Tri grške ere in trije grški narodi
Avtor: Igor Pirnovar

Uvod

Pred rimska in rimska doba (2000 pred n.š. - 200 po n.š.)

Grki prišli v dveh valih ?
Prva selitev na Peloponez
Druga selitev na Peloponez
Dorci - izmišljen narod in plod domišljije
Zametki Ahajcev vidni skozi slovenščino pri Hetitih
Zaključne misli o Mikenski Grčiji
Rimsko obdobje in krščanska doba

Sodobna (moderna) Grčija
Ali obstajajo tudi trije grški jeziki?
Četrti grški narod naj bi bili "izumrli" antični Makedonci

 


 

Uvod

Najprej naj povem, da je uradna zgodovina tolerira celo vrsto časovnih in drugih protislovij pri obravnavanju grške preteklosti in se bomo zato izognili tradicionalnim časovnim razpredelnicam. Vendar pa to ne sme predstavljati posebnega problema, ker bo naša časovna razdelitev bistveno poenostavljena in se bo nanašala v glavnem na tri glavna obdobja grške zgodovine.

Pred in zgodnje rimsko obdobje Obdobje, ko je z mešanjem staroselcev in prišlekov nastala grška etnija
Rimsko obdobje in krščanska doba     Obdobje krščanstva
Sodobna (moderna) Grčija Obdobje sodobne Grčije od 19. stol naprej

Zgornja časovna razpredelnica je le okvirna in ni sporna v nobenem pogledu, razen v tem, da se izogiba določati nedokazljivih začetkov prihoda priseljencev, ki so Grkom dali značilni afro -azijski pečat ali karakteristike kot so podobe levov v svoji umetnosti in arhitekturi, egipčanska imena mest in drugih toponimov, afro -azijske mitološke značilnosti in genetske podobnosti z južnim tipom ljudstev.
Glinasti pečati
Primerjajte s pismenostjo v Vinči; Click to enlarge (Kliknite za povečano)
Pismenost "Pravih Pelazgov"
Prav tako se ne bomo zanašali na grške arheološke datacije tako za pred -klasične Mikenske Grke, kot tudi ne na datiranja predgrških civilizacij, ki jih poznamo po naseljih iz okolice mest Volos in Dimini na vzhodni grški obali severno in v bližini otoka Evbeja, kjer so našli okoli 7000 let stare dobro ohranjene ostanke staroselske civilizacije, nedvomno sorodne z zelo podobno kulturo Vinče.

Še več, poudariti moram, da so nekatera tradicionalna datiranj grške zgodovine zelo sporna in skoraj nesprejemljiva. To je glavni razlog, da se bomo ravnali po naši poenostavljeni časovni razdelitvi. O staroselcih nam poleg arheologije priča tudi grški jezik, kar pa je večinoma spregledano in zanemarjeno, ker se je v zgodovinopisju ustalilo mnenje o Grkih kot nekem abstraktnem in etnično homogenem začetniku zahodno evropskih etnij v stilu IE zvezdice "*nekdo=Grk", "*nekaj=grško, keltsko, latinsko, germansko".

Grki naj bi povsem preplavili in izbrisali staroselce, pa vendar naj bi se v mikenski grščini ohranila najstarejša grščina, podobna skoraj 1000 let mlajši dorščini. Če nič drugega, nas mora vsaj ta 700 letni časovni razmak v evoluciji grščine, ki je jezikovno skoraj neopazen, alarmirati, da je nekaj zelo narobe z razlagami tako grškega jezika kot zgodovine. Da so staroselci bili kako povezani z Vinčo in z balkanskim bazenom je jasno, le možnost, da bi bili Veneti ali Slovani je potrebno onemogočiti, utajiti ali pa celo uničiti.

Tukaj izhajamo iz stališča, da o staroselcih na Peloponezu, ali kot jih zaradi domnevne sorodnosti z Veneti imenujem »Pravi Pelazgi«, nimamo objektivne razlage, ker so tradicionalisti povsem ignorirali dogodke po zadnji ledeni dobi odgovorne za razvoj in vzpon Venetov in do nedavnega povsem spregledanega tedanjega evropskega kulturno ekonomskega razvoja v balkanskem in malo azijskem prostoru. Namesto tega so, z izjemo TK (teorije kontinuitete), izumljali indoevropske teorije sloneče na selitvah narodov proti koncu neolitika v logično obratni smeri od najverjetnejših trendov, ker so v Evropi večinoma ignorirali dogodke, ki so bili posledica zadnje ledene dobe.

Če opazujemo evropske dogodke v povezavi z zadnjo ledeno dobo, je takoj razvidno, da nimamo v mislih trenutnih sprememb, kakor so selitve narodov, kot jih pojmujejo razlagalci nastanka evropskih etnij. Gre za dolgotrajne procese in nastanek Grkov je bil tudi dolgotrajni proces, torej skregan z idejo o severnem izvoru Grkov in celo Dorcev. Da so staroselci na Peloponezu bili sorodni Venetom in je Grščina resnično nastala z mešanjem staroselskega in jezika prišlekov, bi moralo biti vidno tako v grški kulturi kot tudi grščini, ne glede na to, če so Grki med sabo govorili drugače kot staroselci. Da smemo to resnično pričakovati se gre zahvaliti predvsem zelo dolgemu, nekaj stoletij trajajočemu obdobju migracije in postopnemu integriranju prišlekov med staroselce. Marsikdo se upira tej shemi nastanka Grkov in grščine, ker je grščina postala skoraj neprepoznavno drugačna od staroselske venetščine. Seveda je vzrok za to odtujevanje Grkov od Venetov iskati v helenizaciji, ki so jo vladajoči začeli agresivno izvajati, ko so postali dovolj močni in ali uničili ali pa s pomočjo pretkane asimilacije uničili staroselski vladajoči sloj. V tem kontekstu torej smemo videti prvotne Grke kot manjšino v staroselskem venetskem morju, ki so ga v tisočletjih enačenja vsega kar ni bilo “grško” s primitivnim ali divjaškim tj. barbarskim uspeli prepričati, da se jim pridruži, ali pa se sprijazni s svojim manj vrednim položajem.

Ta model so ob pomanjkanju prepričljivih dokazov o grškem izvoru, brez težav sprejeli tudi zahodno evropski akademiki in ga brez natančnih pojasnil zelo dolgo uspešno uporabljali, kar je mogoče tudi zelo nazorno videti v njihovem prvotnem razumevanju razvoja Grkov in grščine. Namreč, v knjižici "The Decipherment of Linear B" je John Chadwick, ko je opisoval začetne korake na uspešni poti do razvozlanja grških glinastih ploščic iz Krete in Pilosa, zapisal:

"M. Ventris je namignil, da celo, če je takrat v celinski Grčiji res bilo nekaj Grkov, je moral biti glavni jezik nekaj drugega".
Kljub temu, da se je na koncu izkazalo, da je jezik na tablicah dejansko Grški, se angleški arhitekt in slavni jezikoslovec amater Michael Ventris, ki je razvozlal mikensko grščino na teh tablicah, vendarle ni zmotil, ko je govoril o nekem drugem jeziku. V resnici je šlo za dva jezika, manjšinski grški jezik vladajočega sloja in večinski jezik staroselskih “Pravih Pelazgov” to je Venetov. Delitev na vladajoči sloj in na barbare je v Evropi igrala odločilno vlogo pri razvijanju etnij. Od Grkov je ta taktika prešla k Rimljanom in se ohranila skoraj do 20. stoletja, ko so informacijska revolucija, globalizem in kapitalizem končno uspeli izbrisati ločnice med premožnimi in nepremožnimi na etnični podlagi in jih zamenjati z bolj univerzalnimi merili sposobnosti ali nesposobnosti, kar pa spet predstavlja začarani krog v katerem se neprestano, tokrat le neodvisno od nacionalne identitete, vrtijo s srečo in materialnimi možnostmi manj obdarjeni.

 

Pred rimsko in zgodnje rimsko obdobje (do leta 200 po n.š.)

Grki prišli v dveh valih ?

Pred in zgodnje rimsko obdobje v grobem sovpada s pojmom pred -klasične Grčije in se bolj prepoznavno imenuje »obdobje Mikenske Grčije«. To obdobje je kronološko najbolj problematično, ker določa prvi prihod Grkov na Peloponez. Danes ni več tako jasno, da so Grki na začetku sploh obstajali, še manj pa, kot homogena celota in so se kot etnos šele izoblikovali v vsaj pol tisočletja trajajočem obdobju nekje od 14. ali 13. stoletja pred Kr. dalje, če se izkaže, da je kronologija resnično za pol tisočletja zgrešena.
Mikenska levja vrata
Zakaj leva in ne medveda? ; Click to enlarge (Kliknite za povečano)
Zakaj leva in ne medveda?
Uradna zgodovina sicer trdi, da so Grki Indoevropsko ljudstvo, ki je prodrlo na Peloponez iz severa to je iz Panonske nižine, ali pa kot trde najbolj ekstremni zagovorniki severnega izvora Grkov, da so prispeli kar iz Skandinavije. Najbrž ni potrebno, da ste pristaš venetske teorije, da se skandinavskemu izvoru Grkov nasmehnete.

V resnici je vsaka ideja o severni pradomovini Grkov v popolnem nasprotju s prav vsemi karakteristikami Grške kulture, jezika in arheoloških ter etimoloških dokazov, ter za tak nastanek Grčije in Grkov ni prav nikakršnih potrdil. Pač pa prav nasprotno obstaja nepregledna množica protiargumentov in dokazov, da se je grški etnos razvil od juga in vzhoda proti severu in zahodu!

Sicer pa grški in zahodni zgodovinarji vidijo dva vdora Grkov na Peloponez. Naj poudarim, da je tradicionalna zgodovina brez potrebnega proučevanja in še huje preverjanja slepo sprejela na mitologiji temelječe trditve helenistov o teh "grških" vdorih in, da se zavzemam za temeljito revizijo takega tolmačenja izvora in nastanka Grkov!

 

Prva selitev na Peloponez

Prvi vdor naj bi bil na začetku drugega tisočletja okoli leta 2000 pred Kr., ko naj bi prišli v deželo Pelazgov indoevropski Grki s severa in ustanovili mikensko predklasično Grčijo in postopoma poselili južna egejska otočja in Kreto, kot tudi jugovzhodno Anatolijo ter vse njene južne otoke vključno s Ciprom. Ta poselitev kompletnega jugovzhodnega predvsem morskega dela Sredozemlja je zelo problematična. Kako naj bi se v tako kratkem času do takrat celinski indoevropski narod prelevil v tako vešče pomorce, da bi ob prvem prihodu preskočili večji del celinske Grčije in se takoj napotili na morje? Veliko verjetneje je, da so prišleki ali priseljenci na, s "Pelazgi" poseljen Peloponez, bili že od vsega začetka dobri pomorščaki in so prišli iz krajev, kamor jih do zbeganosti zmotni zgodovinarji šele hočejo naseliti! Tudi, ali ni čudno, da so "severno evropski" ustanovitelji Miken izklesali kot stražarja ob vhodu v mikensko utrdbo leve namesto medvedov?

Levja vrata in nenadna preobrazba celinskih indoevropejcev v vešče pomorščake nista edina razloga, da dvomimo o grškem izvoru na severu. Zakaj bi indoevropejski Grki s severa poimenovali svoja mesta in drugo enako kot Egipčani (Tebe, Cadmus, Europa, Phoenix, Belus, Aegyptus, Danai, Medea, Io...) in, čeprav le bajeslovno, poselili Argos in Tesalijo in celo daljni Kolhido na vzhodu Črnega morja s potomci egipčanskih kraljev in plemstva. Prav tako je grška mitologija polna egipčanskih oseb in simbolov. Prepleta se s staroselsko mitologijo, prav tako kot imajo vse mestne državice in njihove kraljeve rodbine na nek način svoje začetke povezane z mešano mitologijo prišlekov in staroselcev. Nihče ne more zanikati povsod prisotnih grških afinitet z Egiptom ali širšo severno Afriko od Etiopije, Feničanov, Libije pa vse tja do saharskega gorovja Atlas. Te povezave s severno Afriko in Egiptom so vidne že pri Hetitih in drugih malo azijskih kulturah, kjer se zelo opazno mešajo tudi z Indijsko filozofijo in mitologijo. Sicer, pa se ni mogoče izogniti občutku, da so v Grčiji egipčanski begunci, ki večinoma verjetno sploh niso bili egipčanskega rodu, zapustili najbolj opazen prav egipčanski umetnostni, kulturi in mitološki pečat.

Seveda, ne gre podcenjevati azijskih vplivov kot so hetitski, akadski in vzhodni semitski, huritski ter najpomembnejše indijski, in pa tudi ne dostikrat pozabljeni ter v senci velikih skriti skitski vpliv. Skiti izstopajo iz prej omenjene množice, ker se o njih sledovi pojavijo šele v začetku zadnjega tisočletja pred n. št., kar sovpada z mikenskim obdobjem le po korigirani časovni razpredelnici grške zgodovine, ki preskakuje 500 let temačne dobe češ, da je nikoli ni bilo, ter zato Skiti (Scythians) za mnoge tradicionaliste nikakor ne morejo biti sodobniki "obdobja Mikenske Grčije".

Slovenski kozorog ?
SKITI: Kliknite za skok na spletne strani pittsburghške univerze
"SKITI: Spletne strani
pittsburghške univerze."

Podstavek kot iz stružnice ?!
Na Skite dolgo tudi sam nisem mislil, kot bistvene pri raziskovanju nastanka Grkov in Grčije, in sem jih videl kot nepoznano in zato v vsa okolja raztegljivo kulturo, ki jo nasprotniki venetske teorije uspešno vrivajo kot potencialno neslovansko prvino med Venete severovzhodne Anatolije in obal Črnega morja. Vendar sem do njih postal tolerantnejši potem, ko sem sam začel iskati izvor Hetitom do smrtnih nasprotnikov "Kaška" in, ko me je opozorilo delo Gregorja Borovke "Scythian art", na neverjetne in sploh ne maloštevilne sorodnosti kultur Mikenske Grčije kot tudi etruščanske kulture s skitsko umetnostjo, zlatarsko obrtjo in arhitekturo. Kot zanimivost naj povem, da sem jih našel celo v sanskrtu, kjer so omenjeni v slovarju kot "Saka" = "svetlopolti Indo-Kimerci". Ni dolgo tega, ko sem to navedbo smatral za vrinek modernih časov, vendar pa sem se, ob omenjenih odkritjih G. Borovke vendarle počasi in previdno začel otresati tega občutka sodobne prevare. Previdno pravim zato ker nekateri e-eksponati recimo na spletnih straneh pittsburghške univerze (Department of Art History) izgledajo zelo sumljive starosti in izdelave.

Očitno je, da so se že prve migracije na Peloponez dotaknile staroselske pelazgovske oz. venetske kulture s severno afriškimi in azijskimi vplivi, kar se kaže v prepletanju azijskih in severno afriških kulturnih in predvsem mitoloških motivov s staroselskimi. Čeprav je včasih težko ločiti med tem kaj je staroselsko tj. tisto iz Peloponeza, Balkana ali pa Anatolije. Tako je recimo z Zeusom, ki je očitno tudi hetitski Sius, ki meče ali izstreljuje bliske (grmi in bliska) hetitsko "si-ya-a-ti", kar je nedvomno postal tudi etruščanski bog Usil. Afinitete z Indijo so še močnejše a vse vodijo preko Venetov nazaj (ali pa naprej) do Grčije, dodatno pa je raziskovanje malo azijskih Hurov in huritščine pokazalo na Indijske vplive v Anatoliji vse do Canaana (tj. področij današnje Sirije in Libanona) že kakih 2000 let pred n. št. Ni dvomov, da je indijski brahmanizem vplival na grško filozofijo iz katere poznamo 4 elemente ogenj, vodo, zemljo in zrak, ki so odsev brahmanskih 24 elementov stvarnosti.

 

Druga selitev na Peloponez

 

Drugi Grški vdor na Peloponez naj bi bila ti. dorska selitev v obdobju po trojanski vojni, kateri naj bi sledilo problematično pol tisočletja trajajoče “temačno obdobje”. V tem temačnem obdobju naj bi propadla večina velikih grških središč in utrdb kot so Mikene, Pilos, Tebe, Knosos na Kreti, itd. Knosos sicer naj bi se sesul že v 14. stol. pr. Kr., toda tudi ta datum je sporen in po korigirani časovni razpredelnici grške zgodovine, ki temačno obdobje smatra za neresnično, propad ali razdor kretske civilizacije tudi postavlja v 8. stoletje pred n. št. V temačnem obdobju je veliko Grkov zapustilo Grčijo in se za stalno izselilo v kolonije in Etrurijo. Grčija se je pogreznila v skrivnostni pol tisočletja trajajoči zaton. Vzrokov za to stanje je med zgodovinarji več kot preveč in izredni napori so vlagani v dokazovanje protislovnih vdorov ali selitev (priseljevanja) iz severa vse od barbarov pa do mitoloških Dorcev kljub temu, da se je v tem času število prebivalstva v Grčiji dobesedno zdesetkalo.

Kot cvetko naj navedem grške navedbe o svetlolasih in visokih prebivalcih Krete, ki spominjajo na Črnogorce, kateri so po mnenju helenistov tudi potomci nekdanjih Dorcev. Ni čudno, da je Schliemann pred 150 leti začel iskati Trojo v Črni Gori. Toda to njihovo navajanje je sporno in zapeljivo hkrati, saj smo že slišali o "svetlolasih in svetlopoltih Indo-Kimercih", ki so omenjeni v sanskrtsko angleškem slovarju "A Practical Sanskrit Dictionary" A. Macdonella. Vse te informacije so izredno protislovne in odpirajo cele vrste novih vprašanj in sumov. Ni slučaj, da se protislovja vedno pojavijo ob možnosti dokazov o venetski ali še manj sprejemljivi slovanski prisotnosti v prazgodovini. Seveda, bi na tem mestu bilo s stališča zahodnih strokovnjakov neumestno predlagati, da so te genetske značilnosti Kretčanov in Črnogorcev dokaz, da so staroselci na tem področju bili v sorodu, če ne bili kar sami Veneti.

 

Dorci - izmišljen narod in plod domišljije

Sicer je pa Dorce mogoče najti tudi kot enega od treh oz. štirih grških plemen, ki naj bi bili sinovi in hčere Helenovih treh sinov Aeolusa, Dorusa in Xuthusa, za katere so Grki verjeli, da so očetje ustanovnih plemen grškega naroda. Eolci in Dorci so potomci prvih dveh, potomci bajeslovnega Xuthusa pa so bili Ahajci in Jonci.
Dorska invazija
Dorce na jugu naj bi premaknili dvomljivi vdori barbarov s severa?
Zakaj bi morali Dorce na jugu premakniti vdori barbarov s severa?
Zanimivo je, da so se zgodovinarji, jezikoslovci in etimologi do nedavnega mirno sprijaznili z grškimi razlagami o izvoru teh svojih etnosov in ni čudno, da še danes cel svet verjame teoriji o Dorskem vdoru na Peloponez, čeprav še vedno nihče ne ve od kje so ti Dorci pravzaprav prišli. Seveda Grki, da bi potrdili svoje izvore na severu tudi tukaj vsiljujejo svojo povsem nedokazano in z ničemer oprijemljivim podprto teorijo o prihodu Dorcev s severa. Če naj bi Dorci resnično vdirali s severa je zelo čudno, da so vidni le na južnih obalah in otočju tako v Mali Aziji kot na ozemljih Grčije. Razrušili naj bi vse večje utrdbe tudi Mikene. Če so prihajali iz severa proti jugu kjer so se končno ustalili, so morali mimo Aten, ki pa so jih za čudo pustili pri miru in, zakaj so pustili pri miru osrednji Peloponez, kjer naj bi se ohranili skoraj 1000 let starejši mikenski dialekti, kar je samo po sebi pravi lingvistični oksimoron. Izgleda tudi, da so takrat zgradili obrambni zid na ožini Isthmus, med korintskim zalivom in Egejskim morjem v obrambi pred divjaškimi vdori z juga, kot lahko zaključimo po glinastih ploščicah iz Pilosa. Če bi ti vdori res prihajali iz severa ta zid ne bi zaščitil Aten! Kot vidimo je uradna zgodovina temeljito skregana z dokazljivimi dejstvi tedanjega časa. Nasprotno pa se izvor pritiskov in sovražnih gibanj na jugu lepo ujema z venetsko teorijo. Le ta veliko bolj temeljito in objektivno obravnava dogodke v Mali Aziji, ker jo tukaj v to sili neoporečna venetska ali arijska povezava z Indijo.

Poizkusi predstavitve Dorcev v sprejemljivejših oblikah

Najdejo se tudi že druge malo bolj kritične teorije, ki Dorsko domovino vidijo v jugovzhodni Anatoliji pod mestom Miletus. Vendar ker je tudi to mesto poznano kot grško šele iz klasične dobe, je prav tako tudi to vsaj pol tisočletja prepozno za ti. dorsko invazijo, seveda razen, če je tradicionalna zgodovina resnično v zmoti glede obstoja problematičnega temačnega obdobja!?

Ni presenetljivo, da tradicionalisti na vsak način hočejo prikazovati premike in pritiske barbarov na severu kot vzroke za uničenje in razpad civilizacij pozne bronaste dobe, ker s tem hočejo utrditi in utemeljiti svoje zgrešene teorije o dosti kasnejšem prodiranju Slovanov iz severovzhoda in s tem vnaprej osmešiti in tako po možnosti onemogočiti bolj objektivne ter manj nepristranske raziskave pred -antične zgodovine. Tako recimo v uvodu v dorske vpade s severa radi omenjajo verižno reakcijo premikov severnih Ilirov, Tračanov in Gotov in drugih. Te zelo sporne teorije so povabilo nesmiselnim tezam o germanskem izvoru tračanskih Brigov (Frigov), ki naj bi po trojanski vojni pritisnili v Anatolijo preko Bosporja in tam končno ustanovili Frigijo.

Vrivanje Germanov v sliko tukaj, pa čeprav le s strani avanturističnih ali politično motiviranih posameznikov, zelo ustreza uradnim zgodovinarjem, ker je vsak tudi izmišljen koncept, ki na nek način megli pred več kot 3000 let ovekovečene venetske napise izklesane v kamnita anatolska tla, izredno dobrodošla diverzija. Dejstvo, da so kot že nič kolikokrat prav slovenski raziskovalci uspeli te napise, za katere so zgodovinarji še do nedavnega trdili, da so napisani v nekem nepoznanem jeziku ali pa celo v nerazumljivem grškem dialektu, zelo natančno prevesti, je temeljito pretresla in razburila kompromitirane uradne zgodovinarje, jezikoslovce in etimologe! Torej je potrebno vse teze, ki pojasnjujejo propad civilizacij proti koncu bronaste dobe motriti zelo pazljivo ter paziti na vrivanje nesmislov ali spornih trditev nasprotnikov ponovnega preverjanja nevzdržnih tradicionalnih zgodovinskih in jezikoslovnih teorij.

 

Zametki Ahajcev vidni skozi slovenščino pri Hetitih

Kakorkoli že, iskanje dorske domovine v jugovzhodni Anatoliji, pomeni premik v pravi smeri. Takrat, ko naj bi Dorci, »Ljudstva z morja« ali pa kar gusarji v Anatoliji in na južnih anatolskih otokih ter otočjih dosegli kritično maso, kar naj bi vodilo do njihove invazije Peloponeza, je bilo mesto Miletus poznano pod hetitskim oz. arzawskim imenom Millawanda, poseljeno z Arzawci, ki so bili sorodni z Veneti in pomešani z upornim plemenom, ki so jih Hetiti klicali Ahhiyawa.

Vprašanje je kdo je takrat poseljeval Peloponez. Uradna zgodovina zatrjuje, da so na začetku 19. stol. pred n. št. tja prišli Grki iz severa v prvem grškem valu, ter je kot posledica v naslednjih nekaj stoletjih nastala »Mikenska Grčija«. Naj ob tej priliki še enkrat poudarim, da je vsakršen grški izvor na severu zelo dvomljiv in, da o nekih invazijah takrat s »Pravimi Pelazgi (Veneti)« poseljen peloponeški polotok ni prav nobenih dokazov. Zgodovinarji pa nas prepričujejo o kar dveh grških vdorih v »Grčijo«, ki naj bi bila 700 let narazen, po zadnjem vdoru Dorcev pa naj bi dodatno sledilo še 500 let temačne dobe. Zanimivo je, da je to grško vdiranje na Peloponez tako raztegnjeno na celih 1200 let in, da zgodovinarji in jezikoslovci trdijo, da imajo skozi jezikoslovje dokaze o obeh valih - ter najbolj šokantno, da je Grški jezik ves ta čas ostal skoraj nespremenjen. Prepričan sem, da se prav v teh poizkusih dokazovati, da je mikenska grščina v bistvu ista kot klasična grščina, skriva ključ do končnega razkritja resnice o Grkih, ki je zelo drugačna od tega v kar prisegajo helenisti in zgodovinarji - tradicionalisti. Nastajanje Grkov v tako razprostrtem času 1200 let je zelo verjetno pravilno, kar se časa tiče, govori pa proti teorijam o onih dveh naselitvenih valih in veliko bolj podpira teorije o postopnem naseljevanju.

Verjetneje kot neka grška priseljevanja s severa je, da so se od sredine prve polovice drugega tisočletja naprej v 17 stol. pred n. št. na polotok počasi začeli priseljevati anatolski priseljenci pomešani z egipčanskimi begunci, ki so najprej poselili jugozahodna anatolska otočja vključno s Kreto. Tako so lahko v obdobju pol tisočletja ali več nastali prvi zametki nove relativno enotne a še vedno heterogene etnije iz katere so se počasi razvili »minojski in ahajski Grki«, ki jih poznamo pod skupnim imenom »Mikenski Grki«. Potrebno je tudi povedati, da v hetitskih analih za obdobje od 17. do 12. stol. pred Kr. ni prav nikakršnega podatka o Mikenskih Grkih, če izvzamemo omembe ti. Ahhiyawa, ki so jih Hetiti zelo nedoločeno smatrali za samostojno zahodno anatolsko pleme (ljudstvo), v katerih nekateri zgodovinarji vidijo skozi hetitsko ime Ahhiyawa skrito poznejše in sorazmerno dobro znano ime za Grke - Ahajci. O tem spregovorimo iz podobnega zornega kota tudi v temi Grki::Jezik::Toponimi pod naslovom »Ahajci« (novo okno).

Preden nadaljujemo naj takoj opozorim, da so vse teorije, ki slonijo na enkratnih selitvenih eksplozijah zelo sumljive, kadar za njih ni nobenih pravih dokazov in to drži tako za Grke kot Etruščane. Namreč, ni mogoče najti prav nobene arheološke ali pa kake druge ločnice, razen kompromitirane in izredno protislovne teorije o 500 let trajajoči temačni dobi, ki bi resnično potrjevala tak potek dogodkov.

Prav v kontekstu selitev in vdora Dorcev pa je to 500 letno obdobje še dodatno zelo dvomljivo, saj vnaša zmedo ne le v zgodovino ampak tudi v jezikoslovje, ki nas na eni strani prepričuje, da se mikenska grščina ne razlikuje veliko od klasične, na drugi pa prikazuje neke razlike v grških dialektih. V obeh primerih pa je zelo smešno, da bi Grki sami sebe zasedli in uničili lastno kulturo ter nato ustvarili 500 letni vakuum brez vsakršnih sledov o svojem obstoju v tem času, nato pa se čez 500 let prebudili kot iz »zimskega sna« in nadaljevali ne le kulturno ampak tudi jezikovno identično tradicijo, o kateri pol tisočletja ni bilo nikakršne sledi.


(To je nekako tako kot bi Nemci zasedli Avstrijo in Slovenijo, potem 500 let ne bi bilo ne duha in sluha ne o Nemcih, ne o Avstrijcih in ne o Slovencih, čez 500 let pa bi kar naenkrat spet v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji zacvetela točno taka nemška kultura in jezik kot sta bili obstajali pred pol tisočletja. Nekdanji obstoj Slovencev pa bi bil le neka za akademike zelo sporna teoretična možnost, čeprav je v nemščini kot na z Nemci poseljenih zemljepisnih območjih v obliki toponimov polno dokazov o nekdanjem slovenskem jeziku.)
Ker so v mikenski grščini zelo opazne venetske in slovanske usedline bi, če ignoriramo jezikoslovne razlage za njih in, če bi ne bilo tega 500 letnega kulturnega in z arheologijo potrjenega vakuuma, ta teorija o vdoru Dorcev s severa celo lahko bila ena od teoretičnih možnosti. Vendar pa je proti teoriji o severnemu izvoru Dorcev toliko argumentov, da je ne moremo niti za trenutek jemati resno. Kdor dvomi o venetskih ali slovanskih usedlinah v mikenski grščini naj klikne na (Mikenska grščina).
Tukaj je omembe vredna opomba, da je iz hetitskih glinastih ploščic razvidno, da so se vsa ta ljudstva ali plemena večinoma hetitskih vazalskih državic (Wiliosa, Arzawe, Lukka, Zippasla, Hinduwa, Pitassa, »Dežele reke Seha« (Seha River Land) in Alasiya (Ciper, - dežela boga Sijusa), ter od Hetitov neodvisnih Ahhiyawa) med sabo z lahkoto sporazumevala in to ne le v hetitščini ampak v svojih jezikih! Da je zaslediti venetščino v teh krajih je veliko pokazateljev, kar je bolj nadrobno opisano pod glavno temo Hetiti. Sicer pa sem se v povezavi med Hetiti, in zahodnimi anatolskimi plemeni kot so Arzawci, Lukka, prebivalci »Dežele reke Seha« in drugimi ter Grki najbolj razveselil prav hetitskega imena za Ahajce!
Ime Ahhiyawa je mogoče razložiti s pomočjo slovanskih jezikov in pomeni uhajajoči ali tisti, ki uhaja, ali uhajajo. Poglejmo še nekaj ruskih besed: " ход; уходить, уходять; доходить, дойти; выходить; расходовать, расходы; сходящий; входящая", od tod ni težko videti, da predvsem "уходить, уходять" (uhodit') ustreza našemu uhajanju. Potrdilo za pravilnost te razlage najdemo tudi v sanskrtu, kjer »vihAya=beyond; preko, na oni strani« in »vihAyas=sky-goer, bird; v nebo hodec« torej tudi ubženik. Kar drži tudi, če na Hetite gledamo skozi indijsko prizmo. Da je pomensko to kasneje postalo ime za Ahajce, nisem odkril še nikjer, za kar nisem niti najmanj presenečen, saj je čisto v stilu sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja, ki oba dosledno in za vsako ceno izključujeta Slovane iz predzgodovine.

Ahhiyawa so sloveli po tem, da so povzročali Hetitom težave. Nenehno so ščuvali svoje sosede, ki so živeli v hetitskih vazalskih državah, k neposlušnosti do Hetitov ter upornikom dajali podporo in zavetje. Preden je prispela hetitska vojska iz centralne Anatolije, oddaljene več kot 500 km od uporniških krajev, so uporniki in njihovi pomagači pobegnili z ladjami na bližnje egejske otoke. O vsem tem se lahko prepričamo v zapisih v hetitskih klinopisih na glinastih ploščicah.

Da so se Hetiti in druge anatolske etnije brez težav sporazumevali s temi neukrotljivimi zahodnjaki, katere so klicali Ahhiyawa in dejstvo, da je v hetitščini najti zajetne množice venetščini podobnih besed in jezikovnih oblik, kaže na očitne povezave z Veneti. Še bolj pa, so nekateri prepričani, da prej omenjeno drži za zahodno anatolsko luwijščino in dostikrat je slišati mnenje, da so   Luwijci   v resnici bili Veneti.

Hetitologi sicer enačijo prebivalce neodvisne Ahhiyawe z Grki, ki bi sodeč po datiranju klinopisov lahko bili le »Mikenski Grki«, vendar pa v hetitskih klinopisih ni najti nobenega drugega dokaza o obstoju kake »mikenske civilizacije«. Najverjetneje so to res bila uporna z Veneti sorodna plemena iz zahodne Anatolije kot so Luwijci, Arzawci in drugi, ki so obvladovali jugovzhodna anatolska otočja vse od Cipra do egejskih otokov Samos in še severnejšega Lesbosa, od koder so počasi osvajali Peloponez in verjetno zahajali do severne Italije in Jadrana. Do 13. stol pred Kr. so postali dovolj močni, da so lahko bili neodvisni od Hetitov in kot taki so najverjetneje bili prvi zametki tako skrivnostnega »Ljudstva z morja« kot tudi »Mikenskih Grkov« in Etruščanov. Tudi hetitsko ime Ahhiyawa za ta nastajajoči narod »večnih« beguncev ali slovensko »uhajalcev« jih zelo slikovito poimenuje - težko bi jih v eni besedi ali imenu bilo bolj ustrezno ovekovečiti in predstaviti bodočim generacijam in zgodovini. V meni ni niti najmanjšega dvoma, da to pojasnjuje od kod izvira ime za grške Ahajce.

Ti uhajajoči uporniki iz zahodnih hetitskih vazalskih državic kot so Arzawa, Lukka, Hinduwa, Pitassa, Alasiya (Ciper) in druge, ter enigmatični neodvisni »Ahhiyawa«, kot sem že malo prej nakazal, so najverjetneje pripomogli k tvorbi ustanovne skupine roparskega »Ljudstva z morja«, ki je med drugim postalo izvor več stoletnega počasnega priseljevanja vladajočega sloja bogatih in izobraženih prišlekov na Peloponez, kot tudi na področje severnega Jadrana in v Etrurijo. Jugovzahdna anatolska otočja vključno s Ciprom na vzhodu so bila že od 15. stol pred. n. št. Hetitom dobro poznana piratska oporišča, s katerimi so se občasno spopadali hetitski vazali in kralji. Postala so začasna pribežališča pobeglih graditeljev egipčanskih kraljevih palač, grobnic in drugih spomenikov, ki so se v kriznem času od 13 stol. pred n. št. naprej, ko je v egipčanski kraljevi blagajni pogostokrat začelo primanjkovati denarja za plačilo njihovih uslug in opravljenega dela, prelevili v roparje faraonskih spomenikov in z zlatom obloženih grobnic, v katere skrivna pota so dobro poznali saj so jih sami načrtovali in gradili. Med drugim so ta gusarska oporišča postala tudi pribežališče za pregnane hetitske vazalske kralje skupaj z uporniki, kot tudi za pobegle sužnje tako iz Egipta kot Male Azije.

To je ravno prava nehomogena etnična mešanica afro -azijskih ljudstev, ki smo jo rabili za postopno spajanje staroselskih Pravih Pelazgov (Venetov) s tujci tako na Peloponezu kot v Etruriji. Bili so za tedanje čase zelo premožni, izobraženi, in dobro vojaško izurjeni, kar so lastnosti in potrebne karakteristike vladajočih slojev. Polagoma so se priseljevali na Kreto in bližnje južne egejske otoke, od koder so najsposobnejši najverjetneje počasi kapljali na Peloponez in v Etrurijo, kjer so se s svojim znanjem in bogastvom najprej prikupili domačemu vladajočemu sloju, ter tekom stoletij z mešanjem staroselske in svoje mitologije (klikni za obširno razlago), jezika in običajev na miren način počasi in vztrajno podrejali lokalno prebivalstvo, ter ga končno, ko so postali dovolj močni s poznano taktiko zasmehovanja vsega barbarskega, to je nehelenskega etnično spremenili do neprepoznavnosti. Za to zadnjo fazo pri Etruščanih ni dosti dokazov, ker so Rimljani Etrurijo izbrisali iz zgodovine prej preden bi uspela z zadnjo fazo nasilnega potujčevanja staroselcev s pomočjo prekaljene metode z zaničevanjem vsega ne-etruščanskega. Če se je ta proces resnično razvijal po zgornjem scenariju, potem bi morala obstajati obilica dokazov za ta razvoj tako v grščini kot etruščanščini. V resnici bo pri etruščanščini dokazovanje te teorije dosti lažje, saj je etruščanščina v bistvu v času zamrznjena časovna kapsula, ker je ni nihče spreminjal v zadnjih 2000 letih kot je primer z grščino, kar je bolj široko opisano v poglavju (Rimsko obdobje in krščanska doba) spodaj. Na žalost pa imamo za Etruščane neprimerljivo manj tekstov kot za »deformirano« antično grščino, tako bo verjetno za oba jezika potrebno porabiti pri študiju približno enake napore in energijo. Na vsak način pa pomeni odkritje etruščanska časovne kapsule veliko pomoč pri študiju in verifikaciji zgodovine na povsem nov način in tokrat tudi z upoštevanjem prej zanemarjenih ali pa spregledanih argumentov in parametrov.

 

Zaključne misli o Mikenski Grčiji

Prva stvar, ki je enostavno ni mogoče prevečkrat poudariti je, da niti Grki in Grčija kot tudi ne Etruščani in Etrurija niso nastali v nekem določenem trenutku v zgodovini, še manj pa z neko masovno priselitvijo, kot zagovarjajo pristaši selitvenih teorij! V obeh primerih je šlo za zelo dolgotrajni proces priseljevanja, ki ga verjetno lahko merimo v tisočletjih in ne le v stoletjih, torej je trajalo najmanj deset stoletji preden lahko govorimo o kakih Grkih ali pa Etruščanih, ki so so se oblikovali kot manjšinski vladajoči sloj nad večinskim domorodskim prebivalstvom »Pravih Pelazgov« to je Venetov. V tem obdobju se je grška etnija šele začela oblikovati in je na začetku bila zelo verjetno povsem neprepoznavna, prav tako kot danes niso več enostavno prepoznavni njeni začetni sestavni deli. Kljub temu pa proti koncu mikenskega obdobja že lahko govorimo o prvih zametkih grške etnije, kot sem tudi nakazal v naslovu tega poglavja, namreč »Tri grška obdobja trije grški narodi«, je v tem obdobju nastal »prvi grški narod«.

V tej prvi grški etniji smemo povsem brez pridržkov pričakovati, da so še vedno jasno vidni odtisi in prvine prav vseh različnih sestavnih elementov novo nastajajoče skupnosti, tako jezikovnih, kulturnih in antropoloških. Ni potrebno posebej poudarjati, da je v mikenski grščini možno najti celo vrsto besed, ki ali so očitno venetske ali pa je vsaj mogoče trditi, da so venetskega izvora. Prav to je tudi eden od glavnih razlogov, da sem tako trdno prepričan, da je tolmačenje mikenske grščine na glinastih ploščicah iz Pilosa, Krete in iz Cipra v»skriptu« imenovanem »Linear B« napačno. Znanstveniki so sicer deljenega mnenja o tem ali je mikenska grščina podobna poznejši in celo sodobni grščini, ali je bliže neki prastari proto-grščini. Vendar se bolj nagibajo k onemu prvemu torej preskakujejo stopničko v evoluciji tega jezika! To bi bilo teoretično možno le, če bi Grki bili homogena etnija od vsega začetka in bi takoj povsem uničili, tj. iztrebili staroselske Pelazge, pa kdorkoli naj bi oni že bili. Za to, namreč, da bi Grki kar naenkrat prihrumeli v tako velikem številu in s tako silo ter bi se po kratkem postopku znebili staroselcev ni prav nobenih dokazov. Prav nasprotno pa vse kaže na zelo, zelo dolgotrajno miroljubno sožitje med prišleki in staroselci, kar pa podpira teorijo, da se je grščina postopoma razvijala od neke preproste proto-grščine v bolj popolne oblike.

Razumevanje Mikenskih Grkov je prav gotovo ključ do pravilnega razumevanja Grkov, katerih izvor in nastanek predstavlja problem že od antične dobe naprej, kar so povzročili Grki sami s svojo načrtno že v pradavnino segajočo helenizacijo, ki je na žalost zaradi njihove blesteče kulture in umetnosti v imenu zahodne civilizacije bilo molče ignorirano in celo tolerirano kot nekaj naprednega. Ironično se je po tem vzorcu širil tudi sodobni kolonializem in še do nedavnega upravičeval uničevanje staroselskega načina življenja in starih civilizacij v imenu »napredne« kulture in napredka. Vendar pa je prav v tem dve tisočletji trajajočem navdušenju nad vsem grškim, pri čemer je celo helenizem bil privzet v obliki romanizma, germanizma, ..., potrebno iskati vzroke, da se je grška zgodovina tako zelo oddaljila od resnice, da je postala dobesedno zgodovinska bajka, da ne rečem laž.

Da smo se prebili skozi prepreke, ki so zrasle v bran tem neresnicam se je bilo zelo koristno vrniti kolikor se le da nazaj v grško preteklost, kjer smo srečali njihove prave prednike ali sorodnike, ter smo se potem od tam počasi vračali nazaj proti sedanjosti tako, da smo si iz večih zornih kotov ogledali dokazni material našega odkrivanja, upamo tokrat, bolj objektnih resnic iz tistih časov.

 

Rimsko obdobje in krščanska doba

Ta doba je za nas iz zgodovinskega stališča dokaj statična in nezanimiva, je pa zato jezikovno toliko bolj pomembna, saj se je šele v tem času stara grščina dokončno izoblikovala. Torej je tukaj tudi pravo mesto in pravi čas, da si te jezikovne dogodke ilustriramo v zgodovinskem kontekstu. Najbolj presenetljivo je, da se je v tem obdobju spremenila celo Homerjeva grščina. To je težko, vendar pa ne nemogoče dokazati, brez tekstov zapisanih v starem črkopisu. Moje mnenje je namreč, da so pri prepisovanju v novo pisavo, ob enem tudi drastično čistili jezik vseh »ne-grških« prvin. Ob to sem se že na večih mestih spotaknil ter se bomo tudi v nadaljevanju, predvsem pod temami »Jezik« ponovno zaustavili ob peščici ustreznih primerov.

To obdobje je v resnici obdobje grškega zatona, ko Grčija ni več imela ne vojaške in ne politične moči, kot prej v antiki. Tudi center dogajanja se je prenesel na sever v Bizanec (Carigrad) ali Konstantinopolis. Res, da to ni več mogočna antična Grčija, saj je počasi prevzemal iniciativo Rim in je prezgodnja smrt Aleksandra makedonskega zaustavila bolj naravni potek dogodkov, ki bi nedvomno pomenil ponovni grški oz. tokrat makedonski razcvet. Vendar pa je za dobo od polovice 2. stol. po Kr. naprej značilno, da se je razvila nova dimenzija oblasti in reda, ki ni več slonela le na posvetnih temeljih, ampak so začeli dobivati vedno bolj pomembno in odločilno vlogo religija in religiozni principi, ki so se do neke mere celo povzpeli nad vse ostalo - posvetno, tudi nad posvetne oblike vladanja. Da je to bilo tako uspešno kot je bilo in predvsem, da je tudi v resnici delovalo, je potrebno iskati vzroke v ideoloških spremembah, ki so se dvignile nad nacionalne interese, v sfere duhovnega in prav na tem področju je takratna Grčija tudi zacvetela ter se zelo uspešno zoperstavila Rimu.

Prav v tem premiku iz fizičnega in posvetnega v smeri proti duhovnim pojmovanjem in redu pa je iskati vzroke, da se je grščina, v kateri je takrat bilo zapisanih največ religioznih knjig (v Jeruzalemu so mrzlično prevajali staro zavezo iz hebrejščine v grščino), ki so postajale osnova takratnim družbenim in pravnim kodeksom povzdignila iz lokalnega v mednarodno sprejet jezik. Dodatno, pa je nova na duhovnem svetu sloneča miselnost postala tudi merilo tedanjih kod obnašanja in morale, ki so se v novi duhovno - moralistični luči zelo razlikovale od prejšnjih antičnih in nemalokrat naravnost vulgarnih norm. To zadnje se je ob pomoči spremembe grškega črkopisa, kar je sprožilo načrtno prepisovanje starih tekstov v novo pisavo, sprevrglo v jezikovni in moralistični lov na čarovnice. Oboje, namreč, internacionalizacija grščine, in nova moralistično navdihnjena paranoja, sta v naslednjem tisočletju in pol popolnoma preoblikovala grščino v novo in drugo obliko, ki jo upravičeno lahko imenujemo »drugi grški jezik« in, ki ga danes na žalost zaradi nerazumevanja razvoja grščine, o katerem prvič brez dlake na jeziku govorimo tukaj, še vedno povsem nekorektno imenujejo »klasična grščina«.

Zanimivo je, da danes poznamo vsa klasična grška dela v tem drugem grškem jeziku, čeprav so v resnici nastala v dosti drugačnem »neprečiščenem« prvem grškem jeziku, torej jeziku, ki je bil v marsičem dosti bližji staroselskemu jeziku »Pravih Pelazgov« (venetov), kot pa je ta »prečiščena klasična grščina«.

Ampak, kaj se je pravzaprav dogajalo v tem obdobju, da je se je, če se je, grški jezik tako drastično spremenil? Ob večjem poudarku na mednarodnih dogajanjih, se je moč grške centralne oblasti doma bistveno zmanjšala. Ta »upravni« vakuum so hitro zapolnili številni samostani, ki so, ko je krščanstvo postalo uradna vera, začeli rasti kot gobe po dežju. Samostani so sicer odgovarjali vrhovni oblasti s sedežem v Bizancu, kar je Grke vendarle na nek način etnično povezovalo v homogeno celoto, skoraj tisoč let prej kot grške sosede. (Seveda podobno je bilo na zahodu, kjer je bil center Rim, ki je tudi zasenčil nacionalno etnične interese.) V Grških samostanih so prvotno prepisovali le »sveto biblijo« in tudi na ta način širili grščino po svetu, predvsem pa se je pomembno zavedati dejstva, da so na koncu te grške jezikovne verige bili tujci.

Na začetku tega obdobja, so tako preko religioznega čtiva Grki posredno, preko tedaj edinih izobražencev – svečenikov imeli velikanski vpliv na jezike vseh krščanskih narodov. Ta vpliv je sicer počasi začel plahneti, ker se je podobni proces z zakasnitvijo začel tudi v Rimu, a se ni nikoli povsem izgubil, saj je grščina doživela ne eno ampak več »renesans« za drugo imamo lahko obdobje, ko se je fokus iz biblije prenesel na filozofska dela Aristotela, tretja renesansa grščine je, ko začenjajo prevajati poezijo in za krščanstvo sprejemljivo literaturo četrta, pa sovpada z pravo renesanso 15. stoletja, ko so začeli prevajati vse grške tekste celo tiste, ki jih je cerkev dotlej prepovedovala.

Vidimo, da je v tem »drugem grškem obdobju« grščina praktično bila v interakciji z vsemi evropskimi jeziki več kot 1500 let in to pred pojavom jezikoslovja v 19. stol. Če upoštevamo dejstvo, da so v tem času grščino interpretirali v veliki meri tujci ne-Grki, potem lahko mirno zaključimo, da so na ta način grščino do neke mere oddaljevali od same sebe. To so sicer le hipoteze, pa vendar je jasno, da se mora to na nek način odražati v jeziku. Pod temami »Jeziki« bomo videli, da je antična grščina v ostala relativno nerazvita in »polomljena«, kar je nedvomno posledica te skoraj 2000 letne »nenaravne« oz. ne-Grške uporabe jezika.

 

Sodobna (moderna) Grčija

Iz našega zornega kota imam najmanj povedati o sodobni Grčiji. Samo po sebi je umevno, da je sodobna grščina naslednica stare grščine in, da so najstarejše mikenske oblike še manj vidne. Helenizacija v tem obdobju se nadaljuje, ne toliko navzven, kot znotraj vseh grških okvirov, poudarek danes je na varovanju tisočletja stare tradicije, ki se sedaj nenehno čuti ogrožena z odkrivanjem pozabljenih in velikokrat namenoma zamolčanih ali celo potvorjenih resnic. V tem obdobju veliko vlogo igrajo tuji predvsem interesi zahodno evropskih narodov, ki skozi dobro zasidrane in od dominantnih sil ekonomsko odvisne akademske mehanizme kontrolirajo tako arheološko in drugo dokazno zgodovinsko in jezikoslovno gradivo in skozi to seveda tudi javno mnenje. V članku o temačnem grškem obdobju smo celo videli, da se v boju za oblikovanje javnega mnenja in vzdrževanja doslej priznanih zgodovinskih »resnic« nekateri celo poslužujejo prevar in goljufij ki, če bi se zgodile v poslovnem okolju, že mejijo na nezakonito delovanje. Čeprav pri tem Grčija direktno ni vpletena, pa vendar ima iz teh tujih interesov, še naprej skrivati pravo resnico o daljni preteklosti tudi svoj interes, da bi ohranila svoj zavidljivi ali prestižni status, ki Grčijo označuje kot zibelka zahodne civilizacije.

 

Ali obstajajo tudi trije grški jeziki?

V nasprotju z željo najbolj slavnih helenistov in raziskovalcev grškega jezika moram reči: »seveda obstajajo trije grški jeziki«. Ali imam prav ali ne bo potrdila prihodnost. Sam sem sicer tako trdno prepričan, da so mnenja jezikoslovcev kot so »A. Tovarja«, »E. Benvenitsteja« in seveda tudi legendarnega »Mihaela Ventrisa« zmotna, da mi je vseeno, če bom dočakal dan, ko bo tudi uradno jezikoslovje končno priznalo ta »spodrsljaj« (beri: prevaro), ki je sicer »M. Ventrisu« opravičena, saj je možakar vendar arhitekt in ne jezikoslovec. Po istem kriteriju sem tudi sam diskvalificiran, vendar obstaja neka podobnost! Prav tako kot je »M. Ventris« posvetil vse svoje energije v razvozlavanje pisave na glinastih ploščicah v čemer je nesporno tudi uspel, podobno sem se sam posvetil problemu, ki je direktno povezan z identifikacijo Mikenskih Grkov in njihovega jezika, v čemer sem prepričan, da sem prav tako uspel. Nobenemu od naju ni bilo potrebno biti jezikoslovec, da bi mu bilo omogočeno dokopati se do neke določene resnice, čeravno na jezikoslovnem področju. Ker sem o tem zelo strnjeno poročal v prejšnjem poglavju z naslovom »Rimsko obdobje in krščanska doba«, tukaj nimam namena ponavljati svojega razmišljanja in logike, ki sta me pripeljala do mojega prepričanja, da je mikenščina v resnici proto -grščina, v kateri je mogoče videti lastnosti vseh jezikov, iz katerih je ta dialekt nastal. »M. Ventris in druščina« so prepričani, da obstajata samo dve grščini: klasična, z neštetimi dialekti in moderna. To je nevzdržno in nemogoče. Zato naj še enkrat ponovim: »Da seveda obstajajo trije grški jeziki!«

  1. Mikenščina (proto grščina),
  2. Klasična grščina in
  3. Sodobna (moderna) grščina

 

Četrti grški narod naj bi bili "izumrli" antični Makedonci

O tem bomo več slišali pod glavno temo Makedonci. Tukaj jih omenjam samo zato, ker so govorili tako različen jezik od Grkov, da so makedonski vojaki umorili grškega vojaškega komandanta po imenu Ambiance, ker ga niso razumeli, ko jim je poveljeval. Ali pa, da je Aleksander makedonski, kadar je bil v nevarnosti v tem jeziku, ki ga Grki niso razumeli, klical svojo stražo. Kljub temu pa grški jezikoslovci in znanstveniki pravijo, da je Makedonščina samo nek grški dialekt!

 

 


Izbor glavnih tem (Veneti, Grki, Etr...)         Izbor glavnih tem

Document:
©2005 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: