Razvoj grščine v odnosu do treh zgodovinskih grških obdobij
Avtor: Igor Pirnovar

Uvod

Obdobje migracije egipčanskih beguncev na Peloponez
Razlaga mikenske grščine je pomanjkljiva

Ali je venetski jezik stari skupni IE jezik?

Pomen semantičnih dreves ali grozdov
Mikenski ti-ri-po-de
Beseda tiripod in njeni sestavni deli izvirajo iz sanskrta
Doba krščanstva in srednji vek

Moderna in sodobna Grčija


 

Uvod

 

V poglavju »Tri grške ere in trije grški narodi« smo videli, da grško zgodovino lahko razdelimo na tri glavna obdobja, ki jih jezikovno delno lahko enačimo s (1) predklasičnim, (2) klasičnim in (3) modernim obdobjem. V predklasičnem obdobju, trajajočem več sto let, je grščina nastala s postopnim spajanjem jezika staroselskih Pravih Pelazgov in enigmatičnih priseljencev. Kot lahko vidimo na večih mestih v mojem pisanju tukaj, so Grški začetki zelo podobni etruščanskim. Oba naroda sta nastala v procesu več stoletij trajajoče migracije in spajanja migrantov s staroselskimi »Pravimi Pelazgi (Veneti)«. Zanimivo je, da sta obe identiteti, tako migrantov kot staroselcev sporni. Sam sicer niti najmanj ne dvomim o tem kdo so Pravi Pelazgi, deloma se zatika le pri prišlekih, ki nasprotno kot zatrjujejo uradni zgodovinarji, niso prišli iz severa ampak z juga ter vzhoda in to po morju. Na širše tu govorimo o pomorskih ljudstvih iz sredozemskega bazena, Male Azije ter verjetno tudi Azije in Severne Afrike, ki so v času Ramzesa III prerasli v obliko značilno za nacionalne države in jo zgodovinarji označujejo skozi narod z imenom »Ljudje z morja«. Torej to ljudstvo in njegovo nastajanje, ki je trajalo več stoletij je nedvomno bilo izvor migracij tako v Etrurijo kot Grčijo. Da ne bi zašli v potankosti identitete in pojasnil možne etnične sestave teh migracij, naj omenimo dejstvo, da ogromno dokazov govori o egipčanskih primeseh pomešanih z lastnostmi značilnimi za kulture iz Male in vzhodne Azije od katerih so jezikovne kot tudi kulturne usedline najbolj zgovorne. Ni slučaj, da najdemo mesto Tebe tako v Egiptu kot v Grčiji (o tem je več napisanega v drugih člankih).

Ne bomo se vračali v čas, pred migracijami tujcev (Grkov) ker je o tistem času na Peloponezu bolj malo znanega iz našega zornega kota. Čeprav, kot že vemo, obstajajo bogati arheološki ostanki iz pelazgovskih časov iz okolice mest Volos in Dimini, upoštevajoč dejstvo, da znanstveniki, ki so sodelovali pri urejanju in dokumentiranju teh najdišč ne dovoljujejo niti najmanjše možnosti, da bi Pelazgi lahko bili sorodni ali pa celo sami bili Veneti, nima smisla, da bi tukaj skušali dokazovati kar so tam zamolčali ali spregledali, ter izsledki od tam ne morejo bistveno vplivati na naše analize in razmišljanja.

Naša predpostavka je, da so Pelazgi v resnici Veneti in to bomo skušali dokazati iz doslej poznanih dejstev, brez prej omenjenih arheoloških najdb. Trenutno niti ni pomembno, ali so Pelazgi bili Venetom sorodni ali ne, vendar pa je že na osnovi prej omenjenih najdb mogoče sklepati, da so imeli relativno visoko razvito in prav tako kot tudi njihovi sodobniki Veneti v srednji Evropi zelo dobro organizirano družbo. Torej so očitno morali imeti tudi neko svojo obliko vladavine in lastnega vodstva.

Pelazgovski žarni pokop
Venetski žarni pokop 2000 let mlajši od Pelazgov ?
Med 5000 let starimi Pelazgi je venetski žarni pokop 2000 let mlajši?
Vprašanje je ali je navada takrat razširjenih venetskih žarnih pokopov iz srednje Evrope prodrla tudi že k Pravim Pelazgom (Venetom) na Peloponez. Očitno grškim in zahodnim arheologom venetologi ne morejo zaupati - poglejmo:

Kot zanimivost naj povem, da v zvezi s prej omenjenimi arheološkimi najdbami iz okolice mest Volos in Dimini, lahko najdete tudi omembe žarnih pokopov. Vendar pa je njihovo datiranje postavljeno kar 2000 let kasneje kot ostale najdbe približno v leto 1000 pred Kr. Ali to ne smrdi po prilagajanju datumov tako kot narekujejo kategorije najdb. Grki naj bi namreč bili stari 5000 let, ko pa pridemo do venetskih kategorij kot je žarni pokop, pa je potrebno pokazati časovni in vsebinski prepad med obema! Po pozornem preudarku se človek ne more otresti občutka, da je ena ali druga datacija poneverba ali pa zelo neprijetna napaka! Zakaj je med celo množico 5000 let starih izkopanin prav in edino žarni pokop 2000 let mlajši od vsega? Temu kalupu sledijo tudi vse najdbe primitivnejše barbarske geometrične keramike drugod po Grčiji in Anatoliji. Pa tudi, če smo le pretirano nezaupljivi je venetska prisotnost na Peloponezu vendarle povsem nesporno že kakih 350 let pred ionskim in še več pred klasičnim obdobjem. To so torej bili staroselci (Pravi Pelazgi). Kdo pa so prišleki? Helenisti jih imajo kar za Grke, ki naj bi, kot so začeli trditi jezikoslovci, govorili že ob prihodu grški jezik skoraj enak tistemu iz časa Homerja. Seveda, za te trditve razen dvomljive interpretacije mikenske grščine ni prav nikakršnih dokazov. Ker ni dokazov o kakem velikem vdoru nekih prišlekov, in ker je grščina nesporno in nedvomno tujek na tem ozemlju je edina možna razlaga za prihod teh »Grkov«, ki jih zaradi pomanjkanja dokazov o njihovi pravi identiteti raje imenujmo kar »prišleki«, le postopno priseljevanje.

Ko so se pojavili prvi bogati in izredno vešči ter spretni prišleki, so se verjetno domačinom prijazno in taktno prikupili z bleščečimi darovi. Ker ni iz časa rasti mikenske Grčije, v obdobju več kot pol tisočletja nobenih pravih dokazov o kakšnih večjih uporih ali spopadih domačinov s prišleki ali z na novo nastajajočim vladajočim slojem, smemo zaključiti, da so prišleki živeli v relativnem sožitju s staroselci.

Ta prvi kontakt staroselcev s šarmantnimi, bogatimi prišleki si lahko edino predstavljamo kot nekaj stoletij trajajoč in ponavljajoč ciklus, dokler na novo nastajajoči vladajoči sloj ni postal dovolj močan, da je lahko začel diktirati svojo voljo. Vse dotlej pa, kot je mogoče sklepati na podlagi »nepristranskih« in »nekompromitiranih« jezikovnih analiz grščine, sta ali so se v palačah in utrdbah v mirnem sožitju obe ali vse kulture in jezika ali jeziki staroselcev in prišlekov miroljubno spajali. Upal bi si trditi, da so se tako jezik kot običaji prišlekov kot tudi staroselcev v novo nastajajoči grški etniji spremenili do neprepoznavnosti medtem, ko se podeželja verjetno z izjemo vaških poglavarjev in svečenikov ta kulturna in jezikovna asimilacija ni dotaknila. Vendar pa sklepajoč po antični grški mitologiji, ki vsebuje staroselske in nove afro-azijske prvine je tudi na podeželju prišlo do nastajanja novih mitoloških in religioznih motivov z združevanjem mitologije prišlekov s staroselskimi običaji in folkloro, ki se je počasi širila s pomočjo tradicionalnih domorodskih karnevalov, obredov in procesij ter slavljenj, katerim so se pridružili tudi prijazni prišleki. Gledano retrospektivno je to bil eden od grandioznih načrtov priseljencev razširjanja mitologije, ki povezuje prišleke z božanskim in svetim, kar so kasneje izrabili v boju proti domorodskim vladajočim klanom.

V resnici je v grški mitologiji opaziti tipično prepletanje lokalnih imen in mitoloških simbolov z egipčanskimi in azijskimi. Posebno pozornost so novi oblastniki posvečali »zgodovini« ustanavljanja svojih naselij in kraljevin, kjer se dosledno pojavlja motiv združitve nekega božanstva direktno z ustanoviteljem ali z njegovim očetom oz. materjo, nekaj generacij preden so mitološko zgodbo začeli širiti med prebivalstvom. To je potem vladarje in plemstvo v očeh »navadnih« deželanov dvignilo na mejo med tostranskim in božjim in se je, ko je čas dozorel spremenilo v obratni smeri, namreč v prefinjeno degradacijo tostranskega v barbarsko.

Tako smo prišli v obdobje, ko so se začeli prišleki uveljavljati v na novo nastali grški (helenski) identiteti in so bili dozoreli vsi pogoji, da se je začela druga – nasilna faza helenizacije oz. barbarizacije staroselcev in kasneje vsega kar ni bilo grško. To obdobje se v tradicionalni ali uradni zgodovini imenuje obdobje »mikenske Grčije«, ki ga zgodovinarji postavljajo v čas pred 16. stol. pr. n. št. in se končuje v 12. stol. pr. n. št. s Trojansko vojno in, vsaj tako bi nas radi prepričali, z vdori barbarov in / ali Dorcev s severa, ki so pahnili Grčijo in Grke v začarani pol tisočletja trajajoči »sen«.

Po tem obdobju začaranega grškega sna, ki se imenuje »temačno obdobje« (The Dark Ages), naj bi se Grki prebudili in zapisali dogodke iz pred pol tisočletja. Začeli naj bi se »ionska« in »klasična« antični grški dobi ena za drugo.
Trenutno nas sicer zanima le obdobje pred »temačnim obdobjem« in bomo kar je sledilo še za nekaj časa pustili pri miru, omenjeno je le referenčno, da poznavalci ne bi dvomili o katerem času v grški zgodovini govorimo. Ker sem sam prepričan, da je temačno obdobje bolj plod domišljije kot realnosti, ali pa vsaj nepravilno tolmačeno, ga včasih ignoriram ter ga - oziroma kar naj bi bil začetek tega obdobja, v stilu prej omenjenih pelazgovskih žarnih pokopov, kjer helenisti vidijo 2000 letne razlike med »Pelazgi« in »Veneti«, rad vsaj mentalno premaknem za 500 ali 800 let bliže sedanjosti, obdobje samo pa skrčim na kvečjemu nekaj desetletij!

Splošno je sprejeto, da je prva grška pismenost, ki jo poznamo iz glinastih ploščic s Krete in iz Pilosa pod imenom »Linear B« izhaja iz tega obdobja. Prav napisi na teh ploščicah so eden od najpomembnejših glavnih arheoloških in jezikovnih grških zakladov, s pomočjo katerih lahko odkrijemo o tedanjih časih skoraj 3000 letne grške skrivnosti! Predvsem pa lahko tudi testiramo teorije kot je ta naša o nastanku grščine iz jezika venetskih ali pelazgovskih staroselcev ter jezika ali jezikov migrantov iz vrst »Ljudstva z morja«.

 

Obdobje migracije egipčanskih beguncev na Peloponez

Razlog, da v poglavju z naslovom »Razvoj grščine ...« govorimo o nekih beguncih (prišlekih) na Peloponez je dejstvo, da ni prav nikakršnih arheoloških, jezikovnih ali pa kakršnihkoli drugih dokazov o nekem prihodu, migraciji, ali pa vdoru kakšnih »Grkov« na izključno s staroselskimi »Pravimi Pelazgi« (Veneti) poseljena področja današnje Grčije ne le iz severa ampak od koderkoli. Torej je treba iskati temelje na katerih je grščina nastala predvsem med prebivalci in priseljenci v te kraje v času, oz. neposredno pred časom, ko se je grščina pojavila.

Sicer pa je naslov tega poglavja malce zapeljiv, ker ne gre le za Egipčane. Vendar pa so Egipčani ali pa begunci iz Egipta, ki najbrž sploh niso bili egipčanskega rodu zapustili najbolj opazne sledove egipčanskih veščin, omik in mitologije. Seveda, ne gre podcenjevati azijskih to je hetitskega, akadskega tj. semitskega, huritskega in seveda Indijskega, ter v senci velikih skritega in zelo slabo poznanega skitskega vpliva. Skiti resnično izstopajo iz prej omenjene množice, ker so bliže korigirani časovnici grške zgodovine, ter za mnoge tradicionaliste ne morejo biti sodobniki "obdobja mikenske Grčije".

Torej dejstvo je, da nam prava etnična sestava prišlekov ni jasna in, da kot kažejo kulturne in jezikovne usedline ni mogla biti homogena. Za kulturne tukaj štejemo afro-azijske primesi tako v umetnosti, arhitekturi in v mitologiji, kjer se očitno kažejo tudi staroselske usedline, jezikovno pa grščina čeprav teži k strukturni, vendarle kaže izrazite lastnosti ploščate jezikovne organizacije, ki je značilna za jezike kateri nastajajo s spajanjem večih jezikov. Zato dovoljujemo, da so med prišleki vse prej naštete etnije ter edino lahko upamo, da nam bodo dodatne analize, predvsem pa jezikoslovna ta problem bolje osvetlile.

Tudi časovni okviri so sporni in se zato ne smemo v naprej opredeljevati v tej smeri. Sicer pa za naše raziskave trenutno sploh ni pomembno v katerem letu je bila na oblasti katera egipčanska dinastija. Kar se nas tiče je tudi egipčanska kronologija nezanesljiva. Edino na kar se lahko zanašamo so iz zgodovinskega stališča nesporni dogodki kot je recimo časovno zaporedje posameznih egipčanskih dinastij, bitka za Kadeš v kateri so sodelovali Egipčani in Hetiti, vdori »Ljudstva z morja« v Egipt ipd. Iz predzgodovinskega obdobja lahko upoštevamo le zapise sodobnikov tistih časov, kot so recimo hetitski in asirski klinopisi, nekateri egipčanski pisani viri, mikenske glinaste ploščice in seveda grška mitologija, grški jezik in grška folklora, ki jih poznamo le iz kasnejšega časa po ti. temačni dobi, za katero že imamo prve pisane vire.

Ko torej govorimo o migraciji egipčanskih beguncev na Peloponez, v resnici mislimo na begunce vseh vetrov, ki so začasno našli zatočišče v jugozahodni Anatoliji in na tamkajšnjih bližnjih otočjih. Tam naj bi se izoblikovali tako »Ahajci (Ahhiyawa)« kot ti. »Ljudstva z morja«. Možno je celo, da so »Ahajci (Ahhiyawa)« in »Ljudstva z morja« eno in isto le, da so se »Ahajci (Ahhiyawa)« bolj zgodaj počasi začeli seliti tudi na Peloponez in tudi proti severnemu Jadranu v Etrurijo. Ker so praktično brez boja uspeli izriniti domač vladajoči sloj, je zelo verjetno, da so bili zelo bogati in jih to kvalificira kot bogate roparje egipčanskih spomenikov in grobnic, ki so ob enem bili tudi vladajoča smetana gusarske skupnosti, kateri so zgodovinarji nadeli ime »Ljudstva z morja«.

Ko iščemo izvore »mikenske Grčije«, ki naj bi cvetela že nekaj stoletij pred vdori »Ljudstva z morja« v Egipt, je edino logično, da so se naši »Ahajci (Ahhiyawa)« s katerimi so imeli težave Hetiti skoraj od vsega začetka že takrat počasi preseljevali na Kreto in tudi na Peloponez. Sodeč po hetitskih zapisih so na začetku to bili izgnani uporni hetitski vazalski kralji zahodne Anatolije, ki so govorili ventščini soroden jezik, a kot je domnevati po sestavi nastajajoče nove etnije z imenom »Ljudstva z morja« je pritok bogatih roparjev egipčanskih grobnic moral vplivati tudi na etnično sestavo vodilnih slojev med »Ahajci (Ahhiyawa)«, kar se očitno odraža tudi v na novo cvetočih kulturah na Kreti in na Peloponezu.

Ob pomanjkanju kakršnih koli drugih arheoloških dokazov o prihodu Grkov na Peloponez je to še najbolj verjetni scenarij. Seveda se mora to odražati v »mikenskem jeziku«, katerega so odkrili ovekovečenega na glinastih ploščicah iz Knososa na Kreti ter Pilosa in še nekaj drugih mest na Peloponezu.

Seveda pa razlaga mikenske grščine ni brezhibna. V resnici je zelo problematična. Glavni razlog zato je, da so jo razlagali helenisti, ki so že po naravi zelo sovražno nastrojeni proti vsemu kar Grke ne prikazuje kot edine prave začetnike in tvorce zahodne civilizacije. Prav v »mikenski grščini« pa se skrivajo ne-grški začetki Grkov in grščine in nič ni čudno, da so jih kompetentni jezikoslovci namenoma zaobšli, drugi pa sicer ne po svoji krivdi, spregledali. To pozicijo branijo tudi zahodni zgodovinarji tradicionalisti in jezikoslovci, ki so še vedno obremenjeni z večvrednostnim kompleksom, kateri se je v preteklosti manifestiral v imperializmu, kolonializmu in končno pripeljal do rasizma, ter je verjetno tudi vzrok današnjim nasprotjem sever-jug in vzhod-zahod.

 

( Če želite lahko preskočite spodaj zamaknjeni
tekst s klikom na
[ preskoči v  nadaljevanje...  ] )

Razlaga mikenske grščine je pomanjkljiva

Naj začnem to podpoglavje s polresnico, ki jo je tako slovesno ovekovečil v svoji knjižici »The Decipherment of Linear B« John Chardwick, ko je v uvodu v sedmo poglavje na strani 101 napisal:

... čutim pa se obvezanega, da protestiram proti lahkoumnim ugibanjem, ki (o Mikencih) gradijo dalekosežne hipoteze na pomanjkljivih dokazih, pri čemer sem pripravljen testirati bralčevo potrpljenje z občasnim ponavljanjem opozoril, kako utegne biti nevarno raztegovati se predaleč brez podpore pravih dejstev. Eno dejstvo pa vendarle izstopa in to je:
»Mikenci so bili Grki«.
Seveda je to le pol resnice, ker so - kdorkoli so že ti »grški prišleki« iz katerih naj bi nastali Mikenci bili, prispeli na ozemlje kjer sta bila kultura in družbeni red že relativno visoko razvita, torej je tam tudi že moral obstajati nek staroselski jezik, katerega usedline bi se morale odražati v današnji grščini, razen, če bi prišleki po hitrem postopku uničili staroselsko prebivalstvo, za kar pa ni nobenih arheoloških ali kakih drugih dokazov. Prav nasprotno, pa obstaja veliko indikatorjev, da so staroselci in prišleki živeli v mirnem sožitju, še več, v mitologiji in grški folklori je ogromno dokazov, da sta se obe kulturi intenzivno pomešali, kar ne dovoljuje razmišljanja še manj pa zaključkov, da je skozi ves ta čas grščina ostala skoraj nespremenjena.

Sicer pa to poglavje zasluži veliko bolj temeljito obravnavo kot mu jo lahko posvetimo le v nekem bežnem orisu jezika imenovanega »mikenska grščina« v okviru enega od obdobij grške zgodovine. Glavni razlog zato je dejstvo, da je o tem jeziku doslej bilo napisanega že zelo veliko in, da se kljub vsemu strokovna mnenja še vedno razhajajo o tem ali gre za grškemu zelo podoben ali pa za nek neprimerno bolj primitiven proto-grški jezik. Uradno jezikoslovje je sicer večinoma na strani privržencev prve teze, ki preskakuje začetno razvojno stopnjo grškega jezika, ker temelji na teorijah preseljevanja narodov, v tem primeru Grkov, ki naj bi se priselili v grčijo v 19. stol. pred Kr. s svojim skoraj popolnoma enakim jezikom kot so ga govorili v času Homerja, tj. več kot tisoč let pozneje!

Seveda je tako stališče, namreč, da se grški jezik skoraj ne bi spremenil od 19. stol. pa vse do 8. stol. pred n. št. nevzdržno in je ta veliki jezikovni nesmisel, ki se je razvil po uspešnem razvozlanju mikenskega črkopisa, paradoksalno povsem zasenčil prav ta Ventrisov fenomenalni »kriptografski« uspeh sam. Poudarjam »kriptografski«, ker so ga jezikoslovci raztegnili preko teh meja. Namreč, razvozlati črkopis ne pomeni razvozlati jezik ali vsebino, čeprav so okoliščine pripomogle k tej zmotni oceni Ventrisovega dosežka. Najbolj zmotno je napak tolmačeno dejstvo, da je eno od orodij ali metod, ki se jih je Ventris posluževal v procesu razvozlavanja črkopisa tudi bila Grška slovnica. To ne more biti dlje od resnice, saj Ventris do zadnjih dni ni verjel, da gre za grški jezik. Njegove izjave na koncu, da se v napisih razodeva grški jezik so le delno pravilne a v celoti veliko prenagljene, saj gre za dva jezika, namreč za »staroselskega«, ki ga je Ventris pod vplivom začetnega navdušenja popolnoma spregledal in za »jezik prišlekov« tj. novega »(grškega)«.

Tukaj ni primerno mesto, da bi si ogledali vse podrobnosti, zakaj je prišlo do te zablode, da je »mikenščina« »homerska grščina«, ker je dokazno gradivo preveč tehnično zahtevno in suhoparno ter, bi nedopustno zasenčilo predstavitev našega glavnega problema, ki je pripeljal do prej omenjenega zmotnega mnenja iz katere praktično izvira v uvodniku omenjena polresnica, namreč: »Mikenci so bili Grki«. Vendar pa si za začetek lahko ogledamo enega od napisov, ki je, sicer pravilno a veliko preširoko, prepričal večino skeptikov, vključno Ventrisa samega, da je njegovo razvozlavanje črkopisa bilo pravilno in na žalost tudi botrovalo napačni oceni, da gre za skoraj homerski grščini podobno grščino. V napisu najdemo prave grške besede, kot so tripod ter grščini sorodni latinski qe-to-ro-we (Lat:quatuor; - da ne omenjam slovanski: četvero in qe=ki,če), ki so nedvoumno potrjene z ustreznimi piktogrami. Res, da gre za skoraj grške besede, toda, v teh besedah se skrivajo tudi drugi jeziki predvsem sanskrt in venetski tj. slovanski jeziki. Protislovja pa še posebno zacvetijo pri tolmačenju slovničnih obrazil kot grških, saj bi po istem postopku lahko našli tudi, da so obrazila venetska ali pa slovanska! Tak je recimo primer τριπόδι, τρίποδο, katerega v mikenski grščini najdemo v obliki ti-ri-po-de, ki naj bi bil grška specialiteta »dvojina«. Ali ni to tudi naša specialiteta? Podobno bi lahko razčlenjali končnico »-owe« kot venetska slovnična (pridevniška) obrazila, ali pa celo besedo za »owe, oue, ušesa, uši, uho«. Tudi grška beseda »πουϛ, ποδος« zasluži, da jo malo natančneje analiziramo. Seveda se bomo oprli na semantične grozde ali pomensko drevo, ki se razveja iz tega pomenskega korena. Najdemo lahko naslednje grške besede:

Koren grške besede "noga, stopalo"
πουϛ, ποδος noga, stopalo, [Slo:bos]
ποδαβρος lahkih nog
ποδαγος vodič
ποδανιπρον voda za umivanje nog
ποδαρκης uren hodec (Ahil)
ποδεων konec, okončina
ποδήνεκής, ποδήρης sklanjajoč se k nogam (podanik)
ποδήνεμος uren kot veter
ποδίξω zvezati noge
ποδώκεια, ποδώκης hitrih nog

 

Vsak jezikoslovec mora pri branju zgornje tabele postati pozoren na zelo šibke splošne smiselne povezave med v tabeli naštetimi antičnimi grškimi besedami, omejenimi na zelo ozke pomene »noga, podplat« ali »hoja«, kateri so skoraj sterilno ločeni od naravne in dosti širše semantike, ki jih najdemo v zelo podobnih slovanskih pomenskih grozdih za te korene »pod, pot« - { pod..., pod, izpod, spodaj, podplat, poden, podrejen, podati (se), ojti, ojdi, oditi, pojdi, podati, poditi, podneti, podnesti, spodnesti, pot, potovati, potnik, potujoč, sopotnik, napotek, potica, ...}. Kdor se bo spotaknil v dejstvo, da korena »pod, pot« predstavljata različni besedi in pomena, ima sicer s stališča sodobne slovnice prav, vendar pa gledano skozi časovno prizmo nastanka jezika, ta razlika zbledi. Povezava med pomenoma so besede { iti, pojti, pojdi, pot, potovati, podati, poditi, podneti, podnesti, spodnesti, pot pod noge,... }.

Toda korena »pod, pot« najdemo tudi v sanskrtu. Še bolj pomembno pa je dejstvo, da te besede v sanskrtu prav tako kot v slovanskih jezikih tvorijo zelo velike semantične grozde. Ni presenetljivo, da v antični grščini najdemo tudi sled do te slovanske semantike in sicer v prav tako venetskemu (slovanskemu) smiselnemu korenu podobni grški besedi »οδος«. Vendar pa tudi ta grška beseda sameva sterilno ločena od kakršnih koli drugih sorodnih pomenov v grškem slovarju.

Koren grške besede "pot, cesta"
οδος cesta, pot, potovanje, odhod

Dejstvo je, da sta smiselna korena »pod, pot« tako sanskrtu kot v slovanskih jezikih smiselno povezani, med tem, ko so grški kot tudi vsi drugi zahodnoevropski jeziki ne le izgubili to povezavo, ampak so očitno izgubili tudi vse semantične strukture, ki izvirajo iz njih. To so zelo zgovorni dokazi, da so prišleki ne Peloponezu prevzeli te korene od staroselskih Venetov in ker niso razumeli širše semantike teh besed, so besede osamele in izgubile povezave s svojimi izpeljankami in drugimi sorodnimi pomeni. Semantična drevesa ali grozdi so izginili besede pa delujejo kot izolirani in samostojni oz. osamljeni izrazi, brez kakršnihkoli smiselnih globin ali širin.

Tukaj ne bomo izgubljali časa z dokazovanjem korektnosti zgornje izjave (o tem sem se razpisal na več drugih mestih), ampak se bomo osredotočili na »slovansko« zvenečih in »po slovansko« črkovanih besedah, ki jih najdemo v mikenski grščini. Če naj bi naše teorije o nastanku grščine in latinščine z asimilacijo staroselskih jezikov, bile pravilne, mora mikenska grščina tudi razkrivati staroselske pelazgovske torej venetske jezikovne elemente. Mikenska grščina namreč, predstavlja povezavo med nekaj tisočletij starejšimi indijskimi jeziki, ki so jih v pisani obliki v sanskrtu ovekovečili kakih petsto let pred pojavom mikenskih glinastih ploščic in kakih tisoč let pred nastankom antične grščine, ki pa naj bi bila skupaj z latinščino predhodnica zahodnoevropskih jezikov.

Poleg abstraktnega sanskrta, ki je prisilil zahodne jezikoslovce, da so tudi Slovane vsaj teoretično ne pa tudi praktično kot soustvarjalce evropske civilizacije, morali uvrstiti v neko prav tako abstraktno IE skupnost, ki naj bi končno tisočletja za Grki prispela izza Karpatov v Evropo nam mikenska grščina tako ponuja prve pisane vire in dokaze, da so že pred pojavom Grkov v Evropi govorili slovanskim jezikom podobne jezike.

      Ali je venetski jezik stari skupni IE jezik?


V nadaljevanju tega članka o Razvoju grškega jezika se bomo lotili primerov iz mikenske grščine, ki jo lahko vidimo kot vezni element med sanskrtom in grškim jezikom in s pomočjo relacij med temi in drugimi evropskimi, predvsem pa slovanskimi jeziki, med drugim skušali dokazati ne le več kot 5000 letno jezikovno kontinuiteto slovanskih jezikov v evropskem prostoru, ampak tudi dokazati, da so naši (slovanski) jeziki najbolj dosledno ohranili prvine našega starodavnega skupnega IE jezika, ki ga sam rad imenujem venetski jezik. Seveda bomo začeli pri besedah iz mikenskih glinastih ploščic, katerih izvore lahko najdemo v še starejšem sanskrtu in, ki so jih Grki kot tudi Rimljani po grško in latinsko »popačili« medtem, ko so se skoraj v nespremenjenih oblikah ohranile v slovanskih jezikih, na drugi strani, pa prav tako ni skoraj nobenega sledu o kontinuiteti teh oblik in pomenov v germanskih in romanskih jezikih.

 

Začnimo torej z mikensko besedo »ti-ri-po-de«, ki jo v grščini najdemo v obliki »τριπόδι (tripodi), τρίποδο (tripodo)« ter to primerjajmo z ekvivalenti v starodavnem sanskrtu in v sodobnih slovanskih jezikih. Seveda se velik del naših dokazov opira na teorije o semantičnih jezikovnih strukturah ter notranji organizaciji jezikov.

Preden pa nadaljujemo, naj tistim, ki so spregledali ali pa že pozabili nekaj minimalnih jezikovnih teorij potrebnih za razumevanje člankov tukaj, ponovno ponudim možnost, da osvežijo svoj spomin ali pa se na hitro seznanijo z za nas potrebnimi elementi jezikoslovja. Kdor torej želi, naj na hitro preleti vsebino okence, ki govori o pomembnosti semantike tukaj spodaj:

 

      Pomen semantičnih dreves ali grozdov


 

Mikenski ti-ri-po-de

Tukaj malo prehitevam z mikensko pisavo, toda ker ta pisava zgleda piktografska moram razložiti, da gre v resnici za zlogovno pisavo in, da so Mikenci uporabljali oboje tako hieroglifske okrajšave kot zlogovne zapise. Beseda ti-ri-po-de se na napisih dosledno pojavlja skupaj s piktogramom, kar je dodatni dokaz, da je Ventris to pisavo pravilno razvozlal.

Beseda tripod v mikenski grščini

Vsaka arheološka najdba je še posebej dragocena, kadar arheologi odkrijejo več plasti, ki najdbi dodajo dodatne časovne dimenzije. Tudi v besedni arheologiji je tako. Običajno sicer odkrijemo najprej vrhnje in najmlajše plasti, toda v primeru mikenske grščine, je bilo ravno obratno. Starejše plasti, ki jih predstavljajo jezikovna odkritja neke imaginarne in nedefinirane abstraktne indoevropske (IE) civilizacije smo odkrili nekaj stoletij pred odkritjem mikenske pisave in jezika. Preteklo je še skoraj pol stoletja, preden smo začeli javno govoriti o tem večplastnem odkritju, katerega dodatne plasti javnosti kot tudi velikemu delu strokovnjakov še vedno niso povsem jasne, predvsem zato, ker uradno jezikoslovje še vedno ne priznava slovanskih komponent in kontinuitete, ki jo odkrivamo v vseh plasteh.

 


 

Da časovni okviri v zgornji tabeli ne bodo burili preveč »Venetom sovražnih duhov« moram omeniti, da je francoska znanstvenica komaj v zadnjem desetletju 20. stol. odkrila »piktografski jezik« in prve pismenke evropskega kro-magnona, iz pred približno 35,000 do 12,000 let. Še preden sem sam vedel za njeno odkritje, sem napisal članek, ki prav tako pojasnjuje nastanek slovanskih besed Luna - Mesec in mesec na osnovi starodavnih astronomskih opazovanj. Oboje si lahko ogledate na pravkar omenjenih povezavah zgoraj.

 

 

Beseda tiripod in njeni sestavni deli izvirajo iz sanskrta

 

V zgornjem odstavku z naslovom »Ali je venetski jezik stari skupni IE jezik?« smo brali o želji, da bomo poizkusili dokazati več kot 5000 letno jezikovno kontinuiteto slovanskih jezikov v evropskem prostoru. Če nam bo uspelo demonstrirati, da so slovanski jeziki najbolj dosledno ohranili prvine našega starodavnega skupnega IE jezika, ki ga svojevoljno lahko imenujemo tudi venetski jezik, bo to očitno zelo prepričljivi argument v prid izzivalni trditvi.

V pogovorih o pradavnih evropskih jezikih se nasprotniki venetske teorije radi spotikajo ob našo samovoljno trditev, da so se od časa zadnje ledene dobe naprej Veneti in z njimi tudi venetski jezik razprostirali od vzhodnih obronkov Himalaje do Atlantika.

 

ti-ri-po-de

 

Grške besede »πουϛ, ποδος« (noga, stopalo) in »οδος« (pot) so si si oblikovno (sintaktično) in tudi smiselno (semantično) podobne. Ta povezava je vidna tudi v slovanskih jezikih. Zato je zelo naravno, da si ogledamo vsa paralelna semantična drevesa za te besede tudi v izvornem sanskrtu.

 


 

 

Sicer pa tukaj želim osvetliti predvsem dokaze o venetski povezavi z mikensko grščino, ki jih je povsem nevede obelodanil Ventris s svojim fantastičnim dosežkom, ko je na mehanični način dešifriral mikensko pisavo. O tem si lahko ogledate več v poglavju »Mikenska grščina«, tukaj pa naj zadostuje ta grafična ilustracija spodaj.

Potrdilo pravilnosti Ventrisovega dela
Potrdilo, da je Ventris pravilno razvozlal mikensko pisavo
Glinasta ploščica iz Pilosa »Ta 641« je zelo prepričljivo potrdilo, da je Michael Ventris pravilno razvozlal mikensko pisavo.
kjer-je

ti-ri-po-de
3 noge (pod)
di-pa, ti-ri-o-we
3 ušesa (owe)
di-pa, qe-to-ro-we
4 ušesa (owe)
di-pa a-no-we
nič ušes (owe)

Redki resni kritiki so bili sprejeti z zasmehovanjem in malokdo jim je posvetil potrebno pozornost. Prepričan sem, da je vzroke za to stanje možno najti predvsem v kompleksnosti Ventrisovega dela, ki mu večina bralcev ali ni bila kos ali pa mu ni hotela posveti potrebne energije in časa, ter je površno nasedla bolj redkim in enostavno razumljivim primerom, kot je fantastična tablica posod iz Pilosa [Ta 641], ki je nedvoumno potrdila, da je bila Ventrisova metoda razvozlavanja znakov pisave »Linear B« popolnoma pravilna. Na žalost pa je v tem začetnem navdušenju bila zanemarjena zelo sumljiva in veliko preveč ohlapna jezikovna plat interpretacij, ki dovoljuje skoraj poljubno vrivanje manjkajočih črk in zlogov po potrebi tako, da je možno izumljati poljubne glasovne kombinacije, ki jih razlagalec lahko nato dodatno in poljubno kombinira pod pretvezo nekega slovničnega upogibanja potvarja in prilagaja do onemoglosti.

Kot vidimo je to bolj področje jezikoslovja in bi zaslužilo, da se opremi s primeri in razlagami le teh, za kar pa ni dovolj prostora v tem poglavju, ki opisuje okoliščine v časovnem obdobju migracij iz jugozahodne Anatolije in bližjih otočij, kjer se je razvil narod gusarjev - beguncev pod imenom »Ljudstvo z morja«. Vendar pa kot smo videli na začetku tega poglavja, so zgodovinarjem tradicionalistom priskočili na pomoč jezikoslovci helenisti, ki se trudijo za vsako ceno podpreti teorije o prihodu Grkov na Peloponez kot izoblikovana in homogena skupnost. Zato se mi zdi potrebno tudi tukaj poudariti, da so tudi njihove teorije zelo dvomljive in, da vsako malo bolj resno preverjanje pokažejo na množico šibkosti, da ne rečem absurdnih zaključkov in zaradi tega njihovih argumentov ne gre jemati resno brez dodatnega preverjanja. Kompleksnost jezikovnega vprašanja terja, da se bomo temu posvetili v posebnem poglavju, tukaj pa te stvari omenjamo le, da se izognemo prenagljenim zaključkom, ki bi lahko sloneli na nevzdržnih teorijah jezikoslovcev.

V resnici je pri tolmačenju »mikenske grščine« ponovno prišla do izraza tisočletna »grška dogma«, ki jo zelo lepo ilustrira naslednji odstavek iz knjižice Johna Chardwicka »The Decipherment of Linear B« [p:99] v bran tolmačenju:

If Beattie and Grumach were right, it would have meant that the foremost experts on the Greek language throughout the world had been the victims of a delusion; such matters are not to be judged by counting heads, but the authority of the leading scholars in every country where Greek is studied cannot be lightly set aside.
Zgornji navedek je zelo tipičen za tradicionaliste, ki se običajno skrijejo za svoje »akademske okope«, kadar niso sposobni ali pa ne morejo braniti kake teze ali teorije. Kot, da nikoli v zgodovini ne bi bilo Galileja ali pa kakega drugega lova na čarovnice, ki ga je podpiral kompletni »svetovni akademski« sistem. Če upoštevamo, da je prva in najverjetnejša alternativna razlaga prav ena od venetskih možnosti, to je tista proti kateri se helenisti paranoično borijo že skoraj pol stoletja, je razumljivo zakaj se je malo kateri kompetentni jezikoslovec zahodno evropske jezikovne šole pripravljen žrtvovati in izpostaviti svoj »cenjeni« status ali položaj v ustaljenem akademskem redu. Zato je najmočnejši argument proti kritiki kot je » ... it is too easy to make Greek words when spelling rules allowed so much liberty« - da je kritik osamljen v morju svetovnih poznavalcev grškega jezika!

Čeprav bi bilo koristno imeti malo podlage v jezikoslovju, da bi lahko v celoti videli prave razsežnosti zablod jezikoslovcev helenistov, ko trdijo da, je mogoče na podlagi napisov iz Pilosa in Knososa v ti. pisavi »Linear B« trditi, da so Mikenci bili Grki, lahko vsak pozorni bralec J. Chadwickove knjižice »The Decipherment of Linear B«, ki mu slovanski jeziki niso španska vas vidi, da je v »mikenščini« obilica izrazov, ki bi jih mirno lahko imeli za »slovanske«! Poglejmo naslednje tabele, ki sem jih našel v tej knjižici in jih predelal za to diskusijo:

Prirejena tabela iz Chadwickove knjižice
Prirejena tabela iz Chadwickove knjižice »The Decipherment ...«
kjer-je

a-pi-po-re-we
a-po-re-we
za pitje porivat
Gr:amphora
i-po-no ponva
di-pa, qe-to-ro-owe
(če-tve-ro-uve)
četvero, četvorka
4 ušesa
ku-ru-su-pa greti, (kuriti) juho
a-te-we na-devka, zajemalka
pi-a-ra pijara, (za pitje)
pi-je-ra pijera, (za pitje)
u-do-ro vedro
Gr:voda
ti-ri-po-de tri spodaj
pod / (tla), podkev,
podplat
- Gr:tripod

Ko je Ventris svetu pokazal fantastično tablico posod iz Pilosa [Ta 641], o kateri smo na hitro že spregovorili, so vsi zahodni jezikoslovci, ki jih je le ta prepričala, da niso več dvomili v Ventrisovo delo, slepo zašli v drugi ekstrem in začeli iskati grščino tam kjer je očitno ni bilo treba iskati. Tako na primer morajo, z vrivanjem manjkajočih glasov »N«, »TH« in »S«, da bi dobili perfektno grško besedo »ko-riN-tHoS«, spreminjati toponim »ko-ri-to« za mesto Korint, ki ga iz besede, katera je že itak v originalu (ko-ri-to - glej: Korint korito) povsem popolna in označujeskoraj 80 m visoko koritu podobno dolino blizu mesta, skozi katero so že v antičnih časih gradili prekop imenovan »Provlakas«, kjer so skozenj (pro-vlaka, vlačili) vlekli plovila (glej: Provlakas - Korintski kanal). Mesto je namreč poznano po tem svojem naravnem kanalu »dolini, breznu, prelivu « ali »koritu«, nad katerim se mogočno dviguje. Na podobni način, vrivajo, izrivajo in spreminjajo glasove iz besede aM-(pi)-Fo-re-(we), da bi naredili perfektno grško besedo za amforo, ko je vendar možno čisto zadovoljivo razložiti originalno besedo »a-pi-po-re-we« (za pitje porivati).

Teh nekaj primerov ni dovolj, da bi prepričali akademike in jezikoslovce o njihovi zmoti, verjetno pa zadostujejo, da smo pritegnili njihovo pozornost ter, da se vsaj hipotetično lahko spotaknemo ob prenagljene trditve, ki so jih v začetnem navdušenju izrekli nekateri raziskovalci. Naj končam to podpoglavje o »nepopolni razlagi mikenske grščine« s popravkom zmotnega stavka iz John Chardwickove knkižice »The Decipherment ...«, ki smo ga videli v uvodu zgoraj namreč:

»Mikenci so bili Grki«
z bolj ustreznim:
Mikenci so bili mešanica prišlekov in staroselcev »Pravih Pelazgov« (Venetov)!
(s klikom na nadaljevanje se vrnete na začetek preskočenega)
  ...nadaljevanje  

 

Naj uporabim besede avtorja Chardwicka samega namreč, »da se je nevarno predaleč raztegovati brez podpore pravih dejstev«. Kot vidimo sta z zgornjo izjavo prav to napako naredila tudi sama Ventris in Chardwick, ker sta ob ignoriranju možnosti sorodnosti »mikenščine« s slovanskimi jeziki spregledala celo vrsto dejstev ki, če ne v celoti razveljavljajo pa vsaj dopolnjujejo njun zgrešen zaključek, »da so Mikenci bili Grki«.

»Mikenska grščina« je torej prava zakladnica dejstev in dokazov o stvareh, ki sta jih uradna zgodovina in jezikoslovje ignorirali, spregledali ali pa celo potvorili. Dejstvo je, da so teorije o postopnem priseljevanju nehomogenih prišlekov iz skupin imenovanih »Ljudstva z morja« oz. naših »Ahajcev (Ahhiyawa)« na Peloponez ves čas napovedovale, da bi se to moralo odražati tudi v grščini ter, da je analiza »mikenske grščine« to tudi nedvoumno potrdila!

 

Doba krščanstva in srednji vek

Zgodovinskih okoliščin tega obdobja smo se delno že dotaknili v bolj splošnih uvodnih temah o Grkih, pod glavnim naslovom »Tri grške ere in trije grški narodi« v članku (Rimsko in krščansko obdobje).

V tem obdobju se je iz dialektov podobnih »mikenski grščini« končno izoblikovala klasična grščina. Pozorni bralec bo opazil, da se sodeč po poimenovanju grščine »klasična«, to ime za grščino v naših diskusijah tukaj pojavlja skoraj s 1000 letno zakasnitvijo. Namreč, večina ljudi je prepričana, da so dela Homerja, Aristotela in drugih »klasičnih« grških avtorjev zapisana v »klasični grščini«. Če je Homer živel v 8. stol. pred. n. št., tukaj pa pravimo, da je »klasična« grščina nastala šele v obdobju od 2. do 19. stol. po Kr. je nekaj očitno narobe s temi časovnimi opredelitvami. Vendar temu ni tako, ker se v resnici ni ohranilo skoraj nobeno delo klasičnih avtorjev v jeziku, ki so ga takrat govorili ampak, so vsa ta dela bila prepisana v novi grščini in novem grškem črkopisu najmanj 500 let po tem, ko so prva dela bila zapisana v »stari (originalni Homerski) grščini«.

V času ionske in klasične Grčije, so na področju Grčije, prav tako kot v Etruriji govorili nepregledno veliko dialektov. To stanje v antičnem grškem jeziku uspešno izkoriščajo Helenisti in jezikoslovci, ki se pri tolmačenju starih tekstov lahko izgovarjajo in sprenevedajo na prav toliko načinov kot je teh nedokumentiranih in nedokazljivih starih grških dialektov. Da je temu res tako se lahko prepričate pri brskanju elektronskih slovarjev antične grščine, kjer boste lahko našli na stotine besed za iste pomene. V »drugem grškem obdobju«, ki sem ga poimenoval »Doba krščanstva in srednji vek«, so s prepisovanjem starih grških tekstov nedvomno počistili in poenotili stari grški jezik in rezultat tega dela je danes splošno poznan kot »klasična grščina«. Normalno, da v »Oxfordskem slovarju klasične grščine« ne najdemo več vseh stotin besed za isti pojem kot so jih poznali v Homerjevih časih, ampak večinoma le po enega ali mogoče včasih le nekaj sorodnih. Seveda pa, ko so jezikoslovci razlagali »mikensko grščino« so vlekli na dan vse mogoče in bojim se slabo ali pa sploh nedokumentirane in nemalokrat človek lahko dobi občutek nalašč za njihovo razlago izumljene antične grške dialekte. Torej to »drugo grško« obdobje se je, kar se antične grščine tiče, začelo s prepisovanjem starih del v novi grški črkopis in kot smo videli z velikim čiščenjem ter upal bi si reči s pogrčevanjem starega mikenskega besednega zaklada oziroma kar mikenskega jezika samega.

Videli smo tudi, da je od 2. stol. po Kr. naprej grščina praktično bila v interakciji z vsemi takratnimi evropskimi jeziki skoraj 1500 let, med tem, ko pojava jezikoslovja v 19. stol. še omenili nismo. Takrat namreč, so se novo pečeni jezikoslovci na veliko zgledovali v grščini in latinščini, ter je marsikatero slovnično pravilo v drugih evropskih jezikih, da o besedah sploh ne govorimo, postalo zelo podobno grškim in latinskim pravilom. Ampak, to je ravno v obratni smeri, kot tisto o čemer govorimo tukaj. Nas pravzaprav bolj zanima, kako so tujci, tj. Germani, Romani in, da tudi Slovani, vplivali na grščino v času od 2. do 19. stol. po Kr., torej okvirno v času imenovanem »drugo grško obdobje« iz naše poenostavljene delitve grške zgodovine na tri obdobja. Omenili sem že, da je sprememba črkopisa sprožila valj prepisovanj, s katerimi so dosegli dvoje - prvič so spremenili črkopis, drugič pa so na ta način množili število knjig. Ob tem prepisovanju so zamenjavali arhaične besedne oblike z bolj sodobnimi, ter si nedvomno tudi brusili znanje jezika. Tukaj je zelo pomembno poudariti, da ko pravim arhaične besede je med njimi veliko venetskih in slovanskih oblik, ki so jih v duhu nikoli preživetega helenizma mrzlično zamenjavali. V tem obdobju so zamenjavali besede kot je recimo mikenska beseda za zlato »daimOn«   (δαιμων) z novejšo besedo, brez satanskih ali demonskih primesi in bliže internacionalni besedi za križ, boga, obesek okoli vratu: »chrusos« ( χρυσοσ). Ali besedo »i-qo, i-ko, je-ko, konj« z besedo »hippo«, ali pa »a-pi-po-re-we, za-pitje-porivat/vlivat« z besedo »amphoreus«, itd

V naslednjih stoletjih, se je število grško govorečih svečenikov drugih narodnosti drastično povečalo in v obdobju enega tisočletja so, na grščini tudi pustili svoj pečat. Verjetno je bil največji vpliv tujcev na grščino na področju slovnice, ko so tolmačili in posiljevali pravila na izjeme, in mogoče celo začeli sklanjati grški določni člen, ki je po mojem na začetku določal le spol ne pa tudi sklon. Verjetno bi bilo zelo težko dokazati, da določnega člena v času Homerja še niso sklanjali, vendar ni nobenega dvoma, da ga v mikenski grščini ne le ne sklanjajo ampak ga celo ne uporabljajo! Kadarkoli so ga začeli sklanjati, je to le dokaz kako polomljena je grška slovnica, da ima potrebo po dvojnem sklanjanju!

 

Moderna in sodobna Grčija

Tretje obdobje sodobne grščine je iz našega stališča povsem nezanimivo in je tukaj vključeno samo zato ker ga ni mogoče ignorirati, saj vendar predstavlja grški jezik današnjih Grkov, ki se kar malo razlikuje od antične grščine vendar ne toliko, da med njima ne bi obstajala relacija stari novi ali prednik naslednik.

Očitno torej je, da so antični Grki bili predniki današnjih Grkov in o tem ni prav nobenega dvoma, ter tudi ni potrebno, da bi to še naprej razčlenjevali ali pojasnjevali. Nova dejstva o prastarih grških prednikih bodo nedvomno marsikoga presenetila in pričakovati je mešane reakcije od odobravanja do popolnega zavračanja. Če verjamemo, da je želja po resnici močnejša od alternative potem je verjetno tudi ta naša raziskava smiselna in koristna stvar. Da se izognemo nepotrebnim hipotezam bom to kratko podpoglavje o »Moderni in sodobni Grčiji« kar na hitro zaključil v upanju, da je branje do slej bilo prijetno in zanimivo.

 

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005-2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: