Etrurija ob rojstvu Rima
Avtor: Igor Pirnovar
Uvod    
Manjkajoče rimsko temačno obdobje
Enejev prihod v Italijo    
Oglejmo si ime Alba Longa    

 


 

Uvod

Za to temo sem dobil idejo ob branju Livy-jeve "Zgodovine Rima", ko sem odkril, da je Livy govori o cvetočem etruščanskem mestu Cere (Caere), kjer naj bi takrat vladal etruščanski kralj Mezentius, že v času prihoda Trojanca Eneja (Aeneasa) v Italijo kjer je takrat vladal kralj Latinus. Čeprav moramo ta Livy-jeva navajanja jemati s pomislekom, je podatek vendarle zanimiv, ker kaže, da je Livy verjel v obstoj relativno močne Etrurije skoraj 600 let pred nastankom Rima, kar je vsaj 1200 let pr. Kr. Livy se namreč ni zavedal nekaj krat večjega časovnega razmaka med padcem Troje in nastankom Rima kaj šele 1200 letnega prepada med njegovim časom in časom padca Troje. Že pol tisočletja, v katerem brez vsakršne dokumentacije in le na osnovi ustnega sporočila nekdo zbira zgodovinske podatke ni mogoče z zanesljivostjo opisati. Livy pa je brez svoje vednosti govoril celo o času, ki je bil odmaknjen za več kot več kot tisočletje. Res, da je bolje nekaj kot nič, toda po eni strani smo danes vendarle bolje opremljeni, kot je bil Livy, da presodimo katere od njegovih navedb so bliže dejstvom kot pretiranim in, fantazijskim zgodbam o viharni in predvsem zaradi pogostih izmenjavanj zmagovalcev in poražencev, zmedeni preteklosti. To so časi, ko so tudi Veneti bili še relativno močni, čeprav smatramo, da je bil vrhunec njihove moči v Evropi za časa Lužiške kulture, kar je nekaj manj kot 500 let poprej, če pa upoštevamo jezikoslovni odtis, ki so ga pustili od Atlantika skoraj do Pacifika, pa čas njihovega vrhunca lahko pomaknemo še v dosti bolj odmaknjeno preteklost, kot je bilo predlagano pred tem.

Manjkajoče rimsko temačno obdobje.     To časovno obdobje je prvotno uradna zgodovina, dokler ni bil poznan datum padca Troje, videla kot obdobje v katerem je po rimski mitologiji v Alba Longi vladalo 9 kraljev in je trajalo nekaj več kot 200 let. Kot vemo danes, je ta čas v resnici bil dvakrat daljši. Rad bi opozoril, da podaljšanje tega obdobja iz 200 na 600 let ni zgodovinarjem vzbudil nobenega posebnega zanimanja, kar kaže na dejstvo, da so se celo "strokovnjaki" zadovoljili z dejstvom, da je rimska predzgodovina pač zavita v mitološko meglo. Po odkritju datuma padca Troje, ki ima za posledico prej omenjeno podaljšanje pred rimskega obdobja pač pomeni, da so se posamezne vladavine devetih "pravljičnih" kraljev s tem tudi raztegnile iz prejšnjih povprečnih 25 let na "malo podaljšane" tokrat povprečno 70 let trajajoče vladavine.

Dejstvo, da se uradni zgodovinarji niso niti zganili ob vsem tem kaže na eni strani na to, da so tradicionalisti zelo zadovoljni s svojimi dosedanjimi tolmačenji in na drugi na to, da njihova zgodovinska zgradba stoji na zelo majavih temeljih ter, da se lahko sesuje takoj, ko se v njej karkoli popravi. Gledano retrospektivno je mogoče videti, kako natančno je mitologija zakrila vse zgodovinske vrzeli vse od Enejevega izkrcanja v Italiji pa tja do ustanovitve Rima. Zgodbe o priseljevanju bogatih tujcev, izgnanih in poraženih kraljev, da ne govorimo o pobeglih sužnjih in gusarskih roparjih egipčanskih spomenikov, so zreducirane na nekaj Trojancev in so vse razložene v teh napačno odmerjenih 200 letih.

Oskrunitev Sabinke (Giambologna). Livy je bil med prvimi, in na žalost sodeč po tem kakšen napredek smo naredili v zadnjih 2000 letih, zgleda tudi zadnji, ki je skušal racionalizirati mitološka tolmačenja predrimskega in zgodnje rimskega obdobja in iz njih izluščiti sprejemljivo zgodovinsko sliko. Kljub vsemu razvoju znanosti in jezikoslovja kot tudi poznavanju okoliščin v preteklosti se današnje pojmovanje rimske zgodovine bistveno, ali pa sploh, ne razlikuje od Livy-evega. Upal bi si trditi, da je za svoje čase in v svojih okoliščinah Livy bil bolj objektiven kot današnja uradna znanost, ki ne le, da se ni premaknila iz pred 2000 leti zamrznjenega stališča, ampak ga niti ne zna ali pa noče kritično tolmačiti. Ne le, da nihče od "znanstvenikov" ne poizkuša prikazati Enejevega mitološkega motiva v luči zgodovinskih dogodkov tedanjega časa, ki so dosti bolj natančno opisani na hetitskih glinastih ploščicah, kot pa jih na osnovi "mitologije" razlagajo današnji "strokovnjaki". Res je pravo vprašanj, zakaj se sodobni zgodovinarji še vedno raje zadovoljujejo z mitološkimi razlagami tedanjih dogodkov kljub tenu, da je že Livy poizkusil z racionalnim tolmačenjem, ki pa bi ga ob današnjem znanju bilo mogoče še dosti bolj objektivno razčleniti. Tako se zgodovinarji sprenevedajo glede Livy-evih pripomb, ki osvetljujejo okoliščine prvih vojn novo nastalega mesta Rima s sosednjimi mesnimi kraljestvi od katerih na prvo mesto postavljajo mitološki motiv "sabinskih žensk" medtem, ko so popolnoma spregledali odstavek v katerem Livy pojasnjuje, kako so takrat ustanovitelji novih mest pridobivali novo prebivalstvo in kdo so ti prebivalci bili in, ki nedvomno dodaja zelo pomembni element k uganki o izvoru Rimljanov! [0108-lvy-hR] (Vsebino tega Livy-evega odstavka lahko vidite v novem oknu na naslednji povezavi: Rimljani so umetno ustvarjeni narod ).

Zanimivo je, da se je prav v istem času, kot je doba v kateri omenjamo napačno odmerjenih 200 let rimske preteklosti, tudi v grški zgodovini pojavilo časovno neskladje, ki so ga zgodovinarji zaradi pomanjkanja podatkov in / ali nerazumevanja kratko malo poimenovali "Temačno dobo" (Dark Ages). Pojavila so se od 500 do 700 letna protislovja celo med arheološkimi odkritji in nekateri zgodovinarji zaradi tega trdijo, da to grško zgodovinsko obdobje sploh ne bi smelo obstajati. (O tem sem se v članku "Dileme grške zgodovine" razpisal iz drugega zornega kota v temi Grki pos naslovom Temačna doba - skozi prizmo Venetske teorije ).

Glede na časovno odmaknjenost dogodkov vse do časov, ki se skoraj dotikajo dobe v kateri so Veneti bili na vrhuncu svoje moči in, ki so se do Livy-jevih časov ohranili le še v rimski mitologiji, moramo upoštevati tudi dejstvo, da so Rimljani kot končni zmagovalci tisočletje trajajočih medsebojnih obračunov med Etruščani, Latinci in domorodci Veneti (Pelasgi) ne le težili k povzdigovanju lastnih dosežkov in zgodovine, temveč tudi aktivno, po grškem vzorcu, vse kar ni bilo rimsko razglasili za manjvredno barbarsko. Zanimivo za vse antične avtorje, ki govorijo o nastanku Rima je, da vsi na več ali manj enotni način v nekaj odstavkih obdelajo pol tisočletja trajajoče obdobje, ki traja od padca Troje do nastanka Rima. Čeprav na prvi pogled ni videti, da je odkritje nekajkrat večje časovne razdalje (od trojanske vojne do nastanka Rima) bistveno pomembno, pa je dejstvo, da v nobeni obliki starodavnega pred-rimskega spomina - ne v mitologiji in ne v obliki ustnega sporočila ni prostora za manjkajoča stoletja, ki sedaj terjajo skok iz 12. stol. pr. Kr. ali iz Enejevih časov v oddaljeno in v mistiko zavito 200 letno obdobje dinastije Silvus v Alba Longi pred nastankom Rima v 7. stol. pr. Kr. Tudi če so v manjkajočih stoletjih imeli oblast v rokah staroselski Veneti (Pelasgi) in Etruščani je neverjetno, da se Latinci ne bi spominjali vsaj svojih vladarjev iz "manjkajočega" časa. Dosti bolj verjetno je, da so zaradi prestiža, ki ga je Grčija v času nastanka Rima prav gotovo že imela, Rimljani, ki so takrat, kot nam razlaga Livy, bili brez identitete, prevzeli mitološko zgodbo o Eneju in Trojancih od Etruščanov, kateri so kot potrjujej ne le mitologija, ampak tudi hetitska zgodovina bili sorodni s prebivalci hetitskega mesta Wilusa (Ilos, Troja) torej tudi z Veneti (Pelasgi) na Apeninskem polotoku. Če naj verjamemo, da je ob prvem izkrcanju Trojancev v Italiji kralj Latinus res tako dobro razumel Eneja, kot je razvidno iz mitoloških zgodb, potem je zelo verjetno, da Trojanci in Enej vendarle niso bili tako blizu Rimljanom, ki jih danes poznamo!

Najverjetneje so v manjkajočih stoletjih imeli oblast v rokah staroselski Veneti (Pelasgi) in Etruščani. Če naj verjamemo, da je ob prvem izkrcanju Trojancev v Italiji kralj Latinus res tako dobro razumel Eneja, kot je razvidno iz mitoloških zgodb, potem je zelo verjetno, da Trojanci in Enej vendarle niso bili tako blizu Rimljanom, ki jih danes poznamo! Ob tej priliki se mi zdi vredno še enkrat omeniti povezavo: ( Rimljani so umetno ustvarjeni narod ). Seveda to tezo lahko podpremo tudi z dejstvom, da je v vseh treh antičnih jezikih grščini, etruščanščini in, da celo v latinščini mogoče najti neizpodbitne venetske usedline, o čemer boste našli veliko napisanega tudi v razdelku "Etruščanski jezik".

Ni slučaj, da tako v zgodovini starih Grkov kot pri Rimljanih najdemo v preteklosti nepojasnjene časovne vrzeli, v katerih končno začenjamo odkrivati pred-antično obliko in vsebino in, ki nedvomno kaže svoj venetski obraz. Seveda najdemo največ zgovornih dokazov za to pred-antično obdobje šele pri Etruščanih in pri antičnih Grkih ter Rimljanih, ki so nam zapustili neizmerno bolj bogate arheološke in druge umetnostne ter kulturne ostanka, kot nekaj tisočletij trajajoča venetska civilizacija pred njimi. V nepojasnjenih časovnih vrzelih lahko vidimo obdobja, ko si je v svojem boju za obstanek nekdaj mogočna venetska družba začasno opomogla in utišala ali zasenčila takrat na novo nastajajoče "civilizacije". Ob pomoči sodobnih znanosti, metodologij in predvsem jezikoslovja, je zelo dobro viden ta prvi družbeni preobrat v katerem je prišlo do sprememb in / ali zamenjave dveh osnovnih organizacij ali sistemov, namreč ploščatih in hierarhičnih. Čeprav zgleda, da smo tukaj preskočili resnično prvi veliki družbeni preobrat, ki se je pojavil v prejšnjem obdobju na prehodu od neolitika v bronasto dobo, torej v časih, ko se je razvila in končno organizirala družba stalnih naseljencev, katerih najbolj poznani predstavniki so bili prav Veneti, vendarle to delamo zato, ker želimo raziskovati sledove stare družbe v novi, ki je staro nadomestila. V resnici govorimo o novem velikem družbenem preobratu v pred-antiki, ko je še do nedavnega mogočna civilizacija Venetov (Pelasgov), katerih družbena organizacija je slonela na enakopravnosti podlegla novim, na moči, rivalstvu ter prestižu slonečih organizacijah in se je končno v času antike znašla na dnu na novo nastajajočih hierarhično urejenih civilizacij, kot so bile grška in rimska ter deloma tudi etruščanska.

Kakorkoli že, za nas tukaj najbolj pomembne so časovne paralele, ki povezujejo čas padca Troje okoli leta 1200 pr. Kr., z dogodki, ki vodijo do nastanka mesta Lavinium in mesta Alba Longa ter skoraj 600 let kasneje mesta Rima. Še posebej je zanimivo dejstvo da, če se lahko zanesemo na Livy-evo pisanje, je ob Enejevem izkrcanju v Italiji že cvetelo etruščansko mesto Cere. Pomembna pa je lahko tudi Livy-jeva omemba etruruščanskega kralja Mezentiusa v Cerah, če ne iz drugega mogoče iz jezikovnega pogleda. Sicer pa neglede na to ali je Livy imel prav ali ne, so najmočnejši argumenti za povezave med zgodovinskimi dejstvi in mitologijo skriti jezikovnih analizah tako enih (zgodovinskih dejstev) kot drugih (mitoloških zgodb).

 

Enejev prihod v Italijo

 

Oglejmo si ime Alba Longa

 

 

 

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005-2010 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: