot smo že videli bili pritepenci iz vseh vetrov. Ta etnična mešanica, ki se je skozi čas nekolikih stoletij najprej sama delno poenotila v svojih začasnih otoških pribežališčih, je končno počasi začela poseljevati Peloponez kot tudi območja severnega Jadrana in Italije.

Ali je to bila indoevropska etnija ? Na to vprašanje nam bo mogoče uspelo odgovoriti s pomočjo bolj objektivne jezikovne analize grških besed, ki so tipično ne-venetske ali neslovanske. Trenutno je to nemogoče, ker vsi znameniti zahodni jezikoslovci grščino vidijo kot nek samosvoj indoevropski jezik, iz katerega so Slovani kvečjemu črpali nikakor pa prispevali ali pa kakorkoli vplivali na razvoj grščine.

 

 

 


Izbor glavnih tem (Veneti, Grki, Etr...)         Izbor glavnih tem

 


Document:
©2005 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: