Uvod v temo anatolski jeziki
Avtor: Igor Pirnovar

Uvod

  1. Od venetske »vaške« skupnosti do zametkov državne ureditve
    Tri vrste družbene razslojenosti v predantiki
  2. Veneti in trendi nastajanja novih narodov
    Anatolski model delavnice narodov
  3. Vprašanje kam so izginili Veneti je nesmiselno
Anatolski jeziki na splošno

Hetitski jezik (hetitščina - kneščina)

Luvijščina

 


 

Uvod

Ne, da bi se spuščali v jezikovne analize, lahko takoj zaključimo, da sta oba hetitski in etruščanski jezik neke vrste časovni kapsuli, ki sta ostali tisočletja zamrznjeni in skriti v davni preteklosti. Hetitski klinopisi in jezik so se v 20. stoletju pokazali kot izredno pomembni pri odkrivanju še do nedavnega skrite preteklosti. Ta nova razodetja so, v primerjavi z dosti bolj pikrimi etruščanskimi in relativno okrnjenimi mikenskimi ter skoraj revnimi venetskimi napisi, omogočila bogata najdišča hetitskih klinopisov. Nenazadnje pa je pomembnost hetitskih tekstov tudi v tem, da omogočajo, da se z njihovo pomočjo lahko direktno primerja, verificira in dopolnjuje naše razumevanje tekstov njihovih sodobnikov.

Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti dejstva, da je tako pri Etruščanih, kot proto-Grkih ali pri »Mikenskih Grkih« in seveda pri Venetih oz. kot sem jih imenoval na Peloponezu in Apeninih »Pravih Pelazgih« možno zaslediti direktno kontinuiteto s Hetiti. Poleg Venetov, ki so obstajali pred in po Hetitih, je pri Etruščanih in Grkih v določenem času, predvsem, ko ta dva naroda še nista obstajala kot ju danes poznamo, tudi opazna sodobnost s Hetiti. Poleg Venetov pravim zato, ker vse kaže, da so Hetiti v resnici sodobniki Venetov (Arijcev), kateri so pustili svoj pečat v Indiji vsaj 1.000 let, zelo verjetno pa kar več tisoč let pred nastankom prve hetitske države ter jih tudi preživeli, čemer so priča današnji slovanski narodi - potomci Venetov.

To sicer kaže na dilemo, zakaj, če so Veneti in Hetiti res bili sodobniki, ne obstajajo bolj vidni venetski odtisi iz tistega časa. Čeprav je to že vprašanje za novo temo, na hitro lahko odgovorimo, da je takrat očitno že napočil konec časov, ko so Veneti bili na vrhuncu in, da so se, ker so pred tem tisočletja prevladovali na tako velikem prostoru kot sta skoraj dva celotna kontinenta skupaj, tj. od Atlantika do vzhodne Indije, ohranili le še v obliki povsod prisotnih staroselcev.

Tem staroselcem, ki jih namesto Pelazgi raje imenujmo kar Veneti, so zavladali vladarski klani osvajalskih in na prvi pogled miroljubnih prišlekov, ki niso s silo ampak z bolj uspešno organizacijo hierarhično razdeljenih in med sabo tekmujočih slojev svojih podanikov uspeli nadkriliti nekaj tisočletij trajajočo, na enakopravni delitvi odgovornosti sloneče in nič hudega sluteče organizacije staroselcev.

Med staroselci so začele rasti utrdbe ali palače prišlekov, ki so sčasoma postala naselja in še kasneje mestne državice - kraljevine. Ker ni nobenih pravih dokazov o krvavih obračunih med prišleki in staroselci, je spremembo jezika in kulture edino mogoče razlagati na podlagi družbeno ekonomskih sprememb. Preživeto in takrat najbrž samozadovoljno staroselsko (venetsko) organizacijo enakopravnih družbenih slojev so nadomestili s hierarhično strukturo med sabo konkurenčnih ter neenakih družbenih slojev, katerih delovanje v prid hierarhično urejene skupnosti je po potrebi bilo enostavno še dodatno motivirati.

V novi ekonomsko razslojeni družbi so bogati prišleki lahko s pridom uporabili materialne dobrine v boju za pridobivanje privržencev med staroselci (potencialnimi podaniki). Vse kaže, da je iskati vzroke zatona Venetov v eni od prvih opaznih družbenih sprememb, namreč, prehoda ploščato organizirane družbe enakopravnih v hierarhično organizirano družbo neenakopravnih. (Za zadnji primer zmage družbenega režima slonečega na tekmovanju neenakih v bitki za napredovanje na družbeni lestvici ni potrebno pogledati daleč nazaj v preteklost.)
Še eden od scenarijev miroljubnega prevzema oblasti od staroselcev je prikazan v temi Grška mitologija kot zgodovinski izvor, v odlomku Ozadje in ideje grške mitologije, kjer lahko vidimo, kako so se prišleki zvito poslužili mitologije, ljudskih bajk (religije) in folklore, v boju za pridobivanje lojalnosti staroselskega prebivalstva.
Vendar pa sem pri študiju pred-antičnih jezikov spoznal, da so hetitski teksti in hetitščina pomembni še zaradi ene za njihov čas značilne dimenzije. Le ta je povezana z nastajanjem in formaliziranjem do takrat razvitih oblik vladanja, ki jih vidim kot prve začetke sodobnih držav in tudi sodobnih oblik vladanja temelječih na pisanih zakonih. Očitno je pri tem igrala pomembno vlogo pismenost. Tudi jezik mora biti v te namene dosti bolj natančen in izrazno močnejši, saj je nadomestil primitivnejše oblike reševanja sporov s pestmi ali orožjem.

 

Od venetske »vaške« skupnosti do zametkov države


Toda kot vemo so Veneti pred pojavom hierarhično urejenih družbenih oblik imeli zelo uspešno organizirano družbo, ki ni poznala pisanih zakonov, katere najdemo pri Egipčanih in Hetitih. Na osnovi folklore in drugih običajev potomcev srednjeevropskih Venetov, ki so nedvomno ostanki starodavnih venetskih navad in reda, kar je obdelal in v svojih delih opisal dr. Jožko Šavli, lahko sklepamo, da so Veneti uspeli razviti za tedanje čase najbolj učinkovite in popolnoma neodvisne ter samostojne skupnosti, ki so obvladovale nepregledna prostranstva od Atlantika pa vse do vzhodnih obronkov Himalaje v Indiji in to v času od poznega neolitika vse do bronaste dobe ter pojava prvih zametkov državnih tvorb na Bližnjem vzhodu in v Mali Aziji.

Venete često imenujejo miroljubno in celo romantično ljudstvo, kar, če smemo verjeti, je prav gotovo posledica tisočletne v harmoniji živeče in cvetoče pred-antične civilizacije, ki kot vemo je bila zelo dobro organizirana in poznana po delitvi svoje skupnosti na specializirane skupine delavcev, poljedelcev, lončarjev => metalurgov, oskrbovalcev in redarjev ali vojakov kot enakopravnih članov celotne venetske družbe.

Ker so venetske skupnosti bile skupnosti enakopravnih članov ni bilo razloga, da bi prihajalo do velikih nasprotij med različnimi organizacijami ali organizacijskimi sloji. Prav nasprotno pa so nasprotja in antagonizmi med različnimi sloji gonilna sila za kasnejše na ekonomski podlagi in družbenem statusu slonečih razslojevanjih v neenakopravnih kastah ali družbenih plasteh. Kdor dvomi v zgornjo tezo, da so venetske skupnosti bile skupnosti enakopravnih članov naj ga še enkrat spomnim, da ne gre zgolj za ugibanje, ampak pazljive študije temelječe na venetskih zapuščinah ne le v folklori venetskih potomcev ampak tudi v rimski in karantanski zakonodaji, ki je upoštevala staroselska pravila in zakone, kar je poleg že omenjenega dr. Šavlijevega dela, opisal tudi Edoardo Rubini v knjigi »Giustizia Veneta (Venetian Justice)«.

Čeprav zgleda, da je glavni argument zgoraj v tem, da Veneti niso rabili pisanih zakonov, ker so za tedanje čase svoje skupnosti uspeli organizirati izredno harmonično in učinkovito, pa se vendarle spomnimo, da na podlagi arheoloških dokazov iz Vinče ob Donavi v Srbiji skoraj zagotovo smemo sklepati, da so Veneti prvi uporabljali linearno pisavo, katere začetki segajo vsaj 3000 let pred n. št. in, ki je bila, nasprotno kot trdijo helenisti in zgodovinarji ter jezikoslovci tradicionalisti, predhodnica feničanski, etruščanski kot tudi stari grški pisavi. O tem se lahko prepričate v knjigi dr. Radivoja Pešića   »Vinčansko pismo (Beograd 1995)/[v-p:512]«.

 

Tri vrste družbene razslojenosti v pred-antiki -- Če ob našem študij Anatolije pogledamo še v smeri Indije, se kmalu zavemo, da moramo časovne okvire, v katerih se ukvarjamo s Hetiti in Egipčani razširiti daleč proti paleolitiku, morda celo v dobo poznega paleolitika. Okoliščine, ki jih proučujemo tukaj so intimno povezane s časom, ki ga zgodovinarji vidijo kot dve različni obdobji, ali kvečjemu kot obdobje na prehodu stare v novo kameno dobo. V resnici, je v evropskem prostoru človečka zgodovina zadnjih 50.000 let dosti bolj enotna in povezana, kot smo dolgo verjeli ( glej: ). Veneti so bili na vrhuncu svoje moči v času, ko je prišlo do prvotnega IE kontakta, ki je nekako sovpadal s pojavom Vinčanske kulturo pred več kot 7.000 leti. V tem času so začele nastajati drastične družbene spremembe, ki so končno za Venete pomenile dolgotrajni zaton. Šlo je za spremembo družbene organizacije.

(1) Očitno je, da so Veneti uspeli ustanoviti več tisočletij trajajoč red in kontrolo nad širnimi prostranstvi obdelovalnih površin na področju dveh kontinentov s pomočjo takrat inovativne organizacije delitve del in odgovornosti znotraj skupnosti v katerih so živeli in delali ter katere so jim istočasno tudi nudile zatočišče pred napadi roparskih tolp. Ta organizacija / delitev je po naravi ploščata in ni urejena po neki hierarhični lestvici. Gre zgolj za organizacijo skupnosti po različnih funkcijah ali odgovornostih pri delu. Stražarji niso delali na polju, in obrtniki niso stražili naselja.

(2) Kot kaže brahmanski kastni sistem v Indiji, ki se je kot vse kaže razvil že potem, ko so Indijci popolnoma asimilirali evropske prišleke iz časa prvega IE kontakta. Te družbene spremembe v smeri hierarhično organizirane družbe je v Indiji mogoče videti v silovitem razcvetu in mogoče tudi v nepojasnjenem propadu t.i. »Indske civilizacije«. Tudi v rigvedskem sanskrtu je namreč mogoče opaziti, elemente razslojevanja takratne družbe, kar pa je tudi znak, da v vedskem obdobju v Indiji ne govorimo več o evropskih / venetskih prišlekih.

(3) Medtem, pa se je v Mali Aziji in tudi v Egiptu z razvojem bolj učinkovitega gospodarstva in proizvodnje življenjskih dobrin v 4. in 3. tisočletju pred n. št. začela dodatno razvijati še ena oblika razslojenosti, ki jo danes imenujemo ekonomska razslojenost in je slonela na hierarhijah moči in statusa v družbi, ter je botrovala rasti privilegiranih slojev in bitkam za ohranitev tega statusa. Predvsem iz teh okolij so izhajali prej omenjene klani vladarskih osvajalskih tolp, ki jih najprej odkrijemo v Anatoliji in na Peloponezu in, ki so začeli počasi prodirati proto severozahodu.

Za razliko od prvotne venetske ploščato organizirane družbe, novo nastajajoče organizacije slonijo na večnem rivalstvu in boju za dosego ali ohranitev najvišjega možnega statusa na družbeni lestvici. Zanimivo je, da v enem od najstarejših ohranjenih hetitskih klinopisov iz 16. stol. pred n. št., kralja Telepenusa, kjer so opisana pravila prestolonasledstva, lahko najdemo potrdilo o tem, da so se prvi razlogi za uvedbo pisanih zakonov pojavili prav zaradi krvavih prepirov prestolonaslednikov in članov kraljevih družin ter sorodnikov, ki so se praviloma končala s številnimi umori. Te klinopisne tekste pri Hetitih lahko vidimo kot neposredne predhodnike državne zakonodaje, kot smo jih omenili ob koncu uvodnih odstavkov zgoraj.

 

Veneti in trendi nastajanja novih narodov


Anatolski model delavnice narodov: Preden nadaljujemo moram omeniti, da to nima ni; skupnega z IE (indoevropskim) modelom, kjer kot "delavnico narodov" imenujejo fantazijsko pradomovino vseh IE narodov ki naj bio bila v okolici Kaspijskega morja, ki naj bi predstavljala širšo geografsko lokacijo od Kaspijskega morja v notranjost južne Sibirije. Za razliko od te IE akademske konstrukcije (ki jo smatram za popolno neumnost), je tukaj omenjena delavnica le model, ki smo ga prvič zasledili v Anatoliji pri Hetitih in za katerega imamo več potrdil v hetitskih tekstih. Po tem modelu vidimo zarodne oblike novega naroda v novem "utrjenem naselju, trdnjavi" ali "vladarski palači" "gradu", ki ga zgradijo bogati prišleki in privabijo okoliške prebivalce kot delovno silo in najemnike v vojski.

V tem okolju se začno spajati jeziki prišlekov in domačinov še posebej kadar ta proces poteka dalj časa in v večjem obsegu kot zgolj nek posamični dogodek. Pri vsem tem je vredno omeniti, da ni slučaj, da Slovani uporabljamo besedo "grad" tako za vladarsko palačo, kot za naselje! To se torej dogaja tam kjer na ta način nastane novi narod. V Troji, v Tebah, na Kreti v Rimu... Kar je bistveno drugačni postopek kot pa ga razlagajo nevzdržne IE teorije po katerih so narodi nastali v prej omenjeni fantazijski pradomovini vseh IE narodov!


V Anatoliji pri Hetitih sem odkril zelo zanimiv trend, ki kot izgleda daje pečat obdobju na koncu bakrene in na začetku bronaste dobe na širšem področju Male Azije kot tudi na najbolj južnem delu Balkana na Peloponezu. Namreč, tako v Anatoliji kot na Peleponezu, so se začeli pojavljati vladajoči sloji tujih osvajalcev, ki so govorili drugačen jezik od tistih, katerim so, ali naj bi jim, vladali. Poudariti moram, da ne gre za priseljevanje narodov, temveč le za prihajanja manjših skupin ali tolp premožnih ali organiziranih prišlekov, ki zgradijo utrdbo ali naselje ter ustanovijo mestni kraljevini podobno lokalno oblast nad običajno kulturno in jezikovno drugačnimi staroselci ali domačini. Dokaze o takih oblastniških tolpah in njihovem priseljevanju na nova ozemlja, čeprav s privolitvijo »velikega hetitskega kralja«, najdemo tudi v Hetitskih klinopisih. Zaključek, da je večinoma šlo za jezikovno in kulturno od staroselcev drugačne prišleke pa podpirajo različne kulturne, mitološke in jezikovne primesi pri večini anatolskih ljudstev. Pri njih lahko odkrivamo podobnosti z različnimi civilizacijami in kulturami in sicer od vzhodno semitskih kot sta sumerska in akadska, huritske in vzhodno azijske indijske ter sibirsko kavkaških pa vse do mediteranskih in severno afriških kot je recimo egipčanska in seveda do široko razpršene venetske.

Potrdilo o takem poteku dogodkov je najti predvsem v hetitskem, grškem in etruščanskem jeziku, vendar pa vidimo prav nasprotno v venetskem jeziku, ki kot je razvidno iz tega starodavnega jezika razvitih slovanskih jezikov, se ni spremenil v času vpadov oblastniških tujcev. Ta ugotovitev je bistvena v zvezi z razlago povsod prisotnih Venetov.

Najprej se je ta trend obstoja tujcev med vladajočimi vidno pokazal v Anatoliji pri Hetitih, kar lahko vidimo v njihovem jeziku, in se je zelo opazno nadaljeval v Grčiji kot tudi v Etruriji in v Rimu, kjer pa je že manj opazen, čeprav je bil odločilen za nastanek Italcev in latinščine, ter kasneje celo na Severnem Jadranu, kjer so v Liburniji in Istri prvi poizkusili srečo kot oblastniki prišleki iz Anatolije ali iz Peloponeza nato pa še Rimljani, ki so za razliko od Grkov delno uspeli porimljaniti večji del Istre. Vendar, pa se ta zadnji primer v Istri bistveno razlikuje od prejšnjih, ker osvajalce že lahko vidimo kot pripadnike izoblikovane rimske državne tvorbe.

Pri Hetitih sem prvič posvetil pozornost številnim pregnanim vladarjem, ki so tavali po neobljudenih deželah skupaj s svojimi sorodniki in spremstvom. Najbolj premožni in najbolj sposobni so v oddaljenih pokrajinah ustanovili nove utrdbe in zatočišča, večkrat kot ne med prebivalstvom z drugačnimi navadami in drugimi etničnimi karakteristikami od svojih. Obstajajo številni hetitski klinopisi, ki govore o pregnanih vazalskih kraljih od katerih najbolj poznan je klinopis poznan kot Obtožnica zoper Madduwatto (Indictment of Madduwatta). Hetitski klinopisi torej nesporno pokažejo na možni izvor potencialnih vladarskih tolp, ki so iskale nova ozemlja in nove podložnike. Ideja o etnično in jezikovno drugačnem vladajočem sloju tako ni več dvomljiv fenomen.

Tudi si ni težko predstavljati, da so lokalni prebivalci z odprtimi rokami sprejeli bogate prišleke. Premožni mogotec, ki je znal pametno nagrajevati delo in lojalnost si je lahko še bolj opomogel in tako dodatno razširi svoje »kraljestvo«. V teh procesih nastajanja utrjenih naselij in centrov okoli bogatih prišlekov, nedvomno lahko govorimo o obojestranskem prevzemanju kulturnih in jezikovnih značilnosti, kar pojasnjuje etnično pestrost predzgodovinskih državic Anatolije in seveda tudi južnega Balkana. To potrjujejo tudi tedanji jeziki, v katerih lahko najdemo tako staroselske kot tudi usedline prišlekov. V daljšem času se je tako lahko s staroselci pomešalo več etnično različnih skupin prišlekov. To je tudi razlog, da pri analizi antičnih jezikov tako v Anatoliji, kot na zahodu pri Etruščanih, in v Grčiji in nekaj manj tudi v Rimu, dosledno odkrivamo, da so jeziki teh narodov mešanica staroselskega jezika »Pravih Pelazgov (Venetov)« ter jezika neke heterogene etnije prišlekov.

Nedvomno lahko govorimo o nastajanju novih etnij ali o zametkih novih narodov. Prišleki so prvotno radodarni do lokalnega prebivalstva in jih dobrodušno nagrajujejo za pomoč pri gradnji in drugih delih, kar pa se je sčasoma, ko so se novi oblastniki začneli počutiti dovolj močne, spremenilo v bolj direktni pritisk in načrtno potujčevanje. Videli bomo, da se je nekaj podobnega zgodilo v Grčiji, od koder poznamo enega od prvih v zgodovini dokumentiranih potujčevanj pod imenom »helenizacija«, kjer je vladajoči klan vse, ki niso govorili jezika oblastnikov, sramotilno imenoval za barbare s čemer so dosegli, da so tudi najbolj zavedni in vztrajni staroselci sprejeli jezik in običaje svojih novih oblastnikov, ali pa so se skupaj s svojimi starešinami ali nekdanjimi staroselskimi oblastniki izselili po možnosti na področja kjer je venetsko (pelazgovsko) prebivalstvo bilo še v večini. Tako si tudi lahko razlagamo širjenje obrtniških in metalurških veščin proti severnemu Jadranu, in srednji Evropi, saj so ti kraji že od 4. tisočletja pred n. št. bili dobro poznani tako v Anatoliji kot na Peloponezu, kamor so po krožni trgovski poti iz Črnega morja po Jadranu in po jantarski poti do srednje Evrope ter po Donavi nazaj v Črno morje tovorili kositer, zlato in jantar, lončeno posodo, ter poljedelske pridelke kot so olivno olje, sir, rozine in sadje.

Vendar pa potujčevanje ni edini razlog, da se jezik vladajočih sčasoma začenja razlikovati od jezika tistih, ki so jim vladali. Že v pradavnini, kmalu potem, ko so se pojavile kaste ali plasti znotraj etničnih skupnosti, se je na podobni način kot se danes razvijajo poklicni ali tehnični žargoni, takrat razvil jezik višjih slojev, tj. vladarjev, in oblastnikov, vojakov kot tudi pravni ali juristični jezik. Pismenost je še pospešila diferenciranje med jeziki vladajočih in podanih. Tudi to je mogoče povezati z zametki nastanka narodov ali vsaj institucij ter instrumentov vladanja in kot po naročilu se je pismenost pojavila tam kjer so nastale prve državne tvorbe, tj. v Mali Aziji in Egiptu! V jeziku oblastnikov najdemo besede, kot so vladar, kronanja, ustoličevanja, prisege, zaprisege, poslanci, volitve, podanik, vojska, vojne, premirja, plen, plačilo za zaščito, mitnine, davki, redarji, prisilno delo, suženjstvo, kazni, ječe, javne sodbe, itd. Kot že rčeno, v preteklosti najdemo prve dokumentirane primere prej omenjenih institucij in instrumentov vladanja v Egiptu, Babilonu, Mali Aziji (Hetiti) in Indiji.

Pri Hetitih izstopajo številne vazalske pogodbe, kot tudi hetitski zakonik na glinastih ploščicah, ter drugi teksti. Še enkrat se lahko spomnimo na hetitski tekst, ki smo ga omenili že malo prej, namreč, Obtožnica zoper Madduwatto (Indictment of Madduwatta), ki je ob enem tudi lep primer, še zelo okornega in vidno šele nastajajočega jezika, ki mora biti izrazno in besedno močnejši od vsakodnevnega pogovornega jezika.

Še ena do slej neomenjena dimenzija razvoja novega jezika je povezana z naravo na razslojenosti sloneče organizacije, ki stimulira tekmovalno vzdušje med različnimi sloji, v kateri najvišji oblastniški sloj teži postati nedosegljiv članom nižjih slojev tako, da celo jezik postane obramba pred penetracijo v privilegirano sredino oblastnikov, na drugi strani pa služi kot merilo lojalnosti, kjer se potencialni novi člani privilegiranih odrekajo celo svoje lastne preteklosti in identitete.

 

Vprašanje kam so izginili Veneti je nesmiselno

Če združimo vse elemente, ki so lahko vsak zase vzrok, da se jezik vladajočih razlikuje od jezika podanikov, tj., (1) kadar so oblastniki tujci in (2) jezik se spremeni zaradi nove potrebe po močnejši izrazni moči in preciznosti (primer vladajočih, plemstva in njihove pismenosti) ali (3) kot obrambni mehanizem pred nezaželjenimi nepovabljenci ter se zato začenja bogatiti in spreminjati, pridemo do pogojev v katerih jezik podanikov lahko toliko zaostane v razvoju, da resno ogrozi ne le lastno preživetje ampak tudi preživetje ljudstva, ki ga govori.

Venetski jezik ni bil jezik vladajočih vendar kljub vsemu ni izumrl: S študijem sodobnih jezikov lahko odkrijemo, da so Grščina, Latinščina in zahodno evropski jeziki na področju »institucij in instrumentov vladanja« razvitejši od slovanskih jezikov. Kaj se je zgodilo z Veneti, ki so bili v Evropi prva in najvišje razvita etnija? Zakaj so novo nastali narodi Germanov in Romanov potem jezikovno prehiteli Slovane v jezikovnem razvoju na tem in kasneje tudi na tehničnih področjih?

Na ta vprašanja bo lažje odgovoriti, če se ozremo v Anatolijo, kjer so se začeli procesi nastajanja novih narodov in kar je na svoj način dokumentirano na več deset tisoč glinastih ploščicah v obliki hetitskih klinopisov. Ti procesi so se nadaljevali in so se do popolnosti razvili ter dozoreli v Grčiji in v Italiji kjer so kot posledica nastali predhodniki večine sodobnih zahodno evropskih narodov. Izvor Gotov in Germanov je kot kaže povezan z razpadom Hetitskega imperija, Frankov in Angležev pa dodatno še z razpadom Etrurije in Rimskega imperija.

Kljub temu, da so Veneti v zadnjih 2000 letih, v času razcveta zahodno evropskih kultur in narodov, skoraj izginili, so se vendarle ohranili v svoji novi Slovanski obleki. Še več, danes ugotavljamo, da so skoraj vsi evropski narodi razen Fincev, Madžarov, otoških Keltov, Albancev in Baskov bolj ali manj sorodni z Veneti. Te trditve bi se moralo dati dokazati in preveriti predvsem s pomočjo jezikoslovja, genetike, etnologije in seveda tudi arheologije. Čeprav pri Hetitih ne bomo našli prvih oprijemljivih dokazov za naše teorije bodo marsikdaj predstavljali izhodiščno točko v naših raziskavah tako v smeri proti sedanjosti kot v obratni smeri v predhetitske čase.

 

Anatolski jeziki na splošno

Anatolija, ali Mala Azija je del velike gorske verige, ki se razteza od Himalaja do Atlantske obale Francije,Španije in Severne Afrike. Ta geografski opis zelo natančno določa tudi področje na katerem so v pradavnini gospodovali Veneti.

 

Hetitski jezik (hetitščina - kneščina)

 

Luvijščina

The Language of Arzawa

The language of the southwestern littoral of Anatolia - which includes Arzawa - was Luwiyan, which, like Kneshian, was a member of the Anatolian branch of the Indo-European family. Click here for a Luwiyan glossary.

For diplomatic correspondence, however, Arzawa used Kneshian - even when writing to the Egyptian king! It appears that this diplomatic faux pas was a result of Arzawa's provincial character; Kneshian was the language required to deal with the other states of Asia Minor, and especially with Hattusas.

The period under discussion here begins with the Middle Hittite king Tudhaliyas II. According to Craig Melchert (in Emory's Anatolian Conference), Hittite texts note that dialectical Luwiyan was already evolving into proto-Lydian, for instance shifting y > d. One example is Luwiyan marwaiya (black) > Lydian marivda (lead). Greek Linear B borrowed this word in a proto-Lydian form preceding w > v: moriwdos or moliwdos (there being no r / l distinction in that syllabary). It is likely that what the Greeks heard was the trade language of Luwiyans by the sea, while the Hittites were still occasionally preserving Luwiyan texts in an archaising "classical" form.

Some examples of Arzawan personal names are Ura-Tarhunta, Piyama-Radu, and Piyama-Kurunta. One could propose the pattern:

where x is the name of an overlord; divine, human, animal, or state.

In Luwiyan, piyama is "gift", ura is "great", muwa is "power", and ziti is "man". I couldn't tell you what "Kupanta" and "Radu" mean.

Manapa is certainly a descriptor and not a god's name. Controversy there hinges on what manapa meant to the Luwiyans. Ilya Yakubovitch suggests that it meant "protect the mana!" in the way Nebuchadrezzar employed Akkadian usur.

 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 


Document:
©2005, 2007 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: