Grški Toponimi
Avtor: Igor Pirnovar

Uvodna beseda

01 Ahajci 02 Attarassiyas 03 Azija
04 Byzantium 05 Chrysopolis 06 Dardanele (Dardanos)      
07 Eridanus       08 Grevena 09 Ilios, Wilusa      
10 Kameiros 11 Komana, Komna       12 Korint      
13 Kozani 14 Lukka, Lycia       15 Mt. Sipylos      
16 Peneus 17 Phthiotis 18 Potidea
19 Preveza 20 Provlakas 21 Trikala (Triglav)
22 Zagros v Iranu 23 Perzija (Iran) 24 Volos
25 Reka Halys 26 Reka Siyanti 27 Kreta: (Zakros, ...)


 

Uvodna beseda

Dr. Jožko Šavli eden od velikanov venetske teorije, je že v svojih zgodnjih delih pokazal na pomembnost krajevnih imen na področju večjega dela Evrope, ki se jih da zelo popolno in bolje kot kot v katerem koli drugem jeziku razložiti s pomočjo slovanskih in še posebno s pomočjo slovenskega jezika. To dejstvo je postalo temelj suma o pravilnosti tradicionalnega zgodovinopisja in jezikoslovja, ki na omenjenih evropskih prostranstvih ne dovoljujejo obstoja slovanskih etnij v predzgodovinskih časih, to je takrat, ko naj bi se ta »s slovanskimi jeziki razložljiva« imena tod tudi izoblikovala.

Vendar je Dr. Šavli v svojem članku na spletnih straneh Caranthe (Place Names) šel še dlje, ko je opozoril, da celo jezikoslovci - slavisti preveč pavšalno obravnavajo problematiko toponimov. Tako je kot primer navedel knjigo poznanega nemškega slavista in jezikoslovca Maxa Vasmerja z imenom »Die Slawen in Griechenland (Slovani v Grčiji)«, ki jo je izdala berlinska akademija znanosti leta 1941. Nemški slavist je na osnovi velikega števila toponimov, ki jih je zbral na področju Grčije zaključil, da so se Slovani začeli priseljevati v grčijo v zgodnjem srednjem veku, vendar pa je kategorično izključil možnost, da bi Slovani katerih usedline je tako množično odkril, v Grčiji lahko bili avtohtoni prebivalci.

Dr. Šavli je nato kritično dodal, da na osnovi te izredno velike gostote, s slovanskimi jeziki razložljivih toponimov v Grčiji, nikakor ni mogoče, da bi jih razširili slovanski prišleki s postopnimi ali občasnimi priseljevanji na Grška tla. Dr. Šavli nadaljuje, da so ta imena lahko edino nastala na osnovi avtohtonega prebivalstva, najverjetneje Pelazgov, ki so v času »starodavnih Grkov« poseljevala notranjščin grškega polotoka. Torej ne gre zgolj za »slovanska imena«, ampak tudi za imena Ilircev, Tračanov in Dačanov, kot tudi Venetov in celo (celinskih) Keltov...

Predvsem zanimiv se mi zdi Dr. Šavlijev zaključek, do katerega sem se neodvisno od njega prikopal tudi sam, namreč, da tukaj govorimo o neki kontinuiteti indoevropskega in pred -indoevropskega jezika, ki so ga takrat govorila etnično raznolika in po mojem še ne popolnoma izoblikovana ljudstva. Edina omembe vredna razlika med mojim in Šavlijevim izvajanjem je verjetno v časovnih okvirih, katere sem sam raztegnil vse do sredine in morda celo do začetkov drugega tisočletja pred n. št.

 

Ahajci ( Ahhiyawa )

Kar bomo opisali tukaj ni ravno tipični toponim, ampak se vseeno kvalificira kot tak, saj je vendar povezan z imenom dežele in naroda. Kot bomo videli, je starodavno ime za Grke verjetno venetskega izvora. Še več, upal bi si trditi, da obstaja dovolj argumentov v prid trditvi, da so tudi ti proto-Grki bili sorodni z Veneti. Seveda, so to tukaj le dodatni pokazatelji ločeni od onih, ki jih raziskujemo iz jezikovnega zornega kota, ko se soočamo s tako imenovano »mikensko grščino«. Naj se najprej spet, tokrat le v malo bolj strnjeni obliki, dotaknem naše predpostavke o izvoru Grkov, s čemer smo smo se že seznanili v glavni temi Grki pod naslovom »Zametki Ahajcev vidni skozi slovenščino pri Hetitih« (novo okno).

Verjetneje kot neka grška priseljevanja s severa je, da so se od sredine prve polovice drugega tisočletja naprej v 17 stol. pred n. št. na Peloponez počasi začeli priseljevati anatolski priseljenci pomešani z egipčanskimi begunci, ki so najprej poselili jugozahodna anatolska otočja vključno s Kreto. Tako so lahko v obdobju pol tisočletja ali več nastali prvi zametki nove relativno enotne a še vedno heterogene etnije iz katere so se počasi razvili »minojski in ahajski Grki«, ki jih poznamo pod skupnim imenom »Mikenski Grki«. Potrebno je tudi povedati, da v hetitskih analih za obdobje od 17. do 12. stol. pred Kr. ni prav nikakršnega podatka o Mikenskih Grkih, če izvzamemo omembe ti. Ahhiyawa, ki so jih Hetiti zelo nedoločeno smatrali za samostojno zahodno anatolsko pleme (ljudstvo), v katerih nekateri zgodovinarji vidijo skozi hetitsko ime Ahhiyawa skrito poznejše in sorazmerno dobro znano ime za Grke - Ahajci.

Tukaj je omembe vredna opomba, da je iz hetitskih glinastih ploščic razvidno, da so se vsa ta ljudstva ali plemena večinoma hetitskih vazalskih državic (Wiliosa, Arzawe, Lukka, Zippasla, Hinduwa, Pitassa, »Dežele reke Siyanti« (Seha River Land) in Alasiya (Ciper, - dežela boga Sijusa), ter od Hetitov neodvisnih Ahhiyawa) med sabo z lahkoto sporazumevala in to ne le v hetitščini ampak v svojih jezikih! Da je zaslediti venetščino v teh krajih je veliko pokazateljev, kar je bolj nadrobno opisano pod glavno temo Hetiti. Sicer pa sem se v povezavi med Hetiti, in zahodnimi anatolskimi plemeni kot so Arzawci, Lukka, prebivalci »Dežele reke Siyanti« in drugimi ter Grki najbolj razveselil prav hetitskega imena za Ahajce - Ahhiyawa!

Iz hetitskih klinopisov na glinastih ploščicah, poleg številnih vazalskih pogodb med Hetiti in prej omenjenimi zahodno anatolskimi kraljevinami, spoznamo Ahhiyawa kot samostojno zahodno anatolsko pleme, ki je znamenito po tem da, so Hetitom neprestano povzročali težave. Svoje do Hetitov zavezane sosede, so nenehno pozivali k neposlušnosti in nelojalnosti do Hetitov, ter so jih občasno celo uspeli odvrniti od plačevanja obveznih pogodbenih dajatev. Vazalski kralji so bili »velikemu hetitskemu kralju« v glavnem mestu Hatuša prisiljeni plačevati z vazalskimi pogodbami določene dajatve in odvajati v skupno hetitsko vojsko veliko število za bitko sposobnih in z moštvi ter konji opremljenih bojnih vozov, v zameno za varnost, ki naj bi jim jo Hetiti garantirali. Vazalske državice so njihove obveze do Hetitov v odnosu z Ahhiyawa prej omejevale kot pa so jim koristile saj so se, kot je mogoče zaključiti po zelo pogostih nemirih verjetno počutili bliže »svobodnemu« sosedu kot pa oddaljenemu hetitskemu »velikemu kralju«. Na glinastih ploščicah je omenjenih kar nekaj neposlušnih vazalov, recimo Arzawski kralj Uhha-Ziti in njegov sin Piyama-Inara, ali pa pred njima kralj Madduwatta. Podobno so opisane težave na dvoru v Miri (zraven »Dežele reke Siyanti« - klasična Mysia) kjer se je uprl brat kralja Masuiluwa.

Attarassiyas (Grk ali Sijusov sovražnik - pregnanec)

Za nas je tukaj še posebno pomemben malo poznani arzawski kralj Madduwatta o katerem je, kot o izredno neprijetnem hetitskem »problemu«, zelo veliko napisanega v hetitskem klinopisu poznanim tudi pod imenom »Pismo tawagalawa«. Ta klinopis namreč tudi omenja ahajskega voditelja Attarissiyasa, ki so ga hetitologi poimenovali kar Grka. Na osnovi tega klinopisa so nastale teorije o dokazih za prisotnost »Mikenske Grčije« v hetitskih klinopisih. Kakorkoli že, je pa vendar izrecno potrebno zanikati vsako trditev, da na hetitskih glinastih ploščicah obstaja kak dokaz o obstoju Mikenske Grčije!

Naj poudarim, da so razlage hetitologov v zvezi z voditeljem grkov Attarissiyasom bolj ugibanja kot dejstvo in da, so na podlagi etimologije tega imena možne tudi venetski teoriji naklonjene razlage, ki razlagajo to ime kot nenaklonjeno ali morda celo sovražno do hetitskega boga Sijusa - (attaris-siyus). V etruščanščini namreč tudi najdemo besedo targun, targnuus, tarXun, ki jo s pomočjo slovenske besede trgati, treti uspešno vključujemo v razlage etruščanskih napisov povezanih s to besedo. Alternativno pa bi attaris lahko tudi prevajali kot SrHr:odteraš ali (pregnanec).

Sedaj pa je na vrsti del informacije, ki pojasnjuje od kod ime Ahhiyawa. Namreč, v časih, ko so na zahodu izbruhnili nemiri, je Hetitom iz več kot 500 km oddaljene Hatuše vzelo najmanj teden dni preden so z bojnimi vozovi lahko prispeli do upornih vazalskih pokrajin. V tem času pa so uporniki in njihovi pomagači z ladjami pobegnili na bližnje egejske otoke. To je morala biti za Hetite vedno zelo neprijetna stvar, saj so le redko kdaj uspeli uveljaviti svojo vizijo reda in so glavni krivci za nered velikokrat ostali nekaznovani, saj so jim vedno pobegnili. Ni torej nič čudnega, če se je tem vselej »uhajajočim« upornikom prilepilo ime, ki jih kot take tudi označuje, namreč tiste, ki se vedno izmuznejo ali bolje tiste, ki uhajajo (so »uhajajoči«).

Torej je ime za Grke - Ahajce to je Ahhiyawa mogoče razložiti s pomočjo slovanskih jezikov in pomeni uhajajoči ali tisti, ki uhaja, ali uhajajo. Potrdilo za pravilnost te razlage najdemo tudi v sanskrtu, kjer »vihAya=beyond; preko, na oni strani« in »vihAyas=sky-goer, bird; v nebo hodec« torej tudi ubženik. Kar drži tudi, če na Hetite gledamo skozi indijsko prizmo.

Sanskrt Slovensko Angleško
vihAya onstran, na oni strani, uhajati beyond

Čeprav morda izgleda utrujajoče se mi zdi potrebno ponoviti, da nisem še nikjer odkril, kako bi bilo mogoče to ime pomensko razložiti in, da me to niti najmanj ne preseneča ter je edino kar na to lahko rečem le, da smo Slovani že veliko preveč časa ostali tolerantni do sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja, ki nas oba tako dosledno in za vsako ceno izključujeta iz predzgodovine.

Da so se Hetiti in druge anatolske etnije brez težav sporazumevali s temi neukrotljivimi zahodnjaki, katere so klicali Ahhiyawa in dejstvo, da je v hetitščini najti zajetne množice venetščini podobnih besed in jezikovnih oblik, kaže na očitne povezave z Veneti. Še bolj pa, so nekateri prepričani, da prej omenjeno drži za zahodno anatolsko luwijščino in dostikrat je slišati mnenje, da so   Luwijci   v resnici bili Veneti.

Hetitologi sicer enačijo prebivalce neodvisne Ahhiyawe z Grki, ki bi sodeč po datiranju klinopisov lahko bili le »Mikenski Grki«, vendar pa v hetitskih klinopisih ni najti nobenega drugega dokaza o obstoju kake »mikenske civilizacije«. Najverjetneje so to res bila uporna z Veneti sorodna plemena iz zahodne Anatolije kot so Luwijci, Arzawci in drugi, ki so obvladovali jugovzhodna anatolska otočja vse od Cipra do egejskih otokov Samos in še severnejšega Lesbosa, od koder so počasi osvajali Peloponez in verjetno zahajali do severne Italije in Jadrana. Do 13. stol pred Kr. so postali dovolj močni, da so lahko bili neodvisni od Hetitov in kot taki so najverjetneje bili prvi zametki tako skrivnostnega »Ljudstva z morja« kot tudi »Mikenskih Grkov« in Etruščanov. Tudi hetitsko ime Ahhiyawa za ta nastajajoči narod »večnih« beguncev ali slovensko »uhajalcev« jih zelo slikovito poimenuje - težko bi jih v eni besedi ali imenu bilo bolj ustrezno ovekovečiti in predstaviti bodočim generacijam in zgodovini. V meni ni niti najmanjšega dvoma, da to pojasnjuje od kod izvira ime za grške Ahajce.

Pa še zaključimo v stilu začetka, kjer smo se spotaknili ob ime za Grke - Ahajce to je Ahhiyawa češ, da tukaj najbrž ne gre za tipični toponim. V zgornjem razmišljanju se mi zdi najzanimivejša nikjer drugje direktno izražena misel, da so se tisti enigmatični grški prišleki, ki jih velikokrat istovetimo z »Ljudstvi z morja« in preko njih z »Egipčani« in celo z »Indijci« od vsega začetka verjetno pomešali s staroselcem sorodnimi venetskimi anatolskimi etnijami, ki pa verjetno niso bile dosti drugačne od staroselcev to je »Pravih Pelazgov« na Peloponezu.

Mogoče je potrebno dodati še opozorilo, da bodo po vsej verjetnosti nasprotniki venetske teorije skušali tolmačiti zgornje pisanje kot še en dokaz, kako iracionalni in vase zagledani so »venetologi«, ki trdijo, da so Veneti predniki »vsega živega«. V resnici ne poznam nobenega »venetologa«, ki bi kdajkoli trdil kaj podobnega. Gre le za napačna tolmačenja nasprotnikov. Moja razmišljanja o izvoru Grkov izhajajo zgolj iz dejstva, da so Grki, če ne povsem neindoevropski prišleki pa vsaj povsem tuj element v evropskem prostoru kjer jih najdemo danes, kar potrjujeta tako grška umetnost kot seveda tudi grški jezik. Ta tuj oz. neevropski element bi se po vseh pravilih moralo dati identificirati kot tujega in predvsem zaradi pomanjkanja dokazov o neki nasilni helenizaciji ali sploh kakršnemkoli nasilnem vdoru Helenov na Peloponez ločiti od ostalega evropskega ali staroselskega.

Najverjetneje so do podobnih zaključkov prišli tudi drugi raziskovalci pred mano, ter jih prav zaradi dokazov, ki kažejo na doslej v prazgodovini neobstoječe ali pa inferiorno tolmačene Slovane opustili, saj so v večini raziskovalci sami izhajali iz etničnih skupnosti, ki so se v preteklosti imele za iz Grkov izhajajoče in zaradi tega verjetno tudi privilegirane. Ti raziskovalci so zato nedvomno morali biti podvrženi najrazličnejšim pritiskom svojega okolja, naj vendar ne vrtajo po stvareh, ki bi kakorkoli lahko ogrožale zaradi zamegljene preteklosti neupravičeno zavidljivi status sredine iz katere so izhajali.

Upam, da sem v svojim delu nanizal dovolj dejstev, ki opravičujejo resnejši razmislek in preverjanje dosedanjega tolmačenja izvora Grkov, ter da dejstvo, da med poznanimi zgodovinarji in jezikoslovci ni skoraj nikogar, ki bi se doslej bolj resno javno poglobil v alternativno in bolj verjetno teorijo o izvoru Grkov, ne bo neutemeljeno odvrnilo akademike od mojega predloga.

 

Azija, Asia, Alasia

 

Hetitski bog Sius, etruščanski Usil in grški Zeus vsi izvirajo iz istega božanstva, ki je povezano s sijanjem (sonce sije), grom in strele to je kadar bliska - nebo žari ali sije, hetitski »bog nevihte« (Storm god) je streljal strele - sijal, grški Zeus je metal grom in strele ... O tem splahnijo vsi dvomi, ko najdemo hetitsko besedo si-ya-a-ti, ki jo nemški hetitologi prevajajo kot »streljati, zalučati«. Zakaj si morajo izmisliti nek novi pomen, ko je vendar v slovanskih jezikih njen pomen povsem jasno in nedvoumno določen, kar tudi neizpodbitno potrjuje kontekst v povezavi z božanstvom Sius. Očitno gre za »bliskanje, bliske, strele«, saj koncept streljanja pred 3700 leti najbrž še ni obstajal v današnjem smislu, torej je v resnici veliko bolj ustrezni originalni slovanski prevod »bliskati, sijati, metati ognjene strele, kar je počel tudi grški Zeus«, ki kot nam razkriva hetitščina s pomočjo venetskega besednjaka, zato zelo verjetno tudi izvira iz venetske jezikovne sredine.

Vsa ta božanstva izhajajo iz azijskih prostranstev, ko so Veneti (Arijci) neustrašni bojevniki obvladovali ta območja. Zelo verjetno so prav oni razširili slavo božanstva Sijus. Zakaj smo, poleg očitne podobnosti med besedama, lahko prepričani, da gre pri imenu Asia prav za boga Siusa? Za odgovor je potrebno uvodno pogledati k Hetitom, ki so nam edini pustili zanesljive podatke o tem božanstvu in so ga imenovali tudi »bog groma in strele«, ali kot se še bolje vidi iz germanskih prevodov in uporabe »Storm god«. Omenjali so ga vselej v zvezi z vojnami, kar je zabeleženo v opisih priprav na vojne pohode in pred vsako bitko, kot tudi v opisih zahvalnih obredov po zmagah, molitvenih daritev in prošenj po maščevanju po porazih. To kot tudi iz opisov tega božanstva, ki je streljalo ognjene puščice in pred bitko v egejski vazalski kraljevini Arzawa s »strelo« (strokovnjaki pripisujejo ta opis kometu) ranilo arzawskega kralja Uha-Žita v nogo, kar je Arzawce tako zmedlo, da so Hetiti skoraj brez bitke zasedli njihovo glavno mesto Apasas vidimo, da je Sius bil zelo cenjeno in spoštovano božanstvo v Anatoliji.

Poleg tega pa je po njem verjetno dobil ime tudi otok Ciper, ki ga na hetitskih glinastih ploščicah imenujejo Alasia. Torej dežela kjer vlada Sius, in podobno je verjetno možno razčleniti ime kontinenta a-Sia: a=iz, od, kjer - Sia=Sius. Zanimivo je, da so na Cipru »jezikoslovci« odkrili, da se je tam ohranil eden od najstarejših grških dialektov, ki se bistveno razlikuje od ionsko-atiških dialektov. No za nas tukaj ni toliko pomembna ta sporna jezikovna podrobnost, temveč bolj afiniteta starodavnega imena za ta otok s slovanskimi in venetskim jezikom, ter dejstvo, da se vse to veže nazaj na Hetite in na boga Siusa, kar ponovno na nek način zbližuje hetitske begunce, in gusarske prebivalce otokov in venetski jezik.

Ker vidimo, da ima beseda Sius afiniteto s slovanskimi - torej tudi z venetskim jezikom, je zelo je verjetno, da so Hetiti prevzeli to božanstvo od Arijcev / Venetov, ki so si nekaj stoletij ali celo do dve ali tri tisočletja poprej kot neustrašni bojevniki, podredili večji del Azije in Indije. Zelo verjetno so prav oni razširili po celotnem kontinentu slavo svojega boga strele in ognja Sius, po katerem je kontinent končno dobil tudi ime, ki pomeni »deželo kjer vlada Sius«.

Ponovno je omembe vredno dejstvo, da venetske besede zasledimo povsod v mali Aziji, ter da iz hetitskih klinopisov zvemo, da so se vsa ta različna malo azijska ljudstva med sabo sporazumevala brez vsakršnih težav ter, da obstaja velika verjetnost, da je to bilo mogoče zaradi več tisočletnega arijsko-venetskega obvladovanja širših področij tako v kontinentalni Aziji, indijskem pod-kontinentu kot verjetno tudi Mali Aziji.

 

Byzantium (Bizanec) - Βυζαντιον

Bospor je naravna meja med Evropo in Azijo, ki so jo kot ločnico in naravno prepreko poznali že v predzgodovini, kar potrjujejo tudi hetitski klinopisi, ki so nam odkrili, da so Hetitom na zahodnih obalah Anatolije pogosto povzročali težave uporni vazalski kralji in drugi kršilci dajatvenih obveznosti, ki so večinokrat nekaznovano pobegnili preko morja ali pa na bližnje otoke. Ne le, da so Hetiti tem beguncem dali ime »Ahhiyawa (Ahajci)« kar verjetno izvira iz besede »uhajati«, ampak je tudi ime »Byzantium (Bizanec)« mogoče smiselno povezati s to naravno in zemljepisno mejo preko katere »bežijo - uhajajo« ti begunci.

Sicer pa ima to mesto skozi zgodovino celo vrsto imen, »Bizanc, Konstantinopol, Carigrad« in končno »Istambul«. Zanimivo je vedeti, da so od vsega začetka, razen zadnjega, ki je povsem turško, ta imena imela tudi slovanske inačice. Prvo ime je očitno bilo venetsko. Ime »Carigrad« pa je nastalo šele v srednjem veku, in je v resnici že Slovansko ime, saj so se do takrat iz Venetov že izoblikovali Stari Slovani. Tukaj obravnavamo le prvotno ime tega mesta, torej ime »Byzantium (Bizanec)«. Spoznali smo že razlago imena tega mesta na osnovi značilnosti, ki so dajale pečat tem krajem že od pradavnih časov, kar je slikovito opisano celo v Hetitskih klinopisih ter je izvrstno podprto tudi z razlagami teh toponimov s pomočjo venetskega in slovanskih jezikov.

Na drugi strani pa, ko nam razlagajo okoliščine nastanka tega mesta in seveda tudi njegovega imena Byzantium (Bizanc), helenisti in zgodovinarji tradicionalisti, kot običajno izhajajo iz legende ali iz grške mitologije. Pri vsem tem pa zelo natančno določajo celo letnico, ko naj bi grški kralj Byzas iz Megare, na vzhodni strani Istmusa med Korintom in Atenami leta 667 pred n. št. ustanovil to mesto. Seveda, kot smo že ničkolikokrat spoznali pri drugih mitoloških ustanoviteljih grških mest, tudi korenine kralja Byzasa segajo daleč nazaj in ne le, da je sam Pozejdonov sin, vsi njegovi predniki so božanskega porekla začenši pri Zevsu in Io, po materini liniji in pri Gei in Uranu po očetovi. Na koncu svoje poti v obliki krave se je Io ponovno spremenila v lepotico, ki je rodila Zevsovo hči Keroessao. Keroessa in Pozejdon sta kasneje imela sina Byzasa, ustanovitelja Byzantiuma (Bizanca). Byzas je po svoji materi v mestu poimenoval tudi zaliv Zlati rog (Chrysoceras). Vidimo, da po grški razlagi imena Chrysoceras, če naj bi sledili legendi, da je Byzas zaliv poimenoval po svoji materi Keroessa-i, le tega imena v resnici ni mogoče tolmačiti kot Zlati Rog.

To je lep primer sumljivega izvora grških besed, ki nosijo staroselski (IE) koren »križ« ali pa grški ali (ne-indoevropski) koren besede s pomenom »zlato«, kar zelo nazorno prikazuje način, po katerem v grščini često popolnoma neutemeljeno in jezikovno nesmiselno raztegujejo besede, katerih pomen ne ustreza več njihovi prvotni obliki.
Ta »božja dinastija« pa je prispevala ime tudi sami ožini Bospor (boos-foros: kar v grščini prevajajo kot »Kravje Brodišče« ali Kravji Prehod ?!?), ker ga je na svojem tavanju iz Evrope v Afriko kot krava prebrodila Zevsova ljubimka Io, ki jo je, ko ju je skupaj zasačila Zevsova žena, boginja Hera, Zevs, da bi utajil svojo afero, spremenil v kravo. Res je, da so Grki izvor večine svojih mest zavili v mistiko in skozi to dvignili ustanovitelje nad navadne smrtnike ter na ta način ustvarili iluzijo svoje prvobitnosti v krajih v katere so se priseljevali in obenem poudarjali plemenitost grškega rodu. Toda zdi se, da je to še bolj res za toponime v okolici Bizanca. Spomnimo se tudi na Helespont (Helenino morje - Dardanjele).

Vendar pa so mojo pozornost pritegnili toponimi, ki nosijo v sebi indoevropski koren »križ- (križati, križišče, prečkati)«, kar pa je v grščini koren za »zlato-«. Ta problematični koren najdemo pri dveh toponimih, povezanih z mestom Bizanc: »Chrysoceras Zlati Rog« ki smo ga že omenili in »Chrysopolis«. Poglejmo:

Chrysopolis (križ-išče / Zlato mesto)

Bizanc, Križišče, Zlati rog
Bizanc
Slika je iz Wikipedije:
( Povečana slika Bizanca )

Na nasprotni strani ožine, to je na azijski strani Bosporja, je tudi zanimivo ime mesta, namreč Chrisopolis (staroselsko:Križišče ali grško:Zlato Mesto) kjer prečkamo, križamo preliv ali vodo. Seveda bi mesto na vzhodni strani preliva lahko bilo tudi »Zlato Mesto«, ki se zlato blešči ob jutranjem vzhodu sonca, toda to je prej naključje, ker se sporna beseda slučajno lahko tolmači na oba načina. Beseda »chrusos« ( χρυσοσ ) je namreč prvotno verjetno pomenila križ in šele pozneje dobila pomen za zlato. Tudi ta toponim je zelo verjetno prvotno bil poznan kot križpotje ali križišče preko katerega so begunci prvenstveno bežali, ne pa opazovali idiličnega vzhajanja ali pa zahajanja sonca. Zadnja razlaga je veliko bolj verjetna, saj že od pradavnine naprej označuje zgodovinsko potrjene okoliščine v katerih je rešitev z begom izpričana tudi v pomenih toponimov na tem naravnem križišču in meji hkrati. Beseda križ in še posebej križišče ali križpotje obstoja tudi že v sanskrtu. Tod preko je vodila trgovska pot po kateri so tovorili pomembno kovino za izdelavo brona »kositer« že v pred-hetitskih časih. Torej je to ime, ki vsebuje besedo križ, križišče, prečkanje lahko še starejše, to je iz časov, ko so Veneti obvladovali ozemlja od Atlantika do Bangladeša.

Ta toponim je izrednega pomena ker nazorno pokaže, da so Grki, ki ne poznajo IE istoimenke za besedo »križ« to obliko vendarle imeli celo v svojih besedah, v katerih sami več ne prepoznajo tega originalnega staroselskega pomena. Seveda gre za staroselsko, venetsko ali pelasgovsko besedo, ki nedvoumno imenuje kraj prečkanja torej križišče. Beseda »križ / zlato« je v grščini sporna na podobni način kot beseda za »peno (afros)«. Grške besede za ta dva pomena, ki jih danes helenisti razlagajo kot izvorno starogrške besede, so v resnici kasnejšega izvora in njihova uporaba v toponimih kot tudi v mitoloških imenih kaže, da so te besede v davnini vendarle obstajale v staroselski obliki, ki so jih Grki ali popačili ali pa v celoti zamenjali z ne-indoevropskimi, večinoma afriškimi ali egipčanskimi besedami.

Besedi »Afrodita« in »pena«, sta tudi lep primer, ki pokaže »kako so Grki helenizirali svoj jezik« ter zamenjavali ali s popačenjem »plemenitili« staroselske besede. Ti dve besedi sta obdelani dodatno še na drugih mestih. Reko »Peneus« lahko najdete tukaj med toponimi, »Afrodito« pa v temah o grški mitologiji. Besedi »križ« in »zlato« sta bolj široko obdelani v samostojnem članku; lahko si ga ogledate s klikom na: Križ ali zlato.

Podobno je s toponimom »Chrysoceras Zlati Rog«. Tudi ta toponim je kasnejšega klasičnega obdobja, ko se je razplamtela mrzlična helenizacija staroselskih imen in »čiščenje« grškega jezika staroselskih vplivov. Čeprav je to le hipoteza, je Carigrad, kot središče vzhodnega krščanskega in srednjeveškega grškega sveta, igral pomembno vlogo pri izvajanju helenizacije, kar bi se se moralo videti s primerjanjem klasičnih tekstov s prepisi iz srednjega veka. Problem pa je zelo verjetno še dosti večji, ker upravičeno lahko sumimo, da so stare tekste zaradi »moralnih in religioznih nečistoč«, kot seveda tudi zaradi »jezikovnega čiščenja« pri prepisovanju ob enem tudi uničevali.

Razlaga vseh teh toponimov s pomočjo slovanskih jezikov se mi zdi veliko bolj sprejemljiva kot pa razlage uradne zgodovine in helenistov, ki se opirajo zgolj na grško mitologijo. Ne le, da ni dovolj, da se zadovoljimo le z mitološkimi razlagami toponimov, marsikatere od teh razlag so sporne tudi jezikovno, po vrhu vsega pa so nekatere prav smešne, taka se mi zdi verjetno tudi za lase privlečena razlaga za ožino Bospor (Kravji Prehod). Izgleda, da se tradicionalna zgodovina in »strokovnjaki« izmikajo iskanju ter bolj realističnim jezikoslovnim in etimološkim raziskavam tolmačenja teh toponimov predvsem zato ker raziskave dosledno odkrivajo in opozarjajo na sorodnost staroselcev antičnega sveta z Veneti torej s Slovani, ki pa jih uradna zgodovina naseljuje v te kraje šele v drugi polovici prvega tisočletja.

 

Dardanele (Dardanos)

Poleg tega, da je zelo blizu Dardanel epska in z mitološkimi zgodbami obsuta ter opevana Troja, tudi ta morska ožina ni bila spregledana v mitoloških zgodbah. Poznani sta predvsem dve zgodbi, ki ju vidim kot tisto staro grško značilnost tipično za obdobje nenasilne helenizacije, ko so se prišleki na grškem polotoku trudili med staroselci razširjati lastne zgodbe, da bi jih lahko, ko bo napočil pravi čas za obračun s staroselskim vladajočim slojem lahko uporabili sebi v prid, ko se bodo potegovali za lojalnost lokalnega podeželskega prebivalstva. Komur ni povsem jasno o čem govorim, predlagam, da na hitro preleti odstavke v poglavju Grška mitologija kot zgodovinski izvor. Sicer pa si na hitro oglejmo zgodbi, da se seznanimo z za nas pomembnimi imeni (toponimi):


Kdor pozna zgodbo o »Zlatem runu« ve, da imajo Dardanele še eno ime - Hellespont (Helenino morje), imenovano po mitični princesi iz Boecije, ki je tukaj padla in utonila v morju, ko je z bratom Phryxusom prečkala to morsko ožino na hrbtu mitološke živali v obliki krilatega ovna.

Druga zgodba, ki se je širila po ustnem izročilu govori o zaljubljencih, ki sta živela vsak na svoji strani ožine. Iz mesta Abydos na anatolskem bregu je vsak večer ljubimec Leander plaval na evropsko stran k svoji ljubljenki svečenici Afroditi v mestu Sestus. Ko ga nekega dne po neurju ni bilo, je dekle skočilo v morje in utonilo ...
Z razliko od Hellesponta, ki je po mojem mnenju izredno lep primer kako so Grki težili helenizirati vse kar ni naravno zvenelo grško, v obeh zgodbah vidimo imena, ki se jih sicer da enostavno razlagati s pomočjo Slovanskih jezikov.

Dardanelles (Dardanele):

Bralcu, ki pozna kak slovanski jezik niti ni potrebno ignorirati angleški način črkovanja tega toponima, da bi zaslutil slovanski (venetski) jezik v tem imenu. Ni čudno da so ga Grki skušali helenizirati prvotno ime Dardanele, Dardania, Dardanus.

Originalni venetski pomen za Dardanus je dar-donos ali po naše »darilo prinesi«. Kdor zna kak slovanski jezik ne rabi nobenih dodatnih pojasnil glede besede. Omeniti je potrebno le, da je toponim v skladu s staroselskimi religioznimi obredi. Vemo, da so staroselci imeli navado prinašati darove svojim božanstvom na robove strmih brezen in prepadov ter jih metati vanje. Poznamo celo tak špartanski običaj darovanja otrok in tudi v grški mitologiji ne manjka primerov, ko junak daruje svojega otroka bogovom.

V resnici pri Grkih pogosto srečamo toponime, ki vsebujejo besedico donos, donia, donom. Mimogrede se lahko spomnim recimo toponimo Makedonija ali pa Calydon (Kaledonija), Dodon ...

Abydose and Sestus
V drugi zgodbi zgoraj imamo imeni Abydose in Sestus. Medtem, ko bi za Abydose lahko iskali izvor tudi pri Egipčanih, pa je vendar možno najti tudi slovansko oz. venetsko razlago za to ime. Gre namreč za slovensko besedo obideš. Prav tako imamo razlago tudi za drugo besedo, namreč Sestus = setopiš, sestopil si. Obe besedi ustrezata v smislu opisa kraja, katerega poimenujeta in ju je enostavno smiselno povezati s prečkanjem ožine.

 

Eridanus

Kot bomo videli kasneje je ta toponim jezikovno samo polovično naš. V šali pa lahko nadaljujem, da si drugo polovico prisluži vsebinsko in sicer v grški mitologiji. Moram pa še dodati, da nekateri vidijo v tem imenu drugo reko kot jaz. Bralec se bo torej moral sam odločiti ali gre za italijansko reko Po (Pad) ali pa za našo Timavo. V obeh primerih pa nas na področje severnega Jadrana in ene ali druge od prej omenjenih rek pripeljejo iste grške mitološke zgodbe. Sam sem vendarle prepričan, da je ime Eridanus poleg tolmačenj, ki sledijo literarnim smernicam mogoče tudi jezikovno tolmačiti kot toponim s pomočjo stare mikenske grščine, ki prav tako kot ta toponim skriva v sebi slovanske in azijsko-afriške jezikovne usedline ali morda bolj konkretno primesi staroselskih Venetov in »Grkov« kot takratnih tujih migrantov na Peloponez in od tam naprej na področje severnega Jadrana ter v Etrurijo.

Kot vidimo lahko besedo »eri-danus« razdelimo na dva dela. V tej obliki je očitno mogoče videti pomen »pogledati na dan, privreti na dan«, kar pa je v obratnem smislu povezano z našo reko Timavo, ki jo antična mitologija vidi na robu med tostranstvom in onstranskim podzemljem, in kot kaže več mitoloških zgodb nekje ob severnem Jadranu. Naše »Škocjanske jame« z mogočno in glasno temno reko so kandidat številka ena za razlago grške mitološke predstave tega prehoda preko reke v temačno onstranstvo! Grki so bili dobro seznanjeni s severnim Jadranom in Istro o čemer je tudi nekaj zgodovinskih pokazateljev kot recimo Istrski Liburni in Liburnia ter Japodci, ki so oboji po vsej verjetnosti bili Veneti.

Na povezavo med Eridanusom in Timavo, našo »Škocjansko jamo« in grško mitološko reko Styx sem pomislil potem, ko me je na antično epsko opisano mitično podzemlje spomnil naslednji navedek iz mreže, ki tudi poudarja, da gre za podzemsko reko in jo navaja kakor jo opisujeta Virgil in Herodotus.

In Virgil (VI, 659) a river of the underworld. In Herodotus (III, 115) a river which, by some of his contemporaries, was associated with the river Po. This because the Po is situated near the end of what used to be the so-called Amber trail. According to legend, amber originated from the tears shed by the Heliades over the death of their brother Phaeton, who fell from the sky into the river Eridanus.

Žalujoče Faetonove sestre Heliades
Topoli - žalujoče Faetonove sestre Heliades
Žalujoče Faetonove sestre Heliades se spremenijo v topole njihove solze pa postanejo jantar.

Prepričan sem, da je zgodba in predstava o antičnem mitološkem podzemlju dosti starejša kot Homer in verjetno tudi »Mikenska Grčija«. Reka Pad (Po) je postala poznana šele po prihodu ali nastanku Etrurije. Kot pa potrjujejo zadnje arheološke in druge raziskave so se tod prepletale »jantarska pot« in krožna pot po kateri so po Donavi iz srednje Evrope izvažali v Anatolijo cink že pred 2. tisočletjem pred n. št. Torej lahko sklepamo, da so mimo »Škocjanskih jam« hodili potniki iz Anatolije, južnega Balkana in verjetno tudi iz grškega polotoka že vsaj tisoč let preden je nastala grška mitologija.

Vidimo, da se v teh navedbah antičnih avtorjev shajajo grška mitologija in zgodovinska dejstva. Poznane so tudi omembe številnih klasični grških avtorjev, da so Veneti s severnega Jadrana bili izredni gojitelji konj. Še posebno je za nas pomemba Strabonova navedba, ki omenja gojišče konj vzhodno od Aquileje (Ogleja) ob izlivu reke Timave, kjer so Veneti Diomedu običajno žrtvovali belega konja (Strabon je očitno Belina heleniziral in ga prelevil v Diomeda). Toponim Timava pritegne našo pozornost tudi, ker ga omenja zelo veliko drugih antičnih avtorjev. V neki diskusiji na mreži me je Dr. Šavli opozoril na opombo iz dela Carla von Czoerniga »Das Land Goerz und Gradisca (1873, str. 109)«, ki se glasi:

Timavo so omenjali poeti, geografi, zgodovinarji in drugi avtorji, kot Virgil in Strabon, Pozejdon, Polibij, Plinij, Livij, Cornely Nepos, Marcial, Lukan, Pompej Trog, Sili Itali, Ptolomej, Stacij, Claudian, Sidonij Apolinar, Valerij Flak, Apolon z Rodosa, Sozomen, Cedren, Isidor, Servij, Tavola Peutingeriana, Anonymus Ravennas, Pavel Diacon, Sveti Pavlin iz Ogleja in poznejsi pisci.

VLiviusu XLI, cap. 1 lahko najdemo naslednje:

Blizu Timave je bil pristan, v katerem so bile zasidrane rimske ladje,
in tam se je širilo tudi jezero, Lacus Timavi, prav blizu morja.
V zvezi z zgornjim navedkom ne bo odveč povedati, da v knjigi Šavli, Bor, Tomažič »Veneti, First Builders ... (str:117)« lahko najdemo, da gre pri imenu Timavus, Timavo, Timava za naše ime, ki izhaja iz pomena tema, temen.

Sicer pa je z reko Eridanus kot tudi z našo Timavo pri antičnih piscih veliko zmešnjave. Tudi to, da ima ta reka dve imeni opozarja, da ni vselej vsakomur bilo jasno, da gre za eno in isto vodo. Reka Reka, ki pride na dan v močnih izvirih pri Devinu, je dejansko Timava. Toda te Reke, ki v Škocjanskih jamah teče v podzemlje, nobeden od starih pisateljev ni imel za Timavo. Da pa je pri antičnih piscih veliko zmešnjav okoli reke Eridanus, pa se lahko prepričamo v mitoloških zgodbah, ki včasih govore o tej vodi kot neki skrajno severni reki, nato severno Jadranski, tretjič pa o Afriški ali Etiopski. O Etiopiji zvemo tudi v zgodbi o Perseusu in Andromedi. Najbolj poznana antična grška zgodba, ki omenja reko Eridanus pa je zgodba o mitološkem Phaetonu (Faetonu). V resnici obstaja veliko možnosti, da bi ta zgodba bila izvorno venetska.

Faeton; Kersnik za sončno vprego
Phaeton; padel-je, ki pada

Phaeton je bil sin boga sonca, za katerega poznamo ime v številnih pred-antičnih drugih antičnih kulturah in religijah vključno venetski. Gre za hetitskega Siyusa, arijskega in indijskega Agnija, etruščanskega Usila, grškega Zevsa, egipčanskega Ra-ja in seveda našega Belina. No, v Phaetonovi zgodbi je sicer bog sonca grški bog Helios, ki svojemu sinu nekoč dovoli, da se popelje z božjo konjsko vprego preko neba. Ker pa je sin bil nevešč v opravljanju konjev je skoraj zažgal svet, ko se je s »sočnim vozom« preveč približal tlom. Bil je že tako blizu tal, da je zasmodil ljudi v Etiopiji in od takrat naj bi bili Afričani črni. Da bi preprečil vesoljni požar je posredoval sam Zevs in s svojimi bliski in strelami sestrelil Phaetona, ki je strmoglavil v reko Eridanus. Ali je takrat bila Etiopija blizu severnega Jadrana?

No pa šalo na stran. Kot sem že omenil, je zelo verjetno, da ima Faetonova zgodba korenine v venetski mitologiji. O možnih povezavah med venetsko in grško verzijo te zgodbe se je širše razpisal dr. Šavli v članku pod naslovom Kersnik, Belin's son. Kot je razvidno iz naslova dr. Šavlijevega članka, je osrednje izhodišče za ime mitološkega Phaetona (Faetona) grški razlaga tega imena namreč »svetel, bleščeč« kar povsem ustreza našemu »Kersniku«. Seveda je dr. Šavli zelo izčrpno podprl svoje razmišljanje še z drugimi argumenti. Sam se tako globoko ne nameravam spuščati v odnose znotraj te tematike, a vendar se mi zdi pomembno omeniti, da sem povsem neodvisno od njega tudi sam prišel do podobne teze, o pred-grškem venetskem izvoru te zgodbe.

Poleg očitne povezave in sorodnosti božanstva sonca, ki nesporno povezuje mitologije antičnih in pred-antičnih kultur, je sedaj upam že jasno, da sam posvečam pozornost etimološkim in jezikovnim povezavam med temi kulturami. V Phaetonovem imenu vidim venetski (slovanski) pomen padec, padel, tisti ki pada, ... .

Če pogledamo v antični grški slovar sicer najdemo podobno besedo fainos = sijati, osvetliti; (bring to light) - toda obstaja tudi beseda lampros = svetel (bright). Analiza grškega besednjaka v povezavi z besedo svetel kaže na očitno nepovezanost teh dveh sorodnih pojmov, kar je zame dovolj velik razlog, da dopuščam možnost nenaravnega spreminjanja in zamenjave originalne staroselske besede sijati, ki smo jo odkrili pri Hetitih, Etruščanih, staroselskih Venetih ter celo pri Grkih v besedi Zeus, s to novo po vsej verjetnosti šele v zgodnjem srednjem veku v grščino vrinjeno helensko tvorbo fainos.

Ob koncu pa se mi zdi potrebno poudariti, da čeprav sta možni dve na videz nasprotujoči si razlagi imena Phaeton, je to le površna ocena. Oba pomena, namreč tako svetel, bleščeč (ki sugerira povezavo z našim Kersnikom), kot tudi padel, padajoči sta v antični grščini verjetno obstajala dolga stoletja drug ob drugem. Ne smemo pozabiti, da v antični grščini lahko s pomočjo elektronskih iskalcev najdemo na stotine besed za posamezni pomen ter, da so v prazgodovini v Grčiji govorili nepregledno množico dialektov, med seboj tako različnih, da je prihajalo do resnih nesporazumov.

 

Grevena, Kozani, Trikala (Trije kali)

Grevena, Kozani, Trikala (Triglav)
Grevena, Kozani, Trikala (Triglav)
Dve gori / pokrajini in dolina z mestom nad Tesalijo, Grevena, Kozani, in Trikala so trije toponimi, ki ležijo relativno blizu eden do drugega v osrednji Grčiji. Vsi imajo tipična slovanska imena. Grevena je gora jugovzhodno od pokrajine in mesta Kozani. Ko iščemo pomene toponimom, je prav tako pomembno dejstvo, da v nekem jeziku (v tem primeru v venetskem) najdemo smiselne razlage, kot tudi to, da v drugem (v tem primeru v grščini) razlaga ni možna ali pa ni smiselna. Beseda Grevena ima v venetskem ali v slovanskih jezikih več možnih razlag, ki ustrezajo gorati pokrajini medtem, ko v grščini ni smiselnih razlag. Podobno drži za besedo Kozani, ki je tipični južno slovanski in še posebej slovenski toponim.

Trikala (Trije kali) ... Triglav

Posebno pozornost je pritegnil toponim Trikala (Trije kali), ki ga v tej obliki (Kal) zelo pogosto srečamo v Sloveniji in dejstvo, da je celo črkovan v slovnično množinski obliki, kar v tem primeru ustreza tudi smiselno. Še bolj pa je zanimivo, da je to starodavna indijska oblika za naše ime Triglav, ki pomeni v mitičnem smislu natančno to kar pomeni tudi naš Triglav, poglejmo:

Sanskrt Slovensko Angleško
trikalaM Triglav = preteklost, sedanjost, prihodnost past, present, future

Vendar pa zgornji razlagi nasprotuje dejstvo, da se je v času Homerja to mesto imenovalo Trikka, namesto Trikala. Sicer pa to ne pomeni, da »Homerjeva« verzija Trikka ni bil le poizkus helenizirati originalno staroselsko ime, ki naj bi med ljudmi preživelo, saj je dodatno verjetno označevalo tudi kak bližnji gorski vrh ali del hribovja kot je bilo v navadi Venetov in Indijcev. Mesto leži v dolini med visokimi gorami. Na zahodu, se razprostira gorovje Pind, proti severozahodu vodi dolina do zimskega središča s smučišči imenovanega Metsovo, tudi venetsko zveneč toponim.

Da je mesto Trikala imelo dolgotrajno mitološko tradicijo, priča tudi zgodba o polbožanskem Asklepiosu (Asclepius) in njegovih otrocih, predvsem petih hčerah Aceso, Iaso, Panacea, Aglaea in Hygieia, ki simbolizirajo magične moči medicine od panaceje - zdravila za vse do higiene. Čeprav je najbolj poznano Asklepiosovo svetišče bilo na severovzhodu Peloponeza v mestu Epidaurus, je vendarle po legendi Trikka bilo Asklepiosovo rojstno mesto. Asklepios je bil prvi človeški poznavalec medicinskih veščin, in je baje znal celo oživljati umrle. Moj sum, da je v tem mestu že v pred-grških časih bilo poznano staroselsko svetišče Triglavu je seveda le špekulacija, ki se opira na dobro poznano venetsko kot tudi indijsko tradicijo češčenja gora in visokih gorskih vrhov. Ravno pravo okolje, ki vzbuja globoka čustva tega čaščenja narave in mogočnosti gorskih vrhov najdemo v dolini kjer stoji naše mesto Trikala. Tudi, če obstaja prava možnost, da bo za vselej ostalo pri špekulaciji in, da ne bi bilo mogoče dokazati zgoraj omenjenih povezav z venetskim božanstvom Triglav, to ne zmanjšuje pomena dejstvu, da v sanskrtu beseda TrikalaM natančno ustreza mitološkemu pomenu, ki so ga v Triglavu videli in tudi častili Veneti.

Zgodovinarji in Grki zatrjujejo, da so imena Grevena, Kozani, in Trikala posledica prihoda Slovanov na grška tla po 6. stol. n. e. Toda taka razlaga, ne upoštevajoč grške fanatične napore dosledno helenizirati vse kar ne zveni grško, za toponime v osrčju Grčije ni le nesprejemljivo, je absurdno!

 

Ilios, Wilusa

Švicarski raziskovalec Emil Forrer je v svojem argumentu, da je v hetitdkih klinopisih našel Iliado in Trojo iz Homerjevega epa, imel pred seboj »hetitsko vazalsko pogodbo« katere ploščice v klinopisu so poznane pod imenom »Alaksandusova pogodba« med Hetiti in Wiluso. Seveda je v klinopisih, poleg alternativnega imena ta Trojo (Taruisa) omenjeno tudi ime Trojanskega kralja Alaksandusa = Alexandros (Aleksander), iz grške literature bolj poznanega pod imenom Priam (Priamos).

Avtor polemično sprašuje zakaj so namesto grškega Alexandros (Aleksandera) v klinopisih našli »ne-grško« ime Alaksandus. Prav to kaže na dobesedno naivnost, če ne na pravo nestrokovno omejenost raziskovalcev, seveda predvsem helenistov, ki iz strahu, da bi to bilo v nasprotju z ustaljenimi teorijami o »grškem izvoru na severu«, ne dovoljujejo, da bi se grščina razvila postopoma.

Sicer pa se kaže kako za lase privlečene so lahko vse sodobne zahodne jezikovne razlage, ki se v glavnem opirajo na jezikovno manj kot zrelo grščino, tudi razlage, da beseda z enim »L« Ilios pomeni mesto, z dvema pa Homerjev Illios Ilios=(mesto). Da je to resnično tudi ime za mesto se lahko prepričate pod ključem »city« v našem primerjalnem grškem slovarju, če kliknete: (A-D) in poiščete besedo Ilios, ki je sicer ne boste našli v »oxfordskem slovarju klasične grščine«!

Tukaj smo se lahko prepričali o povezanosti Hetitov z Grki in kar je še posebej zanimivo je dejstvo, da znanstveniki odkrivajo neoporečna potrdila za doslej povsem hipotetične teorije sloneče na Homerjevi epiki. Predvsem pa je razveseljivo tudi dejstvo, da so se pokazale možne tudi povezave po venetski liniji. To so skoraj bolj pomembne stvari kot samo dejstvo, da gre tukaj lahko celo za venetski toponim. Iz tega stališča je ta toponim zanimiv predvsem zaradi podobnosti z drugimi toponimi po Evropi in Indiji, ki kažejo afiniteto z besedo Veneti.

 

Kameiros (Cameiros) na otoku Rodos

Mesto Kameiros na otoku Rodos
Mesto Kameiros (kamniti)
Homer je pel o čaši ki je bila skrita pod zemljo

V tem mestu, ki leži na polotoku na severo-zahodu otoka Rodos so odkrili bogato arheološka najdišča. Tam so v grobnicah iz 7. in 6. stol. pred n. št. odkrili celo serijo steklenih vaz. Te vaze so še posebej pomembne, ker so jih uporabili kot primerjalno gradivo pri preverjanju najdb v mestu Enkomi na Cipru, ki je tudi zaradi teh vaz neslavno zaslovelo po škandalu med arheologi, poznanem pod imenom »The Scandal of Encomi«.

Ampak, to ni razlog, da tukaj omenjamo to mesto. Seveda gre za njegovo ime. Pomembno je dejstvo, da otok Rodos leži blizu jugo zahodne Anatolije. Kot smo videli na več drugih mestih, so v tem delu Anatolije prebivala do Hetitov ne preveč prijazna plemena v vazalskih državicah, ki so pogostokrat kršile vazalske pogodbe s Hetiti in odklanjale plačevati prispevke velikemu hetitskemu kralju.

Hetiti so občasno morali v uporne vazalske kraljevine poslati svojo vojsko. Uporniki so jim običajno z ladjami pobegnili na bližnje otoke in prav otok Rodos je bil eno od teh oporišč hetitskih beguncev, katere smo do sedaj tudi že do dobra spoznali kot samostojne »rogovileže« in, katere so Hetiti klicali Ahhiyawa. Le ti so v resnici bili proto-Ahajci ali proto-Grki, ki kot kot vemo so se z lahkoto sporazumevali z vsemi etničnimi skupinami po vsej Anatoliji, kjer smo našli velik venetski jezikovni odtis. Tudi njihovo ime (Ahhiyawa) je mogoče razložiti s pomočjo venetskega ali slovanskih jezikov, kar v teh krajih ni prav nič čudnega in zato lahko kar pričakujemo, da bomo tukaj našli toponime razložljive s slovanskimi in venetskim jezikom. Temu ustrezno je torej besedo »Kameiros« možno razumeti kot nekaj kar je na »kamnih, kamnito«, ali pa »kamra / zatočišče«!

Volos (Golos)

Na področju Grčije je cela vrsta imen, ki imajo pod površjem venetske oz. slovanske oblike. Omenili smo že nemškega slavista in jezikoslovca Maxa Vasmerja, ki je v svojem delu »Die Slawen in Griechenland« zbral veliko takih imen. Nekatere je sicer prevajal zelo sporno – naravnost nepravilno, a nam je odkril tudi nekatera prijetna presenečenja. Tako je smiselno blizu toponima Kameiros tukaj tudi Vasmerjeva razlaga za predzgodovinsko mesto Volos v vzhodni Tesaliji. Mesto je na zelo neporaščenem golem svetu torej je to mesto verjetno nekoč bilo tako tudi imenovano, namreč Volos = Golos.

 

Komana, Komna

Za ta toponim sem prvič zvedel v knjigi Luciana Vuge »Veneti v Troji« in sicer v poglavju, ki obravnava anatolsko pokrajino Paflagonijo na južni obali Črnega morja, kjer je po Homerju bila dežela Venetov. Kljub temu, da nas je vedno nekaj maloazijskih toponimov glasno opozarjalo na možnost venetskih povezav s kraji v okolici Kaspijskega jezera, verjetno brez Homerjeve pomoči najbrž nikoli ne našli anatolske predzgodovinske zakladnice venetskih jezikovnih usedlin.

V prej omenjenem poglavju se Lucian Vuga loti anatolskih toponimov s študijem večih antičnih virov od katerih izstopajo Apolonij Rodijski (Apolonios Rhodios) približno iz časa 295 - 215 pred. n. št., grški zemljepisec in zgodovinar Strabon, ki je živel v obdobju od 63/64 pred do leta 24 po n. št., ter v manjši meri, kjer so se dotikali naše tematike ali Venetov, omenil tudi druge, kot recimo Meandrija (Maiandrios) iz Herodotovega dela Zgodovina... V Vugini študiji del omenjenih avtorjev je predvsem izpostavljena njihova obravnava »potovanja argonavtov« mimo in v neposredni bližini ti. »Homerjeve venetske dežele«. Še pred tem pa so nanizana paflagonska mesta, kot sta jih zapisala Ptolomej in Strabon od katerih imajo nekatera takoj opazno slovansko obliko:

Zagora, Sivata, Rastia, Olen, Titva, Sekora, Tobata, Laskoria, Elvia in Egial - Aigial (igalo, egalo: obrežje).
Naš toponim Komna najdemo v pogrčeni (helenizirani) obliki v listi mest mimo katerih so argonavti, tj. Ahajci ali Grki, v strahu hitro pluli. Avtor nas opomini, da je ta pospešeni tempo 40 urnega in izredno napornega veslanja mimo venetskih mest verjetno najenostavneje razložiti s tem, da so med Veneti in Grki tlela nasprotja, kar je tudi v soglasju z dejstvom, da so bili nasprotniki v trojanski vojni. Toda to je že izven našega zanimanja za toponime, zato le naštejmo mesta mimo katerih so Grki tako hitro veslali:
Sezam (Sesamon), Krobila (Krobialon), Kromna, Kitora (Kytoron) in Sinopa.
Kje je torej naš toponim? Preden nadaljujemo, si poglejmo opombo iz istega odstavka dela pokojnega Vuge, ki jo Lucijan povzema po tujih jezikoslovcih katerih razlago za ime anatolskega gorovja Tavrus je pred tem vključil v svoj elaborat, ki ga tukaj na kratko razčlenjujem, da bi si pomagal z razlago toponima Komna (Kromna, [kome]). V resnici mi v tem članku tukaj, ki ga naslavljam Komna ne gre toliko za razlago toponima samega, kot pa, da pokažem ozadje za tolmačenjem grških toponimov na splošno. Ta toponim je izvrsten primer, ki ga poleg tega, da zelo verjetno predstavlja našo besedo »komna«, lahko uporabimo tudi z namenom osvetliti drugo stran, tj. grško logiko za spreminjanjem staroselskih imen. Da se preveč ne oddaljimo od osnovne teme se torej vrnimo k oni opombi, ki jo omenja Lucijan Vuga:
OPOMBA: Raziskovalci »grških« zemljepisnih imen morajo biti izjemno pozorni, ker so se Grki pogosto zatekali k psevdoetimologijam, izvirna imena so po svoji volji pogrčili, predrugačili in jim dali svoj pomen.

Če se vrnemo, k prej omenjeni listi mest mimo katerih so argonavti hitro veslali torej vidimo, da gre za besedo Kromna, o kateri nam Lucijan Vuga v nadaljevanju pove naslednje.

Ime tega mesta, za katerega Homer pravi, da je na venetskem ozemlju, helenisti trdijo, da izhaja iz grške besede za »lase (kome)«, češ, da prihaja od navade domačinov v kraju s tem imenom, da si na pogrebu odstrižejo šop las in ga pridajo umrlemu; v resnici pa ima čisto drugo osnovo.
Ni potrebno biti strokovnjak, da vidimo kako prisiljena je ta razlaga. Kraje običajno poimenujejo po prebivalcih v basnih in pravljicah ali šalah, recimo »Butale« po »Butalcih«, »Liliput (Lilliput)« po »Liliputancih«. Ta razlaga helenistov, imena za mesto »Kromna (kome=lasje)« je za lase privlečena! Edino opravičilo, da jo kdo omenja bi bilo, če razlaga sama izhaja iz mitologije, ampak tudi potem bi to bilo potrebno omeniti v navedbi.

V teh predelih Anatolije je na podobni način s pazljivim preverjanjem grških imen mogoče odkriti še več toponimov, ki se kvalificirajo za venetske. Tako L. Vuga nadaljuje z naštevanjem in zapiše, da recimo Strabon omenja rečico Genetes, Apolonij Rodijski pa na istem mestu rt Genetes ter, da kasneje Strabon spet govori o mestu Enete, ki je baje po Hekataju in Zenodotu prastaro ime za antični Amisos, današnji Samsun. Vidimo lahko tudi, da je starodavno ime reke Halis (Halys) venetskega izvora, ali pa tudi na obali tukaj blizu hetitsko mesto Zalapa in malo bolj južno v notranjosti venetsko zveneče mesto Nerik ter Zara.

Kot vidimo se v Anatoliji prepletajo različni jeziki predvsem pa malo znani hetitski jeziki in dialekti ter stari grški in venetski jeziki. Še posebno so zanimive hetitske besede, ki se ujemajo ali z grškimi ali pa venetskimi. Stvari se običajno poenostavijo lahko pa se tudi zakomplicirajo, kot je recimo z grško besedo Genetes, kar mi je postalo jasno, ko sem jo odkril v hetitščini »ga-e-na-aš-še-iš (njegov sorodnik)«. Vprašanje je, če so hetitologi beseda pravilno prevedli? Ampak z zadnjimi nekaj imeni smo se že krepko dotaknili nove teme tj. Hetitov, kar pa ne sodi več pod Grke. Ko bomo obravnavali Hetite, se bomo tam ponovno ustavili pri številnih toponimih in drugih besedah, ki bi jih lahko razlagali s pomočjo venetskega ali pa slovanskih jezikov.

 

Korint - korito

Korint - korito
Ali šedo dvomi, da je pri Korintu ko-ri-to
Mesto Korint leži ob zalivu in ob naravni 78 m globoki morski ožini Istmusna v obliki korita. Ob kanalu še danes lahko vidimo arheološke dokaze, da so kanal začeli kopati že v antičnih časih več kot pol tisočletja pred n. š.

Mesto Korint se pojavi zapisano kot ko-ri-to že na glinastih ploščicah iz Pilosa in Knososa v pred-Homerski »prot-ogrščini« imenovani »mikenska grščina«. Na glinastih ploščicah je to mesto omenjeno med sedmimi imeni obalnih mest nanizanih v vrstnem redu, kot jih navaja tudi Homer v Iliadi. Omeniti je potrebno, da si strokovnjaki niso edini prav glede lokacije našega mesta ko-ri-to, ki naj bi bilo na obalah pod kontrolo Pilosa. Napisi na tablicah, namreč govorijo o vojnih formacijah in ladjah, ki so bile razvrščene v bran proti morskim napadalcem z juga, po obalah kraljestva Pilos in mesto Korint čisto na drugem koncu - severovzhodno od tukaj, nedaleč od Istmusa najbrž ni bilo pod kontrolo kraljestva na skrajnem jugozahodnem delu Peloponeza. Poleg tega pa tudi vidimo, da je mesto Korint v bližini ožine Istmus na dokaj visoki vzpetini, blizu 78 m visoke naravne morske ožine, ki ima vse značilnosti korita.

V zlogovni pisavi imenovani »Linearna B« je ime tega mesta zapisano natančno kot ko-ri-to. Helenisti trdijo, da gre za grško besedo koriN-THoS pri čemer morajo besedo spreminjati z vrivanjem manjkajočih glasov in črk »N«, »TH« in »S«, da bi dobili podobnost z grško besedo.

Korint na vspetini blizu Istmusa
Plezajoče zidovje korinta Korint na vspetini Brezna (korita) spodaj
Kot vidimo je mesto Korint pri prelivu Istmus na dokaj visoki vzpetini, zelo blizu 78 m visoke naravne morske ožine, ki ima vse značilnosti korita.

To je lep primer očitne in nasilne helenizacije staroselskega venetskega imena, saj beseda ko-ri-to že v originalni mikenski grščini nedvomno označuje to naravno morsko »dolino, brezno, preliv« ali »korito« blizu mesta Korint. Res, da je to antično grško mesto samo na vrhu vzpetine, a strme stene te vzpetine se spuščajo direktno proti prekopu, ki so ga začeli kopati že v času, ko so večinsko prebivalstvo tam Grki imenovali Pelazgi, kar pa danes vemo, so v resnici bili Veneti. Da gre res za Venete dokazujeta oba toponima, tako »ko-ri-to (Korint)«, kot staroselsko ime prekopa Istmu, ki se imenuje »Provlakas« kjer so vlekli ladje iz Jonskega v Egejsko morje. Vzpetino s Korintom je mogoče videti tudi danes z ladij, ki jih vlečejo skozi korintski kanal (prekop). Sicer pa je dejstvo, da je tam blizu in daleč naokoli polno toponimov, ki imajo povsem venetsko (slovansko) obliko kot recimo Preveza, Zagora, Kozani itd., pa jih imajo vse po vrsti prav tako za povsem grške.

Poleg vsega povedanega je dejstvo, da v grščini današnja beseda Korint nima več nobenega pomena, še dodatni dokaz paranoične nasilne helenizacije, ker so jezik načrtno preoblikovali tako da je izgubljal vse afinitete s staroselskimi Veneti t.j. Makedonci, ki se dobro zavedajo pravega pomena in izvora tega toponima.

 

Lukka, Lycia

Ta toponim je ponovno eden od tistih, ki se ne kvalificira kot tipični, to je tak, ki bi opisoval neke značilnosti kraja, katerega z njim poimenujemo. Spet gre za celo pokrajino in celo narod ali narode, ki nosijo ime omenjeno zgoraj v naslovu. Poleg tega, da je mogoče indirektno najti tudi afinitete z venetskim in tudi slovenskim jezikom, poznamo recimo slovensko in hrvaško ime Lika, ali pa dejstvo da je nad anatolsko pokrajino Lukka (lika) pokrajina imenovana Carnia (gornji), pa to ime obstaja v zapisani obliki na večih mestih že najmanj 4000 let in ga je tudi zaradi tega vredno omeniti.

Kot smo že navajeni nas, kadar govorimo o anatolskih grških toponimih, dostikrat potegnejo v pred-grško preteklost zapisi na hetitskih glinastih ploščicah, ki odkrivajo marsikatero skrivnost, katero so Grki pravzaprav hoteli skriti, ker nedvoumno kaže, »da je svet obstajal tudi že pred njimi, namreč, pred Grki«. Tako je tudi s toponimom, ki označuje anatolsko pokrajino ležečo na severovzhodu od otoka Rodos po grško imenovano Lycia. Vendar pa so to pokrajino in prebivalstvo Hetiti že več kot 1000 let pred Grki imenovali Lukka. Dodatno pa je možno, da zasledimo ime Lukka že okoli 2000 pred n. št. in sicer na obelisku v Byblosu na sirski / libanonski obali tedanji Canaan (CofBA-p:156). Omembo tega imena najdemo tudi med pismi v egipčanskem arhivu iz časa 1350 do 1334 pred n. št. v Tel el-Amarni v Egiptu. V pismu je ciprski kralj obtožen, da je podpiral napadalce Egipta iz Lukke. Spet v egipčanskih opisih bitke za Kadeš so omenjeni pripadniki Lukka kot oddelek hetitske vojske pod vodstvom hetitskega kralja Muvatalija (Muwatalli). Najbolj slavna pa je hetitska glinasta ploščica, ki našteva vse zahodno anatolske vazalske državice med katerimi seveda najdemo tudi Lukko.

Prav tako pomembno pa je omeniti, da iz hetitskih klinopisov tudi zvemo, da so tamkajšnji prebivalci pogostokrat kršili vazalske pogodbe s Hetiti in, da so sodelovali pri številnih zarotah proti hetitskemu »velikemu kralju«. V teh krajih so imeli poleg Hetitov velik vpliv tudi skrivnostni in neodvisni Ahhiyawa, za katere že vemo, da so najbrž bili predhodniki Ahajcev (Grkov).

Tudi neposredna bližina velikih otokov, na katere so pred hetitsko vojsko vselej pobegnili uporniki so gotovo pomembni faktor pri oblikovanju etničnih formacij v teh krajih, ki so sprva postali zanesljivi grški zavezniki in kasneje postali eni od prvih čezmorskih grških ozemelj. Uradni zgodovinarji tudi trdijo, da so v te kraje prispeli Dorci s severa celinske Grčije. To je zelo malo verjetno, saj je migracija potekala v ravno obratni smeri. Kakorkoli že, vidimo, da med Grčijo in Lycio obstajajo dolgotrajne vezi, kar je pa za nas tukaj zanimivo je pa malokrat omenjena in slabo poznana venetska povezava vse od Hetitskih časov naprej. V zahodni Anatoliji je namreč mogoče najti številne dokaze o tej povezavi, ki je najbolj jasno vidna v času Frigijskega kraljestva in se razume skozi yahodno anatolski jezik poznan kot luwijski.

Opomba:

Hetitski klinopisi so nam razkrili veliko skrivnosti, na žalost pa jih zgodovinarji zaradi zelo površnih in največkrat dvomljivih prevodov vsak po svoje in zelo nestrokovno razlagajo. Seveda to odpira možnosti tudi za nasprotne razlage. Kljub vsemu pa je iz množice protislovij vendarle mogoče izluščiti neke za vse sprejemljive informacije. Kar poglejmo na nam koristnem primeru tukaj, kako nam Hetiti lahko pomagajo in zakaj moramo biti previdni preden verjamemo vsako navedbo v zvezi z njimi, kot recimo je namig, da je v hetitskih klinopisih dokaz o obstoju Mikenske Grčije in Grkov.

Nesporno je, da so se z namenom kljubovati Hetitom nekatere zahodne anatolske kraljevine povezale v konfederacijo imenovano Assuwa, ki jo je kmalu po nastanku razbil hetitski »veliki kralj« Tudhaliyas II (1390-1355 pred Kr.). Ta dogodek je pomemben zato ker ga potrjujejo arheološki dokazi iz 14. stol. pred n. št. in tudi neposredno povezujejo »mikensko kulturo« v te dogodke.

Za kaj pravzaprav gre pri tej arheološki povezavi Miken s Hetiti že v 14. stol. pred n. št.? V Hatuši, ki je takrat bila hetitsko glavno mesto, so našli meč »mikenske izdelave« na katerem je bilo v hetitskem klinopisu zapisano:

V zahvalo za zmago nad deželo Assuwa, Tudhalija »veliki hetitski kralj« daruje te meče svojemu gospodu v (višavah) »bogu nevihte«.
Seveda ni nobenega dokaza o tem, da so takratni Mikenci bili Grki. To bi tudi bilo v nesoglasju s tem kar odkrivamo o Ahajcih (Grkih) tukaj.

Na enak način je potrebno biti pozoren pri študiju hetitskih tekstov in prevodov. Na drugem mestu sem omenil grško besedo genetes, ki jo lahko najdemo v tudi v hetitščini »ga-e-na-aš-še-iš (njegov sorodnik)«, seveda, če so jo hetitologi pravilno prevedli, ali pa, če ta beseda v klinopisnih tekstih tudi v resnici obstaja, ker v knjigi, ki jo razlaga ni navedbe originalnega napisa ali izvora!

Kot vidimo je sam toponim Lukka, Lycia, Lika le vrh ledene gore. Pod njim se skriva skoraj nepregledno veliko zanimivih informacij. Seveda bi bilo potrebno ne le študirati stare hetitske tekste, ampak jih tudi preverjati še iz perspektive slovanskih jezikov. Razlog, da je večina anatolskih dialektov iz hetitskih časov slabo poznana je, da se malokdo loti preverjanja prevodov klinopisov. Situacija je takoj jasna, ko se zavemo, da se že tako očitnih stvari kot je ta toponim redko kdo zaveda.

 

Mt. Sipylos (Zippasla / Sipylus)

Ta toponim ima zelo burno zgodovino in temu ustrezno je pričakovati tudi več razlag. Nič ni presenetljivega, da veliko raziskovalcev brska tod okoli. Kot bomo videli jih med drugim privlači tudi možna povezava z Atlanto, druge privlači skrivnostna in močna državica Arzawa, ki je Hetitom povzročala neprestane preglavice. Eden od bolj vidnih raziskovalcev je Peter James avtor knjige »The Sunken Kingdom«. Tudi antični avtorji omenjajo to mesto, o katerem je poznanih tudi nekaj legend, ki so vzrok za veliko zanimanje za staro mesto, kjer naj bi ob potresu v jezero zgrmel vrh gore in poplavil Tantalovo kraljestvo. Naše zanimanje za zgodbe se omejuje le s stališča razlage imena. Zelo verjetno je, da so Grki prejeli ime od staroselcev, ki so uporabljali isto ime že v času Hetitov, kar je zabeleženo na klinopisnih tablicah že v 13. stol. pred n. št., očitno torej sklepamo, da je grško ime Sipylos verjetno nastalo iz hetitskega imena Zippasla.

Zgodbe o potresu in poplavi, ki jo naj bi jo povzročil strmoglavljeni vrh gore doslej ni nihče uspel dokazati, po vrhu vsega pa jih antični avtorji postavljajo v čas med 6. in 3. stol. pred n. št., kar je skoraj tisoč let prepozno, da bi ime lahko razvijali iz hetitskega »zi-pa-as-la (padla, padlo)« razen, če legenda ni iz dosti bolj zgodnjih časov, kot dogodek opisujejo antični avtorji. Vse te razlage o padajoči gori so močno motivirane s špekulacijami in z željo odkriti potopljeno Atlanto, ki pa tudi časovno ravno ne ustreza navedbam antičnih piscev. Če torej legende govorijo o resničnem dogodku, bi to tudi veliko bolj ustrezalo možni razlagi imena s hetitsko besedo »padla, padlo«. Na vsak način, pa je treba priznati, da tudi, če so antični avtorji potres postavili v pravi čas, hetitsko ime še vedno zveni po venetsko.

Okamenela in jokajoča Niobe na gori Mt. Sipylos Druga razlaga pa izhaja iz grške mitologije ki, če so naše razlage imen v tej zgodbi pravilne, tudi kaže na spoštljivo starost tega toponima, ki potem zagotovo sega v pred-grški čas, saj bi prav te naše razlage imen s pomočjo slovanskih jezikov pomenile, da so Grki skupaj z imeni prejeli mit od Venetom sorodnih staroselcev. Sodeč po kamniti podobi jokajoče ženske, ki jo je v apnencu izlizala voda in, ki je tudi del zgodbe, so staroselci verjetno že davno pred Grki ustvarili mit okoli zelo opaznega in za tedanje čase nedvomno »čudežnega« naravnega pojava. Samo zgodbo in razlago imen lahko najdete v članku o grški mitologiji pod naslovom Tantalove muke in Pelops. Bistvo te zgodbe se razplete okoli kralja Tantal, ki se je zameril bogovom ker je prirejal veselice na njihov račun, kjer so stregli božansko hrano in pijačo - »ambrozijo«. Od tod je mogoče izluščiti izvor imena »Sipylos ... sipalo se je«.

 

Peneus (peneča reka)

Že iz naslova je razvidno, da Peneus predstavlja grško reko. Reka je tekla mimo mesta Elis in se izteka v Jonsko morje na severnem delu zahodne Peloponeške obale nasproti otoka Zakinthos. Ta toponim je pomemben predvsem zaradi besede in pomena »pena«, ki je v pogledu izvora grščine ena od spornih besed, predvsem zato ker jo helenisti razlagajo s pomočjo grške boginje ljubezni »Afrodite« kjer naj bi pomen »pena« predstavljala grška beseda afriškega ali egipčanskega izvora »afros«. Ali je Peneus res bila in ali je še vedno peneča reka bi seveda bil izvrstni dodatni argument. Toda, dokler tega nekdo ne potrdi, to ime obravnavajmo na podoben način kot tolmačimo imena poznanih slovenskih rek s pomočjo sanskrta, kjer so pač imena v sanskrtu pomenila nekaj smiselno in logično povezanega s predstavo rek, medtem ko so v slovenščini ti pomeni in besede, ki jih predstavljajo že davnaj zbledele in izginile iz našega jezika. Nihče si ne beli glave s tem ali je Sora res vijugasta, ali Mura opleta in prepleta ter ali se Soča blešči kot nam pojasni te besede slovar sanskrta.

Tudi besedo »pena« najdemo tudi v sanskrtu v številnih izpeljankah, kot tudi v slovanskih jezikih in jo razumljivo lahko smatramo za indoevropsko besedo. Če je torej ta beseda, prisotna na grških tleh že pred prihodom etnije iz katere so kasneje nastali Grki, potem to potrjuje sorodnost in morda celo identičnost Pelasgov in Venetov, ki so nesporno oboji bili indoevropejci. Poglejmo si tabelo besed, ki so izpeljanke korena »pena« v sanskrtu.

Beseda »pena« v sanskrtu
sanskrt Pomen
phena foam , froth, scum RV.; moisture of the lips, saliva;
Os Sepiae (white cuttle-fish bone,
supposed to be indurated foam of the sea)
[Cf. Slav.; Angl.Sax. {fam} ; Eng. {foam} ; Germ. {Feim}.]
phenadharman having the nature of foam.
phenAgra point of foam, a bubble on the water
phenAhAra feeding on foam.
phenapa foam-drinking, feeding on foam.
phenapiNDa mass of foam, a mere bubble, nonsense.
phenaprakhya foam-like, resembling foam.
phenavat like foam.
phenAya to foam.
phenAzani having foam for a thunderbolt.
phenopama resembling foam.
phenya existing in foam.
samudraphena sea-foam, the bone of the cuttle-fish
(so light that it floats).
saphena having foam, foamy, frothy;
covered with dense masses of foam (as the ocean).
suphena containing good foam, a cuttlefish bone.
zyAmaphena having black foam or froth.

Kot smo videli v primeru vseh večjih slovenskih rek { Drava, Mura, Sava, Savinja, Soča, Sora, Vipava, Zila}, so nekdanji prebivalci Evrope očitno imeli kontakte z jeziki na indijskem podkoninentu. Seveda pa kot običajno to ponovno potrjuje, da je res šlo za Venete.

 

Phthiotis ( Vsiotis / Fsiotis )

Ta toponim je zelo hvaležen primer potrjevanja verjetnosti, da je ime katerega semantična vrednost je za toponim bolj smiselna verjetno tudi pravilna rešitev uganke od kod to ime izvira. Kot vidimo za toponim Phthiotis pomensko ne moremo najti ustreznega pomena, še najbližji grški pomen je fisis in še nekateri drugi iz katerih se je razvila ta beseda za razpadanje, gnitje ... Medtem pa, je na osnovi slovanskih jezikov zelo ustrezni pomen za pokrajino, ki je odprta preko morske gladine proti vzhajajočemu soncu, z vseh drugih strani pa ji pogled zastirajo vzpetine in gorovja, prav tisti, ki ga lahko odkrijemo s pomočjo slovanskih jezikov. Po vrhu vsega pa tudi vemo, da je ime grškega boga Zevsa povezano s staroselskim božanstvom, katerega ime tudi označuje sijanje, sonce, bliskanje, bleščanje in na sploh svetlobo! Primerjajmo to z grškim pomenom in kdor še vedno verjame, da so Grki poimenovali ta čudoviti kraj kar tako za šalo z nečem kar spominja na smrad, razpad ali če kaj gršega mora biti ali Grk ali pa fanatični helenist.

Phthiotis, se znajde prvič uradno v venetskih (makedonskih) rokah v času makedonskega vladarja Filipa drugega med leti 359-336 pred n. št. Vendar pa na osnovi etimologije »Phthiotis = F-TH-iotis < f-s-iotis = vsiotis« kar izvira iz staroselskega (venetskega) sijati, sius > Zeus vidimo, da so tod že od davno živeli predniki Slovanov - Veneti (Pravi Pelazgi). O makedonskem kralju Filipu II, lahko pogledate na spletne strani (History of Ancient Macedonia), tukaj pa je nekaj besed iz navedbe, ki jo omenjam zgoraj:

... we find Philip II in Thessaly, where he interferes to protect the Aleuadae of Larissa against the tyrants of Pherae. The tyrants call in the aid of the Phocians, then at the zenith of their power, and Philip suffers certain reverses; but a few years later he is completely victorious, defeats and kills Onomarchus, and brings under his dominion the whole of Thessaly, together with Magnesia and Achaea Phthiotis.

 

Potidea ( Ποτίδαια ), Agios Marnas, Paliouri


Polotok Kasandra na Halkidiki
Potka do Kasandre na Halkidiki
»Potidea« = potka do Kasandre na Halkidiki

Tudi tukaj najdemo na relativno malem ozemlju več »določujočih« toponimov, ki verjetno obstajajo že iz pred-grških časov in jih lahko razložimo s pomočjo venetščine.

Več določujočih staroselskih toponimov
Ime Pomen
Potidea potka do Kasandre na Halkidiki
Agios Marnas Ogenj mari-naš (da nas vidijo/SrHr:mariti; naše morje, naše mornarje)
Paliouri paliti

Mesto kjer so kurili »večni« ogenj na morski obali kar je v bistvu ekvivalent sodobnejšim svetilnikom, je pogosto dobil lokalno ime, ki je označevalo to daleč na okoli vidno točko.

Na Halkidiki so baje prebivali Tračani. Tračani so Venetsko pleme prav tako kot Ilirci in Makedonci o čemer se lahko prepričate na a straneh History of Ancient Macedonia. Zato je zelo verjetno, da so se tamkaj ohranili venetski toponimi. Grkški zgodovinarji se trudijo tudi tukaj pokazati, da na Halkidiki živijo Grki in zato tudi na dolgo in široko razlagajo kako so Perzijci tamkaj pomorili prvotne prebivalce in na njihovo mesto naselili sosedne prebivalce.

...Having taken the town (Amphipolis), while he amused Athens with promises, he proceeded to attack and capture Pydna and Potidaea, actual Athenian possessions, making over the latter to Olynthus, to foment jealousy between her and Athens. He then conquered the entire coast district between the Strymon and the Nestus, thus becoming master of the important Thracian gold-mines, from which he shortly derived an annual revenue of a thousand talents!
The district had belonged to a Thracian tribe, the Bottiaeans, in whose possession the town of Olynthus remained till 479 BC In that year the Persian general Artabazus, on his return from escorting Xerxes to the Hellespont, suspecting that a revolt from the Great King was meditated, slew the inhabitants and handed the town over to a fresh population, consisting of Greeks from the neighboring region of Chalcidice (Herod. viii. 127).
Potidaea (Greek: Ποτίδαια Potidaia, modern transliteration: Potidea) was a colony founded by the Corinthians around 600 BCE in the narrowest point in Pallene (now Kassandria) in the western point of Chalcidice in what was known as Thrace. Potidaea maintained trade with Macedonia.
Kakšni sosedje so to bili, če so potem ko je tuj vladar poklal njihove sosede zapustili svoje domove na drugi strani polotoka in se preselili v vasi in domove žrtev. Vse to je v Herodotu zelo načrtno zapisano in najenostavnejša razlaga je da je vse skupaj navadna helenistična propaganda.

 

Preveza

P r e v e z a
Mesto imenovano po prevozu preko ožine
Mesto imenovano po prevozu preko ožine

Vsakemu bralcu, ki obvlada kak slovanski jezik bo takoj jasno, da tukaj ne gre za besedo grškega ali latinskega ampak za besedo slovanskega porekla. Kdor pa pozna tematiko, ki jo tukaj obravnavamo, pa bo verjetno takoj dodal, da najbrž govorimo o toponimu venetskega izvora. Da ne gre za grško besedo se zavedajo celo helenisti, ki so pravo poreklo zamaskirali za dejstvom, da so mesto ustanovili leta 290 pred Kr. Rimljani in, da so ga »dosti kasneje« okupirali Benečani. Tipično, to »benešabsko« okupacijo omenjajo kar tako mimogrede, le toliko, da je možno najti nek »tuj« ali »ne-grški« izvor za ime mesta.

Čeprav je mamljivo povabilo, da bi z veseljem sprejeli, kako so Benečani pustili za sabo venetski (slovanski) toponim v Grčiji, to tu na grških tleh vendar ni nek osamljen primer in je redko ali nikoli več na tak način povezan z Benečani, torej tega »prikritega« predloga sploh ne moremo jemati resno. Če pogledamo konfiguracijo ozemlja na katerem je ta toponim je veliko bolj sprejemljivo, da ime Preveza razložimo na osnovi slovanske (venetske) besede, ki pomeni točno to kar bi človek pričakoval na področju in ozemljih v obliki zaliva ali preliva kjer je potrebno prevažati stvari iz enega brega na drugega in prav to ta beseda tukaj tudi označuje. Da gre za venetski in ne slovanski toponim je očitno, saj je malo verjetno, da bi Grki mirno sprejeli, da bi neki slovanski prišleki preimenovali njihova »grška« imena v tujem jeziku! Tudi argument, da tam preden naj bi sem prodrli Slovani ni bilo nobenega grškega naselja ali imena je absolutno nesprejemljiv, saj je v okolici še več drugih antičnih mest in ostankov.

Tudi dejstvo, da so Rimljani postavili mesto ne preprečuje možnosti, da na tem mestu pred Rimljani toponim Preveza še ni obstajal. Helenisti koristno uporabljajo rimsko in benečansko prisotnost tukaj, kot dobrodošlo diverzijo od možne povezave s pred-antičnim časom, ko naj bi tod živeli »Pravi Pelazgi«. Prvi so jo tukaj pustili svoj pečat v obliki ostankov akvadukta, gledališča, kopališča in drugih objektov, drugi pa z novo-klasičnimi zgradbami in Beneškim gradom v pristanišču. Sicer pa se z izvorom tega toponima še nihče ni resno pozabaval, ker se je tako najlažje izogniti absurdu, da bi Rimljani kar tako za šalo uporabili venetsko ime, ki poleg vsega slučajno tudi smiselno ustreza obliki pokrajine katero poimenuje. Ali pa še bolj absurdno, da bi Benečani spremenili prejšnje rimsko in Grkom bolj domače zveneče ime z venetskim. Poleg tega pa najdemo komaj kakih 50 km oddaljeno od Preveze poznano pred-antično svetišče Epira, ki potrjuje, da je to področje bilo poseljeno že od predzgodovinskih časov.

Torej je tukaj edini možen in sprejemljiv zaključek, da je ime Preveza najverjetneje staroselski ostanek, ki so ga Grki (in mogoče tudi Rimljani) v časih nenasilnega spajanja staroselskega in življa prišlekov privzeli za svojega. Ko govorimo o staroselcih na področju današnje Grčije nikoli ni odveč poudariti, da mislimo na naše »Prave Pelazge (Venete)« in ne na one abstraktne nacionalno prozorne »Pelazge«, ki so jih helenisti odkrili v grški mitologiji in jih nato pripravno prilagodili kot neko skrivnostno zgodovinsko pred-grško etnijo.

 

Provlakas

Kanal preko ožine Isthmus
Mesto Kameiros (kamniti)
Pogled na antični prekop Provlakas (danes Xerxes)

Toponim Provlakas je zanimiv iz večih razlogov, dva od katerih sta očitna. Seveda prednjači prvi jezikovni, saj gre očitno za besedo, ki jo moramo na tak ali drugačen način povezovati s slovanskimi jeziki. Kako naj si namreč razlagamo fanatično helenistične in jezikovno paranoične Grke dovoliti, da jim bo peščica slovanskih prišlekov oblikovala krajevna imena v srcu Grčije.

Drugi razlog, zaradi katerega je ta toponim zanimiv pa je sam predmet, oz. bolj primerno - zemljepisno zgodovinske lastnosti kraja, ki ga ta toponim označuje. Kombinirano pa tako jezikovni kot drugi predvsem pa zgodovinski razlogi zanimanje še poglobijo, ko odkrijemo, da se v njih skriva tudi zelo sporna časovna komponenta, ki nam lahko pojasni marsikatero skrivnost, če nam uspe dogodke uvrstiti v pravo časovno obdobje.

Sicer pa je ta toponim v svoje delo »Die Slawen in Griechenland (Slovani v Grčiji)« vključil že nemški slavist Max Vasmer. Tudi razčlenil ga je povsem pravilno, ustrezno kanalu po katerem so nekoč vlekli čolne in ladje. Očitno je, da ni nobenega dvoma, da gre za besedo, ki jo lahko razložimo s pomočjo slovanskih jezikov. Bolj zanimivi pa so čas in okoliščine v katerih naj bi ta toponim nastal. Po mnenju Maxa Vasmerja toponimi, ki izvirajo iz slovanskih besednjakov niso nastali pred zgodnjim srednjim vekom, ko naj bi se po njegovem, v skladu s karpatsko teorijo v Grčijo počasi pričeli priseljevati ostanki slovanskega vala, ki naj bi v 6. in 7. stol. po n. št. preplavil Balkan in srednjo Evropo.

Vendar pa imajo zgodovinarji v Grčiji še dodatne preglavice, ki jim jih povzročajo arheološki dokazi in druga zgodovinska dejstva katere burkajo in vznemirjajo prav s slovanskimi jeziki razložljivi toponimi. Še posebno velik glavobol jim povzroča toponim Provlakas. Seveda jim večinoma uspeva skriti nepomembne podrobnosti in povezave v malo poznano in skoraj namenoma pred javnostjo zastrto pred-grško prazgodovino, za iz zgodovinskega stališča veliko pomembnejše »pompozne« navedbe »velikih« narodov kot so Rimljani ali Egipčani ter v tem primeru takrat zelo močnih Perzijcev in z njimi povezanimi prelomni dogodki kot so vojne ipd. Tudi protislovja okoli našega toponima zbledijo v luči teh velikih dogodkov. Vendar pa so tokrat ti »veliki« dogodki pomagali osvetliti tiste skrivne kotičke kjer običajno med poznanimi in slavnimi zgodovinarji in jezikoslovci končajo tematike povezane z Veneti in Slovani.

Gre namreč za Vasmerjeva raziskovanja, katerih rezultati so helenistom nedvomno zelo ustrezali, a so jih drugi arheološki dokazi in zgodovinska dejstva tokrat pripravila, da jih ignorirajo in celo prisilila, da zamolčijo njihovo protislovnost in spornost. Tako ob primerjanju na videz nepovezanih tematik, katerim je skupno le ime Provlakas, namreč lahko zasledimo zelo veliko časovno neskladje. Gre za razliko celega tisočletja. Medtem ko Vasmer postavlja svoja odkritja v 6. ali 7. stol. so grški zgodovinarji in helenisti prisiljeni ta toponim postaviti v časovne okvire, ki jih določajo znamenite perzijske vojne. O vsem tem se lahko prepričamo na Internetu z iskanjem ključne besede Provlakas. Na spletnih straneh grških zgodovinarjev in helenistov lahko najdemo tudi naslednje:

According to Irodotos, during the Midikous wars, the Persian king Xerxes wanted to lead his fleet from Acanthus to Thermi (the first name of Thessaloniki) but he also wanted to avoid the stormy waters around the peninsula of Athos.

He ordered for a deep canal to be opened which began in present Nea Roda and went right through to Tripiti connecting the gulf of Ierissos with the Siggitiko gulf, where the cities of Assa, Piloros, Singos and Sarti were. The project was supervised by Artachais who exceeded all the other Persians with a height of five royal pihes(1m=64cm) (almost 2,5 metres) and had the most loudest voice than all of them. When Xerxis was in Acanthus, Artachais died, something which he considered a big disaster. And because of this, he was given a splendid funeral and a most beautiful monument.

Kot vidimo, so tukaj zelo nedoločeno omenjene perzijske vojne, za katere ni omenjen niti njihov čas trajanja, to je od leta 500 - 448 pred n. št. Skopost z besedami tukaj je tako očitna, da se vsiljuje vprašanje kaj nam je avtor pravzaprav hotel povedati, kot, da bi želel, da bi se bralcu čim bolj vtisnilo sporočilo teh dveh kratkih odstavkov.

Zanimiva je tudi negotovost v zvezi z prekopom, ki bi ga kralj Xerxes lahko dal le poglobiti ali pa na novo izkopati. Sicer pa tudi dimenzije kanala niso najbolj prepričljive. Tudi samo vojno je avtor povsem preskočil, kot bi vedel, da nekaj ni čisto kot bi moralo biti. Morda mu je predstavljala problem velikost ladij. Zgodovina nas uči, da je Grška flota imela sicer večje in bolj okorne ladje kot Perzijci ter kot vemo so grške ladje imele več nivojev ali platform po katerih so razporedili svoje vojake, ki so v bitkah poskakali na perzijske ladje in opravili z manjštevilnimi posadkami na perzijskih ladjah. Perzijci so tudi imeli trikrat več ladij (600) kot Grki (200), kar nam daje neko predstavo o velikosti njihovih plovil.

Kaj naj bi sicer bilo pomembno za bralca, ki je iskal podatke o Provlakas. Omenjen je perzijski kralj Xerxes, izpuščen pa slavni Darius. Zakaj je pomembno, da je med izgradnjo umrl nadzornik gradbenih del? Morda avtor s tem želi sugerirati, da dela niso bila končana, ker so dimenzije prekopa sumljivo majhne?

Tudi to, da bi se kralj napadajoče mornarice izognil neurju in zato ukazal prekopati ožino med dvema morjema, ki zahteva ogromno delovno silo in čas ne le po tedanjih ampak tudi današnjih standardih je še najbolj sumljiva navedba tukaj - razen, če prekop ni pred tem že bil izkopan! Mogoče je pa bilo potrebno skriti prav to dejstvo namreč, da so izkopali in poimenovali prekop že pred klasično dobo staroselski »Pravi Pelazgi (Veneti)«. Ali pa je morda pisec bil tako naiven, da misli svet sam prepričati od kod v resnici prihaja današnje ime za ta starodavni prekop?

(Pol za šalo pol zares se lahko vprašamo, če je res slučaj, da se ime perzijskega kralja Xerxes izgovori »Čerčez = sidro-preko   -   (grško:čer=sidro)«? Ampak bil bi pravi škandal, če temu kralju ne bi bilo tako tudi v resnici ime. Teorija o (grških) Makedoncih slovanskega porekla bi dobila še en argument, namreč kak vzdevek so mu dali makedonski najemniki potem, ko se je kralj lotil kopanja prekopa čez..., ki je gradil kanal preko ožine »čez katero lahko vržemo sidro«.)
Kakorkoli že, vsi ti časovni okviri nastanka toponima Provlakas so nedvomno prepozni s stališča venetske teorije še bolj pa iz našega zornega kota tukaj, kjer vidimo tudi nastanek mikenske grščine na osnovi mešanja staroselskega jezika »Pravih Pelazgov (Venetov)« in jezika na Peloponez počasi pronicajočih prišlekov, katere tukaj skoraj enačimo z skrivnostno etnijo imenovano »Ljudstvo morja«. Kot je sklepati po močnih egipčanskih kulturnih vplivih na grški kulturi je verjetno med temi prišleki tudi igral dominantno vlogo prav egipčanski jezik in bi se to na vsak način moralo odražati tudi v grščini ter tako okvirno potrjevati naša pričakovanja glede časa nastajanja grškega jezika.

Zakaj je to pomembno, saj bi lahko Veneti poimenovali prekop tudi v času, ko naj bi ga perzijski kralj Xerxes ukazal ponovno pripraviti za plovbo? Tudi to bi potrjevalo dejstvo, da so Veneti bili prisotni na grških tleh vsaj že tisoč let pred časom, ki ga razglaša uradna zgodovina. Razen, če je resnica še dosti bolj boleča?

 

Zagros v Iranu


 

Perzija (Iran)

To sicer ni toponim, ki naj bi kazal na grške afinitete z Veneti ali Slovani, temveč je tipičen primer grške miselnosti, ali doktrine helenizacije s pomočjo mitologije in ljudske epike ali folklore. V grški mitologiji, namreč lahko preberemo, da je Perseusov in Andromedin sin Perses je postal prednik Perzijskih kraljev.

Mogoče je v tej starodavni grški mitološki navezanosti na Iran tudi iskati vzroke, da si ne znamo pravilno razlagati motivov za razlagami grških zgodovinarjev o vpletenosti perzijskega kralja Xerxes pri delih na prekopu Provlakas, ki se danes tudi imenuje po tem kralju.

Nedvomno se v tem zrcali tudi raztegljivost grščine, ki si zaradi svoje lastnosti izredno slabe kohezije in površne definiranosti lahko dovoli povezave s katerimkoli jezikom - lastnost tipična za jezik, ki je zelo sprejemljiv in toleranten do tujih vplivov in asimilacije drugih jezikov in lahko bi rekli, da celo grški jezik podpira ekspanzionistično helenistično miselnost to so lastnosti, ki so jih praktično prevzeli vsi zahodnoevropski in še posebno angleški jezik, kar se lepo vidi danes, ko izgleda, da bo angleščina izrinila vse druge jezike.

 

Reka Halys ( ma-ra-aš-ša-an-da-an )

Ta toponim ne omenjam tukaj kot grški, ampak ima je v resnici hetitski. Vendar pa je na več načinov povezan z Grki in grščino. Zasledil sem ga v delu pokojnega Luciana Vuge v »e-knjigi« z imenom »Veneti v Troji«. V njej, pri opisu paflagonskih sosedov kot jih baje opisuje Strabon, ki je živel v času Kristusa, na zahodni strani reke Halys omenjajo ljudstvo Mariadinov.

To ime ni grško ampak izvira iz hetitskega imena za reko Halis. Hetiti so namreč reko, ki se tod zliva v črno morje imenovali ma-ra-aš-ša-an-da-an, kar je s pomočjo venetščine razložiti kot »v morje izlivajoča (idoča, ideš, šel, šla)«. To sicer ni pravo mesto, vendar pa je vmesno tukaj omeniti, da so antična (grška) poimenovanja etnij ali grških narodov velikokrat komaj neke lokalne označbe in, da najbrž sploh ne označujejo, še manj pa ločujejo sosedne prebivalce kot neke različne narode!

Kot vidimo ime Mariadinov izvira še iz hetitskih časov, to je več kot 1000 let kasneje kot čas v katerem je živel grški zemljepisec, zgodovinar in filozof Strabon (63/64 pred - 24 po Kr.). Zato je pri tolmačenju pojmov potrebno upoštevati tudi to veliko časovno razliko, ki marsikaj dodatno pojasni predvsem pa odkriva starodavne in sicer slabo vidne, če ne kar spregledane povezave med antičnim grškim časom in davnim predzgodovinskim obdobjem. Taka je recimo tukaj ta naša povezava med nekdanjim imenom reke Halis in ljudstvom Mariadinov, ki povsem neopazno nosijo starodavno, z izjemo nekaj hetitologov, pozabljeno in s pomočjo venetščine razložljivo hetitsko ime te reke.

 

 

Reke Siyanti

Z a č a s n i o s n u t e k - POPRAVI

Tukaj gre za luwijski toponim in jezik, v katerem je ime reke očitno isto kot hetitsko. Besedo si-ya-a-ti najdemo v hetitskih tekstih in vemo je smiselno povezana s hetitskim božanstvom Sius, verjetno sodobnikom etruščanskega božanstva Usil-a in prednikom grškega "Zevsa" in v njih lahko vidimo povezavo z venetsko ali slovansko besedo sijati. Očitno je to božanstvo bilo češčeno tudi v zahodni Anatoliji, za katero nekateri znanstveniki trdijo, da je bila poseljena z etnično različnimi narodom kot so bili Hetiti, predvsem je videti težnje, da bi tod dokazali ali odkrili grške korenine, vendar kot nam kaže jezik, je na razvoj anatolskih jezikov vplivala cela vrsta etničnih skupin, od katerih venetska ali slovanska je vselej dosledno spregledana.

Ko bomo bolj od blizu pogledali v Anatolijo, bomo videli da so se v času hetitskega imperija tam začeli pod vplivom novih družbenih organizacij, ki so jih širile osvajalske tolpe vladajočih klanov, in tudi gusarskih beguncev, pojavljati zametki novih ali ljudstev, torej so takrat bili tudi tamkajšnji jeziki in kulture v nenehnem procesu spreminjanja. Ta toponim je zelo lep dokaz, o medsebojnem vplivu zelo različnih etničnih skupnosti in o mešanju tako jezikov kot kulturnih in religioznih elementov.

Pisci, ki se ukvarjajo z Arzawo se sklicujejo na glinaste ploščice napisane v pisavi imenovani hetitski hieroglifi, ki naj bi predstavljali zahodno anatolski jezik poznan pod imenom luwijščina. Naj omenimo da so prvotno hetitščino imenovali Arzavščina, dokler niso odkrili in kot trde razvozlali tega luvijskega zahodno hetitskega jezika. Seveda o teh jezikovnih razdelitvah zgodovinarji in pisci redko kdaj povedo kaj več, ker si še jezikoslovci z izjemo nekaterih izjem niso povsem na jasnem zakaj prav za prav gre.

 

Kreta: (Zakros, Vasiliki, ...)

 

o o o


 

 


Izbor glavnih tem (Veneti, Grki, Etr...)         Izbor glavnih tem

 

Document:
©2005 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: