Hetiti
Avtor: Igor Pirnovar

Uvod

Azija, Asia, Alasia

Vzhodna Anatolija
Akadci, Huri, Asirci, Indija
Kaška, Skiti ali Veneti?
Zahodna Anatolija
Ahhiyawa - Ahajci (Grki)
Zahodne kraljevine
Wilusa
Shea River Land
Aryawa
Luwia, Lukka (Lycia) in luwijščina

 


 

Uvod
( Uvod v temo Anatolia ).

Poslanci (vazali) v hetitski svet velikega kralja »pankus«. (NOTE:podobnost venetski poslanci, ustoličenje sledovi demokracije)

Anatolija je bila delavnica narodov

P r i p r a v a

Da je v Anatoliji mogoče najti veliko vplivov različnih narodov se lahko prepričamo predvsem z študijem hetitščine. Drugi pokazatelj je mitologija, kjer najdemo primesi iz Male Azije recimo Huritske, iz Indije rig-vedske, seveda tudi staroselske in povsod prisotne venetske, ter egipčanske. Tretji pokazatelj so arhitektura in umetnost, kjer najbolj presenetljive so povezave do sibirska skitske arhitekture, ker Skiti v času Hetitov naj še ne bi obstojali. In ne nazadnje četrti pokazatelj so anatolski toponimi. Medtem, ko za toponime večinoma najdemo tipično hetitska imena, katera nas skrivnostno vabijo, da jih skušamo pojasnevati s slovanskimi jeziki, kar je včasih sicer uspešno a vendar ni vselej možno, pa lahko odkrijemo tudi tipično indijska imena, kot recimo so imena Hapalla, Dalawa in Hinduwa. (Aryw-p:5/7)

Kljub temu da so Grki poimenovali veliko mest v Anatoliji po svoje, pa na glinastih ploščicah ni najti Grških imen, kar je resni argument v prid ideji ga Grkov v času hetitov še ni bilo. Isto verlja za latinske besede, in dejstvo, da ni najti toponimov, ki bi vsaj na daleč spominjali na latinščino.

Nasprotno pa lahko najdemo toponime ki so etruščanskega in venetske ga izvora.

Kako je torej »Anatolija je bila delavnica narodov«? Poglej v članek »Uvod v temo anatolski jeziki«

Azija, Asia, Alasia

Hetitski bog Sius, etruščanski Usil in grški Zeus vsi izvirajo iz istega božanstva, ki je povezano s sijanjem (sonce sije), grom in strele to je kadar bliska - nebo žari ali sije, hetitski »bog nevihte« (Storm god) je streljal strele - sijal, grški Zeus je metal grom in strele ... O tem splahnijo vsi dvomi, ko najdemo hetitsko besedo si-ya-a-ti, ki jo nemški hetitologi prevajajo kot »streljati, zalučati«. Zakaj si morajo izmisliti nek novi pomen, ko je vendar v slovanskih jezikih njen pomen povsem jasno in nedvoumno določen, kar tudi neizpodbitno potrjuje kontekst v povezavi z božanstvom Sius. Očitno gre za »bliskanje, bliske, strele«, saj koncept streljanja pred 3700 leti najbrž še ni obstajal v današnjem smislu, torej je v resnici veliko bolj ustrezni originalni slovanski prevod »bliskati, sijati, metati ognjene strele, kar je počel tudi grški Zeus«, ki kot nam razkriva hetitščina s pomočjo venetskega besednjaka, zato zelo verjetno tudi izvira iz venetske jezikovne sredine.

Vsa ta božanstva izhajajo iz azijskih prostranstev, ko so Veneti (Arijci) neustrašni bojevniki obvladovali ta območja. Zelo verjetno so prav oni razširili slavo božanstva Sijus. Zakaj smo, poleg očitne podobnosti med besedama, lahko prepričani, da gre pri imenu Asia prav za boga Siusa? Za odgovor je potrebno uvodno pogledati k Hetitom, ki so nam edini pustili zanesljive podatke o tem božanstvu in so ga imenovali tudi »bog groma in strele«, ali kot se še bolje vidi iz germanskih prevodov in uporabe »Storm god«. Omenjali so ga vselej v zvezi z vojnami, kar je zabeleženo v opisih priprav na vojne pohode in pred vsako bitko, kot tudi v opisih zahvalnih obredov po zmagah, molitvenih daritev in prošenj po maščevanju po porazih. To kot tudi iz opisov tega božanstva, ki je streljalo ognjene puščice in pred bitko v egejski vazalski kraljevini Arzawa s »strelo« (strokovnjaki pripisujejo ta opis kometu) ranilo arzawskega kralja Uha-Žita v nogo, kar je Arzawce tako zmedlo, da so Hetiti skoraj brez bitke zasedli njihovo glavno mesto Apasas vidimo, da je Sius bil zelo cenjeno in spoštovano božanstvo v Anatoliji.

Poleg tega pa je po njem verjetno dobil ime tudi otok Ciper, ki ga na hetitskih glinastih ploščicah imenujejo Alasia. Torej dežela kjer vlada Sius, in podobno je verjetno možno razčleniti ime kontinenta a-Sia: a=iz, od, kjer - Sia=Sius. Zanimivo je, da so na Cipru »jezikoslovci« odkrili, da se je tam ohranil eden od najstarejših grških dialektov, ki se bistveno razlikuje od ionsko-atiških dialektov. No za nas tukaj ni toliko pomembna ta sporna jezikovna podrobnost, temveč bolj afiniteta starodavnega imena za ta otok s slovanskimi in venetskim jezikom, ter dejstvo, da se vse to veže nazaj na Hetite in na boga Siusa, kar ponovno na nek način zbližuje hetitske begunce, in gusarske prebivalce otokov in venetski jezik.

Ker vidimo, da ima beseda Sius afiniteto s slovanskimi - torej tudi z venetskim jezikom, je zelo je verjetno, da so Hetiti prevzeli to božanstvo od Arijcev / Venetov, ki so si nekaj stoletij ali celo do dve ali tri tisočletja poprej kot neustrašni bojevniki, podredili večji del Azije in Indije. Zelo verjetno so prav oni razširili po celotnem kontinentu slavo svojega boga strele in ognja Sius, po katerem je kontinent končno dobil tudi ime, ki pomeni »deželo kjer vlada Sius«.

Ponovno je omembe vredno dejstvo, da venetske besede zasledimo povsod v mali Aziji, ter da iz hetitskih klinopisov zvemo, da so se vsa ta različna malo azijska ljudstva med sabo sporazumevala brez vsakršnih težav ter, da obstaja velika verjetnost, da je to bilo mogoče zaradi več tisočletnega arijsko-venetskega obvladovanja širših področij tako v kontinentalni Aziji, indijskem pod-kontinentu kot verjetno tudi Mali Aziji.

 

Vzhodna Anatolija

 

Akadci, Huri, Asirci, Indija

 

Kaška, Skiti ali Veneti?

 

Zahodna Anatolija

 

Ahajci ( Ahhiyawa ) - Grki
( Grki s starodavnum slovanskim imenom )

Kar bomo opisali tukaj ni ravno tipični toponim, ampak se vseeno kvalificira kot tak, saj je vendar povezan z imenom dežele in naroda. Kot bomo videli, je starodavno ime za Grke verjetno venetskega izvora. Še več, upal bi si trditi, da obstaja dovolj argumentov v prid trditvi, da so tudi ti proto-Grki bili sorodni z Veneti. Seveda, so to tukaj le dodatni pokazatelji ločeni od onih, ki jih raziskujemo iz jezikovnega zornega kota, ko se soočamo s tako imenovano »mikensko grščino«. Naj se najprej spet, tokrat le v malo bolj strnjeni obliki, dotaknem naše predpostavke o izvoru Grkov, s čemer smo smo se že seznanili v glavni temi Grki pod naslovom »Zametki Ahajcev vidni skozi slovenščino pri Hetitih«.

Verjetneje kot neka grška priseljevanja s severa je, da so se od sredine prve polovice drugega tisočletja naprej v 17 stol. pred n. št. na Peloponez počasi začeli priseljevati anatolski priseljenci pomešani z egipčanskimi begunci, ki so najprej poselili jugozahodna anatolska otočja vključno s Kreto. Tako so lahko v obdobju pol tisočletja ali več nastali prvi zametki nove relativno enotne a še vedno heterogene etnije iz katere so se počasi razvili »minojski in ahajski Grki«, ki jih poznamo pod skupnim imenom »Mikenski Grki«. Potrebno je tudi povedati, da v hetitskih analih za obdobje od 17. do 12. stol. pred Kr. ni prav nikakršnega podatka o Mikenskih Grkih, če izvzamemo omembe ti. Ahhiyawa, ki so jih Hetiti zelo nedoločeno smatrali za samostojno zahodno anatolsko pleme (ljudstvo), v katerih nekateri zgodovinarji vidijo skozi hetitsko ime Ahhiyawa skrito poznejše in sorazmerno dobro znano ime za Grke - Ahajci.

Tukaj je omembe vredna opomba, da je iz hetitskih glinastih ploščic razvidno, da so se vsa ta ljudstva ali plemena večinoma hetitskih vazalskih državic (Wiliosa, Arzawe, Lukka, Zippasla, Hinduwa, Pitassa, »Dežele reke Siyanti« (Seha River Land) in Alasiya (Ciper, - dežela boga Sijusa), ter od Hetitov neodvisnih Ahhiyawa) med sabo z lahkoto sporazumevala in to ne le v hetitščini ampak v svojih jezikih! Da je zaslediti venetščino v teh krajih je veliko pokazateljev, kar je bolj nadrobno opisano pod glavno temo Hetiti. Sicer pa sem se v povezavi med Hetiti, in zahodnimi anatolskimi plemeni kot so Arzawci, Lukka, prebivalci »Dežele reke Siyanti« in drugimi ter Grki najbolj razveselil prav hetitskega imena za Ahajce - Ahhiyawa!

Iz hetitskih klinopisov na glinastih ploščicah, poleg številnih vazalskih pogodb med Hetiti in prej omenjenimi zahodno anatolskimi kraljevinami, spoznamo Ahhiyawa kot samostojno zahodno anatolsko pleme, ki je znamenito po tem da, so Hetitom neprestano povzročali težave. Svoje do Hetitov zavezane sosede, so nenehno pozivali k neposlušnosti in nelojalnosti do Hetitov, ter so jih občasno celo uspeli odvrniti od plačevanja obveznih pogodbenih dajatev. Vazalski kralji so bili »velikemu hetitskemu kralju« v glavnem mestu Hatuša prisiljeni plačevati z vazalskimi pogodbami določene dajatve in odvajati v skupno hetitsko vojsko veliko število za bitko sposobnih in z moštvi ter konji opremljenih bojnih vozov, v zameno za varnost, ki naj bi jim jo Hetiti garantirali. Vazalske državice so njihove obveze do Hetitov v odnosu z Ahhiyawa prej omejevale kot pa so jim koristile saj so se, kot je mogoče zaključiti po zelo pogostih nemirih verjetno počutili bliže »svobodnemu« sosedu kot pa oddaljenemu hetitskemu »velikemu kralju«. Na glinastih ploščicah je omenjenih kar nekaj neposlušnih vazalov, recimo Arzawski kralj Uhha-Ziti in njegov sin Piyama-Inara, ali pa pred njima kralj Madduwatta. Podobno so opisane težave na dvoru v Miri (zraven »Dežele reke Siyanti« - klasična Mysia) kjer se je uprl brat kralja Masuiluwa.

Attarassiyas (Grk ali Sijusov sovražnik - pregnanec)

Za nas je tukaj še posebno pomemben malo poznani arzawski kralj Madduwatta o katerem je, kot o izredno neprijetnem hetitskem »problemu«, zelo veliko napisanega v hetitskem klinopisu poznanim tudi pod imenom »Pismo tawagalawa«. Ta klinopis namreč tudi omenja ahajskega voditelja Attarissiyasa, ki so ga hetitologi poimenovali kar Grka. Na osnovi tega klinopisa so nastale teorije o dokazih za prisotnost »Mikenske Grčije« v hetitskih klinopisih. Kakorkoli že, je pa vendar izrecno potrebno zanikati vsako trditev, da na hetitskih glinastih ploščicah obstaja kak dokaz o obstoju Mikenske Grčije!

Naj poudarim, da so razlage hetitologov v zvezi z voditeljem grkov Attarissiyasom bolj ugibanja kot dejstvo in da, so na podlagi etimologije tega imena možne tudi venetski teoriji naklonjene razlage, ki razlagajo to ime kot nenaklonjeno ali morda celo sovražno do hetitskega boga Sijusa - (attaris-siyus). V etruščanščini namreč tudi najdemo besedo targun, targnuus, tarXun, ki jo s pomočjo slovenske besede trgati, treti uspešno vključujemo v razlage etruščanskih napisov povezanih s to besedo. Alternativno pa bi attaris lahko tudi prevajali kot SrHr:odteraš ali (pregnanec).

Sedaj pa je na vrsti del informacije, ki pojasnjuje od kod ime Ahhiyawa. Namreč, v časih, ko so na zahodu izbruhnili nemiri, je Hetitom iz več kot 500 km oddaljene Hatuše vzelo najmanj teden dni preden so z bojnimi vozovi lahko prispeli do upornih vazalskih pokrajin. V tem času pa so uporniki in njihovi pomagači z ladjami pobegnili na bližnje egejske otoke. To je morala biti za Hetite vedno zelo neprijetna stvar, saj so le redko kdaj uspeli uveljaviti svojo vizijo reda in so glavni krivci za nered velikokrat ostali nekaznovani, saj so jim vedno pobegnili. Ni torej nič čudnega, če se je tem vselej »uhajajočim« upornikom prilepilo ime, ki jih kot take tudi označuje, namreč tiste, ki se vedno izmuznejo ali bolje tiste, ki uhajajo (so »uhajajoči«).

Torej je ime za Grke - Ahajce to je Ahhiyawa mogoče razložiti s pomočjo slovanskih jezikov in pomeni uhajajoči ali tisti, ki uhaja, ali uhajajo. Čeprav morda izgleda utrujajoče se mi zdi potrebno ponoviti, da nisem še nikjer odkril, kako bi bilo mogoče to ime pomensko razložiti in, da me to niti najmanj ne preseneča ter je edino kar na to lahko rečem le, da smo Slovani že veliko preveč časa ostali tolerantni do sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja, ki nas oba tako dosledno in za vsako ceno izključujeta iz predzgodovine.

Da so se Hetiti in druge anatolske etnije brez težav sporazumevali s temi neukrotljivimi zahodnjaki, katere so klicali Ahhiyawa in dejstvo, da je v hetitščini najti zajetne množice venetščini podobnih besed in jezikovnih oblik, kaže na očitne povezave z Veneti. Še bolj pa, so nekateri prepričani, da prej omenjeno drži za zahodno anatolsko luwijščino in dostikrat je slišati mnenje, da so   Luwijci   v resnici bili Veneti.

Hetitologi sicer enačijo prebivalce neodvisne Ahhiyawe z Grki, ki bi sodeč po datiranju klinopisov lahko bili le »Mikenski Grki«, vendar pa v hetitskih klinopisih ni najti nobenega drugega dokaza o obstoju kake »mikenske civilizacije«. Najverjetneje so to res bila uporna z Veneti sorodna plemena iz zahodne Anatolije kot so Luwijci, Arzawci in drugi, ki so obvladovali jugovzhodna anatolska otočja vse od Cipra do egejskih otokov Samos in še severnejšega Lesbosa, od koder so počasi osvajali Peloponez in verjetno zahajali do severne Italije in Jadrana. Do 13. stol pred Kr. so postali dovolj močni, da so lahko bili neodvisni od Hetitov in kot taki so najverjetneje bili prvi zametki tako skrivnostnega »Ljudstva z morja« kot tudi »Mikenskih Grkov« in Etruščanov. Tudi hetitsko ime Ahhiyawa za ta nastajajoči narod »večnih« beguncev ali slovensko »uhajalcev« jih zelo slikovito poimenuje - težko bi jih v eni besedi ali imenu bilo bolj ustrezno ovekovečiti in predstaviti bodočim generacijam in zgodovini. V meni ni niti najmanjšega dvoma, da to pojasnjuje od kod izvira ime za grške Ahajce.

Pa še zaključimo v stilu začetka, kjer smo se spotaknili ob ime za Grke - Ahajce to je Ahhiyawa češ, da tukaj najbrž ne gre za tipični toponim. V zgornjem razmišljanju se mi zdi najzanimivejša nikjer drugje direktno izražena misel, da so se tisti enigmatični grški prišleki, ki jih velikokrat istovetimo z »Ljudstvi z morja« in preko njih z »Egipčani« in celo z »Indijci« od vsega začetka verjetno pomešali s staroselcem sorodnimi venetskimi anatolskimi etnijami, ki pa verjetno niso bile dosti drugačne od staroselcev to je »Pravih Pelazgov« na Peloponezu.

Mogoče je potrebno dodati še opozorilo, da bodo po vsej verjetnosti nasprotniki venetske teorije skušali tolmačiti zgornje pisanje kot še en dokaz, kako iracionalni in vase zagledani so »venetologi«, ki trdijo, da so Veneti predniki »vsega živega«. V resnici ne poznam nobenega »venetologa«, ki bi kdajkoli trdil kaj podobnega. Gre le za napačna tolmačenja nasprotnikov. Moja razmišljanja o izvoru Grkov izhajajo zgolj iz dejstva, da so Grki, če ne povsem neindoevropski prišleki pa vsaj povsem tuj element v evropskem prostoru kjer jih najdemo danes, kar potrjujeta tako grška umetnost kot seveda tudi grški jezik. Ta tuj oz. neevropski element bi se po vseh pravilih moralo dati identificirati kot tujega in predvsem zaradi pomanjkanja dokazov o neki nasilni helenizaciji ali sploh kakršnemkoli nasilnem vdoru Helenov na Peloponez ločiti od ostalega evropskega ali staroselskega.

Najverjetneje so do podobnih zaključkov prišli tudi drugi raziskovalci pred mano, ter jih prav zaradi dokazov, ki kažejo na doslej v prazgodovini neobstoječe ali pa inferiorno tolmačene Slovane opustili, saj so v večini raziskovalci sami izhajali iz etničnih skupnosti, ki so se v preteklosti imele za iz Grkov izhajajoče in zaradi tega verjetno tudi privilegirane. Ti raziskovalci so zato nedvomno morali biti podvrženi najrazličnejšim pritiskom svojega okolja, naj vendar ne vrtajo po stvareh, ki bi kakorkoli lahko ogrožale zaradi zamegljene preteklosti neupravičeno zavidljivi status sredine iz katere so izhajali.

Upam, da sem v svojim delu nanizal dovolj dejstev, ki opravičujejo resnejši razmislek in preverjanje dosedanjega tolmačenja izvora Grkov, ter da dejstvo, da med poznanimi zgodovinarji in jezikoslovci ni skoraj nikogar, ki bi se doslej bolj resno javno poglobil v alternativno in bolj verjetno teorijo o izvoru Grkov, ne bo neutemeljeno odvrnilo akademike od mojega predloga.

 

Zahodne kraljevine

 

Wilusa, Ilios

Švicarski raziskovalec Emil Forrer je v svojem argumentu, da je v hetitdkih klinopisih našel Iliado in Trojo iz Homerjevega epa, imel pred seboj »hetitsko vazalsko pogodbo« katere ploščice v klinopisu so poznane pod imenom »Alaksandusova pogodba« med Hetiti in Wiluso. Seveda je v njej, poleg alternativnega imena ta Trojo (Taruisa) omenjeno tudi ime Trojanskega kralja Alaksandusa = Alexandros (Aleksander), iz grške literature bolj poznanega pod imenom Piram.

Razvila se je debata zakaj so namesto grškega Alexandros (Aleksandera) v klinopisih našli »ne-grško« ime Alaksandus. Prav to kaže na dobesedno naivnost če ne na pravo nestrokovno omejenost raziskovalcev seveda predvsem helenistov, ki iz strahu, da bi to bilo v nasprotju z ustaljenimi teorijami o »grškem izvoru na severu«, ne dovoljujejo, da bi se grščina razvila postopoma.

Sicer pa se kaže kako za lase privlečene so lahko vse sodobne zahodne jezikovne razlage, ki se v glavnem opirajo na jezikovno manj kot zrelo grščino, tudi razlage, da beseda z enim »L« Ilios pomeni mesto, z dvema pa Homerjev Illios Ilios=(mesto). Da je to resnično tudi ime za mesto se lahko prepričate pod ključem »city« v našem primerjalnem grškem slovarju, če kliknete: (A-D) in poiščete besedo Ilios, ki je sicer ne boste našli v »oxfordskem slovarju klasične grščine«!

Tukaj smo se lahko prepričali o povezanosti hetitov z Grki in kar je še posebej zanimivo je dejstvo, da znanstveniki odkrivajo neoporečna potrdila za doslej povsem hipotetične teorije sloneče na Homerjevi epiki. Predvsem pa je razveseljivo tudi dejstvo, da so se pokazale možne tudi povezave po venetski liniji. To so skoraj bolj pomembne stvari kot samo dejstvo, da gre tukaj lahko celo za venetski toponim. Iz tega stališča je ta toponim zanimiv predvsem zaradi podobnosti z drugimi toponimi po Evropi in Indiji, ki kažejo afiniteto z besedo Veneti.

 

Shea River Land

 

Arzawa

 

Luwia, Lukka (Lycia) in luwijščina

Ta toponim je ponovno eden od tistih, ki se ne kvalificira kot tipični, to je tak, ki bi opisoval neke značilnosti kraja, katerega z njim poimenujemo. Spet gre za celo pokrajino in celo narod ali narode, ki nosijo ime omenjeno zgoraj v naslovu. Poleg tega, da je mogoče indirektno najti tudi afinitete z venetskim in tudi slovenskim jezikom, poznamo recimo slovensko in hrvaško ime Lika, ali pa dejstvo da je nad anatolsko pokrajino Lukka (lika) pokrajina imenovana Carnia (gornji), pa to ime obstaja v zapisani obliki na večih mestih že najmanj 4000 let in ga je tudi zaradi tega vredno omeniti.

Kot smo že navajeni nas, kadar govorimo o anatolskih grških toponimih, dostikrat potegnejo v pred-grško preteklost zapisi na hetitskih glinastih ploščicah, ki odkrivajo marsikatero skrivnost, katero so Grki pravzaprav hoteli skriti, ker nedvoumno kaže, »da je svet obstajal tudi že pred njimi, namreč, pred Grki«. Tako je tudi s toponimom, ki označuje anatolsko pokrajino ležečo na severovzhodu od otoka Rodos po grško imenovano Lycia. Vendar pa so to pokrajino in prebivalstvo Hetiti že več kot 1000 let pred Grki imenovali Lukka. Dodatno pa je možno, da zasledimo ime Lukka že okoli 2000 pred n. št. in sicer na obelisku v Byblosu na sirski / libanonski obali tedanji Canaan (CofBA-p:156). Omembo tega imena najdemo tudi med pismi v egipčanskem arhivu iz časa 1350 do 1334 pred n. št. v Tel el-Amarni v Egiptu. V pismu je ciprski kralj obtožen, da je podpiral napadalce Egipta iz Lukke. Spet v egipčanskih opisih bitke za Kadeš so omenjeni pripadniki Lukka kot oddelek hetitske vojske pod vodstvom hetitskega kralja Muvatalija (Muwatalli). Najbolj slavna pa je hetitska glinasta ploščica, ki našteva vse zahodno anatolske vazalske državice med katerimi seveda najdemo tudi Lukko.

Prav tako pomembno pa je omeniti, da iz hetitskih klinopisov tudi zvemo, da so tamkajšnji prebivalci pogostokrat kršili vazalske pogodbe s Hetiti in, da so sodelovali pri številnih zarotah proti hetitskemu »velikemu kralju«. V teh krajih so imeli poleg Hetitov velik vpliv tudi skrivnostni in neodvisni Ahhiyawa, za katere že vemo, da so najbrž bili predhodniki Ahajcev (Grkov).

Tudi neposredna bližina velikih otokov, na katere so pred hetitsko vojsko vselej pobegnili uporniki so gotovo pomembni faktor pri oblikovanju etničnih formacij v teh krajih, ki so sprva postali zanesljivi grški zavezniki in kasneje postali eni od prvih čezmorskih grških ozemelj. Uradni zgodovinarji tudi trdijo, da so v te kraje prispeli Dorci s severa celinske Grčije. To je zelo malo verjetno, saj je migracija potekala v ravno obratni smeri. Kakorkoli že, vidimo, da med Grčijo in Lycio obstajajo dolgotrajne vezi, kar je pa za nas tukaj zanimivo je pa malokrat omenjena in slabo poznana venetska povezava vse od Hetitskih časov naprej. V zahodni Anatoliji je namreč mogoče najti številne dokaze o tej povezavi, ki je najbolj jasno vidna v času Frigijskega kraljestva in se razume skozi yahodno anatolski jezik poznan kot luwijski.

Opomba:

Hetitski klinopisi so nam razkrili veliko skrivnosti, na žalost pa jih zgodovinarji zaradi zelo površnih in največkrat dvomljivih prevodov vsak po svoje in zelo nestrokovno razlagajo. Seveda to odpira možnosti tudi za nasprotne razlage. Kljub vsemu pa je iz množice protislovij vendarle mogoče izluščiti neke za vse sprejemljive informacije. Kar poglejmo na nam koristnem primeru tukaj, kako nam Hetiti lahko pomagajo in zakaj moramo biti previdni preden verjamemo vsako navedbo v zvezi z njimi, kot recimo je namig, da je v hetitskih klinopisih dokaz o obstoju Mikenske Grčije in Grkov.

Nesporno je, da so se z namenom kljubovati Hetitom nekatere zahodne anatolske kraljevine povezale v konfederacijo imenovano Assuwa, ki jo je kmalu po nastanku razbil hetitski »veliki kralj« Tudhaliyas II (1390-1355 pred Kr.). Ta dogodek je pomemben zato ker ga potrjujejo arheološki dokazi iz 14. stol. pred n. št. in tudi neposredno povezujejo »mikensko kulturo« v te dogodke.

Za kaj pravzaprav gre pri tej arheološki povezavi Miken s Hetiti že v 14. stol. pred n. št.? V Hatuši, ki je takrat bila hetitsko glavno mesto, so našli meč »mikenske izdelave« na katerem je bilo v hetitskem klinopisu zapisano:

V zahvalo za zmago nad deželo Assuwa, Tudhalija »veliki hetitski kralj« daruje te meče svojemu gospodu v (višavah) »bogu nevihte«.
Seveda ni nobenega dokaza o tem, da so takratni Mikenci bili Grki. To bi tudi bilo v nesoglasju s tem kar odkrivamo o Ahajcih (Grkih) tukaj.

Na enak način je potrebno biti pozoren pri študiju hetitskih tekstov in prevodov. Na drugem mestu sem omenil grško besedo genetes, ki jo lahko najdemo v tudi v hetitščini »ga-e-na-aš-še-iš (njegov sorodnik)«, seveda, če so jo hetitologi pravilno prevedli, ali pa, če ta beseda v klinopisnih tekstih tudi v resnici obstaja, ker v knjigi, ki jo razlaga ni navedbe originalnega napisa ali izvora!

Kot vidimo je sam toponim Lukka, Lycia, Lika le vrh ledene gore. Pod njim se skriva skoraj nepregledno veliko zanimivih informacij. Seveda bi bilo potrebno ne le študirati stare hetitske tekste, ampak jih tudi preverjati še iz perspektive slovanskih jezikov. Razlog, da je večina anatolskih dialektov iz hetitskih časov slabo poznana je, da se malokdo loti preverjanja prevodov klinopisov. Situacija je takoj jasna, ko se zavemo, da se že tako očitnih stvari kot je ta toponim redko kdo zaveda.

 

Mnt. Sipylos

Tantalus, Pelops, Niobe (crying mountain)
WWW-Arzawa(p:5,6):see Tantalizing Hypotheses: Gr:tlanai=suffer,endure,bear,dare,risk => ATLANTA
Sipylos=Zippasla; Gora pri mestu Zippilos naj bi se podrla v potresu v jezero, ki je poplavila vse bliznje kraje... glej WWW-Arzawa(p:5,6)

o o o

 

o o o


 


 

Na začetno kontrolno kazalo / Domov; (Home)       Nastavi začetno kazalo (tu na levi)

 

 

Document:
©2005 Igor H. Pirnovar
URL:
Last Updated: